Jedro

Individualizacija in objektivizacija sta način določanja odškodnine, ki zagotavlja, da je odškodnina pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnica Z. G., takrat stara 48 let, se je 22.8.1997 hudo telesno poškodovala, ko so se v skladišču zavarovanke tožene stranke nanjo prevrnile lesonitne plošče in jo pokopale pod seboj. Utrpela je zlom zunanjega kondila desne tibie, zlom zunanjega maleola levega gležnja, zlom medenice levo, pretrganje sprednje križne vezi desnega kolena in udarec ledvene hrbtenice. Zdravljenje, ki je bilo končano eno leto po poškodbi, je potekalo konzervativno in po začetni teden dni trajajoči hospitalizaciji ambulantno.

Odločitev o temelju (to je o izključni odgovornosti tožene stranke za tožničino škodo) je pravnomočna in ni predmet revizijskega preizkusa.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 18.360,85 EUR (4,400.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer: 8.345,85 EUR (2,000.000 SIT) za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 7.511,25 EUR (1,800.000 SIT) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 2.503,75 EUR (600.000 SIT) za strah. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo o višini odškodnine potrdilo. V tem delu sodbo pritožbenega sodišča tožnica izpodbija z revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ta je po njenem prepričanju podan zato, ker naj bi nižji sodišči napačno (prenizko) ovrednotili škodne posledice, ki jih je tožnica pretrpela in jih še trpi. Ugotovitve nižjih sodišč o tem v reviziji obširno ponavlja, ter jih delno tudi nedovoljeno širi oziroma dopolnjuje (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je bila vročena toženi stranki (ta nanjo ni odgovorila) in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za še sporne oblike tožničine nepremoženjske škode predstavljajo določbe 200. in 203. člena v času nastanka škode veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR), ki ga je treba v tem primeru uporabiti skladno z določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ).

V prvem odstavku 200. člena ZOR je določeno, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi, če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki od sodišče zahteva, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejani tako, da upošteva (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod, da na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določa razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Samo na ta način določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Upoštevaje iste kriterije sodišče odmeri tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo na podlagi določbe 203. člena ZOR, po kateri sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Nižji sodišči sta tožnici za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah prisodili odškodnino, ki je v času zaključka glavne obravnave predstavljala ekvivalent 28, 60 povprečnih neto plač na zaposlenega. Takšna odškodnina je primerna na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju posegov v tožničino duševno integriteto in ne odstopa (vsaj ne v tožničino škodo) od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem. Načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine sta bili torej pravilno upoštevani (v zvezi s tem revizijsko sodišče kot pravilno sprejema tudi presojo drugostopenjskega sodišča o tem, da je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo materialnopravno pravilno, da pa bi dejanske ugotovitve glede vsake od tožničinih nepremoženjskih škod zahtevale delno drugačno prerazporeditev odškodninskih zneskov, kar pa na končno odločitev ni imelo vpliva). Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan, zato je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker tožnica z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).