Jedro

Trditveno in dokazno breme glede dejstva, da zavarovalne police ni podpisala oseba, ki je pri toženi stranki imela pooblastilo za sklenitev take pogodbe, je na toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30905/2014 z dne 12. 3. 2014 in (II.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 403,20 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi kršitve pravil postopka. Navaja, da sta bili v tej zadevi ključni sporni vprašanji, ali je pogodbo o zavarovanju med toženo in tožečo stranko podpisala s strani tožene stranke pooblaščena oseba, če ni, kakšne so posledice tega dejstva. Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago, ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke in ni navedlo razlogov, zakaj dokaza ni izvedlo.

3. Tožeča stranka je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6. Tožeča stranka je v tej zadevi uveljavljala plačilo zavarovalne premije po zavarovalni polici ... in stroške izdaje zelene karte (A1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zavarovalna polica podpisana in opremljena z žigom tožene stranke. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka in po zaslišanju priče Š.P. (zavarovalne agentke tožeče stranke) je ugotovilo, da je zavarovalno polico podpisala oseba z imenom M.Z., ki se je pri podpisovanju vselej izkaz(ov)al kot predstavnik tožene stranke, kot tak je podpisal zavarovalno polico, pri tem pa je pri sebi imel tudi žig tožene stranke, s katerim je zavarovalno polico tudi žigosal. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstva, da je iz zavarovalne police razviden žig tožene stranke, nadalje sklepalo, da je žig odtisnila oseba, ki je bila za to pooblaščena. Navedlo je, da ugovor tožene stranke, da zavarovalne police ni podpisal takratni zakoniti zastopnik tožene stranke, ne ovrže dejstva, da je zavarovalno polico podpisal in žigosal nekdo, ki je bil s strani tožene stranke za to pooblaščen. Sodišče je na podlagi prepričanja, da mora tožena stranka vedeti, komu zaupa v uporabo svoj žig, dvomilo, da bi tožena stranka dala v uporabo svoj žig osebi, ki ni bila nikoli zaposlena pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je nadalje navedlo, da nobena od pravdnih strank ni navedla, da obveznosti po prej sklenjenih zavarovalnih pogodbah ne bi bile plačane s strani tožene stranke. Redoma pa je bila ta pogodba (zavarovalna polica za predmetno vozilo) podpisana s strani iste osebe (M.Z.).

7. Pritrditi je sicer pritožnici, da stranki v tem sporu nista trdili, da bi tožena stranka kadarkoli prej sklepala kakršnokoli pogodbo s tožečo stranko, saj je to izhajalo iz izpovedi priče, vendar to velja le toliko, kolikor ne vključuje v tem postopku uveljavljane police za avtomobilsko zavarovanje št. ... (priloga A1). Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe izrecno zatrjevala, da je to zavarovalno polico tožeča stranka sklenila s toženo stranko. Ker se v tem sporu odloča o plačilu obveznosti le iz ene zavarovalne police, torej ni šlo za nezatrjevano dejstvo, vprašanje je le, ali gre za dokazano dejstvo. Sodišče prve stopnje je štelo, da je to dejstvo (sklenitev edine zavarovalne police, ki je v tem postopku pravno odločilna) dokazano, zato pritožnica v tem delu s pritožbo ne more uspeti. Poleg tega je treba upoštevati, da je bilo predhodno sklepanje pogodbe izpostavljeno le kot posredna okoliščina, ki potrjuje pravilnost sedaj zatrjevane sklenitve zavarovalne police in s tem obstoj vtoževane terjatve. V tem postopku se ne odloča o plačilu obveznosti iz predhodnih zavarovalnih polic. Sodišče torej v pomembnem delu ni prekoračilo trditvene podlage, zato zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Tudi ni pomembno, da nobena od strank ni zatrjevala, da bi tožena stranka osebi, ki je podpisala pogodbo, žig zaupala oziroma ji ga prostovoljno izročila. To sicer drži, vendar pritožnica pri tem spregleda, da sodišče prve stopnje na to dejstvo sklepa. Ne gre torej za neposredno zatrjevano dejstvo, temveč gre za dejstvo, ki izhaja iz vseh okoliščin primera in je posledica logičnega zaključka, ki pa temelji na zatrjevanih in dokazanih dejstvih. Ob sedaj tudi pritožbeno izrecno potrjenem dejstvu, da je zavarovalna polica žigosana s pristnim žigom (glej točko Ad1 v pritožbenih navedbah), in ob neprerekanem dejstvu, da gre (v spornem času) za toženčevo vozilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da je oseba, katerakoli je že to bila, imela pooblastilo za sklepanje tovrstnih pravnih poslov glede tega avtomobila.

9. Pritožnica v pritožbi navaja, da noben neposreden dokaz ne kaže na to, da je bil podpisnik pogodbe pooblaščen za sklenitev te pogodbe. Priča je tudi izpovedala, da podpisnika ni posebej preverjala. Vendar pa ta pritožbena navedba ne more biti utemeljena. Resnično je priča izpovedala, da podpisnika iz leta v leto ni posebej preverila tako, da bi zahtevala njegove osebne dokumente. Vendar je treba upoštevati, da je šlo v tem primeru za sklenitev zavarovalne pogodbe v zelo posebnih in skozi leta ponavljajočih se okoliščinah. Očitno je šlo za službeno vozilo. Zato so v tej zadevi pomembne okoliščine, da je zastopnica tožeče stranke tako kot vselej tudi tokrat pogodbo sklepala na sedežu tožene stranke. Sklenila jo je z osebo, ki se je nahajala v poslovnih prostorih tožene stranke in ki je imela žig tožene stranke (katerega pristnost ni prerekana), imela pa je tudi prometno dovoljenje, kot to izhaja iz izpovedi priče. Pa tudi sicer je splošno življenjsko izkustveno pravilo, da se zavarovalna polica sklene na podlagi podatkov iz prometnega dovoljenja, ker je to potrebno zaradi izvedbe vsakoletnih upravnih postopkov, potrebnih za uporabo vozila.

10. Pritožnica si napačno razlaga vprašanje trditvenega in dokaznega bremena v tej zadevi. Glede na to, da je tožeča stranka izkazala sklenitev pogodbe tako, da je bila lastnoročno podpisana s strani osebe, ki je razpolagala s pristnim žigom tožene stranke, je treba upoštevati tudi naslednje.

11. Tožeča stranka je zatrjevala sklenitev konkretne zavarovalne pogodbe za konkretno vozilo, ki je v zavarovalni polici označeno s konkretnimi podatki (glej A1). Tožena stranka pa ni zatrjevala, da bodisi to vozilo v kritičnem obdobju ni bilo njeno, bodisi je zavarovalno polico sama sklenila (je torej sklenila drugo pogodbo), kar bi končno morala storiti, ker gre (tudi) za plačilo obveznega avtomobilskega zavarovanja. Obligacijski zakonik (OZ) v 69. členu določa, da se pogodba, pa tudi drug pravni posel, lahko sklene tudi po zastopniku. Upravičenost za zastopanje temelji na zakonu, na drugem pravnem aktu ali na izjavi volje zastopanega (pooblastitev). Skladno s prvim odstavkom 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) zastopajo družbo tiste osebe, ki so določene neposredno v ZGD-1 (zakoniti zastopniki) oziroma osebe, ki so določene v aktu o ustanovitvi družbe (statutarni zastopniki). Korporacijsko pravo kot posebno možnost zastopanja gospodarskih družb predvideva prokuro (33. člen ZGD-1), OZ pa poleg (splošne) pooblastitve (74. člen) za zastopanje gospodarskih družb predvideva še tako imenovano poslovno pooblastilo, to je pooblastilo po zaposlitvi in pooblastilo trgovskim potnikom (80. in 81. člen OZ). Trditveno in dokazno breme glede dejstva, da zavarovalne police ni podpisala oseba, ki je pri toženi stranki imela pooblastilo za sklenitev take pogodbe, je torej na toženi stranki. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila le, da pogodbe ni podpisal zakoniti zastopnik, ki je bil v spornem obdobju J.Š. V odgovoru na tožbo pa ni zatrjevala, da pogodbe ni podpisala katera druga oseba, ki je bila v zvezi s tem avtomobilom pooblaščena za podpis take pogodbe (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 7/2012 z dne 17. 12. 2012). Tožena stranka je celotno obrambo temeljila le na trditvi, da podpis na pogodbi ni podpis zakonitega zastopnika, potem pa, ko je bilo s strani tožeče stranke pojasnjeno, da naj bi šlo za M.Z., zatrjevala le še to, da slednji pri njej ni zaposlen.

12. Kolikor sedaj v pritožbi navaja, da bi o tem, da podpisnik ni bil pooblaščen za podpis pogodbe, ter o žigih in kdo z njimi razpolaga, vedel izpovedati zakoniti zastopnik (glej 3. točko pritožbenih navedb), gre pravzaprav za pritožbene novote, ne da bi bilo pojasnjeno, zakaj to prej ni bilo zatrjevano (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožnica v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev v zvezi z morebitnimi pooblaščenimi osebami ali razpolaganji z žigi. Zatrjevala je le, da na zavarovalni polici ni podpis zakonitega zastopnika. V odgovoru na tožbo je bilo zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke predlagano v zvezi trditvijo, da zakoniti zastopnik police ni podpisal, odobril, njemu podpis ni znan niti to ni njegov podpis (glej drugo stran odgovora na tožbo). Zato ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo pritožničinega zakonitega zastopnika. V nadaljevanju tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo, ker ni obrazložilo zavrnitve dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaza ustrezno obrazložilo, ko je navedlo, da ugovor tožene stranke, da zavarovalne police ni podpisal takrat zakoniti zastopnik tožene stranke, ne ovrže dejstva, da je zavarovalno polico podpisal in žigosal nekdo, ki je bil s strani tožene stranke za to pooblaščen (glej 7. točko obrazložitve). S tem je sodišče prve stopnje povedalo, da je bil zakoniti zastopnik predlagan za zaslišanje v zvezi z dejstvom, ki ni bilo izključno pravno pomembno. Ni namreč potrebno, da bi tovrstne pogodbe v gospodarski družbi nujno in vselej podpisoval le zakoniti zastopnik gospodarske družbe, zlasti v večjih gospodarskih družbah ne (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 7/2012 z dne 17. 12. 2012).

13. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.