Jedro

Določila v oporoki, da oporočni dedič dobi premoženje zapustnice, če bo skrbel za oskrbo oporočiteljičine sestre, ne pomeni nujno fideikomisarične substitucije, ampak gre lahko za odložni pogoj.

Vsekakor je treba ugotoviti pravo voljo oporočiteljice.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se razveljavi poravnava, ki sta jo stranki sklenili 20.8.1990. Ugotovilo je, da pri sklepanju poravnave ni šlo za zmoto, kar je bil razlog, zaradi katerega je tožeča stranka zahtevala razveljavitev poravnave.

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP -, predlaga razveljavitev sodbe in navaja: Sodišče ni izvedlo dokaznega postopka. Izvedlo je le nekajminutno obravnavo, ne da bi vpogledalo in prebralo predlagane listine. Tožnik je sklenil v času, ko so posledice še nastajale in zdravljenje ni bilo zaključeno, tri poravnave. Menil je, da je dobival le akontacije. V teku zdravljenja ni bilo razjasnjeno, v kakšnem obsegu je današnje stanje posledica nezgode pri delu in v kakšnem obsegu poklicne bolezni. Dvomljivo je, za kaj je tožnik prejel od tožene stranke odškodnino. Tožnik je sprožil postopek pri sodišču združenega dela. Ta spis bi bilo treba vpogledati. Iz poravnav ni jasno, iz katerih razlogov je tožnik prejel odškodnino in kako visoka je.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi materialno pravo je pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Sodišče prve stopnje je za odločitev o tožbenem zahtevku izvedlo zadosten dokazni postopek. Odločilo je namreč potem ko je vpogledalo sporni zapis poravnave in glede na trditve samega tožnika. Predmet odločanja je namreč vprašanje, ali so podani razlogi za razveljavitev poravnave, v zvezi s tem vprašanjem pa ni bilo potrebno izvajati dokazov z vpogledom listin, ki jih navaja pritožba. Za to, da bi prvo sodišče ne izvedlo postopka in da naj bi torej to pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v spisu ni opore. Tudi ostale pritožbene trditve niso take, da bi vzbudile dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Tisto, kar navaja tožnik v pritožbi in kar naj bi kazalo na zmoto, je zatrjeval že v tožbi. Sodišče prve stopnje je na to odgovorilo v izpodbijani sodbi. Ne gre torej za kakšne nove trditve in tudi ne za dokaze, ki bi bili na novo predlagani. Če je tožnik sklepal poravnavo sam, pred zaključkom zdravljenja in ne da bi bilo znano njegovo zdravstveno stanje, to še ne kaže na zmoto. Pritrditi je namreč treba stališču sodišča prve stopnje, da je v takih primerih, ko gre za podpis tako pomembne pogodbe kot je poravnava o odškodnini, treba ravnati s posebno skrbnostjo. Če tožnik ni tako ravnal in se ni pozanimal, kakšne posledice ima podpis poravnave, se kasneje ne more sklicevati na zmoto. Ko pritožnik trdi, da iz vseh treh poravnav ni jasno, iz katerih naslovov je prejel odškodnino in kako visoka je, pa je treba za obravnavano poravnavo reči, da je znesek iz nje razviden, prav tako pa je iz opombe razvidno, na kaj se odškodnina nanaša. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbo je bilo tako treba zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).