Jedro

Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklepanju kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

Ob pomanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti je zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan po vseh štirih alinejah 24. člena ZVPot in je pogodba nična.

Sodba SEU C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje. Zadošča obstoj tveganja, da bo med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.

V tej fazi postopka je glede na sodbo SEU C-520/21, na katero se je sodišče oprlo, verjetno izkazano, da toženki za storitev posojanja denarja v primeru ničnosti kreditne pogodbe ne pripada nikakršno plačilo/ali nadomestilo.

Za izdajo začasne odredbe v potrošniških sporih nista relevantni predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika) in pogoj reverzibilnosti.

Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih narekuje in omogoča znižane standarde sicer strogih pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi in odločilo, da bo o stroških ugovornega postopka odločeno s končno odločbo.

2.Tožena stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1 v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.2 Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in v celoti zavrne predlog za izdajo začasne odredbe; podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

2.Navaja, da je napačna ugotovitev o obstoju terjatve. Sodišče je izhajalo iz novejše strožje sodne prakse, čeprav bi moralo presojati, ali so bila v letu 2008 opozorila banke dovolj intenzivna, da bi se potrošniki morali in mogli zavedati prevzetega tveganja. Zmotno je ocenilo izpovedbo nepristranske priče A. A., ki je potrdil vse toženkine navedbe o vsebini podanih pojasnil. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno materialno pravo, da je bil kredit CHF predstavljen kot varen, in da sta tožnika s standardom verjetnosti izkazala, da je kreditna pogodba nična. V času podeljevanja kredita ni bilo mogoče napovedati, kako se bo gibal tečaj. Posledično se ni vedelo, ali bo kredit v CHF za potrošnika na koncu dražji/cenejši. Ni krivda banke, da se je tečaj spremenil v škodo potrošnika. Ni ji mogoče očitati, da ni podala dovolj konkretnih opozoril. Sodišče neustrezno združuje presojo neizpolnjene pojasnilne dolžnosti in nepoštenosti pogodbenega pogoja. Gre za dva ločena elementa, ki morata biti za ničnost kreditne pogodbe izpolnjena kumulativno (II Ips 32/2019 z dne 23. 1. 2020). Ni vsebinskih razlogov o presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja v konkretni zadevi (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Napačno je ugotovljeno dejansko stanje, da je pogodbeni pogoj nepošten. Ni razlogov o navedbah toženke (da je treba razlikovati, ali je bila pojasnilna dolžnost delno ustrezno opravljena ali ni bila opravljena; ali je toženka v zvezi s tem ravnala tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in v nasprotju s profesionalno skrbnostjo). Toženka je do določene mere pojasnilno dolžnost opravila. Nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne vodi do ničnosti pogodbe. Ugotoviti je treba še, ali gre za nepošten pogodbeni pogoj in v sklopu tega opraviti še presojo dobre vere. Napačno je stališče sodišča, da že pomanjkljiva pojasnilna dolžnost vodi neposredno v ničnost pogodbe. Toženka ni ravnala nepošteno. Ni mogla vedeti, kako se bo gibal tečaj CHF. Šlo je za izjemen dogodek. Zmotno je stališče, da bi morala toženka na nepredvidljive dogodke opozoriti potrošnika. Ni bila slaboverna.

2.Napačne so ugotovitve, da tožnikom nastaja težko nadomestljiva škoda. Zmotno stališče sodišča, da je škoda pri potrošniških sporih, vezanih na veljavnost kreditnih pogodb v CHF, podana, če ob preplačilu glavnice kredita obstoji verjetnost, da polnega učinka meritorne odločitve v pravdi ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, bi pomenilo, da je treba avtomatsko ugoditi vsem predlogom za izdajo začasne odredbe, ne glede na konkretne okoliščine primera. Bistvo ureditvenih odločb pa je varstvo obstoječega stanja. Začasna odredba ne sme postati nadomestilo za redno sodno varstvo. Nastanek nenadomestljive škode je utemeljen le na abstraktni ravni. Kredit se vrača s pogodbenimi obrestmi. To ni škoda, temveč plačilo za uporabo denarja, ki pripada toženki. O tem se je izreklo tudi VS RS v odločbi II Ips 14/2025, ko je zapisalo, da v nacionalnem pravu ni podlage za t. i. "teorijo salda", za katero se zavzemajo potrošniki. Torej ni verjetno izkazano, da je tožeča stranka kredit že preplačala in da s potekom časa narašča njena potencialna terjatev, oziroma da se slabša njen pravni položaj. Tudi pozneje (če bo v sodnem postopku uspešna), bo lahko svoj tožbeni zahtevek do banke uveljavljala. Nenadomestljiva škoda ni izkazana.

2.Napačne so ugotovitve, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od upnika in glede reverzibilnosti. Sodišče se ni spuščalo v presojo reverzibilnosti in se ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke. Pogoj reverzibilnosti pa zaradi več spremenljivih pogojev plačila terjatve ni izpolnjen. V času dejanskega moratorija ne bodo tekle nobene obresti, toženki bo nastajala škoda, ker ne bo mogla razpolagati z denarjem, tudi drugi potrošniki bodo lahko vložili tožbe in začasne odredbe, nevzdržno je stališče, da tožniki v primeru neutemeljene začasne odredbe toženi stranki ne bi bili dolžni plačati obresti za uporabo neodplačanega dela glavnice. Obresti bi sodile k vzpostavitvi prejšnjega stanja. Neugodne posledice dejansko nastajajo v sferi tožene in ne tožeče stranke.

3.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago: ZIZ, ki se razlaga in uporablja evroskladno (točka 9 do 14 sklepa), ZVPot3 (točka 17 sklepa), evropske predpise in judikaturo SEU ter novejšo sodno prakso in prakso Ustavnega sodišča RS v zvezi s krediti CHF (točka 19 d0 20 sklepa).

6.Neutemeljeni so smiselno zatrjevani pritožbeni očitki o retroaktivni uporabi predpisov in stališč novejše strožje sodne prakse o vsebini pojasnilne dolžnosti. Sklep v razlogih ne govori o "črnem scenariju" ali "zelo slabem scenariju". Sodišče je pravilno (tako kot opozarja pritožba) ugotavljalo in presojalo, ali je bila pojasnilna dolžnost v obravnavanem primeru takšne vsebine in intenzivnosti, h kakršni jo zavezuje evropsko in domače pravo (razlogi v točki 21 sklepa). Drži, da so zahteve novejše nadgrajene sodne prakse, oblikovane pod vplivom prakse SEU in Ustavnega sodišča RS, o pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, ki bi jo bila dolžna banka kot dobra strokovnjakinja podati potrošnikom ob sklenitvi pogodbe v CHF/z valutno klavzulo, stroga. Poudarjen je pomen pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute EUR. Vendar je VS RS že pojasnilo, da z uporabo stališč novejše sodne prakse sodišče ne obide prepovedi povratne veljave predpisov, pač pa le napolni pravni standard "pojasnilna dolžnost" z vedenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak.4 Tako je pravilno ravnalo tudi sodišče v obravnavanem primeru. Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklepanju kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.5

7.Dejansko stanje o obsegu in vsebini pojasnilne dolžnosti je pravilno ugotovljeno. V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank so bili že v tej fazi postopka, čeprav je za sprejem odločitve zadosten že standard verjetnosti, izvedeni in pravilno ocenjeni ne le listinski dokazi, pač pa tudi ustni dokazi. Zaslišani so bili tožniki in številne priče: tako bančni uslužbenec, ki je s tožniki sklepal obravnavano pogodbo, na katerega se opira pritožba, kot drugi bančni uslužbenci in kreditojemalci. Dokazna ocena njihovih izpovedb je pravilna in skladna z napotki iz 8. člena ZPP. Enako velja za v pritožbi izpostavljeno izpovedbo priče, tako da procesne kršitve 8. člena ZPP ni. Pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne vodi do kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi te kršitve ni, ker so razlogi jasni, prepričljivi in popolni, pa tudi dejansko stanje o intenzivnosti pojasnilne dolžnosti v konkretnem primeru je pravilno ugotovljeno.

8.Sodišče je pravilno in zadostno odgovorilo na vse pravnorelevnatne ugovore tožene stranke: o pojasnilni dolžnosti, njenem obsegu, o (sočasnem) nepoštenem pogodbenem pogoju in o potrebni profesionalni skrbnosti toženke pri opozarjanju potrošnikov na možnosti nastopa izrednih ekonomskih okoliščin v dolgoročnem pogodbenem razmerju, ki lahko predstavljajo znatna valutna tveganja (točka 24 do 25 sklepa). Pritožbeno naziranje, da bi moralo poleg nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti za verjetnost terjatve ločeno ugotoviti še nepoštenost pogodbenega pogoja, je ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo in obrazložilo v točki 25. Ob pomanjkanju ustrezne pojasnilne dolžnosti je zaradi kompleksnosti in prepletenosti podan dejanski stan po vseh štirih alinejah 24. člena ZVPot in je pogodba nična6. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja, saj je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot v zvezi s prvim odstavkom 23. člena ZVPot). Sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki je ključna, osrednja sestavina pogodbe o dolgoročnem kreditu, pa ima tudi upoštevajoč splošno določbo prvega odstavka 88. člena OZ7 vselej za posledico ničnost celotne pogodbe8.

9.Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim dejanskim in pravnim razlogom v točkah 22 do 25 sklepa, da toženka v obravnavanem primeru verjetno ni opravila pojasnilne dolžnosti s profesionalno skrbnostjo. Nasprotna pritožbena ocena in naziranje je zmotno.

10.Pravilna je tudi dokazna ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za izdajo začasne odredbe podana tudi potrebna predpostavka iz drugega odstavka 272. člena ZIZ .

11.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka prejela 115.000 CHF kredita, kar je v evrski protivrednosti znašala 70.987,65 EUR kredita, in da je do 18. 6. 2024 prejeto glavnico v evrih že preplačala za 7.667,97 EUR. Te dejanske ugotovitve utemeljujejo presojo, da je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (pravni standard nenadomestljive škode v potrošniških pogodbah). Upoštevaje sodbo SEU C-287/22 in evroskladno razlago drugega odstavka 272. člena ZIZ, na katero se je pravilno oprlo sodišče prve stopnje, je za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, poleg verjetnosti nedenarne terjatve o ničnosti potrošniške pogodbe (ki je v obravnavanem primeru s standardom verjetnosti pravilno ugotovljena) in denarne terjatve o vrnitvenem zahtevku potrošnika, relevanten in zadosten le še pogoj težko nadomestljive škode. Izpolnjen je, če je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločbe (60. točka obrazložitve sodbe SEU C-287/22). Odločilna je možnost vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo obravnavanega nepoštenega pogodbenega pogoja. Polni učinek končne meritorne odločbe pa je dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom, in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov9, torej če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavlja v okviru ene (iste) pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno razširjati svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo10.

12.Glede na dejanske ugotovitve v točki 31 sklepa gre za tak položaj tudi v obravnavani zadevi. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je s potrebno stopnjo verjetnosti izkazano, da v primeru, da bi bili zahtevki tožeče stranke utemeljeni, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive 93/13 ne bo mogoče zagotoviti brez predlaganega in odrejenega začasnega zavarovanja, s katerim je zadržano plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe.

13.Sodba SEU C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje. Zadošča obstoj tveganja, da bo med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi v obravnavani zadevi. Kar zadeva obseg povračilnega zahtevka pritožbeno sodišče prav tako pritrjuje razlogom sklepa in ne pritožbi, da ob ugotovljeni ničnosti pogodbe potrošnik verjetno ni dolžan poleg glavnice vračati tudi obresti kot nadomestilo za uporabo posojenega kapitala. Navedeno vprašanje res ostaja odprto. Tudi sodišče prve stopnje je opozorilo na odločbo VS RS II Ips 14/2025, ki jo izpostavlja pritožba, in v kateri je Vrhovno sodišče v zvezi s presojo kondikcijskih zahtevkov naslovilo na SEU vprašanje o razlagi členov 6 (1) in 7 (1) Direktive sveta 93/13. Vendar se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da je v tej fazi postopka glede na sodbo SEU C-520/21, na katero se je oprlo, verjetno izkazano, da toženki za storitev posojanja denarja v primeru ničnosti kreditne pogodbe ne pripada nikakršno plačilo/ali nadomestilo. Iz navedene sodbe SEU namreč izhaja, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega plačilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Takemu stališču trenutno sledi tudi domača sodna praksa11 nižjih sodišč.

14.Kar zadeva nadaljnje pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe, je sodišče pravilno sledilo sodni praksi12

da za izdajo začasne odredbe v potrošniških sporih nista relevantni predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za upnika in dolžnika) in pogoj reverzibilnosti. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje, kajti iz sodbe SEU C-287/22 ne izhaja, da bi bilo ugotavljanje in tehtanje finančnega položaja oziroma neugodnih posledic potrošnika in banke zavezujoč pogoj za izdajo začasnega ukrepa. Enako velja za pogoj reverzibilnosti. Zato pritožba sprejete odločitve ne more omajati z opisovanjem svoje škode, ki naj bi nastajala zaradi začasne odredbe, pa tudi ne z navedbami, da pogoj reverzibilnosti ni izpolnjen. Sicer pa je tudi ta dva ugovora sodišče prve stopnje vsebinsko zavrnilo v rezervnih razlogih (točka 40 izpodbijanega sklepa), ki jih pritožbene navedbe ne uspejo omajati. Očitki o procesnih kršitvah po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP so torej tudi v tem delu neutemeljeni.

15.Pritožbeni razlogi niso podani. Evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v potrošniških sporih narekuje in omogoča znižane standarde sicer strogih pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb

Pritožbeno zavzemanje za restriktivni pristop pri izdajanju regulacijskih začasnih odredb v potrošniških sporih ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Nanj je pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 265. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

16.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (151. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s spremembami.

2Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS, št. 51/1998, s spremembami.

3Zakon o varstvu potrošnikov, Ur. list RS, št. 20/1998, s spremembami.

4VS RS II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025.

5VSL II Cp 1445/2025 z dne 17. 9. 2025.

6VSRS II Ips 49/2023, točka 29.

7Obligacijski zakonik, Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami.

8VSRS II Ips 54/2023.

9Sodba C-287/22, 48. do 52. točka obrazložitve.

10Primerjaj: 50., 51. in 56. točka sodbe C-287/22.

11VSC Cp 201/2023, VSL II Cp 1253/2024.

12Pravilno jo je navedlo v opombi 4 točke 13 sklepa.

13VSL II Cp 1510/2024.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.