Jedro

Glede na to, da so terjatve tožečih strank določene le opisno (v okviru reparacijskega zahtevka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), jih ni mogoče pobotati s terjatvijo tožene stranke, ki je določeno opredeljena.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča v ugodilnem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerima je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku J.J. nezakonita in se razveljavi ter ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, pač pa je trajalo do 11. 11. 2011 (I./2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer od dne 22. 10. 2010 do 11. 11. 2011 (I./3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestila plače po zadnji sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, nato pa ji po odvodu davka in prispevkov izplačati ustrezno neto nadomestilo, zmanjšano za s strani Zavoda RS za zaposlovanje prejeta nadomestila za brezposelnost, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec (I./3. – pravilno 4. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 800,00 EUR, nato pa mu po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika za znesek 246,64 EUR je sodišče zavrnilo (I./5. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino po določilih 118. člena ZDR v znesku neto 15.294,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 11. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika za znesek 16.869,90 EUR je zavrnilo (I./6. točka).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku M.M. nezakonita in se razveljavi ter se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak mu še traja, ter je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 13. 11. 2010 do vključno 1. 5. 2011 in od 14. 9. 2011 dalje (II./1. in 2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu obračunati bruto nadomestila plače za čas od 13. 10. 2010 do vključno 1. 5. 2011 in od 14. 9. 2011 dalje v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 17. 1. 1997 in aneks z dne 10. 10. 1999, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke, ter tožniku izplačati neto znesek plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila in mu priznati, izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja, z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do plačila (II./3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 800,00 EUR, nato pa po odvodu davka izplačati ustrezen neto regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika za znesek 264,64 je sodišče zavrnilo (II./4. točka).

Sodišče je odločilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, ki jo je tožena stranka podala tožniku Ž.T. nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 9. 2010, pač pa na podlagi sodbe sodišča z dnem 16. 11. 2010 (III./1. in 2. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino po 118. členu ZDR v znesku 7.660,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2010 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnika za znesek 7.639,20 EUR je sodišče zavrnilo (III./3. točka).

V nadaljevanju je sodišče ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke do tožnika J.J. v znesku 3.134,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 12. 2010 dalje do plačila. Ugotovilo je terjatev iz naslova nadomestila plače za čas od 23. 10. 2010 dalje in terjatev tožene stranke v znesku 3.386,78 EUR in ju pobotalo na dan 11. 11. 2011. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto nadomestilo plače za čas od 23. 10. 2010 dalje, ki presega znesek 3.386,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2011 dalje do plačila. Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke do tožnika J.J., ki se nanaša na zneske po sklepih o izvršbi: - 1.131,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2010 dalje in za 111,16 EUR izvršilnih stroškov; - 3.825,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2011 dalje in za 107, 24 EUR izvršilnih stroškov; - 35,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2010 dalje in za 56,12 EUR izvršilnih stroškov (IV./1. točka).

Ugotovilo je obstoj terjatve tožene stranke do tožnika M.M. v znesku 2.788,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 dalje do plačila. Terjatev tožnika z naslova nadomestila plače za čas od 16. 12. 2010 dalje in terjatev tožene stranke v znesku 3.017,53 EUR je pobotalo na dan 11. 11. 2011. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati neto nadomestilo plače za čas od 13. 11. 2010 dalje, ki presega znesek 3.017,53 EUR (IV./2. točka).

Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke do tožnika Ž.T. v znesku 5.873,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2010 (IV./3. točka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna vsakemu tožniku povrniti stroške postopka v znesku 626,17 EUR, v roku 8 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti dalje do plačila (V. točka).

V nadaljevanju je sodišče izdalo sklep, da se ugotovi, da je tožnik M.M. tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek glede vzpostavitve delovnega razmerja za obdobje od 2. 5. 2011 do 13. 9. 2011 in obračuna bruto nadomestila plače za ta čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 1. 1997 in aneksom z dne 10. 10. 1999 s plačilom davka in prispevkov in izplačilom neto zneska plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, umaknil in je zato sodišče v tem delu postopek ustavilo (1. točka sklepa).

Sodišče je za tožnika Ž.T., tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu obračunati bruto nadomestilo plače od dneva prenehanja delovnega razmerja (16. 11. 2010) do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2006, z odvodom pripadajočih davkov in prispevkov in izplačilom zneska plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo dalje do plačila, s priznanjem vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, kakor tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna obračunati regres za letni dopust za leto 2011 v bruto višini 1.064,64 EUR in po odvodu davka izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila, zaradi umika tožbe, v tem delu postopek ustavilo.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo in se v celoti pritožuje zoper izrek I./1., 2., 3., 3., 5. in 6. zoper izrek v točki II./1., 2., 3., 4., zoper izrek v točki III./1., 2., 3., zoper izrek v točki IV./ 4. odstavek točka 1. in 3. in zoper izrek v točki V. sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanih delih spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanih delih razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavzelo stališče, da je tožena stranka tožnikom nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz razloga, ker tožena stranka še vedno sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavci, za dela pri vgrajevanju asfaltov. Ta ugotovitev je protispisna. V postopku je tožena stranka dokazala, da je po nekaj mesecih proizvodnje asfalta, točneje s sklepom direktorja z dne 20. 8. 2010 ugotovila, da se zmanjšuje proizvodnja asfalta in s tem dnem izdala Sklep št. .... S tem datumom je nastal poslovni razlog. Po tem datumu je tožena stranka zmanjševala število delavcev, katerih delo je vezano na vgrajevanje asfalta. V dokazne namene je predložila obvestilo o stanju zaposlenih iz katerih je razvidno, da je bilo septembra 2010 zaposlenih 442 delavcev, oktobra 443 delavcev, novembra 427 delavcev ter obvestilo o stanju zaposlenih z dne 10. 1. 2011, ki potrjuje, da je bilo 1. 12. 2010 zaposlenih 427 delavcev, 1. 1. 2011 pa je bilo zaposlenih le še 375 delavcev. Poimenski seznami prikazujejo stanje zaposlenih in dokazujejo, da se število zaposlenih na delovnem mestu Ž.T. in M.M. po odpovedi ni povečalo, ampak se je za enega delavca zmanjšalo. Da tožena stranka na delovnem mestu J.J. po odpovedi na novo ni več zaposlovala, dokazujeta tudi izpovedba direktorja, da so J.J., M.M. in Ž.T. delali v isti polagalni skupini in da je tožena stranka število polagalnih skupin iz prejšnih štirih zmanjšala na tri polagalne skupine. Sodišče kot drugi razlog svojo odločitev utemelji, da tožena stranka ni utemeljila in dokazala zakaj je od vseh delavcev, ki so delali na delovnih mestih odpoved podala ravno tožnikom. Tak zaključek je materialnopravno zmoten saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, v smislu 96. člena ZDR, ni šlo za šikaniranje, tožena stranka ni bila vezana na kriterije 100. člena ZDR. Sodišče kot tretji razlog utemeljuje tudi s tem, da predstavlja odrejanje drugega dela v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in samo odpoved diskriminacijo in povračilne ukrepe po 6. členu ZDR. Sodišče navaja, da so povračilni ukrepi izhajali iz vpletenosti tožnikov pri odtujevanju nafte. Taka dokazna ocena je zmotna. Tretji razlog pa sodišče utemeljuje, da predstavlja dejanje drugega dela (v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi) in sama odpoved diskriminacijo in povračilne ukrepe po 6. členu ZDR. Izpovedbi B.Ž., direktorja in priče J.P. potrjujeta, da se je sum vpletenosti tožnikov glede protipravnega odtujevanja nafte res pojavil, da pa zoper tožnike niso ukrepali, ampak so z njimi opravili samo razgovore, enako kot z ostalimi delavci, ki jim je zaupano premoženje večje vrednosti in da ti razgovori nimajo nobene zveze z odpovedjo tožnikov. Oba navedena sta skladno izpovedala, da je prišlo do ukinitve ene polagalne skupine v kateri so bili tožniki že takrat, ko tožena stranka v zimskih mesecih zaradi nizkih temperatur asfalta ne proizvaja več in da je bilo delo tožnikov potrebno drugod, to je pri evidentiranju prihodkov in odhodkov tovornih vozil in delovnih strojev, ter pri uvajanju novih delovnih procesov, zlasti pri izdelavi „t.i. mačjih glav“ za tlakovanje v gramoznici ..., s čemer je tožena stranka poskušala nadomestiti zmanjšan obseg proizvodnje in polaganja asfalta. Za odrejanje nalog je tožena stranka imela podlago v opisu del in nalog, kot je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi, kjer je bilo zapisano, da mora delavec poleg del, ki spadajo v opis delovnega mesta za katere je sklenil pogodbo, opravljati tudi vsako delo po navodilu predpostavljenega. Pravna podlaga je tako tudi 2. odstavek 31. člena ZDR. Tako ni šlo za neenakopravno obravnavo kot je prepovedana v 6. členu ZDR. Sicer pa 6. člen ZDR prepoveduje neenakopravno obravnavo glede na osebne okoliščine (narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino), tega pa tožniki sploh niso zatrjevali. Tožniki tako niso postavili niti trditvene podlage, da je šlo za diskriminatorne razloge iz 6. člena ZDR, ampak so trdili nekaj drugega, da gre za šikaniranje, zato navedena odločitev sodišča predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi zmotno navede, da je tožena stranka z D.S. sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto J.J.. Z D.S. je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto in sicer „delovodja pri vgrajevanju asfalta“. Ni šlo za novo sklenitev pogodbe, pač pa je tožena stranka D.S. le premestila iz delovnega mesta „grederist“ na delovno mesto „delovodja pri vgrajevanju asfalta“. Sicer pa je bila pogodba s D.S. sklenjena že dne 1. 4. 2010, odpoved pa je bila tožniku vročena dne 2. 9. 2010, torej mnogo kasneje. Ugotovitev, da naj bi iz izpovedbe priče K.R. izhajalo, da naj bi tožnika J.J. pri delu nadomestil D.S., je protispisna, saj je iz izpovedbe priče K.R. razvidno, da tožena stranka na delovno mesto tožnika ni zaposlila nobenega delavca (niti za določen čas), ker je bila delovna skupina, ki jo je vodil J.J. ukinjena. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka navajala, da je izpolnila obveznost preveritve možnosti zaposlitve tožniku na drugem delovnem mestu, vendar pa ta možnost žal ni obstajala, te navedbe pa je potrdil direktor, ki je poudaril, da se trudi z zagotavljanjem delovnih mest za njih že od decembra dalje, vendar ni bilo uspeha. Pri izračunu odškodnine je sodišče za tožnika J.J. izhajalo iz napačne predpostavke, da naj bi bila tožnikova plača 1.274,51 EUR in mu prisodilo dvanajstkratnik te plače. Ta predpostavka je napačna. Tožena stranka je s predložitvijo plačilnih listin za tožnika dokazala, da je imel tožnik osnovo za izračun plače ves čas enako. Izreka, ki se nanašata na plačilo nadomestil nista pravilna, ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnik v obdobju od 19. 5. 2011 do 22. 10. 2010 delal in je zaslužil in sicer pri podjetniku H. s.p.. Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke z utemeljitvijo, da ni mogoče opraviti pobotov terjatev glede na to, da je bila ugotovljena višina pred drugimi sodišči in za katere so tam še v teku postopkov izterjave. Tožniku M.M. je delovno razmerje prenehalo zakonito, to je iz poslovnih razlogov in je na podlagi 25. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti prejemal nadomestilo za brezposelnost pri Zavodu za zaposlovanje Slovenije, v obdobju od 13. 11. 2010 do 2. 5. 2011 in od 1. 9. 2011 do 10. 12. 2011. Navedenega sodišče ni upoštevalo. Tožnik je bil torej v vmesnem obdobju zaposlen. Tožniku Ž.T. je delovno razmerje prenehalo zakonito, to je iz poslovnih razlogov. Sodišče je ocenilo, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito in je toženi stranki naložilo plačilo odškodnine po 118. členu ZDR v znesku 7.660,80 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2010 dalje. Tožnik je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo podal trditve, da so pri Tešiću nastale spremenjene razmere in je v celoti spremenil prvotni tožbeni zahtevek in dodatno uveljavljal odškodnino iz 118. člena ZDR. Tožnik je povedal, da je že naslednjega dne v Avstriji dobil zaposlitev. Povedal je, da ima tam boljšo plačo, o njeni višini pa na vprašanje tožene stranke ni hotel ničesar izpovedati. Tožena stranka mu je izplača odpravnino v znesku 5.873,27 EUR in je že na prvem naroku zahtevala, da sodišče glede odpravnine opravi pobot glede tega zneska s tožbenim zahtevkom. Sodišče je pobotni ugovor zavrnilo in sicer z utemeljitvijo, da terjatev tožnika iz naslova odpravnine še ni zapadla in da zato pobot ni možen. Sodišče je v točki I./5. in II./4. naložilo toženi stranki, da mora tožnikoma J.J. in M.M. plačati regres za leto 2011 z zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje. Navedena odločitev ni pravilna.

Tožniki podajajo odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka vse tri tožnike dne 1. 12. 2009, potem, ko jih je obdolžila sodelovanja pri kraji nafte, degradirala in jim odvzela dela in naloge, ki so jih opravljali po pogodbah o zaposlitvi ter jim naložila kazenska dela vratarja v nekdanji kadilnici oziroma dela pometanja, čeprav je delo na gradbišču v tem obdobju še vedno potekalo in bi torej lahko nadaljevali s svojim delom po sklenjenih pogodbah. Tožnike so imeli za lopove, ki so bili obtoženi kraje nafte, vse se je stopnjevalo tako, da so jih sredi poletja razporedili na delo na „mačjih glavah“, ki je bilo še posebej ponižujoče. Dokazano je tudi bilo, da je delo tretjega tožnika Ž.T., začel opravljati A.G.. Po stališču prvega tožnika je sodišče pravilno dosodilo tudi odškodnino po 118. členu ZDR upoštevajoč vse okoliščine, ki so se zgodile. Glede na to, da zapadejo odškodnine po 118. členu ZDR v plačilo z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje je jasno tudi, da od navedenega dne tečejo zakonske zamudne obresti. Ker je pravica do regresa vezana na pravico do letnega dopusta, prvo in drugo tožeča stranki pa sta pravico pridobili, saj je bilo ugotovljeno, da ju je tožena stranka dolžna prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco v ZPIZ, za leto 2011. Tožniki priglašajo pritožbene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi ali razlogom odločitve, sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je pobotalo denarno terjatev s terjatvijo do višine pobota in sicer za terjatev, o kateri je odločalo le s t.i. opisnim zahtevkom. Podana je tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Prav tako se pritožbeno sodišče v celoti strinja s pritožbenim ugovorom tožene stranke, da tožniki niso postavili nikakršne trditvene podlage, da je šlo za diskriminatorne razloge iz 6. člena ZDR, sodišče je navedeno ugotavljalo mimo trditvene podlage iz tožb, tako da je sodišče storilo bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZDR, saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v zvezi z navedenim.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku združilo zadeve opr. št. Pd 171/2010 tožnika J.J., Pd 172/2010 M.M., Pd 173/2010 Ž.T., vse tožbe vložene zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče je v predmetnemu spisu vpogledalo tudi v nerešene zadeve pod opr. št. Pd 94/2010 J.J., Pd 95/2010 M.M. in Pd 120/2010 Ž.T., vse vložene zaradi odprave kršitev pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki. Ob navedenem je sodišče celotne nerešene spise priložilo in se v bistvenih razlogih sodbe v predmetni zadevi sklicevalo na izpovedbe tožnikov, ki se v delu nanašajo na predmet sicer nerešenih zadev. Takšno vodenje postopka je povsem netransparentno in nelogično, pri čemer bi bilo ekonomično in smotrno, da bi sodišče združilo zadevi posameznega tožnika glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede odprave kršitev pravic iz delovnega razmerja. Ugotoviti je namreč, da so tožniki v zadevi glede odprave kršitev postavili tožbene zahtevke, da se ugotovi, da je tožena stranka s tem, ko je tožnikom dne 1. 12. 2010 ustno, nato 22. 2. 2010 še pisno odredila opravljanje del in nalog, ki ne spadajo v opis delovnega mesta, za katerega ima posamezni tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kršila pravice iz delovnega razmerja in sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pri čemer so tožniki izrecno zahtevali, da je tožena stranka dolžna prenehati kršiti pravice iz delovnega razmerja in zagotoviti opravljanje del in nalog na delovnem mestu, v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi moralo nerešene zadeve reševati po vrstnem redu skladno z določili Sodnega reda. Sodišče v postopku glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi svojo odločitev v bistvenem delu opre tudi na dokazila iz priloženih, nerešenih spisov in navede, da je bila tožnikom v predmetni zadevi že decembra 2009 najprej ustno, v juniju 2010 pa pisno, z odredbami z dne 12. 6. 2010, odrejeno opravljanje drugega dela, ki ni povezano z proizvodnjo in vgrajevanjem asfalta. Sodišče tudi izrecno navede, da odrejena dela na način, kot je to v konkretnem primeru storila tožena stranka, po oceni sodišča pri toženi stranki niso običajna, kar dokazujejo izpovedi tožnikov. Naveden dokazni zaključek pa je vsaj preuranjen. Pritožbeno sodišče izrecno navaja, da izpovedi tožnikov ne morejo biti edino merodajne za odločanje, pri čemer predložene listine v nerešenih zadevah tudi ne izkazujejo tega, saj kot pravilno opozarja tožena stranka že iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je delavec dolžan poleg svojega dela iz podpisane pogodbe o zaposlitvi opravljati ostala dela po navodilih predpostavljenega, kot to izrecno navaja zadnja alineja kratkega opisa iz II. točke pogodbe o zaposlitvi. Tako bi bilo smotrno le, da bi sodišče združilo spisa za posameznega tožnika in sicer tako glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odprave kršitve pravic iz delovnega razmerja, ne pa, da je sodišče združilo zadeve zaradi odpovedi posameznih tožnikov tako, da je zadeva postala povsem nepregledna in je njej sodišče priložilo starejše nerešene zadeve, ki bi jih kot takšne moralo reševati na podlagi določil Sodnega reda.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da morajo biti za tako imenovano procesno pobotanje izpolnjeni vsi splošni pogoji za pobot iz 311. in 312. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem. - OZ), zlasti zapadlost obeh terjatev. Formulacija izrekov je v tem delu, glede pobota za tožnike, pomanjkljiva in povsem neustrezna, ker ni oblikovan jasen in določen tričelnski izrek, v katerem je najprej potrebno ugotoviti obstoj terjatve obeh strank (glavnice ter zakonskih zamudnih obresti), nato pa izvesti pobotanje obeh terjatev, na dan ko sta si terjatvi stali nasproti oziroma so se stekli pogoji za pobot (upoštevajoč glavnico in zakonske zamudne obresti iz računa od dneva zapadlosti do dneva, ko nastopi pobotanje). Sicer pa je sodišče v predmetni zadevi pobotalo denarno terjatev tožene stranke iz pobotnega ugovora v konkretnem znesku, ter pobotalo denarno terjatev tožnika do tožene stranke, ki pa je bila določena zgolj opisno, torej s terjatvijo, ki sploh ni bila ugotovljena v izreku sodbe, tako da navedeno pobotanje ni bilo mogoče. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa 2. odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke B.Ž. sprejel sklep z dne 20. 8. 2010, s katerim je zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje v organizacijski enoti Vgrajevanje asfalta prenehala potreba po delu delavcev ene skupine, pri čemer je v obrazložitvi zakoniti zastopnik tudi navedel, da se je obseg proizvodnje asfalta v letu 2010 v primerjavi z letom 2009 zmanjšal za 35 %, kar je razvidno tudi iz listin – bilanc prometa za relevantno obdobje. V obravnavanem primeru gre za poslovno odločitev, ki je sodišče ne more vsebinsko presojati, saj je tožena stranka spremenila organizacijo dela oziroma delo racionalizirala tako, da je zmanjšala med drugim število izvajalcev. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi izhaja, da je tožena stranka ugotavljala ali je mogoče delavce zaposliti pod spremenjenimi pogoji in ugotovila, da to ni mogoče. Ni se mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni utemeljila in dokazala zakaj je od vseh delavcev, ki so delali na delovnih mestih, podala odpoved ravno tožnikom. Tak zaključek je materialnopravno zmoten, saj ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev v smislu 96. člena ZDR. Prav tako ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je šlo za šikaniranje, ker naj bi tožnike „imeli za lopove“, direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da sum vpletenosti tožnikov glede protipravnega odtujevanja nafte ni vplival na odpovedi, s tožniki so le opravili razgovore, kar je povsem razumljivo. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odrejanja drugega dela, saj je tožena stranka imela podlago v opisu del in nalog, prav tako iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora delavec poleg del, ki spadajo v opis delovnega mesta za katerega je sklenil pogodbo, opravljati tudi vsako drugo delo po navodilu predpostavljenega, za kar je podana pravna podlaga v določilih 2. odstavka 31. člena ZDR. Navedeno zagotovo ne predstavlja neenakopravno obravnavo ki je prepovedana v 6. členu ZDR. Pritožbeno sodišče se glede ostalih pritožbenih ugovorov ne opredeljuje, saj ocenjuje, da so v tej fazi postopka irelevantni.

Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravnorelevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitev o odločilnih dejstev glede presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za vse tožnike. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in nato ponovno presoditi, ali je tožena stranka tožnikom podala utemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 9. 2010. Pritožbeno sodišče sicer tudi ocenjuje, da bi bilo smotrno, da bi sodišče združilo posamezne postopke za enega tožnika (odpoved pogodbe o zaposlitvi in odprava kršitev pravic iz delovnega razmerja) in po tako združenem postopku obravnavalo zadevo zaradi preglednosti za vsakega tožnika posebej, saj izid postopka za vsakega tožnika posebej ni nujno enak, saj tožniki poleg skupnih ugovorov navajajo tudi ugovore, ki so specifični za vsakega tožnika posebej.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v ugodilnem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.