14. 4. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Mestne občine A., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. aprila 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 196/2003 z dne 22. 4. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1048/2002 z dne 6. 11. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 473/98 z dne 30. 11. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki, pritožnica in zavarovalnica v celoti odškodninsko odgovorni tožniku za škodo, nastalo pri njegovem padcu v zgradbi pritožnice. Pritožba in revizija pritožnice sta bili zavrnjeni. Odločitev sodišč temelji na stališču, da tožena stranka za škodni dogodek odgovarja krivdno, ker ni ustrezno poskrbela za varnost ljudi, ki uporabljajo občinske prostore, tako da bi npr. poskrbela za stalno osvetljenost hodnika in za primerno označitev neobičajno visokega pragu.

2.Takšni odločitvi pritožnica v ustavni pritožbi nasprotuje. Zatrjuje kršitve 22., 23., in 25. člena Ustave. Poudarja, da izpodbijana prvostopenjska sodba temelji na povsem napačni in pristranski presoji izvedenih dokazov. Sporni prag naj bi bil zaradi svoje črne barve dobro ločljiv od svetlejših tal v njegovi okolici. Tožnik naj v tožbi ne bi zatrjeval, da v času padca na hodniku niso gorele luči, kot je ugotovilo sodišče, temveč, da zaradi postavitve luči osvetlitev hodnika ni bila ustrezna, česar pa naj izvedenec ne bi potrdil. Na pristransko in neobjektivno odločanje sodišča prve stopnje naj bi po mnenju pritožnice vplivalo tudi dejstvo, da je tožnik oče ene izmed sodnic tega sodišča. Sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na večino pritožbenih navedb. Izrecno navaja, da Višje sodišče ni odgovorilo na pritožbeno trditev o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP) zaradi zatrjevanega neskladja oziroma očitnega nasprotja zaključkov sodišča prve stopnje glede na izvedene dokaze in da je odločalo pristransko, ker je sledilo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede osvetljenosti hodnika. Vrhovno sodišče naj bi povsem neutemeljeno in arbitrarno zavrnilo revizijo, s tem ko je izhajalo iz napačnega stališča, da revizijske trditve nedovoljeno posegajo na področje dejanskega stanja. Pritožnica zato meni, da ji tudi na najvišji stopnji ni bilo zagotovljeno učinkovito in nepristransko pravno varstvo. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, stroške ustavne pritožbe pa šteje kot nadaljnje pravdne stroške pritožnice.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Zato se v pravilnost dokazne ocene glede osvetljenosti hodnika in opaznosti pragu ni spuščalo. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Iz pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva po vsebinsko polnem dialogu med sodiščem in stranko. Pravici do pritožbe (25. člen Ustave) kot ustavni pravici tako ustreza obveznost pritožbenega sodišča, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava, pravica do enakega varstva pravic pa zahteva, da se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Pritožnica Višjemu sodišču očita, da ni odgovorilo na večino njenih pritožbenih navedb. Vendar ta očitek ni utemeljen. Višje sodišče je njene navedbe o pristranski in zmotni presoji izvedenih dokazov v zvezi z odločilnima dejstvoma osvetljenosti hodnika in ločljivosti praga od tal obravnavalo in nanje tudi odgovorilo. Ugotovilo je tudi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, drugih pa pritožnica ni zatrjevala. Zmotno je njeno stališče, da ji sodišče ni odgovorilo na očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga je utemeljevala z zatrjevanjem nasprotja med zaključki sodišča prve stopnje in izvedenimi dokazi, saj se ta določba po vsebini nanaša na kršitev pravil pri sestavi in vsebini sodne odločbe, ne pa na (ne)pravilnost dokazne ocene. Katere konkretne pritožbene navedbe naj bi ostale neodgovorjene, pa pritožnica z navedbami v ustavni pritožbi ne pojasni, zato v tem delu njenega očitka ni bilo mogoče preizkusiti.

5.Vrhovnemu sodišču pritožnica očita arbitrarno odločanje. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati, saj je Vrhovno sodišče razumno obrazložilo svoje stališče, da pritožničine revizijske navedbe po vsebini pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Dejstvo, da je odločitev drugačna od tiste, s katero bi soglašala pritožnica, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

6.Kršitev pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave) pritožnica vidi v po njenem mnenju izrazito pristranski presoji izvedenih dokazov (v zvezi z osvetlitvijo hodnika in ločljivostjo praga od ostalih tal) ter v odločitvi Vrhovnega sodišča, da pritožnica z revizijo izpodbija dejansko stanje. Vendar zgolj z nestrinjanjem z dejanskimi ugotovitvami in z odločitvami sodišč kršitve pravice do nepristranskega sojenja ni mogoče utemeljiti. Tudi okoliščina, da je tožnik oče ene izmed sodnic sodišča prve stopnje, ki je v zadevi odločalo, sama po sebi še ne utemeljuje upravičenega dvoma o sodnikovi nepristranskosti, pritožnica pa tudi ne navaja, da bi v pravdnem postopku predlagala izločitev sodnice, pa s predlogom ne bi uspela.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić

[1]L. Ude: Civilno procesno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2002, str. 327.