Jedro

Če mandatar pri opravljanju posla za naročitelja prejme denar, mora naročitelju takoj izročiti prejeto gotovino oziroma mu mora (pre)nakazati prejeto denarno dobroimetje. Ta mandatarjeva obveznost ima značilnost denarne obveznosti, zato je naročitelj v primeru, če mandatar zamudi z izpolnitvijo te obveznosti, od glavnice obveznosti (zneska, ki ga je prejel mandatar) upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati znesek 8.593,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.392,86 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni. Navaja, da je bila izpodbijana sodba izdana izključno na osnovi čustvene in neresnične izjave tožnice. Toženka je kot takratna pooblaščenka za tožnico uspela pridobiti dva nesporna zneska, ki sta ji bila tudi izplačana in zato ne sprejema navedb, da tožnica ni vedela, kaj je to nesporni znesek. Toženka je v celoti razumela čustveno stanje tožnice, kar sedaj prepoznava kot napako. O večletnem poteku odškodninskega primera je toženka tožnico neprestano obveščala, ves čas jo je zastopala brezplačno, saj tožnica denarja ni hotela sprejeti. Korektnost zastopanja je tožnica tudi sama potrdila s pismi. Toženka je prepričana, da je bila tožnica v skladu s splošno prakso zavarovalnic, ki o nakazilih nespornih zneskov vselej obvešča tako pooblaščenca kot tudi oškodovanca, nesporno obveščena, v kolikor pa obstaja minimalna možnost da zavarovalnica tožnice ni obvestila, pa je to večkrat storila toženka. Tožnica denarja ni hotela sprejeti in tudi ni navedla številke svojega tekočega računa, kljub temu, da je bila pozvana, da naj ga sprejme vsaj z razlogom, da si zagotovi ustrezno zdravljenje. Tožnica je v dolgoletnem odškodninskem postopku vselej kazala vlogo žrtve. Toženka je z njo sočustvovala, vendar jo je seznanila, da je kazenski pregon zastaral. S tem se očitno tožnica ni uspela sprijazniti in zato išče vzroke težav pri toženki. Vlogo žrtve je tožnica kazala ob (po njenih besedah) nestrokovnem zastopanju prvega pooblaščenca, nato je bila žrtev pravne države, nadalje žrtev nestrokovne obravnave KC Ljubljana in sedaj žrtev po njenih besedah neupravičenega zadrževanja nespornega dela odškodnine s strani toženke v višini nekaj več kot 44.000,00 EUR. V kolikor bi toženka imela namen obogatitve, bi denar oplemenitila. Nesporni znesek je bil vseskozi deponiran na poslovnem računu toženke, kar je preverljivo pri banki toženke. Kljub večkratnim pozivom tožnica tega denarja ni hotela sprejeti. Svoje stališče je v zagovoru pred sodiščem toženka popolnoma spremenila po mnenju toženke na pobudo novega pooblaščenca. Tožnica je toženki večkrat pisala o svojih duševnih težavah in težkem stanju, v kakršnem se nahaja po nezgodi, kar je toženka vselej upoštevala in tožnici nudila vso oporo. V pismih je omenjala prijateljico pravnico. Tožnici je bilo tudi rečeno, da v kolikor zaupanja ni, naj zadevo ta pravnica prevzame. V postopku pred okrajnim sodiščem toženka ni uveljavljala pravice o dodatnih dokazih – izjavah prič, saj je naivno verjela, da bo tožnica na sodišču izpovedala resnico, zato k pritožbi daje izjavo prič, in sicer dveh zaposlenih v podjetju toženke.

3. Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožnica in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je (pravilno) ugotovilo: - da je tožnica toženko pooblastila, da jo zastopa pri uveljavljanju odškodnine oziroma zavarovalnine za škodo, ki jo je utrpela 19. 8. 2004; - da je pooblastilo veljalo tudi za nakazilo odškodnine oziroma zavarovalnine toženki; - da je zavarovalnica na račun toženke kot akontacijo (nesporni del odškodnine) nakazala zneska v skupni višini 47.827,04 EUR; - da je toženka navedeni znesek (šele) po pozivu sedanjega pooblaščenca tožnice nakazala na njegov TRR, in sicer dne 22. 10. 2010. 6. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bila tožnica s strani toženke sicer seznanjena s tem, da ji je zavarovalnica pripravljena plačati določen denar, da se s ponujeno vsoto ni strinjala, ves čas pa je imela v mislih, da je denar pri zavarovalnici, ni pa vedela, da je bil denar nakazan na račun toženke, saj bi ga (gre za zneska 27.827,07 EUR ter 20.000,00 EUR) sicer zaradi finančne stiske vsekakor vzela. Poleg tega toženka tožnice ni nikoli pozvala, da ji sporoči številko računa, kamor bi se denar (s strani zavarovalnice izplačan nesporni znesek) lahko nakazal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da pismo, na katerega se sklicuje toženka, posredno potrjuje trditvi tožnice, da ni pristala na ponujeni znesek, ne pa, da ni pristala na to, da ji toženka nakaže denar. Pritožbene navedbe, ki sprejeti dokazni oceni nasprotujejo (z navedbami, da je tožnica vedela, kaj je nesporni znesek, da je bila tožnica o nakazilu obveščena in denarja ni hotela sprejeti ter z navedbami o tožnici kot „žrtvi“) sodišča druge stopnje, ne vzbudijo dvoma o pravilnosti presojane odločitve. Navedbe, da toženka ni predlagala dodatnih dokazov pred sodiščem prve stopnje, ker je naivno verjela, da bo tožnica pred sodiščem izpovedala resnico, pa niso take narave, ki bi v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP upravičevale dopustitev pritožbene novote, zato sodišče druge stopnje pritožbeno predloženih izjav zaposlenih pri toženki ni obravnavalo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z materialnopravnim razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da je bila med tožnico in toženko sklenjena mandatna pogodba (pooblastilo z dne 5. 6. 2006). Po 771. in 773. členu Obligacijskega zakonika (OZ) (2) mora mandatar na naročitelja prenesti vse koristi, ki jih prejme pri opravljanju posla, takoj, ko se ta korist uresniči. Če mandatar pri opravljanju posla za naročitelja prejme denar, mora naročitelju takoj izročiti prejeto gotovino oziroma mu mora (pre)nakazati prejeto denarno dobroimetje. Ta mandatarjeva obveznost ima značilnost denarne obveznosti, zato je naročitelj v primeru, če mandatar zamudi z izpolnitvijo te obveznosti, od glavnice obveznosti (zneska, ki ga je prejel mandatar) upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti že po splošnem pravilu, določenem v prvem odstavku 378. člena OZ (3). Sodišče prve stopnje je torej, ob pravilni ugotovitvi, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnici poskušala nakazati denar, pa se je slednja temu upirala, ravnalo pravilno, ko je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od zadevnih denarnih zneskov (akontacij odškodnine oziroma zavarovalnine).

8. Pritožnica navaja še, da v kolikor bi imela namen obogatitve, bi deponirani denar „oplemenitila“. Sodišče druge stopnje odgovarja, da bi se v tem primeru njeno ravnanje presojalo v okviru drugega dela zakonskega dejanskega stanu 773. člena OZ, in sicer bi v primeru, če bi mandatar naročiteljev denar uporabil zase, imelo to značilnost neupravičene uporabe tuje stvari (premoženja) v svojo korist in bi nastala mandatarjeva obveznost naročitelju povrniti dosežene koristi (4).

9. Sodišče druge stopnje ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Toženka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo, vendar slednji ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, zato ni bil potreben in tožnica sama trpi stroške, ki so ji nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.

(3) Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 251. (4) Prav tam.