Jedro

Dejanske navedbe, ki jih ponuja toženec v predmetni pravdi, ne pomenijo, da je tožena stranka ugovarjala terjatvi tožeče stranke v pobot svojo nasprotno terjatev iz drugega posla, ampak je šlo za to, da je toženec, namesto da bi mu tožeča stranka plačala računa v zneskih 33.810 in 34.875 DEM, pri tožniku kupil blago, ki je predmet vtoževanih računov. To pa pomeni, da je prišlo do nadomestne izpolnitve po 308. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar pa pomeni, da tožeča stranka terjatve zoper toženo stranko več nima.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Ig z dne 10.01.2003 v celoti v veljavi v 1. točki in 3.točki izreka tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku osmih dni plačati glavnico v znesku 4.903.516,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.07.2002 dalje do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 73.515,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.01.2003 dalje do plačila. Glede nadaljnjih pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v roku 15 dni v znesku 359.372,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje na napačen način poizvedelo za besedilo Stečajnega zakona Republike Hrvatske. Zadovoljilo se je le z golim zakonskim besedilom, kar pa ne zadostuje za ugotovitev vsebine tujega prava, saj bi moralo tuje pravo uporabiti, upoštevajoč tudi sodno prakso. Določilo 73.čl. hrvaškega stečajnega zakona, ki ga tožeča stranka sploh ni predložila niti v originalu niti v prevodu, pa je sodišče vseeno uporabilo, ne da bi bila toženi stranki znana njegova vsebina. Sicer pa je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj tožeča stranka toženi kljub priznanju terjatve od sprejetja sklepa o stečajnem postopku na Gospodarskem sodišču v Splitu julija 2002, še do sedaj ni plačala toženi stranki ničesar. Tožeča stranka je toženi ponudila oziroma celo vsilila blago namesto plačila, blago izročila toženi stranki z namenom kompenzacije, ker pa je na računih napisala plačilo v 60-ih dneh namesto kompenzacije, pa dogovorjena kompenzacija glede na domnevno hrvaško pravo ni več dopustna, saj se je ravno v roku za plačilo začel stečaj nad tožečo stranko.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se je v postopku ves čas ukvarjalo z vprašanjem, ali je v stečajnem postopku zoper tožečo stranko prišlo do veljavnega pobota med terjatvijo tožeče stranke in terjatvijo tožene stranke. Dejansko pa je tožena stranka že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala, da je upnik v začetku leta 2000 pri dolžniku kupil keminol - dop, za prodano blago pa je dolžnik izstavil dva računa za znesek 33.810 DEM in za znesek 34.875 DEM, ki ju pa upnik ni nikoli plačal. Namesto tega plačila je izsilil dolžnika, da je pri njem kupil blago, ki je pa predmet vtoževanih računov z namenom pobota o medsebojnih obveznostih. Po prejemu računov je zato dolžnik z dopisom z dne 15.04.2002 obvestil upnika o pobotu. Take dejanske navedbe, ki jih ponuja toženec v predmetni pravdi, pa ne pomenijo, da je tožena stranka ugovarjala terjatvi tožeče stranke v pobot svojo nasprotno terjatev iz drugega posla, ampak je vsaj po navedbah tožene stranke šlo za to, da je tožeča stranka, namesto da bi tožencu plačala računa v zneskih 33.810 in 34.875 DEM, toženec, pri tožniku kupil blago, ki je predmet vtoževanih računov. To pa pomeni, da je šlo po zatrjevanju toženca, za to zatrjevanje pa je toženec že v ugovoru ponudil ustrezne dokaze, do nadomestne izpolnitve po 308.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), kar pa pomeni, da tožeča stranka terjatve zoper toženo stranko več nima. V tej smeri pa sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni niti raziskovalo, niti izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih ugotovitev. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje razišče dejansko stanje v nakazani smeri, upoštevajoč navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, te navedbe pa je v pritožbi tožena stranka ponovila, in dokaze, ki jih je tožena stranka za svoje trditve navedla, ter nato o zadevi ponovno odloči. Predhodno naj seveda tudi ugotovi, katero pravo bo na tako pravno razmerje uporabilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.odst. 165.čl. ZPP.