Jedro

Z nalepljenjem obvestila zraven nabiralnikov so bile kršene določbe o osebnem vročanju.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost zneska 99.000,00 DEM po srednjem tečaju B. S. in sicer od tega: znesek 35.000,00 DEM po tečaju na dan 24. 10. 1992 in zakonite zamudne obresti od 24. 10. 1992 do plačila, znesek 20.000,00 DEM po tečaju na dan 11. 11. 1992 in zakonite zamudne obresti od 11. 11. 1992 do plačila, znesek 20.000,00 DEM po tečaju na dan 1. 12. 1992 in zakonite zamudne obresti od 1. 12. 1992 dalje, znesek 9.600,00 DEM po tečaju na dan 15. 10. 1993 in zakonite zamudne obresti od 15. 10. 1993 dalje, znesek 7.200,00 DEM po tečaju na dan 16. 11. 1993 in zakonite zamudne obresti od 16. 11. 1993 dalje in znesek 7.200,00 DEM po tečaju na dan 7. 12. 1993 in zakonite zamudne obresti od 16. 12. 1993 dalje, vse do plačila v 8 dneh.

Zoper sodbo se pritožujejo toženci (sicer posamično, a vsebinsko enako), iz pritožbenih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Toženi stranki tožba ni bila vročena, saj niti poštar niti sodni vročevalec nista mogla vročiti tožbe na naslovu, ki je bil naveden v sodnem registru, zato je podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz dokumentov v spisu o vročanju tožbe je razvidno, da je na naslovu R. v Ljubljani blok ter da stanovalci navedene družbe ne poznajo. Vročevalec ni pustil obvestila v skladu s 142. členom ZPP. Sporno je tudi dejstvo, da je vročevalec obvestilo z opozorilom fikcije vročitve nalepil zraven nabiralnikov v stanovanjskem bloku. Tožena stranka (M., d.o.o.) v času od 15. 6. 1996, ko je umrl direktor družbe V. B., pa vse do 26. 6. 2001, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra, ni imela zakonitega zastopnika, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s smrtjo zakonitega zastopnika se pravdni postopek prekine po samem zakonu, zato tožena stranka ni mogla zamuditi roka za odgovor na tožbo, saj rok v času prekinitve sploh ni mogel začeti teči. Drugo toženec v pritožbi navaja tudi, da sodba nima obrazložitve, da zamudna sodba ni sklepčna, da ni subjektivne identitete med tožečo stranko po tožbi in tožečo stranko po zamudni sodbi, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek prekiniti ter da je bil drugo toženec pasivni družbenik. Poleg tega je drugo toženec prejel izpodbijano zamudno sodbo po izteku zakonsko predpisanega roka od izbrisa družbe iz sodnega registra, v katerem lahko upniki od teh družbenikov terjajo poplačilo obveznosti izbrisane družbe.

Pritožbe so bile vročene tožeči stranki, ki na njih odgovarja in predlaga sodišču druge stopnje, da pritožbe kot nedopustne primarno zavrže, podrejeno pa kot neutemeljene zavrne in tožencem naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da toženci niso stranka te pravde, pač pa gre za njihovo jamčevanje iz naslova statusa izbrisane družbe M., d.o.o., za obveznosti družbe, ki so ostale neporavnane po izbrisu te družbe iz sodnega registra.

Pritožbe so utemeljene.

Pritožniki utemeljeno izpodbijajo zamudno sodbo iz razloga, ker jim tožba z dne 8. 7. 1996 ni bila pravilno vročena, natančneje tožba ni bila pravilno vročena družbi M., d.o.o.. V skladu s takrat veljavnimi določbami 142. člena ZPP se je tožba vročala osebno stranki. V primeru, če se stranka ni našla tam, kjer naj bi se ji vročilo, je vročevalec poizvedel, kdaj in na katerem mestu bi jo lahko našel, in ji pustil pri katerem od odraslih članov gospodinjstva, hišniku, sosedu ali zaposleni osebi na tistem mestu, pod pogoji, navedenimi v 142. členu, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje (tretji odstavek 142. člena ZPP). V predmetni zadevi je pri prvem poskusu vročanja preko sodnega kurirja (list. št. 11 in naprej) vročevalec napačno zaobšel določbe 142. člena ZPP s tem, ko ni pustil pri osebi, od katere je pridobil informacije o tem, da tožene stranke stanovalci ne poznajo (očitno so to bili sosedje), obvestila o tem, kdaj bo poskusil še drugič vročati. Kljub temu je sodišče še enkrat poskušalo vročiti tožbo toženi stranki na istem naslovu kot prvič (list. št. 16). Tudi v tem primeru je vročevalec takoj pustil obvestilo o fikciji vročitve iz 141. člena ZPP in ne obvestila o tem, da bo vročevalec prišel še enkrat in poskušal opraviti vročitev.

Tretji odstavek 141. člena ZPP je podrobneje urejal način navadnega vročanja pravni osebi. Če subjektu vpisa v sodni register ni bila mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se je vročitev opravila na način, določen v prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena, s tem da se je obvestilo pustilo na njegovem naslovu. Vročitev je tako morala potekati po postopku, kot je bil določen za vročanje fizičnim osebam. Torej če vročitev ni bila možna, se je opravila s tem, da je vročevalec pisanje izročil sodišču, ki je vročitev odredilo, če je šlo za vročitev po pošti, pa pošti njegovega prebivališča, na vratih oziroma v poštnem nabiralniku na naslovu prebivališča pa je pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem je moral naslovnik pisanje dvigniti. Vročevalec bi v konkretni zadevi moral pustiti obvestilo o fikciji vročitve v poštnem nabiralniku podjetja M., d.o.o. ali na vratih tega podjetja. Iz spisovne dokumentacije pa izhaja, da na registrskem naslovu družbe M., d.o.o. ni bilo ne njihovih poslovnih prostorov (vrat) ne poštnega nabiralnika. Z nalepljenjem obvestila zraven nabiralnikov (kar nesporno izhaja iz poročila vročevalca) pa so bile kršene določbe o osebnem vročanju (142. člen ZPP). Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo.

Pritožniki tudi utemeljeno opozarjajo na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bil v času postopka na prvi stopnji edini zakoniti zastopnik tožene stranke mrtev. Kljub tej kršitvi pa sodišču prve stopnje ponovnega postopka ne bo treba prekinjati, saj je prvotna tožena stranka M., d.o.o, katere zakoniti zastopnik je mrtev, prenehala obstajati, na njeno mesto pa so prišli prevzemniki obveznosti družbe po 27. členu Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 54/99; v nadaljevanju ZFPPod) v zvezi s prvim odstavkom 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), torej družbeniki kot pravni nasledniki, ki pa imajo potrebno procesno sposobnost. Sodišče druge stopnje zavrača ugovor tožeče stranke podan v odgovoru na tožbo, da pritožniki niso stranke tega postopka. Pritožniki so pravni nasledniki družbe M., d.o.o., zato so tudi pravni nasledniki tožene stranke in tako lahko veljavno nastopajo v tem postopku. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba drugo toženca, da mu je bila zamudna sodba vročeno po enoletnem prekluzivnem roku po izbrisu družbe M., d.o.o iz registra. Sodišče druge stopnje je v sklepu, opr. št. I Cp 1204/2008 z dne 20. 8. 2008, pojasnilo, da je tožeča stranka uveljavljala svojo terjatev znotraj enoletnega prekluzivnega roka, zato trenutek vročitve izpodbijane sodbe na prekluzijo nima vpliva.

Sodišče druge stopnje je, zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča, in primarno pravilno vroči tožbo toženim strankam, v skladu z določbami ZPP izpelje celoten postopek in o zadevi ponovno odloči. Glede na razveljavitev sodbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe, ki se bodo obravnavale v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).