Jedro

Toženec je zakonito zahteval vračilo preplačila, do katerega je prišlo, ker je tožnik za isto obdobje, kot je opravljal delo s krajšim delovnim časom od polnega, prejemal nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 24. 2. 2009 in št. ... z dne 31. 12. 2008. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni izpolnilo osnovnih načel nepristranske obravnave in enakosti pred zakonom, saj je izvedlo obravnavo kljub pisnemu opravičilu tožnika, ki je bil na dan obravnave zaradi delovnih obveznosti odsoten. Opravičilo je poslal delodajalec s priporočenim pismom. Prav tako sodišče ni sledilo navedbam tožnika ter pridobilo dokument o opravljenem strokovnem nadzoru o izdaji prerekanih odločb. S tem je kršilo pravice tožnika. Z odločitvijo, da omenjena dokumentacija ni relevantna, se je postavilo na stran toženca. Sodišču je bilo tudi onemogočeno, da razsodi na podlagi vseh materialnih dokazov. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, še posebej tudi dejstva, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v razveljavitvenem sklepu št. Psp 271/2010 z dne 27. 8. 2010. Ob pravilni uporabi materialnega prava je tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pazi po uradni dolžnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je opravilo obravnavo brez navzočnosti tožnika ravnalo pristransko oziroma kršilo načelo enakosti pred zakonom. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče tožniku posredovalo vabilo za glavno obravnavo. Iz povratnice v spisu je razvidno, da je bilo tožniku vabilo vročeno dne 29. 11. 2010. Dne 7. 1. 2011 je tožnikov delodajalec sodišču posredoval dopis, kjer sporoča, da je njihov delavec (tožnik) napoten na delo v Belgijo in da dela na terenu v Belgiji. Predvideni čas prihoda domov je konec meseca januarja ali v začetku meseca februarja. Gre torej za dopis tožnikovega delodajalca, ne pa tožnika osebno. V dopisu je zgolj pojasnilo glede razlogov odsotnosti, ni pa podane prošnje sodišču, da bi narok za glavno obravnavo preložilo. Ker ni bilo prošnje, torej tudi sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odločati o preložitvi razpisanega naroka. Tožniku je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zato so njegove pritožbene navedbe, da je sodišče z opravo obravnave brez njegove prisotnosti kršilo določbe glede nepristranskosti in pa enakosti pred zakonom, neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je tudi ob pravilni uporabi materialnega prava razčistilo dejstva, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Od toženca je zahtevalo dodatna pojasnila, ki jih je le-ta posredoval v drugem pripravljalnem spisu dne 26. 11. 2010. Iz tega dopisa je razvidno, da je bil tožnik v delovnem razmerju tudi v času od 21. 10. 2008 do 31. 8. 2009. Priložena je bila tudi pogodba o zaposlitvi z dne 21. 10. 2010. Za odločitev je bistveno, da je toženec z odločbo št. ... z dne 29. 10. 2008 odločil, da se tožniku izplačuje sorazmerni del nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev v znesku 49,36 EUR na mesec od 21. 7. 2008 dalje ter da se sorazmerni del nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev izplačuje za čas, ko je zavarovanec zaposlen s krajšim delovnim časom od delovnega časa, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti v mesečnem znesku za nazaj. Sodišče prve stopnje je ustrezno razčistilo vprašanje, do kdaj je bil tožnik zaposlen s krajšim delovnim časom od delovnega časa, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tožnik je tako delo opravljal ne samo v času od 21. 7. 2008 pa do 20. 10. 2008, kot je to izhajalo iz pogodbe o zaposlitvi (priloga B/3 sodnega spisa), temveč tudi po omenjenem datumu, vključno s 30. 11. 2008, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je v dokazne namene skupaj z drugim pripravljalnim spisom predložil toženec in se nahaja v dokazni dokumentaciji sodnega spisa v prilogi B/14. Iz pritožbe tudi ne izhaja, da bi bila sama višina zahtevanega preplačila sporna. Sodišče prve stopnje je zato tudi po stališču pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 24. 2. 2009 ter z dne 31. 12. 2008 utemeljeno zavrnilo, saj gre za pravilni in zakoniti odločbi.

Glede pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče od toženca pridobiti dodatno dokumentacijo v zvezi z opravljenim strokovnim nadzorom v zvezi z izdanimi odločbami, pa pritožbeno sodišče poudarja, da omenjeno za rešitev zadeve ni odločilno. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo pravilnost in zakonitost izdanih odločb skladno z določbo 2. odstavka 58. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnem sporu zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah iz 1. odstavka 58. člena na način in po postopku, ki ga določa ta zakon. Socialni spori so spori polne jurisdikcije in ne zagotavljajo sodnega nadzora samo nad zakonitostjo predhodne odločitve, ampak tudi nad pravilnostjo dokončne odločitve upravnega akta. Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo navedeno določbo in tudi pravilno razsodilo, kot je bilo to že pojasnjeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.