Jedro

Toženec v postopku ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Zato sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi določb prvega odstavka 178. člena in prvega odstavka 154. ter 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravilno zaključili, da je toženec dolžan povrniti tožnici škodo, ki ji je nastala zaradi prometne nezgode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu V. H., da je dolžan plačati tožnici B. P. 2,100.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka, medtem ko je zavrnilo tožničin zahtevek zoper toženca J. T. Sodišče druge stopnje pa je s pobijano sodbo zavrnilo pritožbo toženca V. H. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec V. H., ki je uveljavljal kršitve iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagal, da naj se s spremenjeno sodbo zavrne tožničin zahtevek zoper njega ali pa naj se sodba razveljavi. V reviziji poudarja, da je bil v kazenskem postopku oproščen odgovornosti za prometno nezgodo, v kateri je tožnica utrpela v tem postopku iztoževano škodo. Oprostilna kazenska sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da toženec kaznivega dejanja ni storil, veže civilno sodišče. Sodišče ne bi smelo verjeti tožničini izpovedi in izpovedi J. T. Tožnica je namreč ob nezgodi pretrpela pretres možganov.

Izkazano pa tudi ni, da je T. vedel, da je zoper njega postopek absolutno zastaran. Sodišče zaradi navedenega ne bi smelo verjeti omenjenima. V posledici opisanih kršitev postopka pa je sodišče zmotno uporabilo tudi materialno pravo. Toženec je v kazenskem postopku dokazal, da ni vozil osebnega vozila, ki je povzročilo prometno nesrečo in taka kazenska sodba je prejudicialnega pomena tudi za civilno sodišče. Tožnica na toženčevo revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija očita sodbama sodišč druge in prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker da nista upoštevali sodbe kazenskega sodišča, ki da je ugotovilo, da toženec ni vozil osebnega vozila, ki je povzročilo prometno nezgodo tožnice in iztoževano škodo. Toženec tako uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 12. členom ZPP. Uveljavljena kršitev postopka po oceni revizijskega sodišča ni podana. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je bil namreč toženec v kazenskem postopku zaradi pomanjkanja dokazov oproščen obtožbe, da je storil kaznivo dejanje ogroženja javnega prometa po členu 251/3-I KZ RS, katerega predmet je škodni dogodek, v katerem je nastala tožničina škoda. Po določilu tretjega odstavka 12. člena ZPP pa je pravdno sodišče vezano le na obsodilno kazensko sodbo to je na ugotovitev, da je storilec povzročil kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren. Oprostilna sodba kazenskega sodišča kot je bila v tem primeru izdana proti tožencu, pa ni prejudicialna za vprašanje njegove civilne odgovornosti za tožnici prizadejano škodo. Sodišči prve in druge stopnje sta zato morali ugotavljati elemente civilnega, to je odškodninskega delikta. Ugotovitve o tem, ki jih toženec pobija v reviziji, pa pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je v okviru uradne dolžnosti po določilu 386. člena ZPP preizkusilo še, ali ni bila morda zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Take kršitve ni ugotovilo. Zato je zaključilo, da toženčeva revizija ni utemeljena iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Toženec je uveljavljal v reviziji tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ta kršitev je podana tedaj, kadar sodišče ugotovljenega dejanskega stanja ne presodi na podlagi pravnih norm, ki bi jih moralo uporabiti. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja v tem primeru, da je toženec šofiral avtomobil, ki je v ovinku zapeljal na levi vozni pas, po katerem je nasproti pripeljal pravilno tožničin mož ter je v posledici take vožnje prišlo do trčenja med voziloma in do telesnih poškodb med ostalimi tudi tožnice. Toženec v postopku ni dokazal, da je škoda nastala brez njegove krivde. Zato sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi določb prvega odstavka 178. člena in prvega odstavka 154. ter 158. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravilno zaključili, da je toženec dolžan povrniti tožnici škodo, ki ji je nastala zaradi prometne nezgode. Za ugotovljeno škodo, ki je le nepremoženjske narave, sta sodišči druge in prve stopnje na podlagi določb 200. in 203. člena ZOR tudi po presoji revizijskega sodišča priznali pravično odškodnino, ki znaša skupaj 2,100.000,00 SIT (za telesne bolečine 500.000,00 SIT, za zmanjšane življenjske aktivnosti 1,000.000,00 SIT, za strah 400.000,00 SIT in za skaženost 200.000,00 SIT, pri čemer sta upoštevali, da je tožnica utrpela pri nezgodi zlom desne nadlahtnice, zlom ponvice desno, pretres možganov, raztrganino v predelu desnega kolena, da se je zdravila v bolnici skoraj dva meseca, nosila dve bergli 10 mesecev, da je telesne bolečine trpela več kot 1 leto in da so poškodbe zapustile trajno okvaro zdravja v obsegu 25%, da je utrpela primarni in sekundarni strah ter da je zaradi pooperativne brazgotine v dolžini 25 cm na desni podlahti nastopila tudi skaženost).

Ker po obrazloženem revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev, je moralo toženčevo revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).