Jedro

Zaradi duševne bolezni je hudo motena pritožničina zmožnost obvladovanja svojega ravnanja. Tveganje za ponavljajoče se ogrožajoče ravnanje je zato veliko. Ker pritožnica že dlje časa ne jemlje predpisane terapije, je pravilen tudi sklep, da tveganja za ponavljanje ogrožajočih ravnanj ni mogoče zmanjšati na drug način kot z zadržanjem na bolnišničnem zdravljenju.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice X. najdlje do 7. 12. 2022. 2. Udeleženka je v pritožbi zoper navedeni sklep navedla, da spoštuje in ceni človeško življenje in da ne ogroža ne sebe ne drugih. S pritiskom na zavoro med vožnjo je le želela opozoriti gospo, ki je vozila za njo s telefonom, naj bo bolj previdna. Malo je zapeljala proti sredinski črti, a niti to ni pomagalo, zraven pa so se skozi naselje sprehajali otroci. Na prvi možni točki se ji je umaknila. Diagnozo paranoidne shizofrenije ima že dvajset let, a še nikomur ni storila nič žalega. Preteklost s poskusom samomora je pustila za sabo, se ločila od psihično in fizično nasilnega partnerja in sama uredila stanovanje ter začela skrbeti zase. Do svojega obnašanja je kritična. Ko bo naslednjič kdo koga ogrožal, ne bo več opozarjala, naj gospa s telefonom med vožnjo v avtu pazi. Počuti se prisebna in sposobna za življenje izven X. Sposobna je živeti doma v svojem stanovanju. Nikoli ni nikogar ogrožala in ga tudi ne bo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (39. člen Zakona o duševnem zdravju – v nadaljevanju ZDZdr).

5. Opirajoč se na izvedensko mnenje je sodišče ugotovilo, da je udeleženka v tem, kar je povedala na naroku, opisala vse znake trajne duševne bolezni iz shizofrenske skupine in da je zaradi nje njena presoja realnosti in sposobnosti obvladovati svoje ravnanje hudo motena. Ugotovilo je, da je s svojo udeležbo v prometu huje ogrožala življenja sebe in drugih in da z opustitvijo medikamentozne terapije huje ogroža svoje zdravje. Zaradi zavračanja predpisanih zdravil ogrožanja drugih in sebe ni mogoče odpraviti na drug način kot z zadržanjem na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.

6. Razmeroma podrobna pripoved udeleženke o dogajanju pred sprejemom na zdravljenje, ki jo je podala pred sodiščem prve stopnje, potrjuje zaključek, da je bila njena vožnja nevarna in ogrožajoča zanjo in za druge udeležence v prometu. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve, temelječe na izvedenskem mnenju, da je zaradi duševne bolezni ta čas hudo motena pritožničina zmožnost obvladovanja svojega ravnanja. Tveganje za ponavljajoče se ogrožajoče ravnanje je zato veliko. Glede na to, da je pritožnica sama povedala, da že dlje časa ne jemlje predpisane terapije, je pravilen tudi sklep, da tveganja za ponavljanje ogrožajočih ravnanj ni mogoče zmanjšati na drug način kot z zadržanjem na bolnišničnem zdravljenju.

7. Ker niso utemeljeni niti uveljavljeni niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo udeleženke zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Ker še ni izkazana vročitev izpodbijanega sklepa ostalim udeležencem v postopku, pritožbeno sodišče ni odločilo o tem, da se izpodbijani sklep potrdi.