Jedro

V konkretnem primeru je imel organ pred seboj primer, kjer iz samih podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka po prejemu predloga senata BF za napredovanje tožeče stranke v naziv (skupaj z celotno dokumentacijo in ocenami poročevalcev), le-to posredovala v obravnavo HK UL, ki kasneje v svojem mnenju senatu UL ni predlagala izvolitve tožeče stranke v naziv znanstveni svetnik. Vendar pa ni samo ocena dejstev s strani HK UL drugačna od mnenja tožeče stranke in ocene BF, ki je predlagala izvolitev glede izpolnjevanja pogojev tožeče stranke za napredovanje v naziv, ampak se tožena stranka in tožeča stranka sklicujeta tudi na različna dejstva glede števila relevantnih znanstvenih člankov in mednarodne odmevnosti, za kar pa obstajajo kvantificirani indikatorji v Merilih. Organ bi zato moral v danih okoliščina tožečo stranko seznaniti s svojimi bistvenimi ugotovitvami glede števila znanstvenih člankov in njihove kvantificirane znanstvene odmevnosti ter ji tako dati možnost, da se o tem izjavi in šele po tako izvedenem postopku odločiti o vlogi tožeče stranke. Po določbi prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP organ namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni dal možnosti, da se izjavijo, če so ta dejstva pomembna za odločitev.

Pravica tožnika do pravnega sredstva v zadevah izvolitev v znanstveni naziv je lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno glede na določna pravila in točkovalnik za znanstveno in pedagoško dejavnost po Merilih.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Univerze v Ljubljani, št. 104-275/2015 z dne 24. 11. 2015, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za izvolitev v naziv znanstveni svetnik za področje botanike. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka dne 16. 2. 2015 v skladu z Merili za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev z dne 5. 11. 1996 (in spremembami z dne 16. 10. 2001 in 12. 5. 2009, v nadaljevanju Merila) vložil vlogo za pridobitev naziva znanstveni svetnik za področje botanika na Univerzi v Ljubljani, Biotehniška fakulteta (v nadaljevanju UL BF). Senat UL BF je imenoval poročevalce za pripravo ocen usposobljenosti kandidata, ki so svoje ocene tudi podali. UL BF je dne 6. 10. 2015 celotno dokumentacijo, skupaj z ocenami poročevalcev posredovala habilitacijski komisiji Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju HK UL). HK UL je na 19. redni seji dne 11. 11. 2015 obravnavala vlogo kandidata za pridobitev naziva znanstveni svetnik za področje botanika, pri čemer je upoštevala vse ocene strokovnih poročevalcev in po preučitvi vloge ugotovila, da je kandidat objavil le 4 članke z dejavnikom vplivnosti (SCI IF). V bibliografiji kandidat navaja avtorstvo in soavtorstvo 10 monografij in kar 30 delov monografij, vendar so vse, razen ene, izšle pri UL BF. Njegova dela so bila do sedaj citirana le 12-krat (citati WoS) oziroma 10-krat (citati Scopus). Na šibko znanstveno kakovost (v nasprotju z veliko strokovno uspešnostjo) kandidatovega opusa v njegovem negativnem mnenju opozarja tudi ena od poročevalk za oceno kandidatove usposobljenosti. Skladno z določili 8. točke 12. člena starih Meril, ki med drugim določa, da je v naziv znanstveni svetnik lahko imenovan kandidat, ki ima med drugim izkazano mednarodno odmevnost, HK UL ugotavlja, da ima kandidat šibko znanstveno mednarodno odmevnost, zato senatu UL ni predlagal njegove izvolitve v naziv znanstvenega svetnika za področje botanike. Senat UL je na 22. redni seji dne 24. 11. 2015 obravnaval vlogo kandidata in je na osnovi celotne dokumentacije in po opravljeni razpravi ugotovil, da se strinja s predlogom HK UL o kandidatovi neizvolitvi v naziv. Kandidat je strokovno zelo uspešen in ima veliko število monografij in delov monografij, vendar so skoraj vsa dela izšla pri Biotehniški fakulteti. Po mnenju večine senatorjev kandidat tako ne izkazuje mednarodne odmevnosti v zadostni meri.

2. Zoper navedeno odločbo tožnik vlaga tožbo. Najprej opozarja na napačno naveden datum rojstva v izpodbijani odločbi, ki se pravilno glasi ... 1962. Meni, da je zavrnitev v naziv neutemeljena, da v postopku ni bila dovolj natančno pregledana vsa dokumentacija in preučena v dobronamernem smislu. Komisija je ugotovila, da ima samo 4 članke iz dejavnikov vpliva, moral bi jih imeti 6. Res drži, da so v bazi 4, vendar sta vsaj še 2 članka bila objavljena v istih revijah, vendar nekoliko prej, kot so bile te indeksirane v SCI IF. Poleg tega sta bila še dva članka objavljena v tujih revijah in štirje v domačih vodilnih revijah iz skupine 1.5.III, vsaj še 8 v tujini objavljenih prispevkov na kongresih, ki so vsi recenzirani v postopkih. Meni, da ima tudi dovolj monografij, večinoma kot edini avtor ali soavtor delov monografij. Vsa ta dela, ki jih je najmanj 8, so bile kot monografije dvakrat recenzirane s strani dveh recenzentov za področje, ki ga pokrivajo in nato še s strani ocenjevalcev na razpisu Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (razpisi za znanstvene monografije in kot take tudi sofinancirane). Poleg tega so bile kasneje objavljene še recenzije omenjenih del iz Londona. V znanstveno raziskovalni dejavnosti je zbral 217,5 točk, od tega v zadnji elekcijski dobi 125,1. Za naziv bi potreboval po starih Merilih najmanj 80 točk, kumulativno od tega 40 točk iz znanstvene dejavnosti. Ima najmanj 12 pomembnih del, od tega najmanj 6 po zadnji izvolitvi in je pri več kot 6 vodilni avtor (iz točk 1.1, 1.2, 1.5.1 (I-II) in 1.5.1. (III)). Po vseh pogojih starih Meril BF ima tako skupno, kot v zadnji elekcijski dobi dovolj del, četudi bi komisija kateremu izmed del oporekala. Da pa se postavljenih meril ne drži pa kaže to, da se vsem delom oporeka, kar da so izdane doma (izšle v A. kot založniku s strani Biotehniške fakultete in so dosegle mednarodno odmevnost). V pravilnih nikjer ne piše, da morajo biti monografije izdane v tujini. V nadaljevanju tožnik opisuje dogajanje glede prevodov in recenzij njegovih del v tujini in sicer za monografijo Navadni mali zvonček, Navadna ciklama. Res je, da baza za recitirane člankov monografij ne beleži, ker beleži samo članke, vendar če so dela predstavljena tako v referenčnih ustanovah, kot so ustanove, ki jih tožnik omenja, potem kaj več ni možno doseči. Pomembna je odmevnost teh del v tujini. Vse omenjene monografije in še druge (preko 10 monografij) so uvrščene tudi v prodajne kataloge prestižnih mednarodnih ponudnikov znanstvene literature. V nadaljevanju poudarja, da so botanični vrtovi že od samega začetka znanstveno raziskovalne ustanove. Ustanova A., ki ga je tožnik 1995 prevzel v popolnem razsulu, je že po nekaj letih postal zanimiv za tujino. Od leta 2006 je tožnik tudi v znanstvenih komitejih Evropskega kongresa botaničnih vrtov, recenzira dela za kongrese, kjer ne sodelujejo le evropski vrtovi, ampak tudi vrtovi iz drugih delov sveta. Leta 2013 je uspel dobiti projekt za ustanovo A. v najprestižnejši ustanovi Millenium seed banks Royal Kew Gardens iz Londona. Leta 2010 je gostil prvi sestanek evropskega konzorcija botaničnih vrtov iz EU v Ljubljani, skupaj s simpozijem o biodiverziteti. Oktobra 2015 je prejel tudi nagrado Royal Botanic Gardens v Edinburgu, ki se podeljuje osebam, zaslužnim za ohranjanje rastlinskih vrst. Na BF ni veliko monografij, ki bi doživele mednarodno odmevnost, nasploh jih tudi ni prav veliko izdanih, zato je omaloževanje njegovega dela s strani še toliko bolj obžalovanja vredno. Meni, da monografije izdane doma niso nič manj vredne, če jih tujina prepozna kot kvalitetne. Hkrati meni, da mu je bila kršena tudi pravica do pritožbe, saj je v pravnem pouku navedeno le to, da je mogoča tožba.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je vlogo za izvolitev v naziv znanstveni svetnik obravnavala po starih Merilih, po katerih mora kandidat za izvolitev v naziv znanstveni svetnik izpolnjevati pogoje iz 4. člena Meril, v skladu s katerimi je v naziv znanstveni svetnik lahko izvoljen, kdor ima doktorat znanosti, in iz 8. točke 12. člena Meril, ki določa kvalitativne in kvantitativne pogoje za izvolitev v naziv redni profesor oziroma znanstveni svetnik, ki jih mora kandidat za izvolitev v naziv kumulativno izpolnjevati. UL BF je v skladu s 14. členom Meril pripravila tudi podrobnejše bibliografske kriterije iz 12. in 13. člena. V skladu z 214. členom Statuta UL oziroma 19. členom Meril je senat UL BF imenoval tri poročevalce za oceno strokovne usposobljenosti kandidata. Eden od poročevalcev je s svojim poročilom med drugim ugotovil, da ima kandidat od zahtevanih 7 del objavljenih v revijah iz SCI kumulativno le 4 dela taka, ter da v času znanstveno strokovnega delovanja ni preživel dovolj časa na tujih sorodnih institucijah. Poudarja tudi, da je na nezadostno znanstveno mednarodno odmevnost (v nasprotju z veliko strokovno uspešnostjo) opozoril že eden izmed poročevalcev, ki so pristojni za podajo strokovne ocene kandidatove usposobljenosti. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da HK UL zaključka o nizki mednarodni odmevnosti ni naredila zgolj na podlagi dejstva, da so dela tožeče stranke večinoma izšla pri UL BF, temveč na to kaže tudi nizka citiranost kandidatovih del in nezadostno število del z dejavnikom vplivnosti, česar tožeča stranka ne izpodbija. Tožena stranka ne oporeka izpolnjevanju kvantitativnih pogojev, ugotavlja pa, da znanstvena dela tožeče stranke ne izkazujejo mednarodne odmevnosti, ki je kvalitativni pogoj, kot tudi ne izpolnjujejo pogojev delovanja v tujini, prav tako pa nima pozitivnih ocen poročevalcev, kar so v skladu z 8. točko 12. člena Meril vse pogoji, ki jih mora kandidat izpolnjevati, da je lahko izvoljen v naziv znanstveni svetnik. Presoja kvalitete del kandidatov za izvolitev v naziv je v pristojnosti poročevalcev za oceno strokovne usposobljenosti kandidatov za izvolitev v naziv in HK UL. Pojasnjuje tudi, da je v skladu z Zakonom o visokem šolstvu, Statutom UL in (starimi) Merili, za izvolitev v naziv znanstveni svetnik pristojen senat UL in zoper njegove akte ni možna pritožba. Dopis oziroma pismo UL BF, ki ga tožeča stranka omenja, pa je članica tožeče stranke poslala po pomoti, v skladu z novimi Merili, to pa kot že rečeno, v ničemer ni vplivalo na pravice tožeče stranke do pravnega varstva. Glede na navedeno sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da so za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za izvolitev v naziv v konkretnem primeru relevantna stara Merila. Ker je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev uporabila stara Merila, je ta merila morala uporabiti tudi pri sami izvedbi postopka ugotavljanja izpolnjevanja pogojev. V starem Statutu Univerze (z raznimi spremembami, veljavnem do februarja 2017 ) je bil postopek izvolitve v naziv enostopenjski, saj je bilo v prvem odstavku 211. člena izrecno določeno, da redne profesorje in znanstvene svetnike voli senat univerze za neomejeno dobo. Zoper odločitve Senata Univerze pa ni bilo predvidene pritožbe. Postopkovno to pomeni, da je fakulteta predlagala napredovanje določene osebe in k predlogu priložila mnenje 3 poročevalcev (19. člen starih Meril), UL pa je po (prejemu predloga HK UL o (ne)izvolitvi v naziv) na seji senata odločila o (ne)napredovanju osebe v naziv. Navedeno pomeni, da zoper odločitve senata univerze ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor, kar je pravilno navedla tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu. Tako je ugovor tožeče stranke, da ji je bila kršena pravica do pritožbe, neutemeljen.

6. Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja, da so bila v postopku pred izdajo akta bistveno kršena pravila postopka in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da je tožena stranka, ki se v uvodu odločbe sklicuje na smiselno uporabo ZUP, izpodbijano odločbo izdala v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez predhodnega zaslišanja tožnika in brez predhodne seznanitve tožnika z dejstvi. Skrajšani ugotovitveni postopek ureja 144. člen ZUP. V predmetnem upravnem postopku sodišče ugotavlja, da je pri izdaji izpodbijanega akta prišlo do napačne uporabe 144. člena ZUP in posledično do kršitve temeljnega načela ZUP iz 9. člena (načelo zaslišanja stranke).

8. V konkretnem primeru je imel organ pred seboj primer, kjer iz samih podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka po prejemu predloga senata BF za napredovanje tožeče stranke v naziv (skupaj z celotno dokumentacijo in ocenami poročevalcev), le-to posredovala v obravnavo HK UL, ki kasneje v svojem mnenju senatu UL ni predlagala izvolitve tožeče stranke v naziv znanstveni svetnik za področje botanika. Vendar pa ni samo ocena dejstev s strani HK UL drugačna od mnenja tožeče stranke in ocene BF, ki je predlagala izvolitev glede izpolnjevanja pogojev tožeče stranke za napredovanje v naziv, ampak se tožena stranka in tožeča stranka sklicujeta tudi na različna dejstva glede števila relevantnih znanstvenih člankov in mednarodne odmevnosti, za kar pa obstajajo kvantificirani indikatorji v Merilih. Organ bi zato moral v danih okoliščina tožečo stranko seznaniti s svojimi bistvenimi ugotovitvami glede števila znanstvenih člankov in njihove kvantificirane znanstvene odmevnosti ter ji tako dati možnost, da se o tem izjavi in šele po tako izvedenem postopku odločiti o vlogi tožeče stranke. Po določbi prvega in tretjega odstavka 9. člena ZUP organ namreč svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni dal možnosti, da se izjavijo, če so ta dejstva pomembna za odločitev. Le tako postopanje stranki omogoči učinkovito zavarovanje njenih pravic. V nasprotnem primeru stranka ne more učinkovito braniti svojih koristi v upravnem postopku, temveč se lahko o pravno-relevantnih dejstvih izreče šele v sodnem postopku, pri čemer pa Upravno sodišče ni pristojno za odločanje o izvolitvah v nazive po Zakonu o visokem šolstvu. Ker tožena stranka tega ni storila, je s tem storila bistveno kršitev določb postopka iz tretjega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se namreč v vsakem primeru šteje, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Poleg tega tožena stranka svoje odločbe tudi ni obrazložila v skladu z določbo 214. člena ZUP. Na podlagi določbe 214. členu ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Bistveno pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe sodišču ne omogoča preizkusa njene zakonitosti, tožeči stranki pa ne onemogoča učinkovitega varstva pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva v tovrstnih zadevah izvolitev v znanstveni naziv je lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno glede na določna pravila in točkovalnik za znanstveno in pedagoško dejavnost po starih Merilih. Ker izpodbijana odločba nima navedenih vseh pravno relevantnih dejstev niti razlogov, ki so lahko odločilni glede na konkretne določbe starih Meril (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) ter nima navedenih konkretnih določil iz starih Meril, na katera je tožena stranka oprla svojo odločitev (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z določbo tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. 10. Ker organ v konkretnem primeru ni upošteval zgoraj navedenih določb ZUP, je s tem kršil pravila postopka (3. in 7. točka prvega odstavka 237. člena ZUP), zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Pri tem je vezan na pravno mnenje Upravnega sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).