Jedro

Subsidiarni tožilec nima pravice do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva oškodovancev kot tožilcev M.M. in S.M. se zavrže.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 16.6.2003 obtoženega A.M. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku 325. člena KZ. Oškodovanca I.T. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi 3. odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da morata oškodovanca kot tožilca M.M. in S.M. povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado zagovornika, kar bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, oškodovancema pa naložilo v plačilo kot stroške pritožbenega postopka povprečnino, odmerjeno na 60.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno odločbo sta subsidiarna tožilca M.M. in S.M. po pooblaščencu vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavljata kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki da so bistveno vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe, torej razloge iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ter ukrepa v skladu z 2. odstavkom iste zakonske določbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Upravičenci do vložitve tega izrednega pravnega sredstva so v navedeni določbi taksativno in ne le primeroma našteti, med njimi pa ni subsidiarnega tožilca. Zato si je treba to določbo razlagati tako, da subsidiarni tožilec pravice do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti nima. Če meni, da je pravnomočna sodba nezakonita, ima možnost podati pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu, da ta vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer dejstvo, da je okrožni državni tožilec v postopku pred sodiščem prve stopnje odstopil od pregona, ni nobena ovira. Glede na to, da zahteva oškodovancev kot tožilcev za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče po 2. odstavku 423. člena ZKP zavrglo.