Jedro

Treba je razlikovati med situacijo, ko v konkretni zadevi ni dvoma v pristnost spremembe vere, in situacijo, ko določen dvom v pristno spremembo vere obstaja oziroma ko gre za osebo, ki je očitno globoko predana (novi) veri in osebo, ki takšne globoke predanosti (še) ne izkazuje z visoko stopnjo zanesljivosti. Poleg objektivnega vidika pristnosti spremembe vere je pomemben in bistven tudi subjektivni vidik in sicer, je ključno vprašanje, kako pomembno je javno izvajanje nekega verskega obreda oziroma ohranjanje verske identitete za „posameznika osebno,“ torej kako prosilec šteje določeno osebno ali skupno vedenje, povezano z veroizpovedjo, da je to zanj pomembno oziroma ali oseba dojema določena verska dejanja kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere in s tem svoje identitete.

Za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja je treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima lahko tri temeljne dimenzije: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja.

Izjave prosilca, ki so prevedene iz farsi jezika v slovenščino, se ne berejo in razlagajo enako, kot se razlaga pravni predpis oziroma določena pravna norma, ampak je treba ob tem upoštevati možne kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihaja prosilec, in družbenim okoljem v Sloveniji, kar še posebej velja za vprašanja intimnega dojemanje posameznega verskega sistema in njegov vpliv na posameznika in njegovo prepričanje.

Ocena verodostojnosti prosilca mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov. Tožnik naj bi sicer bil zaslišan in tudi pretepen s strani tajne policije ob tem, ko pravi, da so ga zalotiti, ko je prišel na hišni obred. Vendar pa tajna policija takrat ni ugotovila, da je tožnik bil pripadnik hišne cerkve, saj ga je kot (edinega) udeleženca dogodka po zaslišanju izpustila in ga ni iskala niti po tem dogodku niti kasneje tajna policija ni poizvedovala pri njegovi družini. Pri takratnih okoliščinah torej še ni šlo za vzročno zvezo med preganjanjem in podlago za preganjanje. Tudi, če bi tožnika kdo od udeležencev krščanske skupnosti že izdal, bi tožnik v upravnem postopku ali upravnem sporu to vsekakor naznanil, saj bi se to zelo verjetno moralo odraziti v delovanju tajne policije bodisi v razmerju do tožnikove ali tožničine družine. Za konkreten primer torej ne pride v poštev določilo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1. Poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala, je okoliščina, da je tožnica malo preden se je odločila za pot v Evropo, izvedela, da je noseča. Gre za element, ki gre v prid verodostojnosti, in ki je materialne narave, saj je vezan na njun subjektivni strah pred preganjanjem. Naslednji element, je ta, da sta oba tožnika pred odhodom iz Irana imela zaposlitvi in zanju zadovoljiv materialni status ter sta imela več sorodnikov v Iranu, pri čemer so bili pripadniki obeh njunih prvotnih družin, tako od tožnika kot tudi od tožnice, verni in so spoštovali šiitska pravila, običaje in religiozno obredje. Ko je bil tožnik večji, ga starši niso silili, da se udeležuje islamskih obredov in tudi njegova sestra nikoli ni mogla sprejeti islamske vere, vendar pa ona ni razmišljala o spremembi vere. V takih družinskih okoliščinah je bolj verjetno, da je tožnik s postopnim seznanjanjem s krščansko vero opuščal vezanost na islamske običaje oziroma je na islamska pravila, ki so natančno določala način življenja ljudi, gledal zelo kritično in da se je zbližal z drugo vero, kajti spreobrnitev bi bila težja oziroma bi se lahko drugače odražala, če bi iz tožnikove izpovedbe izhajalo, da je bil pred spreobrnitvijo (goreč) vernik islamske veroizpovedi in da so bili taki tudi njegovi družinski člani.

Če bi bila sprememba vere popolnoma izmišljena, se postavlja vprašanje, zakaj tudi tožnica, ki naj bi sicer imela določene kontakte s krščanstvom prek televizijskega programa ter pogovorov z možem že v Iranu ter spričo udejstvovanj protestantskim obredom v Ljubljani, v upravnem ali sodnem postopku ni uveljavljala, da je tudi njo strah vrnitve, češ da je spremenila vero. Tega tožnica ne zatrjuje.

Ne obstajata samo dve možni življenjski situaciji, ki imata vsaka svojo pravno posledico, to je da oseba pristno spremeni vero iz islama v krščanstvo, ali pa jo spremeni nepristno in je s tem podana zloraba pravice. Že iz citiranih in v tej sodbi uporabljenih sodb Sodišča EU in ESČP v zadevah Y Z, F.G. v. Sweden in A v. Switzerland, izhaja, da obstaja tudi tretja možnost, ta pa je, da ni očitno, da bi bil prosilec goreč vernik oziroma da bi bil tako globoko predan veri, kot je bil primer v zadevi Y Z, in da se z razliko od situacije, ko gre nesporno za globoko verno osebo, prosilca, ki takšne globoke predanosti veri ne izpričuje, lahko oziroma mora vprašati in ugotavljati, kako bi izvrševal veroizpoved v primeru vrnitve in zakaj.

Zaslišanje tožnika na glavni obravnavi v povezavi z njegovimi odgovori v upravnem postopku je nedvomno pokazalo, da pri tožniku prevladuje tretja dimenzija religioznosti, to je vera kot način življenja v povezavi z drugo dimenzijo, to je identiteta in pripadnost širši skupnosti kristjanov - evangeličanov, med tem ko je prva dimenzija (religiozna pripadnost v smislu verovanja v Boga) po oceni sodišča pri tožniku manj prisotna. Zato imajo tožniki s sklicevanjem na priporočilo št. 6 UNHCR prav, da v tem primeru površno poznavanje doktrine krščanske ali evangeličanske cerkve, ne more biti pomembno. Pri tožniku gre v bistvu za preplet podlag za preganjanje in sicer verskega prepričanja in pripisanega političnega prepričanja, zaradi izrazito prisotne tretje dimenzije religioznosti.

Krščanski spreobrnjenci se soočajo s fizičnimi napadi, nadlegovanjem nadzorom, aretacijami, pridržanji, tudi z mučenjem in slabim ravnanjem v priporu; pogoji za spreobrnjence v veroizpovedi, ki temeljijo na zakramentih, so lahko takšni, da ni razumno pričakovati, da se bodo lahko vrnili v Iran. To posebej velja za pripadnike hišnih cerkva. Kristjani, ki lahko dokažejo, da so v Iranu ali v državi članici EU izvajali in bodo nadaljevali z izvajanjem evangeličanskih dejavnosti zaradi svoje pripadnosti tej cerkvi, bodo ob vrnitvi v Iran pritegnili pozornost oblasti in bodo izpostavljeni pregonu.

Tožena stranka je napačno uporabila določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ki je celo ključna določba na katero je tožena stranka oprla odločitev. Po eni strani tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov v upravnem postopku ni na zakonit način ugotovila, da so tožnikove dejavnosti od odhoda iz Irana imele izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za mednarodno zaščito; poleg tega pa tudi v upravnem sporu ni ponudila kakšnega dokaza, da so tožnikove dejavnosti od odhoda iz Irana imele izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za mednarodno zaščito. Poleg tega je določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 tudi v nasprotju s sekundarnim pravom EU.

Tožena stranka brez upravičene podlage ni upoštevala, da bi iranske oblasti v primeru vrnitve tožnico skoraj gotovo, glede na funkcijo in dolgoletno angažiranost tožnice v revolucionarni gardi Basijev, poklicali na zaslišanje, kaj je počela v tujini in zakaj je zapustila Iran za več let, ter bi ji zelo verjetno pripisali stališče ali prepričanje, ki je povezano z akterji preganjanja, njihovo politiko in metodami.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-463/2016/22 (1312-02) z dne 18. 5. 2017 odpravi in se prošnjam tožnikov z imeni A.A. (roj. ... 1989 v kraju Shiraz, Iran), B.B. (roj. ... 1986 v kraju Shiraz, Iran) in C.C. (roj. ... 2016 v Ljubljani) ugodi tako, da se jim prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji od dneva pravnomočnosti te sodbe.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo po predhodnem sklepu o združitvi postopkov zavrnila prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz dokumentacije upravne zadeve (dopis Policijske postaje za izravnalne ukrepe Maribor) je razvidno, da sta prosilca dne 11. 2. 2016 ob 7:00 uri z organiziranim prevozom prišla iz Hrvaške na mejni prehod Dobova. Nadaljevala sta pot v Avstrijo, vendar sta bila zaradi izdajanja za državljana Afganistana zavrnjena. S strani avstrijskih varnostnih organov sta bila vrnjena nazaj v Slovenijo, kjer sta povedala, da sta državljana Irana, nato pa sta bila ponovno odpeljana v Avstrijo. Tudi v drugem poskusu ju v Avstrijo niso sprejeli, zato sta po ponovni vrnitvi v Slovenijo dne 14. 2. 2016 izrazila namen po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Cilj njunega potovanja je bila Nemčija. Spremenila sta vero, zato je njuno življenje ogroženo, lahko bi ju doletela tudi smrt. 3. Pooblaščenci prosilcev so dne 15. 3. 2016 pristojnemu organu po elektronski pošti posredovali skene osebnih izkaznic, vozniškega dovoljenja, izkaznice o služenju vojaškega roka, poročne knjižice in treh spričeval. Dne 16. 3. 2016 je pristojni organ po pošti s strani pooblaščencev prejel krsti list za prosilca, izdan v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani dne 13. 3. 2016, iz katerega je razvidno, da je bil prosilec tega dne v tej cerkvi krščen. Dne 20. 6. 2016 je pristojni organ s strani pooblaščencev prejel številne originalne dokumente, ki so bili z dopisom pristojnega organa z dne 22. 6. 2016 poslani v preverjanje Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju.

4. Pooblaščenci prosilcev so pristojnemu organu po elektronski pošti dne 19. 7. 2016 poslali enajst strani informacij o izvorni državi prosilcev v angleškem jeziku, in sicer med drugim sklop informacij (tri poročila UK Home Office, Refugee Documentation Centre in Amnesty International za obdobje od 2011 do 2015) o strukturi Islamske revolucionarne garde (IRGC) in Basijih ter informacije (trinajst poročil za obdobje od avgusta 2012 do septembra 2016) o muslimanih v Iranu, ki spremenijo vero, preganjanju in sankcijah, ki doletijo spreobrnjence, informacije o zavrnjenih prosilcih za azil. Naknadno so pooblaščenci prosilcev dne 16. 5. 2017 pristojnemu organu posredovali še prevode zgoraj navedenih poročil. Tožena stranka pravi, da je zgoraj navedena poročila, ki so jih predložili pooblaščenci prosilca, skrbno preučila in informacije pri pripravi te odločbe tudi upoštevala.

5. Osebni pogovor s prosilcem je potekal dne 26. 7. 2016. Povedal je, da so v Iranu dobro živeli. Delal je, imel je plačo, avto, za varščino za stanovanje je imel denar. Ko je brat zbolel za levkemijo, se je družinski proračun obremenil. Zdravljenje brata je vplivalo na to, kako se je preživljal. Finančnih težav ni imel. Delal je kot komercialist za tovarno, kjer so proizvajali živila. Iz Irana je odšel približno dva meseca pred vstopom v Slovenijo. Spomni se, da je v Slovenjo vstopil dne 11. 2. 2016, prošnjo pa je podal dne 16. 2. 2016. 6. Glede poti je navedel, da sta z ženo z avtobusom odšla iz Shiraza v Teheran, nato v Orumije. S pomočjo sprovajalca so peš prestopili iransko-turško mejo. Na drugi strani meje so v neki vasi prenočili dve noči, nato so jih odpeljali v mesto Van s poltovornjakom in nato naprej v Istanbul. Iz Irana so odšli nezakonito. Nekaj denarja je imel prihranjenega, drugo pa si je sposodil od strica. Stric naj bi za posojen denar dobil nazaj varščino za stanovanje. Iz Irana je odšel nezakonito zato, ker bi bil drugače aretiran. V Slovenijo je dokumente dobil preko znancev od sorodnika, ki je potoval v Italijo in jih je prinesel. V zvezi z dokumenti je še pojasnil, da je vse dokumente imel doma. Ženina sestra je, ko je stanovanje vrnila lastniku, prevzela njune stvari, vključno z dokumenti in jih je imela pri sebi. Dokumentov ni vzel s seboj zato, ker je bila pot nevarna in jih ni želel imeti pri sebi. V Grčiji sta izvedela, da Irancev ne spustijo naprej, zato sta si priskrbela afganistanske dokumente. Nato sta z valom beguncev potovala do Avstrije, vendar je bil tam prevajalec, ki je bil Afganistanec, in je ugotovil, da nista Afganistanca. Zato so ju izločili, dobila sta rdečo zapestnico in so ju zavrnili. Iz Avstrije sta bila vrnjena nazaj v Slovenijo. Na slovenski strani sta policistom po pravici povedala, da sta Iranca. Dali so jima nove dokumente in jih spet vrnili v Avstrijo.

7. S krščansko vero se je spoznal približno šest mesecev preden je prišel v Slovenijo in to preko sodelavca z imenom D.D.. Delal je v istem podjetju kot on in to je podjetje E. Bil je poseben in pošten fant. Če se je kdo zlagal, je povedal, da to ni v redu. Ni odobraval prešuštva. Pogovarjala sta se o krščanstvu. Približno po enem mesecu mu je povedal, da se verniki zbirajo v neki hiši, molijo in poglabljajo krščansko vero, če želi, se jim lahko pridruži. Tako se jim je pridružil. Prvič je bilo tam nekaj ljudi. Eden izmed njih je izstopal, ker je videl, da ga vsi spoštujejo. Kasneje je začel razlagati o krščanski veri. Opozoril je tudi, da morajo biti diskretni in da ne smejo priti vsi naenkrat. Prav tako ne smejo o tem drugod govoriti, naslova ne smejo povedati. To pa zato, da ne bi v nevarnost spravili njega in njegove družine. To je bila skrivna lokacija. Samo v prostoru, kjer so sedeli, je bil obešen poster in slika Jezusa Kristusa. Prižgane so bile sveče. Molili so in po molitvi brali biblijo. Nekaj mesecev se je sestajal z njimi. Poglabljali so se o poznavanju krščanske vere. Po približno štirih mesecih se je zgodil neugoden dogodek. Zadnji mesec je s seboj pripeljal tudi svojega prijatelja, ki se mu je smilil, ker je bil izgubljen. Želel je, da spozna krščansko vero. Nekega dne, ko je šel na srečanje, so se po njegovem trkanju v 10 sekundah odprla vrata in tam je videl dva neznana obraza, ki sta ga potegnila notri. Odpeljala sta ga v prostor in videl je, da vsi verniki sedijo v enem kotu. Bilo mu je jasno, da je bila racija in da so ti ljudje iz tajne policije. Njegov prijatelj, ki je imel v torbi njegov rojstni list, je tudi sedel tam. Ko so ga potegnili v hišo in zaprli vrata, so začeli spraševati, zakaj je prišel. Bil je tako prestrašen, da ni mogel govoriti. Začeli so ga tepsti, spraševati, kdo je in zakaj je prišel tja. Najprej ga je pretepal eden, nato še drugi. S pestmi, nogami sta ga tepla po celem telesu, po obrazu. Od vseh udarcev je padel skupaj. Od takrat ima poškodovan komolec in ne more zravnati desne roke. Pred tem dogodkom je bil na tem komolcu operiran. Tepli so ga približno 20 minut. Po tem se je spomnil, da mora nekaj povedati, drugače ga bodo odpeljali s seboj. Rekel je, da je prišel iskat nek naslov in da ne ve, kaj govorijo. Nadrli so ga, da laže in da je iz te skupine in da hodi na molitve. Na srečo so drugi verniki, ki so sedeli, zanikali, da ga poznajo. Rekli so, da ga vidijo prvič. Zato so se nekako prepričali, da ni z njimi. Zapisali so njegovo ime in priimek in ga opozorili, da ne sme nikomur povedati, kaj je videl in slišal. Nato so ga izpustili. Na ulici je začel teči, prišel je domov in ženi povedal, da je v nevarni situaciji in da morata pobegniti iz države. Ker je vedel, da je njegov rojstni list v prijateljevi torbi, bodo hitro ugotovili, da je bil z njimi. Ženi je povedal, da je komaj ušel, ampak je to prav gotovo samo začasno. Ti, ki so bili aretirani, so pod pritiskom, mučeni in tako so priznali, da je bil z njimi. Še posebno njegov prijatelj, ki je imel njegov rojstni list in je bil po značaju šibek, bi se prav gotovo zagovoril, kdo je. Temu, ki je imel rojstni list, je bilo ime F.F.. Z njegovo družino so bili v prijateljskih odnosih. Sedaj, ko govori z mamo, mu povedo, da je prijateljeva mama zelo jezna nanj, da je njenega sina zapeljal in peljal na srečanje. Sedaj je sam na varnem in naj pride rešit njenega sina. Tri dni je trajalo, da sta se pripravila (denar za pot sta pripravila iz računa, posojilo od strica) in z ženo sta Iran zapustila ilegalno.

8. Vodja je bil G.G., njegov brat je bil H.. D.D. je bil njegov sodelavec, ki ga je pripeljal v to družbo. Skupaj sta vozila kamion in dostavljala stvari trgovinam, med vožnjo in povsod sta se o tem pogovarjala. Vodji skupine ga je priporočil sodelavec, da je zaupljiv in da se res zanima za vero. Zato ga je tudi pripeljal v skupino.

9. Prosilec je nadaljeval, da je D.D. poznal približno dve leti. Delal pa je v podjetju zelo dolgo. V svoji torbi je večkrat imel materiale o veri. Delala sta skupaj, on je bil voznik, sam pa je bil komercialist. Ko je iz svoje torbe vzel stvari, je videl, kaj ima in o tem sta se začela pogovarjati. Bil je oseba, ki je rada govorila o sebi in svojih interesih. Sam ni vedel, da bi prijatelj pred njim komu drugemu to razlagal. Misli, da nihče ni vedel, razen, če je sam povedal. Tudi prijatelj je vero spremenil, vendar mu ni povedal kdaj in kako. Približno pol leta po tem, ko je začel delati v podjetju, mu je prijatelj začel govoriti o krščanski veri. Prej se nista dobro poznala, da bi se o tem pogovarjala. Nato sta si zaupala in sta se začela pogovarjati. Na začetku ga je samo poslušal, saj ni bil zainteresiran, nato pa mu je povedal, da bi bil rad prisoten na srečanjih. Ženi je povedal, da je oseba, s katero dela skupaj, kristjan. Da se je tudi sam spreobrnil v krščanstvo, pa ji ni zaupal. To se ji je bal povedati. Je nekako verna oseba, zato ni vedel, kakšna bo njena reakcija. Bal se je, da bi se odzvala burno in bi se hotela ločiti. O spremembi vere ji je povedal približno mesec dni pred odhodom iz Irana. Pred tem je gledal krščanske oddaje preko satelita, program se imenuje »Seven«. Ona je tudi z njim to skupaj gledala. Ker so govorili pametne stvari, jo je zadeva zanimala. Vendar ji še ni povedal, ker ni vedel, kako bo reagirala, da je postal kristjan. Tisto noč, ko je bil pretepen, je ženi povedal, da morata oditi. Prijatelj ga je na skrivno lokacijo na srečanje peljal približno devet, deset mesecev po tem, ko sta se začela o veri pogovarjati. Doda, da prijatelj ni vedno govoril o krščanski veri. Zadnje mesece mogoče več, saj sta se bolj intenzivno pogovarjala, saj je bil zainteresiran za vero in sta se zato tudi več pogovarjala.

10. Na poziv uradne osebe je prosilec opisal njegovo prvo srečanje z drugimi kristjani in prosilec je navedel, da je bila hiša majhna in nasprotna od njegovega pričakovanja. Soba, v kateri so se dobivali, je bi majhna in na koncu hiše. Do tja si prišel mimo kuhinje. Hiša je bila skoraj vedno prazna. Ne ve, mogoče je bila najeta. Vstopil je v sobo, nekaj ljudi je sedelo. Predstavil se je in rokoval. Potem je vodja G.G. vzel biblijo in začel vsem brati. Slika Jezusa je bila obešena in nekaj križev je bilo prav tako obešenih. Ko so začeli moliti, je prostor zatemnil, ugasnil luči. Na enem prtu je prižgal sveče. Ustvarila se je s tem neka duhovna atmosfera. Potem jih je opozoril, da se ne sme o krščanstvu na okoli govoriti. Da je potrebno vedeti, da je to v njihovi državi prepovedano. Ne sme se nekomu, ki se ga ne pozna, širiti vere. Morajo se zavedati, da imajo drugačno mnenje o njih. Imajo jih za umazane. Oblast jih ima za izdajalce, da sodelujejo z Izraelom. Prvo srečanje je trajalo uro in pol do dve uri. Na ta srečanja je šel približno dvajsetkrat, vendar ne ve točno. V to hišo so hodili vsak posamezno, ni bilo tako, da bi se s sodelavcem skupaj dogovorila. Morda sta se nekajkrat po končani službi dogovorila, da bosta šla, ampak vsak posebej. Na teh srečanjih je bil prijatelj vedno tam. Vedno so hodili v isto hišo. Doda, da se je potrebno zavedati, da v Iranu ni lahko zamenjati ene skupine za drugo, da greš lahko iz ene hiše v drugo. Vedno te je strah, ko greš tja. V Iranu te oblast za marsikaj dobi, kaj šele za krščanstvo, ki je občutljiva tema. Hiša se je nahajala v Shirazu. V hiši so se večinoma dobivali ob nedeljah. Sredi tedna je le nekajkrat šel, ker so rekli, da lahko pride po informacije, da lahko prebere kakšno knjigo. Drugače pa je hodil vedno v popoldanskih urah. Na teh obiskih je večinoma iz biblije bral G.G. in nato so se pogovarjali. Seveda so tudi molili. Ni bilo tako, da bi vsak s seboj prinesel kakšno knjigo. Sam je mogoče enkrat ali dvakrat vzel kakšen verz iz biblije, večinoma je bral G.G.. Sam je bral v hiši, v kateri so se dobivali, drugi so poslušali. Tudi doma je bral tekste, vendar ne preveč, da ne bi žena začela spraševati, kaj bere. Temu se je izogibal. Vseeno ga je nekajkrat videla, vendar ni nič vprašala. Literaturo, ki jo je bral doma, mu je dal D.D., vendar to ni bila njegova biblija. Priskrbel mu je drugo, vendar ne ve, od kod. V Iranu ni mogoče kar iti in kupiti biblijo, to je prepovedano.

11. V nadaljevanju osebnega razgovora je prosilec povedal, da je F.F. njegov stari prijatelj. Njegova mama že od nekdaj pozna F.F. mamo. Fant je bil vedno brezposeln, pohajkoval je na okoli. Enkrat sta se pogovarjala in ne ve, kako mu je povedal, da je postal kristjan ter mu začel govoriti o krščanstvu. Pokazal je zanimanje in ga vprašal, če ga lahko pelje na srečanje in tako je tudi storil. Prijatelja F.F. je štirikrat peljal na srečanje. Četrtič je bilo takrat, ko so jih aretirali. Prijatelj F.F. je bil že na tem srečanju. Njegov rojstni list pa je imel zato, ker je rekel, da pozna nekoga na uradu in mu bo spremenil rojstni list v novejšo obliko, kartico. Njemu se ni dalo ukvarjati z birokracijo, zato je dal prijatelju, da to uredi. Tajna policija njega ni odpeljala, tako kot je druge. Lahko bi pridobil telefonsko številko od D.D. in bi tako izvedel, kaj se jim je zgodilo, vendar tega ne želi. Boji se, da bi tako oblasti izvedele, kje je. Ve, da prijateljeva mama »teži« njegovi družini in sprašuje, kaj je on počel z njihovim sinom. Prijatelj F.F. in njegova mama sta ga izdala. Prijateljeva mama je poklicala njegovo mamo in vprašala, kje je, poleg tega pa je povedala, da ima prijatelj neke težave in da jih morajo rešiti. Tudi, če ga prijatelj ni izdal, pa imajo njegov rojstni list in vedo, kdo je. Prepričan je, da oblast ve zanj. Prijateljeva mama je poklicala njegovo mamo. Prav gotovo ima prijatelj težave in so hoteli preko njegove mame izvedeti, kje se nahaja. Na zaslišanjih se je nemogoče po pretepanjih in mučenjih, upirati. Na koncu vse izdaš, še posebej osebo, ki te je zvlekla v to. Sam je prijatelja vpeljal in prav gotovo je že vse izdal, ne samo njega, temveč tudi vso njegovo družino.

12. Uradna oseba je prosilca vprašala, ali so mu domači omenili, da bi imeli kakšne težave. Prosilec je povedal, da nimajo težav. Vendar bi jih lahko imeli, če bi ga začeli aktivno iskati. Prišli bi lahko domov, poizvedovali o njem in družina bi imela težave. Misli, da bi imel še večje težave, če izvedo, da je odšel, saj je v času služenja vojaškega roka kot voznik v J., prevažal visoke funkcionarje revolucionarne garde, to so bili vrhunski inženirji, ki so gradili vojaške objekte. Preden je začel opravljati svoje delo je bil opozorjen, zaslišan in podpisati je moral različne obrazce. To se nanaša na državno varnost in izdajanje državne skrivnosti sovražnikom. Vojaški rok je služil od novembra 2008 do 2010. Služil je v revolucionarni gardi. Enkrat je v družbi prijateljev povedal nekaj, kar ne bi smel. Podrobnosti pa ni razkril. Ampak z vidika oblasti, če gre kdo v tujino, prav gotovo izda državne skrivnosti, še posebej, če pobegne. To je njegov drugi obremenilni razlog za kazen v Iranu.

13. Prosilec je nadaljeval, da potem, ko je bil pretepen s strani tajne policije, ni poiskal zdravniške pomoči. Tudi mu ni prišlo na pamet, da bi kjerkoli govoril, kdo ga je pretepel. Roko, ki jo je imel pred tem že povezano z ruto, so mu poškodovali. Na poti do Turčije še vedno ni mogel premikati roke. Dodal je, da je ko je bil star okoli 14 let, je padel s konja in so ga operirali. Ko so ga pretepli, je imel roko v ruti, pred tem roke ni imel v ruti.

14. Glede vere je prosilec povedal, da je bil v islamu rojen in vzgojen. V Iranu, če se rodiš v družini muslimana in sta muslimana tudi tvoja starša, si musliman. In s tem tudi odrasteš. Ko je bil v puberteti, je ugotovil, da mu načela islama niso všeč. Jih je priznaval, vendar tudi ne želi žaliti muslimanov. Spoštuje vse vere. Neko obdobje je spoštoval vsa islamska pravila. Vendar je bilo vse skupaj prisiljeno. V šoli je čas za molitev, v času posta se moraš postiti. Ko je služil vojaški rok, so jih ob 5. uri zjutraj zbudili za molitev. V času ramadana so se morali postiti, hrane sploh ni bilo. Od kar je poročen, ni molil, se postil, v mošejo ni hodil. Nobenih verskih obveznosti ni opravljal. Žena se s tem ni strinjala, vendar mu ni težila. Sama je opravljala verske obveznosti, molila, se postila, hodila v mošejo. Večkrat je bila na kakšnih molitvah čez noč. Zadnje mesece je bila nekako sumničava glede tega, ker je gledal oddaje o krščanstvu preko satelita. V islamski veri mu niso všeč zapovedi. V bistvu so prisila, kako moraš moliti, kolikokrat moraš moliti, se postiti. Ni mu všeč. Sedaj, ko je bolj ozaveščen, meni, da to nima nobene povezave z bogom. Moti ga, da ima islam sovražna načela pri maščevanju. Oko za oko, zob za zob. Vsak človek se lahko zmoti in greši. To je v človeški naravi. Zakaj se mora tatu odrezati roko, zakaj se mora prešuštnico kamenjati? To so nečloveška in nehumana ravnanja v imenu vere. V krščanski veri tega ni. V islamu, v katerem je odraščal, razen laži, hipokrizije, prevare, drugega ni videl. V muslimanskem svetu različne skupine v imenu vere ubijajo, nehumano ravnajo z ljudmi in si konkurirajo v smislu, katera je boljša. To je vera nasilja. To ga moti, od kar se pozna, to pomeni od okoli 15. leta. S temi načeli in zapovedmi prisilijo ljudi k laži, prevaram, korupciji. V državi, v kateri je živel, se vse začne in konča z islamom. Vsi so muslimani. V družini so muslimani, kaj lahko narediš? Če bi se pritoževal, bi si nakopal težave, bil bi kaznovan, izobčen. Vse je prisila. Molitve so v arabskem jeziku, ki ga sploh ne razume, in tako tudi ne razume, kaj bere, kaj moli. Če molitve ne razumeš, se samo klanjaš.

15. Nadaljeval je, da je njemu krščanska vera blizu. To je vera ljubezni, dobrote. Ni laži in maščevanja. Blizu so mu načela protestantizma. Tudi, če bi se tukaj rodil, ne bi bil kristjan, temveč protestant. Protestantizem se je začel kot pritožba, kot protest katoličanstvu. Proti korupciji katoliških verskih poglavarjev, papeži niso bili nedolžni, imeli so moč, da so se vmešavali v politiko, bili so vsemogočni, Protestantizem je bil proti temu. Papeži ali njihove verski dostojanstveniki so zaradi celibata imeli na skrivaj otroke. Tega ni treba imeti na skrivaj. Čutil je, da mu je ta vera všeč in da je to pravična vera. Najpomembnejša knjiga je Mata, protestantizem bolj priznava novo zavezo. Prvo poglavje je Mata (Matej) in zadnje razodetje. To je bilo pismo preroka Johana (Janeza) o svojih doživetjih z Jezusom Kristusom. Molitev je Oče naš, ki jo je prosilec povedal v farsi jeziku. Zapovedi je deset in med njimi so ne prešuštvuj, ne ubijaj, ne laži, spoštuj soseda, spoštuj svoje starše. Da postaneš protestant se je potrebno krstiti in spoštovati krščanske zapovedi. Pomemben protestantski praznik je velika noč, pa tudi božič. Srčno in uradno je spremenil vero. Srčno jo je spremenil v Iranu štiri ali pet mesecev, preden ga je zapustil. Uradno pa prvi mesec, ko je prišel v Slovenijo. To je storil v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Za to cerkev je izvedel od drugih prosilcev, ki so prav tako spremenili vero. Sprememba vere je potekala na isti dan, kot je imel krst. En izmed prosilcev, ki zna angleško, je pomagal pri prevajanju. Duhovnik se imenuje oče K.. Pred krstom ni potreboval nobenih posebnih priprav. V Evangeličansko cerkev odhaja enkrat na teden. Gre k dopoldanski maši in v svojem jeziku moli. Maša poteka ob nedeljah in traja od 10.30 do 12.30 ure. Uradna sprememba vere mu pomeni, da je svoboden, da ni nobene prisile nad njegovo glavo. Miren je. Ne izgublja se in ne izgublja živcev. Nihče ga ne more vreči s poti. Sedaj je miren, ker je zaščiten in ni preganjan. Pobegnil je iz pekla. Upa, da ga bo Slovenija še vedno ščitila, kot tudi njegovo življenje in življenje njegove družine. V Sloveniji je uresničil svoje želje, našel je, kar je želel. V Iranu tega ni mogel in sedaj nadaljuje na tej poti. Od Iranca po imenu L. si je sposodil biblijo in jo bere. Biblija je v farsi jeziku. Kje je on dobil biblijo, ne ve, ker se je v farsi jeziku v Sloveniji ne da dobiti. Že v Iranu je vedel, da je sprememba vere nevarno početje. Ko enkrat stopiš na to pot, ni več vrnitve.

16. Poleg tega, kar je navedel, je dodal, da je imel enkrat še opravka s policijo. Hotel je kupiti neke stvari in ni vedel, da so ukradene. Ko je bil na pogajanjih s prodajalcem, je prišla policija in ju aretirala. Eno noč je preživel v priporu, kasneje so ugotovili, da je nedolžen in so ga izpustili. Dvakrat je bil zaslišan in maltretiran s strani Basijev. Basiji občasno, kadar se jim zazdi, postavijo na cesti zapore in mimoidoče voznike in pešce zaslišujejo in preiščejo. Pri tem te žalijo. Če protestiraš, te lahko tudi odpeljejo. Pri enem takšnem preverjanju je dobil brce, ko so ga spraševali, če res živi na tisti ulici, nato so ga izpustili. Drugo pa je bilo dan po poroki, ko so ju z ženo ustavili. Pokazala sta, da sta se prejšnji dan poročila in so ju izpustili. Misli, da imajo v Iranu informacije, da je spremenil vero. To ve zato, ker so prav gotovo našli rojstni list, prijateljeva družina pa tudi ni najbolj zaupanja vredna, saj bodo naredili vse, da rešijo sina, zato so ga prav gotovo izdali. Prav tako meni, da preko Facebooka s tem, ko všečka določene stvari, vidijo in celo vedo, da je v azilnem domu. Če bi se moral vrniti v Iran, ga bodo zasliševali, mučili, da bi priznal, da je hodil v domačo cerkev in da je spremenil vero, želeli bodo vedeti, koga je pripeljal v to vero, kaj je delal proti islamu. Na tak način bodo dobili priznanje, da je spreobrnjenec. Drugi razlog pa je, da če tajna služba izve, da je bil v tujini, ga bodo še bolj spraševali, če je v tujini komu prodal, izdal vojaške skrivnosti. Mučili bi ga, da bi priznal stvari, ki jih ni počel. Mučila bi ga iranska tajna policija.

17. Pri pridobivanju potnega lista bi bil prijet in identificiran. Lahko bi se to zgodilo že na letališču. Nikoli ne bi spremenil vere, tudi če bi bil ubit. V povezavi z vero je dodal, da ko se spomni, kako se je Jezus Kristus žrtvoval zanje za dobro, za vse grehe, se zaveda in počuti blagoslovljenega. Za vse soljudi želi dobro.

18. Prosilka je bila zaslišana dne 28. 10. 2016. Najprej je navedla, da je bila rojena v kraju Shiraz in da je državljanka Irana. Po narodnosti pripada skupini fars in je muslimanske vere. Končano ima srednjo šolo. Govori samo farsi jezik. Pred petimi, šestimi leti se je poročila. Z možem sta v sorodu, saj je vnukinja tete njegove mame. Njena babica in babica njenega moža sta bili sestri. Družina se je s poroko strinjala. Nazadnje sta z možem živela v Shirazu, na naslovu .... Na tem naslovu sta živela približno leto in pol. V Iranu živijo njeni starši, tri sestre in trije bratje. Kontakte ima največ s sestro, ki je doma, saj je neporočena in z mamo. Pogovarja se preko WhatsAppa. Dan pred osebnim razgovorom je preko „sms“ sporočil govorila z moževo sestro. V Iranu je opravljala več poklicev. Delala je kot novinarka, nato kot fotografinja in snemalka na porokah. Sestavljala je tudi „hardware“ za računalnike, delala je tudi v knjigoveznici. Tudi po poroki je še delala. Mož je delal v nekem podjetju z živili, ki se imenuje M.. Sredstev za preživljanje sta imela dovolj. Preden je odšla iz Irana je bila še vedno zaposlena. Iz Irana je odšla približno mesec in pol pred prihodom v Slovenijo. Spomni se, da je bil to drugi mesec leta 2016. Iz Irana je odšla skupaj z možem. Zvečer sta se odpravila iz Shiraza v Teheran, nato v Oromije. Nato sta šla v neko obmejno vas. Peš in ilegalno sta nato preko hribov prišla v Turčijo. Hodila sta skoraj pol dneva. Ilegalno sta odšla iz Irana zato, ker je imel njen mož težave in si države nista upala zapustiti legalno. Denar za pot sta imela nekaj sama, nekaj pa sta si izposodila od moževega strica. Ko sta odšla iz Irana pri sebi nista imela nobenih dokumentov, hitro sta se odločila in odšla, zato nista mogla vzeti ničesar s seboj. Kasneje je vse stvari, tudi varščino za stanovanje, urejala njena sestra. V Iranu je pustila vse dokumente, in sicer svoj rojstni list, osebno izkaznico, izkaznico o služenju vojaškega roka za moža, moževo vozniško dovoljenje, srednješolske diplome za oba, poročno knjižico. V zvezi z dokumenti se je njen mož dogovoril z nekim daljnim znancem, ki je bil namenjen v Italijo in je dobil vse dokumente pri njeni sestri Aziti. Ko je bil ta znanec v Italiji, ga je prosil, da jih prinese v Slovenijo in tako sta jih dobila. Ob odhodu iz Irana sta želela priti v Nemčijo, ker so rekli, da je samo Nemčija varna država. Do Nemčije nista prišla. Na meji z Avstrijo so jih Avstrijci zavrnili, in sicer zato, ker sta imela afganistanske papirje in je prevajalec na meji ugotovil, da nista Afganistanca. Zavrnili so ju. V Slovenijo sta bila vrnjena dva dni pred vložitvijo prošnje. Prvič ko sta bila zavrnjena, so ju dali v šotor, nato sta še enkrat poskusila, tako kot ostali. Povedala sta, da sta Iranca, vendar ju niso spustili naprej. V Sloveniji se dobro počuti in je pravzaprav srečna, da se je tako obrnilo. Našla je tudi že nekaj prijateljev Slovencev in veliko sliši, da v Nemčiji prosilce preganjajo nestrpneži. Prvi dan v Sloveniji ji niso hoteli povedati naslova od zdravnika, nato pa je dobila vso oskrbo.

19. Glede razloga za odhod je prosilka povedala, da je bilo življenje njenega moža ogroženo. Približno mesec dni pred odhodom ji je povedal, da je postal kristjan. Ko ji je to povedal, je bila presenečena in nekoliko prestrašena, ker je vedela, kaj temu sledi in kakšna kazen je določena za to. Delala je kot obveščevalka za Revolucionarno gardo. Bila je aktivna pripadnica Basijev. Sicer ni imela plače, neke ugodnosti pa vendarle. Na začetku je bila navadna članica Basijev, nato je šla v obveščevalno enoto. Njena naloga je bila, da prepozna sumljive ljudi, v smislu teroristov in tistih, ki delujejo proti režimu, in sicer v družbi, na delovnem mestu, povsod. Približno pet ali šest mesecev, preden ji je mož povedal, je sama opazila, da se je spremenilo njegovo vedenje. Ni pa vedela, da je spremenil vero. Približno tri dni pred odhodom iz Irana je nek večer prišel domov, ves je bil pretepen, prašen, raztrgano je imel majico in povedal je, da ne more premikati roke. Dejal ji je, vendar ne ve natančno, da naj bi vdrli v cerkev in jih tam pretepli. Vendar ne ve, kje je to bilo. Naslednji dan se je mož lotil priprave na odhod. S svojim stricem je kontaktiral za posojilo za denar, preko znancev je našel sprovajalca. Tiste dneve se je slabo počutila, bruhala je, in ni vedela, kaj je z njo. Odšla je k zdravniku. Po preiskavah je ugotovil, da je noseča. Prej 5 let ni mogla zanositi. Zdravnika je vprašala, če lahko potuje, a ji je ta to odsvetoval, da bi bilo to nevarno za otroka. Vendar mu ni povedala, kam gre. Staršem je povedala in so bili takoj proti, ker so vedeli, da je noseča. Sama ni hotela ostati v Iranu, še posebej, ker je bila noseča, saj v Iranu ni podpore za samsko žensko, še posebej, če je noseča. Zato se je odločila, da odide z možem. Tako je bila primorana zapustiti Iran. Staršem je povedala, da je noseča in da želi z možem oditi. Ni jim povedala, kaj je mož počel, ker je vedela, da na bi razumeli, ker so verni muslimani. Takoj so ji odsvetovali pot, ker so videli in slišali na televiziji, kaj se dogaja z ilegalnimi begunci na poti, lahko umreš, te ugrabijo, bili so močno proti. Vendar se je odločila, da ne bo ostala sama. Glede razlogov za odhod je to vse.

20. Glede sprememb pri možu je povedala, da je bil prej večkrat brez volje, depresiven, nič se mu ni dalo. Kasneje je bil bolj prijazen, miren, pozoren do nje. Tudi sama je gledala neke programe o krščanstvu preko satelita. Neka gospa je govorila zelo lepo o tem. Gledala sta tudi skupaj z možem. Večkrat je snemala s telefonom in kasneje, ko je želela, je to gledala in poslušala. Vprašala je moža, kaj se dogaja, kaj se je spremenilo. Najprej je začel z uvodom in jo vprašal, če ne bo jezna, če ga ne bo zapustila, ko ji bo nekaj povedal. Nato pa ji je povedal, da je spoznal novo vero, ki mu odgovarja. Satelitske programe je gledala zato, ker ji je bila oddaja všeč. Bile so zelo pozitivne misli, besede in so jo pritegnile. Doda, da je hodila na tečaj pozitivnega mišljenja. Na tem tečaju je bil poudarek na moči pozitivnega mišljenja in razvoj uma ter koncentracije. V tej oddaji je slišala podobne stvari, zato jo je pritegnila. Njo osebno so pozitivne stvari vedno zanimale. Imela je prijateljico, ki je bila Baha'i. Kljub nasprotovanju njene družine, da naj ne hodi tja, ker so umazani, tega sama ni opazila. Nasprotno, opazila je same pozitivne stvari, v njeni hiši so bile lepe, pozitivne besede. Prijateljica, ki je bila Baha'i, je zaradi nadlegovanja in preganjanja zapustila Iran in odšla v Turčijo. Vedela je, kaj delajo z Baha'i, kaj je šele s tistimi, ki spremenijo vero. Najprej je mislila, da je to le moževa muha. Vendar ji je veliko govoril, kakšne so prednosti te vere v primerjavi z islamom. Ker je videla, da o tem resno misli, jo je prepričal. Sama osebno ni proti drugim veram in nima predsodkov. Mož jo je poskušal prepričati, da bi mu sledila. Veliko je govoril. Tudi sama občasno hodi v cerkev in študira o tem, da bi tudi sama spremenila vero. Hodi v protestantsko cerkev v centru mesta, to je cerkev od brata K.. Pogledat je šla tudi druge cerkve. V Iranu je opazila, da je imel mož neko malo knjigo oziroma zvezek. Vendar ne vedno. Bila je radovedna in ga je vprašala o tem in on ji je povedal. Stvari je imel večinoma v svoji torbi. To ji je povedal potem, ko jo je seznanil, da je spremenil vero. Pred tem je ta zvezek tudi videla, vendar je mislila, da je kaj v zvezi s podjetjem, kjer je delal. 21. Prosilka je v nadaljevanju osebnega razgovora povedala, da je mož vedel, da je pripadnica Basijev. Sama je bila pripadnica Basijev že zelo dolgo, aktivna je bila od osnovne šole do svojega odhoda iz Irana. Nikomur ni povedala, da je mož spremenil vero, vendar njena družina sedaj to ve, drugi sorodniki pa ne. Mož je bil v Iranu enkrat aretiran, to je bilo približno tri leta nazaj. Takrat je imel trgovino z vodovodnimi materiali. Dva dni ga ni bilo. Povsod so ga iskali. Kasneje je bil izpuščen in je prišel domov. Povedal je, da naj bi kupil neke stvari, za katere se izkazalo, da so ukradene, vendar tega ni vedel. Kasneje se je izkazalo, da je nedolžen. Sama osebno v Iranu ni imela težav. Ko je bila v revolucionarni gardi v tajni službi, so ji predlagali drugo službo, vendar je ni sprejela. Med svojim delom je videla, kako režim večkrat neupravičeno maltretira državljane in se je sama počasi umaknila iz teh aktivnosti. Popolnoma se ni mogla umakniti, ker je bila aktivna članica. Kadarkoli je bil v državi pomemben dogodek, ko so se pričakovali izgredi ali podobno, so jih poklicali na pripravljenost. Bili so v kasarni v ženskem delu.

22. Dala je primer, da lahko režim nadleguje svoje državljane zaradi načina oblačenja. Če je manto malo prekratka, te lahko duhovna policija opozori ali odpelje. Sama osebno je nosila čador. Preden pa je začela nositi čador, je nosila manto. To je bilo zaradi službe oziroma aktivnosti pri Basijih, saj v manto ni mogla med druge moške v kasarni. Vse ženske so nosile čador. Dodala je, da bi rada povedala za en primer nadlegovanja. Dan po njuni poroki sta sedela v parku in kasneje sta imela namen, da vrneta poročni obleki in krono, ki jo je imela kot nevesta. Policija se je ustavila ob cesti in prišla do njiju. Policist je začel spraševati, kdo sta, zakaj sedita tam. Povedala je, da sta mož in žena in da sta se dan prej poročila, krono s poroke ima še vedno v torbi. Policist se je posmehoval, saj je mislil, da sta fant in punca. Ko mu je pokazala krono, je verjel, da sta poročena, čestital jima je in odšel. 23. Nadalje je bila prosilka soočena s tem, da je ob vložitvi prošnje navedla, da je bil razlog preganjanja sprememba vere, vendar o tem na osebnem razgovoru ni govorila. Prosilka je pojasnila, da tega ni govorila zase. Govorila je o možu, ki je spremenil vero. V šotoru, ko so jih zasliševali in pisali zapisnik, sta bila dva prevajalca, vendar noben ni znal farsi-slovensko. Eden je poslušal, drugi je govoril s policistom in je prišlo do nesporazuma.

24. V nadaljevanju je prosilka še pojasnila, da hodi v cerkev zaradi vzdušja, ne razume pa kaj govori župnik. Vljudni so in se lepo obnašajo. Bere biblijo v farsi jeziku in ji je všeč. Večinoma so ji všeč pozitivne stvari. Enkrat je v cerkvi prijateljica, ki je Slovenka, prevajala v angleščino vse, kar se je govorilo. Mož, ki razume malo angleško, je nato prevajal njej in bilo ji je všeč. Razmišlja, da bi spremenila vero, vendar tega še ni storila.

25. Če bi se morala vrniti nazaj v Iran, se tja nikoli ne bi vrnila brez moža. Poleg tega pa so tam, kjer je delala kot Basij, prav gotovo izvedeli, da je ni v Iranu. V primeru vrnitve v Iran bi imela hude težave z njimi. Tudi na prošnji ni povedala, da je delala za Basije, ker jo je bilo strah, če je vse dovolj zaupno, da ne bi slučajno kakšen podatek prišel do iranskega veleposlaništva v Sloveniji. Govorice so tukaj, da so nekateri prosilci v kontaktih z veleposlaništvom.

26. Ob zaključku osebnega razgovora je prosilka v spis priložila rojstni list za sina, ki se je dne ... 2016 rodil v Ljubljani, in krstni list Evangeličanske cerkvene občine v Ljubljani, iz katerega izhaja, da je bil sin dne 23. 10. 2016 krščen v tej skupnosti. Sina želi vzgajati v krščanskem duhu. Predlog za sinov krst je dal mož in ona se je s tem strinjala. Sama nima nič proti krščanski veri in jo tudi sama študira. Korak ni lahek in želi v to vero vstopiti prepričana. Rojena je bila kot muslimanka in te vere si ni sama izbrala.

27. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pravi, da sta tožnika predložila številne originalne dokumente za dokazovanje istovetnosti, osebno izkaznico, vozniško dovoljenje, izkaznico o služenju vojaškega roka, prosilka pa osebno izkaznico in rojstno knjižico, skupaj pa še poročno knjižico. Pristojni organ ugotavlja, da je identiteta prosilca in prosilke nesporno ugotovljena, prav tako je ugotovljena tudi njuna izvorna država, in sicer Islamska republika Iran.

28. Pristojni organ še dodaja, da glede na to, da je nesporno, da sta prosilec in prosilka državljana islamske republike Iran, ima takšno državljanstvo po starših tudi njun sin.

29. Pristojni ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, posredno pa tudi prošnjo svojega novorojenega sina, utemeljuje s težavami zaradi spremembe vere v povezavi z versko pripadnostjo evangeličanski veri. Prosilka svojih razlogov za vložitev prošnje nima, zato jih tudi ne uveljavlja, boji se le, da bi imela zaradi odhoda iz Irana težave, ker je bila pripadnica Basijev. Krstna lista Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana za prosilca in za novorojenega sina ne dokazujeta dogodkov ali dejstev, zaradi katerih sta prosilca zapustila svojo izvorno državo.

30. Pristojni organ ugotavlja, da sta prosilca na vprašanja uradne osebe odgovarjala tekoče, vendar je pri oceni dejstva, ali sta se kar najbolj potrudila za utemeljitev svojih prošenj, nemogoče spregledati, da je v izpovedi obeh prosilcev prišlo do določenih neprepričljivih pojasnitev glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustili izvorno državo. Pristojni organ pripominja, da so bili odgovori prosilca glede zanimanja za krščansko vero v Iranu na splošno neprepričljivi. Vsa navedena dejstva vodijo do utemeljenega sklepa, da se prosilca nista kar najbolj potrudila za utemeljitev svoje prošnje. V konkretnem primeru glede na navedbe prosilcev, ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi navedbe lahko podprla s kakšnimi konkretnimi dokazi.

31. Glede četrte alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 organ pravi, da sta prosilca po državah EU resda potovala v t.i. »begunskem valu«, vendar sta pot preko Turčije nadaljevala pot v Grčijo, Makedonijo, Srbijo Hrvaško in Slovenijo, kjer sta bila prav gotovo registrirana ter nato v Avstrijo. V Grčiji sta dobila ponarejene dokumente in sta se izdajala za Afganistanca, ker sta vedela, da kot Iranca ne bi mogla nadaljevati poti v begunskem valu. Ob prvem vstopu v Slovenijo ste se predstavila kot Afganistanca. Ko sta bila prvič vrnjena iz Avstrije, sta povedala, da sta Iranca, ker so prevajalci v Avstriji ugotovili, da nista Afganistanca. Pri ponovni registraciji, ko sta bila vrnjena iz Avstrije, nista zaprosila za azil, temveč sta to storila po drugi zavrnitvi s strani avstrijskih organov.

32. Prosilca sta ob svojem prvem vstopu na ozemlje Slovenije nedvomno imela stik z uradnimi osebami, saj iz registracijskega lista, ki je bil izpolnjen na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Maribor, izhaja, da sta v Slovenijo prišla z organiziranim prevozom s strani Hrvaške. Tudi v času množičnih migracij so policisti osebe, ki so izrazile namen, da želijo v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, izvzeli iz množice in jih prepeljali v Azilni dom, vendar v primeru prosilcev, temu ni bilo tako. Poleg tega pristojni organ pripominja, da si posamezni prosilec ne more prosto izbirati države, v kateri želi zaprositi za mednarodno zaščito, ampak je to dolžan narediti v prvi zanj varni državi, česar pa prosilca nista storila. Utemeljeno je pričakovati, da bodo vsa njuna dejanja usmerjena izključno v iskanje zaščite in bosta za pomoč zaprosila takoj, ko se jima bo za to ponudila prva priložnost (v prvi zanjo varni državi), pri čemer se niti ne pričakuje, da bi pri tem poznala besedni zvezi »azil« ali »mednarodna zaščita«. Na podlagi navedenih dejstev pristojni organ ugotavlja, da prosilca za mednarodno zaščito nista zaprosila, kakor hitro je bilo to mogoče. 33. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da so bile izjave prosilcev glede razloga zapustitve izvorne države neprepričljive, malo verjetne, mestoma celo neverjetne.

34. Prosilec je navedel, da se je začel za krščansko vero zanimati preko pogovora s sodelavcem, vendar je bil v tem zelo neprepričljiv, v določenem delu tudi kontradiktoren. Kot izhaja iz izjav, ki jih je najprej podal na osebnem razgovoru naj bi se s krščansko vero spoznal približno šest mesecev pred odhodom iz izvorne države in to preko sodelavca z imenom D.D.. V nadaljevanju osebnega razgovora pa je navedel, da sta se začela s sodelavcem o krščanski veri pogovarjati približno pol leta po tem, ko je začel delati v podjetju (7. odstavek na strani 6 zapisnika o osebnem razgovoru). Glede na to, da je prosilec navajal, da je v podjetju delal dve leti, se naj bi začel zanimati za krščansko vero in o tem pogovarjati s sodelavcem in prijateljem D.D. v povezavi z izjavo, da se je to zgodilo šest mesecev po njegovem prihodu v podjetje, vsaj eno leto in pol prej, kot je zatrjeval na začetku osebnega razgovora.

35. Prav tako je pristojni organ ugotovil nedoslednosti in kontradiktornosti v prosilčevi izjavi, kdaj se je prvič udeležil srečanja v domači cerkvi. Najprej je na osebnem razgovoru navajal, da se je to zgodilo približno en mesec po njegovi seznanitvi s krščansko vero, torej približno pet mesecev pred odhodom iz izvorne države, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je navajal, da se je prvi obisk zgodil približno devet ali deset mesecev po tem, ko se je prvič pogovarjal s prijateljem o krščanstvu, torej približno leto pred odhodom iz izvorne države. Po mnenju pristojnega organa bi oseba, ki je izvorno državo zapustila domnevno zaradi spremembe vere, začetek seznanitve z novo vero in obisk domače cerkve morala pojasniti bolj verjetno, ne pa da se izjave o ključnem elementu tako časovno razlikujejo.

36. Nadalje je prosilec navajal, da je v domačo cerkev sam pripeljal tudi svojega problematičnega prijatelja F.F., ki je bil brezposeln, izgubljen. Zaupal mu je, da je sam spremenil vero. Pristojnemu organu se zdi malo verjetno, da bi osebi, ki jo celo prosilec opisuje kot problematično, nekdo zaupal tako osebno stvar, kot je sprememba vere, in to še v takšni državi, kot je prosilčeva izvorna država, ki je izrazito monoteistična, odklonilna do drugih ver, predvsem krščanstva. Ob tem pa je zatrjeval, da se je lastni ženi bal povedati, da se zanima za krščansko vero in je to storil šele en mesec pred odhodom iz izvorne države. Prav tako je po mnenju pristojnega organa malo verjetno, da bi prosilec samo na izrečeno prijateljevo željo po udeležbi na srečanju v domači cerkvi, tej želji tudi ustregel. Sam prosilec je namreč na osebnem razgovoru izrecno navedel, da naj bi ga v domačo cerkev pripeljal prijatelj iz službe šele po tem, ko naj bi pokazal izrazito zanimanje za krščansko vero in naj bi se o njej že tudi nekaj podučil. Ob tem ne gre spregledati izjave prosilca, da naj bi vodja domače cerkve izrecno poudaril, da se o njihovih srečanjih ne sme govoriti, da morajo biti diskretni, da gre za skrivno lokacijo, zato naslova ne smejo nikjer puščati. Sam pa naj bi problematičnega prijatelja vpeljal v domačo cerkev.

37. Pristojni organ za malo verjetne in neprepričljive označuje navedbe prosilca, da naj bi problematičnemu prijatelju zaupal svoj rojstni list z namenom, da bi mu uredil rojstni list v obliki kartice in da naj bi imel ta prijatelj v torbi na dan, ko naj bi v domačo cerkev vdrla tajna policija, njegov rojstni list še vedno v svoji torbi. Pojasnitev prosilca, da naj bi mu prijatelj F.F. preko svojih poznanstev uredil rojstni list v obliki kartice, namreč nima podlage v informacijah, ki jih je preučil pristojni organ. Iz preučenih informacij namreč izhaja, da je rojstni list izdan v obliki knjižice, da je ta rojstni list v obliki knjižice še vedno v veljavi, so se pa res začele izdajati nove, vendar ne v obliki kartice, kot to zatrjuje prosilec, temveč še vedno v obliki knjižice, ki spominja na potni list. 38. Prosilec je nadalje tudi zatrjeval, da je prepričan, da so ga drugi verniki iz domače cerkve izdali, predvsem pa prijatelj F.F., ki je po značaju šibak in na splošno problematičen ter njegova mama. Vendar te njegove izjave ne potrjujejo njegove druge izjave. Že ob domnevnem vdoru tajne policije v domačo cerkev, ga nihče izmed prisotnih ni izdal, saj so zatrjevali, da ga ne poznajo. S takšnim ravnanjem so prosilcu omogočili, da ga je tajna policija izpustila. Prav tako je prosilec na osebnem razgovoru na izrecno vprašanje, ali imajo kakršnekoli težave v Iranu člani njegove družine odgovoril, da nimajo težav, vendar bi jih lahko imeli, če bi ga aktivno iskali. Na podlagi takšnega odgovora prosilca pristojni organ lahko ugotovi, da prosilčeve domneve, da ga bodo drugi člani domače cerkve, kot tudi prijatelj izdali, ne držijo in da ga varnostni organi v Iranu ne iščejo.

39. V zvezi s prosilčevimi izjavami pristojni organ še ugotavlja, da je prosilec podal nekonsistentne izjave tudi v povezavi s svojo poškodbo komolca. Naprej je prosilec zatrjeval, da naj bi v pretepu s strani tajne policije dobil poškodbo komolca in da zato ne more zravnati desne roke, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je zatrdil, da je v starosti 14 let padel s konja in imel operacijo. Nadalje se je zapletal s tem, ali je imel roko v času pretepa s strani tajne policije povezano z ruto ali je to bilo šele po pretepu. Prosilka je v zvezi s poškodbo prosilca navedla samo, da ji je povedal, da roke ne more premikati.

40. Prosilec je bil vzgojen v muslimanski veri, opravljal je tudi verske obrede. Navajal je sicer, da odkar je poročen, verskih obveznosti ni izvajal in da njegova žena s tem ni imela nikakršnih problemov, čeprav je bila in je še vedno pripadnica islamske vere. O tem, da se zanima za krščansko vero, ji je zaupal mesec pred odhodom iz Irana, sama prosilka pa je zatrjevala, da naj bi na možu opazila določene spremembe, vendar do enega meseca pred odhodom ni vedela, da naj bi bilo to povezano s krščansko vero. Pristojnemu organu se sicer poraja dvom v prosilkine izjave, da pravzaprav ni vedela, da naj bi bile spremembe, ki jih je opazila pri možu, povezane s krščansko vero, saj je zatrjevala, da je že vse od osnovne šole pripadnica Basijev, njihova naloga pa je med drugim tudi zaznavanje in seveda poročanje o vsakršnih odklonih od ustaljenih islamskih norm. Pristojni organ zaključuje, da ni mogoče sprejeti za verjetno, da se je prosilec v svoji izvorni državi v resnici tako vneto zanimal za krščansko vero. Prosilec je sam povedal, da se je glede krščanstva v izvorni državi seznanil preko pogovora s sodelavcem, udeleževanja srečanj v domači cerkvi in z branjem literature, ki mu jo je priskrbel sodelavec. Ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera (prosilec se ni udeleževal verskih obredov, pa zaradi tega ni imel nikakršnih težav, niti z ženo, ki pa je vseskozi v času njunega skupnega življenja spoštovala in se udeleževala islamskih verskih obredov, ob tem pa bila po lastnem zatrjevanju še pripadnica Basijev), pristojni organ ocenjuje, da prosilec v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero.

41. Za odločitev v konkretni zadevi pa je potrebno presoditi tudi to, ali ima prosilec, v povezavi z njim pa tudi njegov sin, rojen v Sloveniji, v času izdaje te odločbe zaradi dejstva, da se je prosilec po prihodu v Republiko Slovenijo krstil v Evangeličanski cerkvi, njegov sin pa slabe tri mesece po rojstvu, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Iz informacij o izvorni državi, ki so jih v dokumentacijo upravne zadeve predložili pooblaščenci prosilcev, namreč izhaja, da se spreobrnitev iz islama v Iranu šteje za odpadništvo in je kaznovano s smrtno kaznijo. Iranska oblast otroka, rojenega muslimanskemu očetu, avtomatično šteje za muslimana. Smrtna kazen je predpisana tako za tiste muslimane, ki svojo vero spremenijo v krščansko, kakor tudi za tiste ne-muslimane, ki v javnosti oznanjajo krščansko vero in med muslimanskim prebivalstvom propagirajo krščansko vero. Iranski zakoni namreč spremembo vere štejejo za zločin žalitve preroka, ki se kaznuje s smrtjo. Varnostne in obveščevalne sile v Iranu spreobrnjence v krščansko vero preganjajo in se pri tem poslužujejo tudi obtožb, kot so: delovanje proti nacionalni varnosti in propaganda proti državi.

42. Iz dokumentacije upravne zadeve nadalje izhaja, da se je prosilec dne 13. 3. 2016, le šestindvajset (26) dni po podanih prošnjah za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji krstil v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani. Novorojeni sin, ki se je v Ljubljani rodil dne 25. 7. 2016, pa je bil v Evangeličanski cerkvi v Ljubljani krščen dne 23. 10. 2016, torej manj kot tri mesece po svojem rojstvu. Prosilec je pojasnil, da je zaradi tega, ker je uradno spremenil vero, svoboden, nad njegovo glavo ni nobene prisile. Miren je in ne izgublja živcev. Čeprav je glede na predložena krstna lista sicer neizpodbitno, da sta se prosilec in njegov novorojeni sin na omenjena datuma res krstila, pa pristojni organ na podlagi navedb prosilca in njegovih ravnanj ocenjuje, da so imele njegove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Pristojni organ namreč meni, da samo predložena krstna lista še ne pomenita, da je predvsem prosilec resnično spremenil vero (in to ne glede na to, v kateri veroizpovedi je bil tak krst opravljen), ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je prosilec res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja.

43. Prosilec ni posebej navedel ali izpostavil, zakaj se je krstil v Evangeličanski veri, navaja le, da se po krstu počuti svobodnega in mirnega. Prosilec je še navedel, da se ne izgublja in da je s tem, ko je spremenil vero, uresničil svojo željo in je našel kar je želel, zato bi želel nadaljevati po tej poti. Pristojni organ dvomi v pristnost teh izjav prosilca, sploh ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je prosilec zatrjeval, da kljub temu, da je živel skupaj z ženo, ki je živela v skladu z islamskimi pravili, teh pravil ni spoštoval, pa je kljub temu brez težav živel. Pristojni organ nadalje tudi ne verjame, da je prosilec v sebi kakorkoli spremenil svoje navade in občutke ter posledično dvomi, da bi se prosilcu želja po krstu v Evangeličanski cerkvi lahko pojavila v tako kratkem času po prihodu v Republiko Slovenijo. Ob tem ne gre spregledati izjave prosilca, da je za Evangeličansko cerkev v Ljubljani izvedel od drugih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vero že spremenili, in torej ni sam poskušal najti in vzpostaviti stik z delom krščanske vere, protestantizmom, za katerega zatrjuje, da mu je najbližje in mu je všeč, ker je to pravična vera.

44. Pristojni organ v omenjeni zadevi zavzema stališče, da sprememba vere ni majhen ali nepomemben korak v življenju posameznika, sploh če prihaja iz tako tradicionalne družbe, kakor je izvorna država prosilcev, to je Iran. Prosilec ni prepričljivo in verodostojno izkazal zanimanja za krščansko vero v svoji izvorni državi, ravno tako pa ni verodostojno in prepričljivo opredelil dogodka, zaradi katerega se je domnevno začel zanimati za krščanstvo in niti dogodka, zaradi katerega je nato skupaj z ženo zapustil izvorno državo. Ob tem pristojni organ še dodaja, da je bil prosilec šestindvajset (26) dni po podaji prošnje krščen v evangeličanski veroizpovedi, pred tem pa ni mogoče trditi, da je to veroizpovedi sploh dobro poznal. Iz njegovih izjav izhaja, da naj bi se v Iranu pogovarjali na splošno o krščanstvu, sam pa naj bi se poglabljal o protestantizmu, ker naj bi mu bil ta najbližje. Nadalje iz njegovih izjav izhaja, da za sprejem v evangeličansko veroizpoved ni potreboval nobene posebne priprave. Prosilec sicer ni navedel, da bi pred samim obredom krsta obiskoval Evangeličansko cerkev v Ljubljani, je pa mogoče ugotoviti, da so bile od vložitve njegove prošnje dne 16. 2. 2017 do krsta dne 13. 3. 2017 v tej cerkvi mogoča samo tri bogoslužja, na katerih bi se lahko podrobneje seznanil z evangeličansko vero. Pristojni organ glede na odsotnost njegovih poprejšnjih aktivnosti v tej veri ocenjuje njegove izjave in ravnanja za izjemno neprepričljiva in neverjetna.

45. Versko prepričanje je vsekakor osebna stvar posameznika, vendar je v primeru, ko prosilec uveljavlja, da bi bil zaradi svojega verskega prepričanja v izvorni državi lahko deležen tudi smrti, vsekakor potrebno natančno pretehtati in oceniti vsa dejstva in okoliščine vsakega posameznega primera. Pristojni organ poudarja, da je tudi iz ostalih navedb prosilca glede aktivnosti v evangeličanski verski skupnosti v Republiki Sloveniji mogoče sklepati, da sprememba vere v evangeličansko pri prosilcu ni pristna, ampak je krst v evangeličanski verski skupnosti zgolj izkoristil v namen lažje pridobitve statusa begunca. Kakor izhaja iz informacij o izvorni državi, ki so jih pristojnemu organu predložili pooblaščenci, je namreč sprememba vere v Iranu skrajno zavržno dejanje, ki se pogosto kaznuje s smrtjo - navedeno dejstvo pa bi v primeru pristne spremembe vere lahko vodilo k priznanju statusa begunca. Prosilec je navedel, je za Evangeličansko cerkev izvedel od drugih prosilcev za mednarodno zaščito, ki so vero že spremenili in so tako kot on nastanjeni v azilnem domu v Ljubljani.

46. Pred samim krstom v Evangeličanski cerkvi prosilec ni bil deležen kakšnega posebnega verskega pouka ali priprav na krst. Utemeljeno je pričakovati, da bi prosilec bolj doživeto, z več besedami in podrobno opisal dogodek, ki mu tako veliko pomeni. V evangeličansko veroizpoved je prosilec po mnenju pristojnega organa tako vstopil brez konkretnega predznanja oziroma poznavanja te vere.

47. Prosilec je glede poglabljanja in študiranja krčanske/protestantske vere navedel, da si je v Sloveniji od Iranca z imenom Hasan sposodil biblijo, ki jo bere v farsi jeziku. V Iranu naj bi spoznaval krščansko vero na splošno preko pogovora s sodelavcem in udeleževanja srečanj v domači cerkvi, nekaj pa tudi s prebiranjem različnih tekstov. Pristojni organ zato kot neprepričljive ocenjuje njegove izjave, podane na osebnem razgovoru, ko je bil vprašan, da pove, kaj o novi veri. Njegovi odgovori so bili zelo skopi in pavšalni, navedel je le stvari, ki so splošno znane in jih poznajo tudi osebe, ki niso verne. Prosilec je tako navedel, da se je protestantizem začel kot protest proti katolicizmu.

48. Skopi odgovori prosilca pa po mnenju pristojnega organa vodijo v utemeljen sklep, da sprememba vere prosilca ni pristna, zato mu tudi ni mogoče verjeti, da je tako goreč vernik, kot to skuša prikazati.

49. Glede na tako podane ugotovitve pristojni organ meni, da so imele dejavnosti in ravnanja prosilca v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. ZMZ-1 v drugi točki 30. člena določa, da priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu. Ker prosilec zase in za svojega mladoletnega sina drugih razlogov ne uveljavljala, pristojni organ posledično ugotavlja, da v povezavi z njegovimi navedbami težav, ki naj bi jih imel ob vrnitvi v izvorno državo zaradi dejstva, da sta se prosilec in njegov mladoletni sin v Republiki Sloveniji krstila v Evangeličanski cerkvi, nista upravičena do podelitve statusa begunca na podlagi druge točke 20. člena ZMZ-1. 50. V nadaljevanju tožena stranka pravi, da prosilka razlogov za podajo prošnje za mednarodno zaščito, ki bi bili vezani izključno nanjo osebno, sploh ne navaja. Ob odsotnosti kakršnih koli razlogov pristojni organ ugotavlja, da prosilkine prošnje ni mogoče in potrebno presojati v okviru razlogov za status begunca, zato tudi ni upravičena do podelitve statusa na podlagi druge točke 20. člena ZMZ-1. 51. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka pravi, da je navedbe prosilca glede njegove in sinove verske pripadnosti presojal že pri ugotavljanju pogojev za pridobitev statusa begunca. Pristojni organ je ugotovil, da so imele dejavnosti in ravnanja prosilca v povezavi z evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Upoštevaje drugo točko 30. člena ZMZ-1, ki določa, da priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, pristojni organ ocenjuje, da iz istega razloga prosilec in njegovo novorojeni sin v povezavi s svojim krstom v evangeličanski cerkvi tudi nista upravičena do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. 52. Prosilka je zatrjevala, da se kot članica Basijev boji vrnitve v izvorno državo, saj bi imela z njimi hude težave. Pristojni organ je zato najprej preučil informacije, ki so jih v povezavi z Basiji v spis predložili pooblaščenci, vendar so to zgolj splošne informacije o tej paravojaški skupini in njihovem ravnanju. Zato je pristojni organ tudi sam pridobil in preveril informacije o Basijih in njihovem možnem preganjanju lastnih članov zaradi odhoda iz Irana, vendar takšnih informacij iz preučenih informacij ni mogoče zaslediti. Glede na navedeno, pristojni organ ugotavlja, da prosilka ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljena resni škodi in zato ni upravičena do podelitve statusa subsidiarne zaščite na podlagi prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. 53. V tožbi tožniki navajajo, da je mladoletni tožnik brez državljanstva, ker ne drži, da je nesporno, da ima iransko državljanstvo. Odločbe na tem mestu ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, od kod tožena stranka enostavno sklepa, da je iransko državljanstvo tretje-tožeče stranke nesporno. To, da imata iransko državljanstvo njegova starša, še ne pomeni da ga ima tudi njun sin. Sin je bil rojen v Republiki Sloveniji, je krščen evangeličan in trenutno apatrid, tj., oseba brez državljanstva. Ima zgolj rojstni list, ki potrjuje, kdo so njegovi starši in kje je bil rojen, ne poseduje pa dokumenta, ki bi dokazoval, da ima iransko državljanstvo. Glede na situacijo, v kateri se nahaja, je dolžnost tožene stranke, da ga obravnava kot apatrida oz. da vsaj preveri ali bi bil kot apatrid, ki je bil v Sloveniji krščen v Evangeličanski cerkvi, v Iranu lahko žrtev preganjanja zaradi pobega svojih staršev iz izvorne države oz. v bistvu zaradi lastne veroizpovedi (evangeličanska vera). To, da tožena stranka tožniku ne verjame, da je v resnici spremenil vero, še ne pomeni, da velja enako za njegovega sina. Tožena stranka ga torej ni obravnavala kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami (2. člen, prvi odstavek, 22. točka ZMZ-1), njene ugotovitve pa kršijo tudi načelo največje otrokove koristi iz 15. člena ZMZ-1. Predlagata, da sodišče zasliši tožnika glede možnosti pridobiti iransko državljanstvo za njunega sina, ki je evangeličan in rojen v Sloveniji.

54. Nadalje v tožbi pravita, da je tožnica kot pripadnica Basijev uveljavljala preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja. Odločbe ni mogoče preizkusiti tudi v delu, kjer se tožena stranka ukvarja z zatrjevanimi razlogi za preganjanje v zvezi s tožnico, saj je odločba na tem mestu kontradiktorna. Tožena stranka namreč na strani 15 celo v istem stavku zapiše, da »prosilka razlogov za vložitev prošnje nima, zato jih tudi ne uveljavlja, boji se le, da bi imela zaradi odhoda iz Irana težave, ker je bila pripadnica Basijev«. Iz tega jasno sledi, da je tožena stranka sicer prepoznala, da je tožnica izpovedala, da je pripadnica Basijev in da se boji, da bi zaradi odhoda iz Irana lahko imela težave, ni pa je s tem v zvezi obravnavala glede na ustrezna določila ZMZ-1, tj., ni prepoznala, da je tožnica dejansko uveljavljala preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja. Tožnica je bila aktivna članica konkretne obveščevalne enote. Logično je, da se boji posledic (maščevanja, zasliševanja, mučenja) zaradi morebitne vrnitve.

55. Ne drži, da so imele dejavnosti tožnika od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvariti pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zaključek tožene stranke je v celoti neobraz1ožen in ga je posledično tudi nemogoče preizkusiti.

56. Dodatno tožniki zatrjujejo, da je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, da tožena stranka pojma splošne verodostojnosti tožnikov ni ocenjevala v skladu z uveljavljeno sodno prakso (npr. sodba Upravnega sodišča, I U 787/2012, 29. 8. 2012), saj pri izdaji odločbe ni uporabila doktrine treh temeljnih strukturnih elementov oz. kriterijev. Iz odločbe zgolj izhaja, da se je tožena stranka osredotočila na tretji odstavek 21. člena ZMZ-1, kar je neustrezno. Tožniki zatrjujejo, da je iz odločbe posledično jasno razvidno, da so v konkretnem primeru subjektivni vidiki oz. vtisi uradne osebe prevladali nad objektivnimi, kar je že samo po sebi nezakonito. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj sklepa, da so imele tožnikove dejavnosti od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvariti pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato tožniki ne morejo utemeljeno nasprotovati odločitvi tožene stranke, torej z navedbo določno in konkretno obrazloženih razlogov v smislu določil 22. člena Ustave.

57. S tem v zvezi izpostavljajo, da je nepravilna uporaba/neuporaba materialnega prava v takem primeru le posledica nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in da je včasih obe kršitvi nemogoče jasno razmejiti, kar naj sodišče upošteva pri argumentaciji. Pooblaščenka s tem v zvezi tudi pojasnjuje, da je imela s tožnikoma dne 8. 6. 2017 dolgotrajni sestanek, kjer so sporna vprašanja natančno razjasnili. Pogovarjali so se s pomočjo tolmačke za farsi jezik, komunikacija je bila sicer izjemno otežena, ker tolmačka zelo slabo govori slovensko, ne glede na to pa so nekatere ključne stvari uspeli razjasniti, sestanek je trajal kar 2 uri.

58. Iz odločbe je na str. 17 razvidno, da tožena stranka tožnikoma očita, da za mednarodno zaščito nista zaprosila, kakor hitro je bilo mogoče. To ne drži, tožnika sta potovala v času ti. begunskega vala, šlo je za množične migracije, ki so bile s strani policistov balkanskih držav celo organizirane v smislu, da se je prebežnike (dokler se meje niso zaprle) enostavno »potiskalo« čim dlje naprej, proti severu. Potovali so v kolonah, s pomočjo avtobusov in vlakov, prevoz je bil s strani varnostnih organov držav celo organiziran. Vse to so tudi splošno znana dejstva, ki pa jih tožena stranka ne upošteva. Tožnika pred prihodom v Slovenijo nista vedela, kje je Slovenija, pri podaji prošnje sta iskreno priznala, da je njuna ciljna država bila Avstrija ali Nemčija in da so jima rekli, da lahko za azil zaprosita samo v Avstriji ali Nemčiji. Priznala sta tudi, da sta si v Grčiji priskrbela ponarejene afganistanske dokumente (ker sta slišala, da Irancev ne spuščajo naprej), vendar so na avstrijski meji to ugotovili in ju niso spustili naprej. Glede na situacijo, ki je v času begunskega vala vladala na balkanski begunski poti, je povsem logično in življenjsko, da begunci niso želeli ostati v Grčiji ali v ostalih balkanskih državah na poti, ampak so želeli priti čim dlje na sever, varnostni organi držav, ki so jih begunci prečkali, pa so jim pri tem celo aktivno pomagali. Ne drži torej, kar navaja tožena stranka na str. 16 odločbe in sicer, da prosilca »nista izrazila varnostnih zadržkov do držav, ki sta jih v Evropi prečkala « in da so njune navedbe, s katerimi sta skušala pojasniti tovrstno ravnanje bile neprepričljive. Tožnika zatrjujeta, da jima tega, da sta prošnjo za azil v Sloveniji vložila šele po drugi zavrnitvi s strani avstrijskih varnostnih organov, ni mogoče očitati. Po tej logiki, bi moral vsak begunec, ki mu je uspelo priti v Nemčijo, zavrnjen, ker za azil ni zaprosil že npr. v Sloveniji, ki jo je prečkal pred tem in ki šteje za varno državo.

59. Pravobranilka Sharpston v mnenju z dne 8. 6. 2017 v zadevi C-490/16 in C-464/16 pravi, da mora prošnje za mednarodno zaščito obravnavati (torej vsebinsko) tista država članica, v kateri so bile prošnje vložene in da od prosilcev za mednarodno zaščito v času dejanskega stanja ni bilo mogoče razumno pričakovati ali od njih zahtevati, naj prošnjo za mednarodno zaščito vložijo v prvi državi članici. Sklepni predlogi pravobranilke v celoti potrjujejo opis zgornje situacije v času balkanskega koridorja, poleg tega, pa bi tožena stranka oba tožnika v skladu z Dublinsko uredbo oz. ostalimi določbami ZMZ-1 lahko celo vračala (če bi menila, da obstaja utemeljen razlog za vračanje v ostale države na balkanski poti), pa tega ni storila, sedaj pa jima nerazumno očita, da za azil nista zaprosila v državah, ki sta jih na poti prečkala.

60. Tožena stranka tožniku očita, da je bil v izjavah o tem, kdaj se je spoznal s krščansko vero kontradiktoren. To ne drži, tožeča stranka ni nikoli izjavila, da se je s krščansko vero spoznala 6 mesecev pred odhodom iz izvorne države (str. 17, 3. odst. odločbe), iz zapisnika o osebnem razgovoru izhaja (str. 5., 5. odst.), da je tožnik s tem v zvezi povedal drugače, tj., da se je s krščansko vero spoznal 6 mesecev preden je prišel v Slovenijo in ne 6 mesecev pred odhodom iz izvorne države. Poleg tega pa se je pooblaščenka s tožnikom o tem natančno pogovorila in izkazalo se je, da tožnik besedo »spoznati se« razume drugače kot tožena stranka oziroma drugače, kot je to mogoče razumeti običajno. Tožnik je vprašanje razumel, kot da je tožena stranka vprašala, kdaj je krščansko vero sprejel v svojem srcu, torej kdaj se je v bistvu on pri sebi štel za kristjana. Tožnik vztraja pri svojem odgovoru, to je bilo približno 6 mesecev preden je prišel v Slovenijo. Tožena je torej v tem delu v celoti zmotno ugotovila dejansko stanje s tem v zvezi, saj ni pravilno ugotovila, kdaj se je tožnik prvič seznanil s krščansko vero niti kdaj jo je v srcu sprejel. 61. Tožnik še dodatno pojasnjuje, da je D.D. (prijatelj, ki ga je uvedel v krščanstvo) v tem podjetju (M.) bil zaposlen že pred tožnikom, torej preden se je podjetju pridružil tožnik. Družiti sta se začela po približno pol leta, takrat ga je začel spoznavati (v smislu seznanjanja) s krščanstvom, tožnik je v podjetju delal (preden je prišel v Slovenijo) približno 2 leti.

62. Tožena stranka tožniku tudi očita, da obstaja kontradiktornost tudi v njegovi izjavi v zvezi s tem, kdaj naj bi se prvič udeležil srečanja v domači cerkvi. Tudi to ne drži, tožena stranka pa ponovno povsem napačno povzema izjave tožnika in ga prikazuje kot neverodostojnega. Ne drži, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da naj bi se srečanja prvič udeležil en mesec po seznanitvi z vero (str. 17., 3. odst. odločbe); na osebnem razgovoru je prosilec povedal le, da mu je sodelavec D.D. po približno enem mesecu druženja povedal, da se verniki zbirajo v neki hiši in molijo in poglabljajo vero. Nikjer ni izpovedal, da se je takrat prvič tudi udeležil srečanja, o tem je izpovedal na str. 7. zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 7. 2016, kjer je s tem v zvezi povedal, da je to bilo 9 ali 10 mesecev po tem, ko sta se prvič začela pogovarjati o krščanstvu. Gre torej za to, da tožena stranka izjave tožnika povsem napačno povzema in jih prikazuje kot kontradiktorne, kar pa, kot je bilo obrazloženo, ne drži in do časovnih razlik v tožnikovih izjavah sploh ni prišlo.

63. Tožena stranka tožniku očita tudi to, da naj bi v domačo cerkev vpeljal svojega problematičnega prijatelja F.F., lastni ženi pa naj ne bi takoj povedal o spremembi vere, ampak šele kasneje (str. 18., 2. odst. odločbe). Tožena stranka je dejansko stanje s tem v zvezi premalo raziskala; pooblaščenka je od tožnika izvedela, da je tožnik F.F. poznal že od sedmega leta, da sta obiskovala isto šolo, da so živeli v istem naselju in da je šlo za enega boljših tožnikovih prijateljev. F.F. in tožnik sta si zaupala, problem je bil v tem, da F.F. v srcu ni v nič verjel, zato ga je tožnik vpeljal v novo vero, želel mu je pomagati. V zvezi z ženo pa se je tožnik bal, da se ne bi od njega ločila, saj je veliko hodila okoli. O spremembi vere ji je povedal, ko je v sebi začutil, da se ji lahko odpre, logično je za kaj takega potreboval čas. Pooblaščenka s tem v zvezi navaja še, da ni tako nenavadno, da ljudje včasih o svojih najglobljih težavah svojim najbližjim, s katerimi živimo oz. smo poročeni, ne povemo, ampak se lažje odpremo nekomu tretjemu, ki v sam problem ni subjektivno vpleten. To je odvisno tudi od značajskih lastnostih vsakega posameznika, v konkretni situaciji pa je bila tožnikova žena hkrati tudi pripadnica Basijev, kar je nedvomno vplivalo na tožnika, da ženi o spremembi vere ni takoj povedal. 64. V zvezi z rojstnim listom, ki naj bi ga tožnik dal F.F. zato, da naj bi mu F.F. priskrbel novega, v obliki kartice, tožena stranka tožniku očita, da iz informacij o stanju v izvorni državi izhaja, da naj bi nove rojstne liste izdajali v obliki knjižic in ne kartic (str. 18., 3. odst. odločbe). Tožnik s tem v zvezi navaja, da je prišlo do nesporazuma med besedama kartica in knjižica in da je bil prevod napačen. Pooblaščenka se je s prosilcem pogovorila, pokazal ji je star rojstni list njegove žene, ki je tudi izdan v obliki knjižice (z rdečimi platnicami) in pojasnil, da nov rojstni list izgleda podobno in da torej ne gre za kartico, ampak za knjižico. Pooblaščenka s tem v zvezi izpostavlja, da gre za manjše neskladje, ki ni ključno za verodostojnost prosilca, hkrati pa gre za nepomembno podrobnost, ki se jo da pojasniti, saj je povsem mogoče in razumljivo, da je pri prevodu prišlo do napake med besedama kartica in knjižica.

65. V zvezi s poškodbo komolca tožnika tožena stranka tožniku očita nekonsistentne izjave (str. 18., 5. odst. odločbe). Tožnik s tem v zvezi navaja, da kontradiktornost pravzaprav obstaja že v njegovi izjavi z dne 26. 7. 2016 (str. 9, 2. in 3. odstavek), te kontradiktornosti se tožnik ni zavedal, zato je ni odpravil. Te kontradiktornosti pa tožena stranka tudi sama ni odpravila, kar je nezakonito že samo po sebi, ker je bistveno za verodostojnost prosilca. Glede na to, da gre za pomembno nekonsistentnost v izjavi tožnika, bi bila v skladu s sodno prakso dolžnost tožene stranke, da tožniku da vsaj možnost, da to pojasni oz. razčisti. Zapis izjave je tudi slovnično pomanjkljiv, gre za kratke stavke, ki so povsem nelogični. Že ko so bili zabeleženi na zapisnik, bi tožena stranka morala od tožnika zahtevati dodatna pojasnila. Pooblaščenka se je tudi o tem s tožnikom pogovorila, povedal ji je, da se mu zaradi zloma pri 14-ih letih roka ni zacelila do konca in je ni mogel iztegniti do konca. Ko ga je policija pretepla, roke ni imel v ruti, k zdravniku ni šel, je pa imel roko v ruti celotno pot, ko sta bila z ženo na begu.

66. Nadalje ne drži, da tožnik ni navedel ali izpostavil, zakaj se je krstil v evangeličanski veri. Tožnik že vseskozi zatrjuje, da se je z evangeličansko vero spoznal že v Iranu, saj se je v različne veje krščanstva poglobil že v Iranu in odkril, da mu je protestantizem blizu (osebni razgovor z dne 26. 7. 2016. str. 10, 4. odst.). Logično je zato, da se je, ko je prišel v Slovenijo, krstil v Evangeličanski cerkvi.

67. Ne drži, da tožnik ni opisal krsta (str. 21., 2. odst. odločbe), ne drži tudi, da so bili njegovi odgovori skopi in pavšalni (str. 21., 3. odst. odločbe), da ni opredelil dogodka, zaradi katerega se je sploh začel zanimati za krščanstvo in dogodka, zaradi katerega je nato skupaj z ženo zapustil izvorno državo (str. 20., 3. odst. odločbe). Tožnik navaja, da ga o natančnem opisu krsta tožena stranka sploh ni spraševala, vprašanje je bilo (na str. 11., 5. odst. zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 7. 2016) postavljeno v smeri »kaj je moral tožnik narediti, da je v Evangeličanski cerkvi spremenil vero«, kar je tožnik opisal. Ne drži tudi, da odgovori tožnika niso poglobljeni, tožena stranka zavaja in svojih zaključkov ne dokaže. Iz celote vseh odgovorov tožnika je jasno razvidno, da je zelo razmišljujoč glede verskih načel, tako islama kot protestantizma. Jasno je tudi večkrat navedel, s čim se v Islamu ni strinjal, kaj ga je motilo in v čem je Islam razumel kot nasilno vero (prisila glede časa in števila molitev, postenje, sovražna načela glede maščevanja, ubijanje v imenu vere), ki mu je narekovala, kaj sme in česa ne. V evangeličanski veri se je tožnik našel, tekom razgovora je tožnik tudi dokazal, da pozna splošna načela nove vere oz. zapovedi, da pozna molitve ter celo praznike. Obširno je tudi obrazložil, kaj mu pomeni nova vera in kako jo razume in v čem se loči od Islama. Dogodek, zaradi katerega se je začel zanimati za krščanstvo, je tožnik opredelil, ni šlo za en sam dogodek, šlo je za to, da je enostavno spoznal, da ga prisila v Islamu moti, zato vere ni več prakticiral, nakar se je spoznal s krščansko vero s pomočjo sodelavca. Izvorno državo je zapustil zaradi vdora policije v domačo cerkev in ker se je bal, da ga bodo ostali pripadniki, ki jih je policija zajela, izdali, poleg tega pa je imel njegov zajeti prijatelj pri sebi tožnikov rojstni list in bi ga lahko kdorkoli izmed zajetih vernikov pod prisilo izdal. 68. Ne drži, da tožnici v Iranu ne grozi resna škoda, informacije o stanju v izvorni državi s tem v zvezi so bile predložene s strani PIC, le tožena stranka jih ni upoštevala.

69. UNHCR-ovih smernic iz leta 2004, ki zadevajo obravnavo prošenj za mednarodno zaščito v zvezi z verskimi razlogi tožena stranka ni upoštevala. Iz 29. odst. teh smernic je npr. razvidno, da so veliko bolj kot preverjanje podrobnosti posamezne religije pomembna splošna načela vere in sicer: »For example, the indiuidual may not be able to list the Ten Commandments or name the Twelve Imams, but may be able to indicate an understanding of the religion's basic tenets more generally.« Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka izpovedbe tožnika v zvezi s poznavanjem Evangeličanske vere, razlik s krščansko vero in celo obrazložitve, kaj v islamski veri ga moti in s katerimi načeli se ni mogel strinjati, sploh ne upošteva. Iz smernic izhaja, da je tovrsten vidik pri obravnavanju tovrstnih prošenj ključen, saj lahko loči verodostojnega prosilca od neverodostojnega. Tožeča stranka s tem v zvezi navaja še, da je iz UNHCR-ovih smernic razvidno, da je pri obravnavi tovrstnih prošenj zelo pomembno, da organ razišče, kaj npr. za pritožnika pomeni evangeličanska vera oz. kakšna načela, smernice za življenje in delovanje posameznika predvideva oz. kako jih razume vsak posameznik in kakšen odnos ima do njih in v čem je to drugače od npr. muslimanske vere oz. načel, ki veljajo v Iranu. Tožena je to sicer storila, vendar pa njegovih odgovorov s tem v zvezi ni upoštevala, povsem nezakonito jih je v celoti prezrla.

70. Tožniki predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi ter da tožečim strankam prizna mednarodno zaščito po ZMZ-1; podrejeno pa predlagajo vrnitev zadeve v ponovni postopek.

71. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da vztraja pri odločbi in razlogih in da naj sodišče tožbo zavrne.

72. V dopolnitvi odgovora na tožbo z dne 8. 11. 2018 tožena stranka glede navedbe tožnikov v tožbi, da je mladoletni tožnik brez državljanstva pravi, da je nesporno ugotovila, da sta otrokova starša tožnik in tožnica. Tudi za novorojenega otroka je izvorna država Islamska republika Iran. Ker sta tožnik in tožnica državljana Islamske republike Iran, ima takšno državljanstvo po svojih starših tudi njun sin. Nadalje tožniki še navajajo, da bi bilo potrebno mladoletnega tožnika obravnavati kot ranljivo osebo s posebnimi potrebami in da je bilo kršeno načelo največje otrokove koristi. Tožena stranka kategorično zavrača takšne trditve.

73. Prošnjo mladoletnega tožnika je tožena stranka obravnavala skupaj s prošnjama njegovih staršev, glede na to, da je v času priprave izpodbijane odločbe bil tožnik star manj kot eno leto, je absolutno upoštevala tudi največjo korist otroka. Ob tem tožena stranka še dodaja, da otroci, če se v postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite nahajajo v isti državi kot njihovi starši, delijo usodo svojih staršev. Obravnavanje prošnje za priznanje mednarodne zaščite poteka vedno v okviru trditvene podlage posameznega prosilca oziroma v tem primeru tožnice. Kot izhaja iz izjav, ki jih je tožnica podala ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito dne 16. 2. 2016 in na osebnem razgovoru dne 28. 10. 2016, je bil razlog za njen odhod iz izvorne države, domnevna sprememba vere njenega moža. Tožnica je sicer res navedla, da je bila zelo dolgo aktivna članica Basijev in da bi lahko imela zaradi tega, ker je zapustila državo, ob morebitni svoji vrnitvi z njimi težave. Vendar po mnenju tožene stranke te njene izjave nikakor ni mogoče razumeti kot preganjanje zaradi političnega prepričanja oziroma pripisanega političnega prepričanja.

74. Ob tem tožena stranka še izpostavlja, da je v izpodbijani odločbi, v delu, ki se nanaša na presojo upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite, v povezavi s tožničino izjavo glede pripadnosti Basijem, preverila tako informacije, ki so jih v zvezi s tem predložili pooblaščenci in tudi informacije, ki jih je pridobila in preučila sama. Te informacije so bile v komentar posredovane tudi pooblaščencem, vendar nanje posebnega komentarja niso podali. Tožena stranka je najprej ugotovila, da so informacije, posredovane s strani pooblaščencev zgolj splošne informacije o Basijih, iz dodatno pridobljenih in preučenih informacij pa ni bilo mogoče priti do zaključka, da bi Basiji preganjali lastne člane zaradi njihovega odhoda iz države, saj takšnih informacij sploh ni bilo.

75. V zvezi s pozivom sodišča, da predloži kakršne koli nove dokaze, tožena stranka sodišče obvestila, da tožnika v spis nista predložila nobenih novih dokazil, zato v zvezi s tem ne more posredovati ničesar novega. Glede informacij o stanju v izvorni državi pa sodišče obvešča, da novih informacij ne bodo posredovali in predlaga, da se upoštevajo informacije, ki so bile predložene in preučene v času izdaje izpodbijane odločbe.

76. V pripravljalni vlogi z dne 9. 11. 2018 so tožniki po pooblaščenki predložili aktualne informacije o stanju v izvirni državi. Gre za informacije, ki so jih v podobni zadevi pripravili pri PIC (7. 12. 2017), postopek pa je bil pred Upravnim sodiščem voden pod opr. št. I U 1864/2018. Informacije so bile prevedene s strani PIC. Te informacije so bile pred glavno obravnavo posredovane toženi stranki v vednost. 77. V pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2018 pa tožniki pravijo, da ne drži, da je v tej zadevi nesporno, da je mladoletni tožnik iranski državljan, saj dokument s tem v zvezi ne obstaja niti se tožnika s tem v zvezi ne moreta obrniti na iransko veleposlaništvo v Ljubljani, saj bi s tem izvorni državi izdala, kje se pravzaprav nahajata. Nikakor ne drži, da izjav tožnice ni mogoče razumeti na način, da tožnici v Iranu grozi preganjanje zaradi političnega prepričanja oz. pripisanega političnega prepričanja. Tožena stranka se s to problematiko sploh ni ukvarjala. Celo iz informacij, ki jih je predložila in uporabila tožena stranka izhaja, da so Basiji »oči in ušesa islamskega režima«, da je njihova temeljna funkcija v tem, da »nadzorujejo aktivnosti državljanov« in da so »vojaško orožje za zaščito iranskih interesov, tako na notranjem kot zunanjem nivoju«. Že iz tega izhaja, da bi bila tožnica ob vrnitvi v Iran lahko ogrožena, saj je iz Irana pobegnila skupaj s svojim možem (ki je spremenil vero in to že v Iranu) in bi jo Basiji ob morebitni vrnitvi lahko osumili, da je na zahodu vohunila proti Iranu oz. bi jo lahko z mučenjem prisilili, da bi izdala podrobnosti v zvezi s spremembo vere njenega moža. 78. Tožniki še navajajo, da naj sodišče predmetni spor rešuje v skladu z najnovejšo sodno prakso sodišča EU, sklicujejo se na zadevo C-585/16 (sodba z dne 15. 7. 2018), iz katere jasno izhaja, da učinkovito pravno sredstvo zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Direktive 2013/32 nacionalno pravo prilagoditi tako, da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo posodobljeno presojo obravnavane zadeve, saj bi mu bil sicer odvzet običajni pomen. V zvezi s tem izraz "ex nunc" opozarja na obveznost sodišča, da opravi presojo, ki, kadar je to primerno, upošteva nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo. Tožniki naslovno sodišče še pozivajo naj pri reševanju konkretne zadeve po uradni dolžnosti vpogleda še v sodni spis pod opr. št. I U 330/2017, kjer je sodišče samoiniciativno pripravilo in strankam vročilo aktualne informacije o izvorni državi (Iran), ki so tudi v tej zadevi neposredno uporabljive, saj gre za podobno zadevo.

79. K točki I izreka:

80. Tožba je utemeljena.

81. Sodišče bo presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in s strani tožene stranke izvedene dokazne ocene po vrsti, kot si v izpodbijani odločbi sledijo argumenti tožene stranke, četudi glavni del obrazložitve izpodbijanega akta ni izpeljan v skladu s strukturnim pristopom ocenjevanja (ne)verodostojnosti, ki ga je Upravno sodišče vpeljalo v zadevah I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012. Zato pa bo ob tem sodišče na ustreznih mestih dopolnilo in na novo izpeljalo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Na glavni obravnavi je namreč sodišče ob soglasju strank štelo za prebrane listine v upravnem spisu in informacije o stanju v izvorni državi, ki so jih tožniki predložili v okviru priprav na glavno obravnavo, poleg tega pa je sodišče zaslišalo oba tožnika in sicer preko okvirov tistih vprašanj, ki jih je tožena stranka postavila tožnikoma v upravnem postopku.

82. Preden se sodišče spusti v presojo zakonitosti in dopolnitev dokazne ocene, ki jo je naredila tožena stranka v izpodbijanem aktu, pa sodišče za izhodišče povzema temeljne usmeritve in standarde glede dokazovanja ter koncepta „pristnosti“ spremembe vere iz sodne prakse Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ter priporočil št. 6 UNHCR.1

83. Glede dokaznega standarda v zadevah mednarodne zaščite Upravno sodišče ponovno poudarja - kot tudi že v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015 - da je dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50%. Upravno sodišče je tako v nekaterih predhodnih zadevah postavilo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima2 – torej nižji od 50 % in seveda še toliko bolj nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.3 Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko tudi smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito, četudi gre lahko tudi za splet kršitev različnih neabsolutnih človekovih pravic, ki se kumulativno približa varstvu omenjenih absolutnih pravic. Enak dokazni standard (»reasonable likelihood«) zagovarja UNHCR že 20 let.4 To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca ne pomeni, da je treba najprej z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu. Tak dokazni standard dokaj usklajeno velja v evropskih praksah za ocenjevanje prihodnjega tveganja,5 odprto vprašanje v praksi držav članic pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju.6 Upravno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo in je zavzelo stališče, da v elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.7 To je pomembno, kajti če je izkazan obstoj preteklega preganjanja, potem velja, da je to „resen znak“ utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za „prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.“8

84. Kar pa zadeva koncept „pristnosti“ spremembe vere kot podlage za preganjanje, sodišče v nadaljevanju izpeljuje razlago, ki - upoštevajoč ZMZ-1 in sekundarno pravo EU - izhaja iz sodb Sodišča EU v zadevah Y Z z dne 5. 9. 2012 ter Fathi z dne 4. 10. 2018, sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah F.G. v. Sweden z dne 26. 3. 2016, A. v. Switzerland z dne 19. 12. 2017 in iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 16. 6. 2018. 85. Sodišče EU je v zadevi Y in Z postavilo, da »je verska svoboda eden od temeljev demokratične družbe in temeljna človekova pravica. Poseg v pravico do verske svobode je lahko tako resen, da ga je mogoče enačiti s primeri iz člena 15(2) EKČP, na katerega se člen 9(1) Direktive primeroma sklicuje za opredelitev dejanj, ki jih je treba šteti za preganjanje.“9 Da se določena dejanja štejejo za preganjanje, mora „obstajati huda kršitev svobode veroizpovedi, ki odločilno vpliva na posameznika“,10 kajti ni vsak poseg v pravico do verske svobode že preganjanje v smislu Kvalifikacijske direktive11 oziroma ZMZ-1.12 Če je v zakonodaji izvorne države določena smrtna kazen ali zaporna kazen za spreobrnitev, potem mora pristojni organ oziroma sodišče ugotoviti, ali se ta zakonodaja uporablja v praksi.13

86. Opredelitev svobode veroizpovedi je široka, saj združuje vse njene sestavine ne glede na to, ali so javne ali zasebne, skupinske ali posamične;14 zajema med drugim tudi (ne)sodelovanje pri zasebnih ali javnih, formalnih, verskih obredih posamično ali v skupnosti, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega in skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega.15

87. Nadalje je pomembno za obravnavano zadevo stališče Sodišča EU, da za konkretno opredelitev dejanj preganjanja ni pomembno razlikovanje med dejanji, ki posegajo v jedro (forum internum) pravice do verske svobode, ki naj ne bi zajemalo javnih verskih dejavnosti (forum externum), in tistimi, ki na to domnevno jedro ne vplivajo16 ter da dejstvo, da bi se taka oseba morebiti lahko izognila nevarnosti z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, „načeloma ni upoštevno.“17

88. Vendar pa je po mnenju Upravnega sodišča glede na prasko omenjenih dveh mednarodnih sodišč treba ob tem razlikovati med situacijo, ko v konkretni zadevi ni dvoma v pristnost spremembe vere, in situacijo, ko določen dvom v pristno spremembo vere obstaja oziroma ko gre za osebo, ki je očitno globoko predana (novi) veri18 in osebo, ki takšne globoke predanosti (še) ne izkazuje z visoko stopnjo zanesljivosti. To izhaja iz sodbe ESČP v zadevi A. v. Switzerland, kjer ESČP ni ugotovilo kršitve 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) v situaciji, ko so švedski organi šteli, da ker prosilec iz Irana ni izkazal nedvomno pristne in trajajoče spremembe vere, bi bilo relevantno tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP podano, če bi ta oseba v primeru vrnitve vero izražala na tak način, da bi jo iranske oblasti lahko obravnavale kot sovražno sistemu.19

89. Tako po sodbi Sodišča EU v zadevi Y Z kot tudi po sklepu Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 je poleg objektivnega vidika pristnosti spremembe vere pomemben in bistven tudi subjektivni vidik in sicer, je ključno vprašanje, kako pomembno je javno izvajanje nekega verskega obreda oziroma ohranjanje verske identitete za „posameznika osebno,“20 torej kako prosilec šteje določeno osebno ali skupno vedenje, povezano z veroizpovedjo, da je to zanj pomembno21 oziroma ali oseba dojema določena verska dejanja kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere in s tem svoje identitete.22 Razumljivo je, če se z zadostno zanesljivostjo ugotovi, da do spremembe vere dejansko ni prišlo zaradi verskih razlogov, potem vprašanja o tem, kako bi prosilec izražal svojo vero v izvorni državi, niso potrebna oziroma smiselna.23 V slednjem primeru ostane samo vprašanje, ali bi oblasti v izvorni državi lahko zavrnjenemu prosilcu za mednarodno zaščito, na primer zaradi prejema zakramenta krsta, pripisovale versko ali politično prepričanje, ki je sovražno državnemu sistemu (deveti odstavek 27. člena ZMZ-1).24

90. Glede dokaznega bremena prosilca pa Sodišče EU med drugim pravi, da mora prosilec trditve v zvezi s svojo domnevno versko spreobrnitvijo ustrezno utemeljiti, pri čemer so zgolj izjave o verskem prepričanju ali pripadnosti verski skupnosti le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin in se Sodišče EU v zvezi s tem, kadar vidiki izjav prosilca za mednarodno zaščito niso utemeljeni z listinskimi ali drugimi dokazi, sklicuje na uporabo določila člena 4(5)(a) do (e),25 ki ustreza določilu tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Vendar pa ni potrebno, da bi prosilec moral v utemeljitev svojih verskih prepričanj podati izjave in predložiti dokumente o vsakem od elementov, ki so zajeti s členom 10(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU,26 kajti ni nujno, da dejanja preganjanja posegajo v vsakega od elementov pojma veroizpovedi.27 V zvezi z verskim prepričanjem mora prosilec navedbe verodostojno utemeljiti tako, da predloži elemente, ki pristojnemu organu omogočajo, da se prepriča o njihovi resničnosti.28

91. V zvezi s priporočili UNHCR pa je treba v izhodiščih te sodbe izpostaviti, da je za potrebe odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito na podlagi verskega prepričanja treba izhajati iz koncepta veroizpovedi, ki ima po izkušnjah UNHCR lahko tri temeljne dimenzije. Te tri dimenzije religioznosti za potrebe odločanja o mednarodni zaščiti so: religiozna pripadnost v smislu verovanja; religiozna pripadnost v smislu identitete oziroma občutka pripadnosti določeni skupnosti; religiozna pripadnost v smislu načina življenja.29 Od tega, katera dimenzija religioznosti pri prosilcu prevladuje oziroma je morebiti v prepletanju z drugo dimenzijo, je odvisna tudi natančnejša izbira vprašanj oziroma vsebinski potek zaslišanja, v vsakem primeru pa je potrebno začeti pri ocenjevanju (ne)verodostojnosti s splošnimi in odprtimi vprašanji, na katere je mogoče opisno odgovarjati. Če uvodna vprašanja razkrijejo, da na primer pri prosilcu prevladuje tretja dimenzija religioznosti v kombinaciji z drugo dimenzijo, in je tretja dimenzija prisotna v manjši meri, potem znanje prosilca o bogoslužju in verski doktrini ne bo nujno v korelaciji z resnostjo verskega prepričanja.30 Če pa gre za nevarnost oziroma problem pripisanega verskega prepričanja, je znanje prosilca o verski doktrini in bogoslužju nepomembno.31 V primeru, da je očitno, da je do spremembe vere prišlo po prihodu v državo, kjer je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, mora biti ugotavljanje pristnosti spremembe vere posebej rigorozno in podrobno - na primer - glede kakršne koli povezave med novim in prejšnjim prepričanjem v državi izvora, glede nestrinjanja in nasprotovanja prvotni veri, glede načina, kako je prosilec izvedel za vrednote oziroma prednosti nove vere v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, glede izkušenj, ki jih ima prosilec z novo vero.32

92. Dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem aktu se začne z ugotovitvijo, da se tožnika nista kar najbolj potrudila za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). Gre za enega izmed več dejavnikov, ki lahko vplivajo na tretji kriterij (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot jih je opisal prosilec) v okviru strukturiranega pristopa k ocenjevanju verodostojnosti po shemi, ki jo je Upravno sodišče postavilo že v zadevah I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012. Ta shema strukturiranega pristopa k oceni (ne)verodostojnosti, ki jo je Upravno sodišče prvič razvilo v letu 2009, se v temeljnih elementih ujema s priporočili UNHCR33 in Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) v publikaciji, ki je namenjena usposabljanju sodnikov iz držav članic EU34 na podlagi 6. člena Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi tega urada.35

93. Upravno sodišče je v svoji upravno-sodni praksi že izpeljalo, da se upravni organ lahko sklicuje na vsebino določbe prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, če v ugotovitvenem postopku, na primer tekom podaje prošnje ali osebnega razgovora, dokumentira na zapisnik opozorilo stranki, da se mora bolj potrditi za utemeljitev prošnje, oziroma, da dokumentira, kako se obnašanje, ki pomeni, da se stranka ne trudi za utemeljitev prošnje, odraža na zaslišanju ali tekom postopka ter jo mora opozoriti na posledice neprizadevanja za predložitev vseh elementov, ki so sicer na razpolago pri tožniku, oziroma, ki bi jih tožnik lahko pridobil, oziroma, v zvezi s katerimi ni praktičnih razlogov, da jih ne bi mogel predložiti.36

94. Takšne zaznambe v zapisniku o osebnem razgovoru v konkretnem primeru ni, pa bi morala biti, da bi sodišče temu elementu v oceni verodostojnosti, kot jo je naredila tožena stranka, lahko dalo kakšno zaznavno težo. Na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem je bilo mogoče zaznati zelo malo reakcij v smislu posebne čustvene angažiranosti za pojasnjevanje dejstev v primeru tožnika in v nekoliko manjši meri v primeru tožnice, kar pa ne pomeni, da odgovori tožnikov niso bili izčrpni. ESČP na splošno daje glede ocene verodostojnosti prednost organom in sodiščem držav podpisnic EKČP, ki dejansko zaslišujejo prosilce in imajo možnost videti, slišati in oceniti obnašanje prosilca na zaslišanju,37 in to še posebej, ko gre ugotavljanje zasebnih vidikov prepričanja, kot je sprememba vere v povezavi s političnim prepričanjem.38 Vendar pa dejstvo, da v primeru ustreznih odgovorov prosilca le-teh ne spremljajo tudi očitno zaznavne čustvene reakcije tožnika, ne more predstavljati objektivnega elementa, ki bi lahko vplival na dokazno oceno brez poznavanja širših socialnih, kulturnih, osebnih (antropoloških) razlogov za specifično izraznost prosilca pri podajanju odgovorov.

95. Poleg tega pa tožena stranka obravnavani očitek navezuje na ugotovitev, da so bila prosilčeva pojasnila neprepričljiva in da so bili odgovori „na splošno neprepričljivi.“ Neprepričljivost ni pokazatelj tega, da se prosilec ni dovolj potrudil za utemeljitev prošnje. Neprepričljivost v smislu (pre)splošnih navedb prosilca je lahko pokazatelj, da prosilec ne uspe natančneje, z opisi podrobnosti, utemeljiti določenih okoliščin, za katere je mogoče oceniti, da ni ovire, da se jih prosilec ne bi mogel spomniti, kar lahko vpliva na tretji kriterij za oceno (ne)verodostojnosti, to je verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot jih opisuje prosilec. Poleg tega bi tožena stranka za celovito obravnavo prošnje z vidika prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 morala upoštevati, da tožnik ob podaji prošnje ni imel nobenega osebnega dokumenta ali druge listine o izkazovanju identitete in da je povedal, da bo osebne dokumentne dobil, kaj drugega pa težko; kasneje je več osebnih dokumentov in listinskih dokazov o njegovi identiteti tudi pridobil iz Italije s pomočjo tožničine sestre in posredovanja tretje osebe in jih je v postopku predložil, za kar je bil brez dvoma potreben določen trud oziroma koordinacija med osebami v Iranu, Italiji in prosilcem. Uporaba prve alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 torej ne govori v škodo prosilca v konkretnem primeru, kakor tudi ne uporaba druge alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1; slednje je sicer tožena stranka sama ugotovila, sodišče pa se tej oceni pridružuje.

96. V zvezi z uporabo četrte alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 za verodostojnost prosilcev ni zelo relevantno to, da nista zaprosila v Turčiji, Grčiji, Makedoniji, Srbiji ali na Hrvaškem, saj sta potovala v begunskem valu, ki je bil večinoma namenjen v Nemčijo. Ta val sta tako Hrvaška kot tudi Slovenija tolerirali.39 Tožena stranka nima oziroma ni predložila zanesljivih podatkov o tem, ali so bile razmere takrat v Turčiji, Srbiji, Grčiji in Makedoniji takšne, da bi lahko utemeljeno pričakovali od prosilcev, da tam pri uradnih organih poiščeta zaščito.

97. Tožena stranka namreč ni upoštevala sodbe ESČP v zadevi Ilias and Ahmed v. Hungary iz marca leta 2017, s katero je ESČP ugotovilo kršitev 3. člena EKČP zaradi uporabe koncepta varne tretje države za Republiko Srbijo s strani madžarskih organov, pri čemer je ESČP upoštevalo tudi nevarnost verižnega vračanja iz Srbije v Makedonijo ter v Grčijo. Za slednji dve državi je bila namreč tudi ugotovljena odsotnost nujnih procesnih garancij za vstop v azilni postopek.40 Ob tem se je ESČP oprlo na poročila UNHCR, ECRE, AIDA iz obdobij za leto 2012, 2015 in 201641 in v dokazni oceni ni dalo zaznavne teže priporočilu Komisije EU, po katerem naj bi zaradi določenega izboljšanja stanja v Grčije države članice lahko pod določenimi pogoji začele vračati prosilce v Grčijo,42 čeprav je bilo to poročilo Komisije EU tudi del ugotovitvenega postopka pred ESČP. 98. Tožnikoma zato ni mogoče očitati, tako da bi to lahko pomembno vplivalo na oceno verodostojnosti v tem smislu, da če bi bila tožnika resnično preganjanja, bi lahko že v Srbiji, Makedoniji ali Grčiji zaprosila za mednarodno zaščito. Tožena stranka tudi napačno razlaga materialno pravo, ko navaja, da je prosilec za mednarodno zaščito dolžan v prvi zanj varni državi zaprositi za mednarodno zaščito. Ta dolžnost ni nikjer predpisana niti v Ženevski konvenciji o statusu beguncev niti v pravu EU in tudi ne v ZMZ-1. Okoliščine o tem, kdaj in kje je prosilec izrazil namero za mednarodno zaščito, so le ene izmed več relevantnih okoliščin, ki imajo lahko večji ali manjši vpliv na oceno (ne)verodostojnosti oziroma imajo lahko za posledico uporabo določenih procesnih določb, med katerimi pa ni določbe, ki bi urejala (avtomatično) zavrženje ali zavrnitev prošnje zaradi neverodostojnosti, ne da bi bil organ zavezan upoštevati določene specifične procesne garancije, ko gre za uporabo raznih konceptov varne (izvorne, tretje, evropske) države. Po določbi člena 10(1) Procesne direktive 2013/32/EU43 morajo države zagotoviti, da se prošnja za mednarodno zaščito ne zavrne niti ne izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker ni bila vložena v najkrajšem možnem času.

99. V konkretnem primeru tožnika v postopku tudi nista nič skrivala, saj sta po zapisu policijske uprave Maribor z dne 14. 2. 2016 in po registracijskem listu z dne 13. 2. 2016 pojasnila, da je bila njuna registracija opravljena na gršem otoku Metlin in v Srbiji, ne pa tudi v Makedoniji, na mejni prehod v Dobovi pa sta bila pripeljana z organiziranim prevozom s strani Hrvaške.44 Načeloma sicer drži, da bi lahko tožnika za azil zaprosila že ob prvem prihodu v Slovenijo in morda sta formalno možnost za to imela v državah, skozi katere sta potovala. Vendar je poleg omenjenih ugotovitev ESČP v zadevi Ilias and Ahmed, ki se nanašajo ravno na relevantno začetno obdobje v letu 2016, treba upoštevati tudi, da se prebežniki v t.i. migrantskem valu morda niso mogli opirati zgolj na uradne informacije in njihovo (ne)dostopnost, ampak so sledili tudi drugim informacijam o tem, v kateri državi jih bodo sprejeli, ne da bi hkrati s tem zlorabljali postopke ob bolj ali manj organiziranem prehajanju mej vsaj na poti iz Srbije proti Avstriji. Ker v veljavni pravni ureditvi ni podlage za brezpogojno obveznost prosilca, da zaprosi za azil v prvi varni državi, sicer tak prosilec ne more biti upravičen do mednarodne zaščite, takšen način upoštevanja obravnavane okoliščine, kot je to storila tožena stranka, pomeni odločanje na podlagi stereotipov. Stereotipno je sicer lahko določeno vprašanje,45 ki ga uradna oseba postavi prosilcu, ne sme pa odločitev temeljiti na stereotipnem razmišljanju oziroma stereotipnem dokaznem sklepu, kajti to lahko v nasprotju z zahtevanim strogim testom presoje oziroma natančnim ugotavljanjem dejstev na podlagi individualnih okoliščin povzroči preveč poenostavljeno (standardizirano) dokazno oceno.

100. V konkretnem primeru sta se tožnika ob prvem vstopu v Slovenijo predstavila kot Afganistanca. Ko sta bila prvič vrnjena iz Avstrije, sta povedala, da sta Iranca, ker so prevajalci v Avstriji ugotovili, da nista Afganistanca. Pri ponovni registraciji v Sloveniji, ko sta bila vrnjena iz Avstrije, nista zaprosila za azil, temveč sta to storila po drugi zavrnitvi s strani avstrijskih organov. Tožnica je v prošnji povedala, da je bil na meji z Avstrijo eden od prevajalcev prijazen in jima je skušal pomagati prečkati mejo, med tem ko ju drugi prevajalec ni spustil, ona pa ni hotela čez mejo brez moža. V tisti situaciji sta avstrijskim organom povedala, da sta Iranca in da želita v Avstriji zaprositi za azil, na kar so jima prerezali rdečo zapestnico in sta dobila rumeno zapestnico. Dali so ju v poseben prostor, kjer ji je bilo zaradi nosečnosti slabo, naslednji dan pa so ju vrnili v Slovenijo (prošnja tožnice z dne 16. 2. 2016). Tožnik je na osebnem razgovoru povedal nekoliko drugače in sicer, da ko je prevajalec ugotovil, da nista Afganistanca, sta dobila rdečo zapestnico in so ju vrnili v Slovenijo, kjer naj bi policistom v Sloveniji povedala, da sta Iranca, dobila sta nove dokumente in so ju spet poslali nazaj v Avstrijo. Ker so ob vrnitvi v Avstriji ugotovili, da sta dobila rdečo zapestnico, so ju vrnili nazaj v Slovenijo.46

101. Že na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je za ciljno državo imel Avstrijo ali Nemčijo47, tožnica pa je v zvezi s tem omenila samo Nemčijo; tožnica je povedala tudi, da v Sloveniji nista zaprosila, ker so jima rekli, da bosta deportirana v Iran.48 To se ujema tudi z zapisom policijske uprave z dne 14. 2. 2016, podpisanim s strani tožnika in prevajalca, da so jima v Grčiji povedali, naj za azil zaprosita v Nemčiji ali Avstriji. Enako izhaja tudi iz dokumentirane izjave tožnice na njenem registracijskem listu in iz zapisa Policijske uprave Maribor za tožnico z dne 15. 2. 2016. Tudi na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da sta slišala, da v Nemčiji in Avstriji sprejemajo begunce in da so tam pravice beguncem zagotovljene.49 Iz vseh teh treh zapisov izhaja, da ko sta v Sloveniji izvedela, da lahko zaprosita za azil, sta to tudi storila.

102. Zgoraj opisane okoliščine, ki se povezujejo s pojasnili tožnikov v tožbi glede tega, da sta zaprosila za azil v Sloveniji, ko je bilo to realno mogoče, ne kažejo na to, da v prihodu v Slovenijo nista izkazovala strahu pred preganjanjem oziroma da bi azilni postopek zlorabljala in da nista zaprosila za azil, čim je bilo to mogoče, tako da bi to lahko imelo pomemben vpliv (v okviru tretjega kriterija za oceno verodostojnosti) na celovito dokazno oceno o utemeljenem strahu pred preganjanjem glede na preostale okoliščine, ki sta jih zatrjevala glede razlogov za pobeg iz Irana.

103. Temu nato v izpodbijani odločbi sledi del dokazne ocene, ki se nanaša na oceno prvega kriterija, to je notranje (ne)konsistentnosti v izpovedbi tožnikov. Tožena stranka je našla prvo nekonsistentnost v tem,50 da je tožnik na osebnem razgovoru najprej povedal, da se je „s krščansko vero spoznal“ približno šest mesecev pred odhodom iz izvorne države, v nadaljevanju pa je povedal, da sta „se začela s sodelavcem o krščanski veri pogovarjati“ približno pol leta po tem, ko je začel delati v podjetju, v podjetju pa je delal dve leti, kar bi pomenilo, da „naj bi se začel zanimati za krščansko vero in o tem pogovarjati s sodelavcem“ vsaj eno leto in pol prej, kot je zatrjeval na začetku osebnega razgovora. Takšno razlogovanje tožene stranke je šibko in ni nujno, da ustreza temu, kar je želel izpovedati tožnik, dokazna ocena glede te nekonsistentnosti pa je tudi površna, na kar upravičeno opozarjajo tožniki v tožbi in pojasnjujejo to neskladje. Izjave prosilca, ki so prevedene iz farsi jezika v slovenščino, se ne berejo in razlagajo enako, kot se razlaga pravni predpis oziroma določena pravna norma, ampak je treba ob tem upoštevati možne kulturno-vrednostne in jezikovno-pomenske razlike med družbenim okoljem, iz katerega prihaja prosilec, in družbenim okoljem v Sloveniji,51 kar še posebej velja za vprašanja intimnega dojemanje posameznega verskega sistema in njegov vpliv na posameznika in njegovo prepričanje.

104. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je tožnik na začetku osebnega razgovora povedal, da „se je s krščansko vero spoznal“ približno šest mesecev preden je prišel v Slovenijo. Kaj pomeni oziroma kaj je mislil tožnik s tem, da se je „s krščansko vero spoznal,“ tožena stranka ni razčistila. To lahko pomeni, da je takrat prvič prisostvoval pri konkretnem verskem obredu v hišni cerkvi, potem ko mu je pred tem D.D. povedal nekaj osnovnih stvari; lahko pa pomeni tudi to, da se je v obdobju šest mesecev pred odhodom iz Irana večkrat pogovarjal z D.D. o krščanstvu, lahko pa pomeni tudi to, da se od takrat naprej šteje za spreobrnjenega. Posledično to pomeni, da se je tožnik lahko začel pogovarjati z D.D. o krščanstvu 6 mesecev po tem, ko je začel delati v podjetju in so ti pogovori trajali približno 9 do 10 mesecev, kot je to povzela tožena stranka, a se je „spoznal s krščansko vero“ šest mesecev pred odhodom iz Irana - torej kasneje, ko je o krščanski veri že nekaj vedel. Na začetku je D.D. samo poslušal, ker ni bil zainteresiran, nato pa mu je povedal, da bi bil rad prisoten na teh srečanjih. S srcem, kot je to povzela tudi tožena stranka, naj bi po njegovih navedbah tožnik vero spremenil 4 ali 5 mesecev pred odhodom iz Irana. Po 9 ali 10 mesecih, ko sta se samo pogovarjala, ga je D.D. peljal na prvi obred v hišno cerkev. Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da je več o krščanski vero spoznal, ko se je pogovarjal z D.D., pred tem pa je za krščanstvo in njihove običaje vedel že iz šole.52

105. Tožnikova izpovedba sicer res ni zelo natančen in „matematično“ točen opis dogodkov, kajti če je okrog februarja 2014 začel delati v podjetju, se je okrog meseca avgusta 2014 začel pogovarjati o krščanstvu in je to trajalo 9 do 10 mesecev, ko je prvič, to je okrog junija 2015 obiskal hišno cerkev, kamor pa naj bi zahajal do svojega odhoda decembra 2015, kar je 6 mesecev; to se (nekako) ujema z njegovo izjavo, da se je z krščansko vero spoznal 6 mesecev preden je prišel v Slovenijo, torej ob prvem obisku hišne cerkve, s srcem pa naj bi vero spremenil po dveh mesecih obiskovanja hišne cerkve, saj je sam dejal, da naj bi se to zgodilo 4 ali 5 mesecev pred odhodom iz Irana. Vendar pa, če je 6 mesecev hodil na obrede v hišno cerkev, ni moglo do odločilnega incidenta priti po 4 mesecih. Sodišče zato lahko tožniku verjame, če je res hodil v hišno cerkev, je to trajalo kvečjemu okrog 4 mesece in ne okrog 6 mesecev.

106. Nadalje je tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi v zvezi s konkretnimi obredi hišne cerkve, kamor naj bi zahajal, povedal, da se je z D.D. pogovarjal o krščanstvu približno 10 mesecev do enega leta, potem pa ga je on pripeljal do hišne cerkve; v hišno cerkev pa je hodil 4 do 5 mesecev preden je pobegnil, oziroma, ko naj bi prišlo do incidenta z racijo. Na osebnem razgovoru je sicer dejal, da mu je D.D. večkrat razlagal o krščanstvu, približno po enem mesecu pa mu je povedal, da se vsi verniki zbirajo v neki hiši in molijo in če želi, se jim lahko pridruži. Tako se jim je pridružil tudi on, kot je zabeleženo v zapisniku z dne 26. 7. 2018 (str. 5), vendar s tem tožnik ni rekel, da se jim je pridružil takoj po enem mesecu od prvih pogovorov. Tega tožnik ni dejal, zato tudi tožena stranka iz tega ni mogla napraviti zaključka o nekonsistentnosti. Tudi glede tega elementa v dokazni oceni je torej razjasnitev tožnikov v tožbi sprejemljiva in ne gre za notranjo nekonsistentnost v izjavah tožnika (prvi kriterij za oceno verodostojnosti).

107. Po drugi strani pa je sodišče moralo upoštevati tudi, da tožena stranka ni uveljavljala kakršne koli nekonsistentnosti med tožnikovim opisom obredov krščanske vere, ki naj bi jim tožnik prisostvoval v zasebnih prostorih, z informacijami o razmahu t.i. hišnih cerkva v Iranu, ki so jih tožniki predložili v upravnem postopku. Teh poročil, ki dajejo neke informacije o izvajanju teh hišnih obredov, tožena stranka ni vključila v dokazno oceno, čeprav gre za vidik zunanje konsistentnosti v procesu ocenjevanja verodostojnosti prosilca. Tudi sodišče ni našlo neskladij med tem, kar je povedal tožnik in informacijami o razmahu hišnih cerkva v Iranu, v velikih mestih. V povezavi s tem so relevantna poročila UKBA, Country Information and Guidance Iran: Christians and Christian Converts, December 2014, tč. 1.4 (povzetek); What It's Like to Be a Christian in Iran, 25. 1. 2016; Over 450.000 Join Iranian House Church Movement: Great Number of Muslims Turning to Christ, March 3, 2016; House Churches Growing in Iran; Iran Declares House Churches a Threat, 30. 11. 2011. Tožnik je navedel, da naj bi v njegovem primeru na te obrede prihajalo manjše število ljudi, od 10 do 15, na glavni obravnavi pa je povedal številko od 13 do 20. Tako kot tožena stranka tudi sodišče ni našlo zunanjih nekonsistentnosti v izjavah tožnika glede na informacije o stanju v izvorni državi v zvezi z opravljanjem krščanskih obredov v hišnih cerkvah.

108. Naslednja nekonsistentnost,53 ki jo je ugotovila tožena stranka, je ta, da je malo verjetno, da bi tožnik razkril svojo nagnjenost h krščanstvu F.F. ter da bi ga povabil, pripeljal in vpeljal v obrede v t.i. hišni cerkvi, kamor je zahajal tudi tožnik, glede na to, da je bil F.F. problematična oseba, tožnik pa o svojem verskem razmišljanju ni povedal niti svoji ženi. Kljub temu, da je tožena stranka povzela pojasnila tožnika o tem, kdo je bil F.F., v dokazni oceni obravnavane (ne)konsistentnosti ni upoštevala, da Omida tožnik ni opisal samo kot problematičnega, ampak da je šlo za problematičnost v tem smislu, da je bil F.F. izgubljen in se mu je smilil. F.F. družina je bila s tožnikovo družino v prijateljskih odnosih. Ker ni šlo za tožniku neznano osebo, na kar upravičeno opozarjata tožnika v tožbi, ni neverjetno, da tožnik ne bi mogel njemu zaupati in ga vpeljati v obrede hišne cerkve. Po standardih, ki jih je Upravno sodišče postavilo že v sodbi v zadevi I U 979//2009-7 z dne 19. 8. 2009 in nato v sodbi v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, mora ocena verodostojnosti prosilca zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti „splošne verodostojnosti prosilca.“54 To je bistveno tudi z vidika uresničevanja načela materialne resnice v upravnem postopku, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti „vsa dejstva“, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo v skladu z 8. členom ZUP.. Brez tega standarda ni mogoče uresničevati določbe iz člena 10(3(a) Procesne direktive 2013/32/EU, po kateri „države članice zagotovijo, da se prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo posamično ter na objektiven in nepristranski način.“55

109. Poleg tega tožena stranka napačno povzema, da naj bi vodja domače cerkve izrecno poudaril, da se o njihovih srečanjih ne sme govoriti. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru pojasnil, da je vodja opozoril, da „ne smejo na začetku, komu, ki ga ne poznajo, širiti vere“. Tožnik pa je že na osebnem razgovoru povedal, da sta z F.F. stara prijatelja, da tožnikova mama že od nekdaj pozna Omidovo mamo. Ko mu je enkrat omenil krščanstvo in da je postal kristjan, mu je začel o tem govoriti in pokazal je zanimanje. Zato ocena tožene stranke o neverjetnosti sloni na netočnih povzetkih in je pavšalna. F.F. naj bi šel na ta srečanja štirikrat in četrtič naj bi se zgodila racija.

110. Ocena tožene stranke o zapletanju tožnika, ali je imel roko povezano z ruto, ali se je to zgodilo šele po pretepanju v času racije, je neizdelana oziroma te okoliščine tožena stranka s tožnikom ni razčiščevala, kakor tudi ni zanesljivo ugotovila, da naj bi najprej dejal, da je poškodbo dobil ob pretepu s strani tajne policije, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je zatrdil, da je v starosti 14 let padel s konja in si poškodoval komolec. Poškodbo komolca bi tožnik lahko dobil ob pretepanju v času racije, kar pa ne izključuje, da je prvotno poškodbo prvič dobil že, ko je bil star 14 let. V tožbi je pojasnil, da ko je prišlo do racije, roke ni imel obvezane (v ruti).

111. Sodišče pa se lahko strinja z oceno tožene stranke, da se ji zdi malo verjetna pojasnitev tožnika, zakaj naj bi imel F.F. v svoji torbi rojstni list tožnika v času obreda hišne cerkve, ko je bila narejena policijska racija, kar bi sicer lahko povečalo sledljivost tožnika s strani iranskih varnostnih organov. Četudi pojasnitev tožnika v tožbi glede različnega prevajanja „kartice“ in „knjižice“ ni neprepričljiva, pa ostaja neprepričljivost tožnika v tem, da je F.F. nosil njegov osebni dokument v torbi. Če bi se to res zgodilo, je utemeljeno pričakovati, da bi tožnik povedal več podrobnosti, okoliščin in razlogov o tem, da je F.F. nosil osebni dokument tožnika na obred hišne cerkve, saj bi moralo biti splošno znano, da je takšno dejanje na samem obredu hišne cerkve zelo tvegano. Zato se sodišče lahko strinja s toženo stranko tudi o tem, da ni toliko utemeljen strah tožnika, da bi ga kdo, ki je bil prisoten na raciji, izdal zaradi rojstnega lista in da bi na tej podlagi bil tožnik evidentiran s strani policije. Ta nevarnost bolj obstaja zaradi okoliščin, ki se vežejo na tožnico oziroma so povezane s potrebo po pridobitvi osebnih dokumentov za sina v primeru vrnitve, kar bo sodišče utemeljilo v ustreznem delu obrazložitve, ali pa zaradi tega, ker ima tajna policija tožnika, če se je racija res zgodila tako, kot je opisal tožnik, in da je bil ob tem pretepen in potem izpuščen, pod nadzorom ne glede na to, ali bi ga kdo iz njegove skupine izdal. Ker njegovi domači niso v zvezi s tem imeli stika s tajno policijo po izvedeni raciji, je bolj verjetno, da do izdaje ni prišlo.

112. Ker je tožnik šel na srečanja oziroma obrede hišne cerkve približno dvajsetkrat, kot je povedal na osebnem razgovoru, na zaslišanju na glavni obravnavi pa je dejal, da se je obredov udeležil dvajsetkrat do petindvajsetkrat, morda celo večkrat, ni izključeno, da je določene spremembe v odnosu tožnika do islamske veroizpovedi, v smislu vpliva, ki ga ima ta vera na celotno družbeno ureditev in zasebnost ljudi, prišlo že pred prihodom v Slovenijo, kjer naj bi potem to spremembo veroizpovedi potrdil s krstom. Tožnik je tudi povsem natančno navedel naslov te hiše, kjer so se odvijali obredi, in kje se nahaja hiša v mestu Shiraz. V tem elementu je bila njegova izpovedba zelo natančna, kar je dejavnik, ki vpliva na tretji kriterij za oceno verodostojnosti.

113. Nadalje je stereotipno, pavšalno ter nepovezano razlogovanje tožene stranke, da je malo verjetno, da tožnica ne bi vedela, da naj bi bile spremembe, ki jih je opazila pri možu, povezane s krščansko vero, saj je bila že od osnovne šole pripadnica Basijev, njihova naloga pa je bila zaznavanje in poročanje o vsakršnih odklonih od ustaljenih islamskih norm in da zato ne verjame tožniku, da se je tako „vneto zanimal za krščansko vero.“56 Iz izpovedbe tožnice na glavni obravnavi je očitno, da se je tožnica že v Iranu želela oddaljiti od dejavnosti Basijev, kolikor ji je to omogočal položaj v njihovi hierarhiji, in da je v času sodnega postopka v Sloveniji podobno kritična do družbene ureditve v Iranu, v kateri Basiji igrajo pomembno vlogo, kot tožnik v zvezi z islamskim urejanjem življenja v Iranu,57 tudi ona pa je izkazala toleranco do krščanske vere že v Iranu.58

114. Po tem razlogovanju tožena stranka naredi tudi sklep, da „tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero.“ S tem pa se sodišča strinja, vendar na podlagi povsem drugačnega razlogovanja, pri čemer bi tožena stranka morala upoštevati tudi, ali je tožniku preganjanje neposredno grozilo. Okoliščina, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja ali da mu je preganjanje neposredno grozilo, je pomembna, kajti če bi bilo to ugotovljeno, potem to pomeni resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če bi tožena stranka izkazala utemeljene razloge za prepričanje, da se takšno preganjanje ne bo ponovilo ali da se grožnje ne bodo uresničile (drugi odstavek 23. člena ZMZ-1). Tožnik naj bi sicer bil zaslišan in tudi pretepen s strani tajne policije ob tem, ko pravi, da so ga zalotiti, ko je prišel na hišni obred. Vendar pa tajna policija takrat ni ugotovila, da je tožnik bil pripadnik hišne cerkve, saj ga je kot (edinega) udeleženca dogodka po zaslišanju izpustila in ga ni iskala niti po tem dogodku niti kasneje tajna policija ni poizvedovala pri njegovi družini. Pri takratnih okoliščinah torej še ni šlo za vzročno zvezo med preganjanjem in podlago za preganjanje. Tudi, če bi tožnika kdo od udeležencev krščanske skupnosti že izdal, bi tožnik v upravnem postopku ali upravnem sporu to vsekakor naznanil, saj bi se to zelo verjetno moralo odraziti v delovanju tajne policije bodisi v razmerju do tožnikove ali tožničine družine. Za konkreten primer torej ne pride v poštev določilo drugega odstavka 23. člena ZMZ-1. 115. Poseben element v oceni verodostojnosti (verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot sta jih opisala tožnika), ki ga tožena stranka neupravičeno ni upoštevala, je okoliščina, da je tožnica malo preden se je odločila za pot v Evropo, izvedela, da je noseča. Zdravnik ji je „potovanje“ odsvetoval, ker bi bilo to nevarno za otroka; pred tem tožnica 5 let ni mogla zanositi; tudi njeni starši so bili močno proti temu, da gre na pot zaradi informacij, ki so jih imeli v zvezi z begunci na poti v Evropo. Kljub temu se je tožnica v teh okoliščinah odločila, da se ne bo ločila od moža in da bo šla na tvegano pot, kar bolj kaže na to, da sta oba imela zelo močan razlog za zapustitev Irana, kot pa da bi šlo zgolj za golo iskanje morebiti boljšega življenja v Evropi. Gre za element, ki gre v prid verodostojnosti, in ki je materialne narave, saj je vezan na njun subjektivni strah pred preganjanjem.

116. Naslednji element, ki ga tožena stranka neupravičeno ni obravnavala in upoštevala (v okviru tretjega kriterija za oceno neverodostojnosti), je ta, da sta oba tožnika pred odhodom iz Irana imela zaposlitvi in zanju zadovoljiv materialni status ter sta imela več sorodnikov v Iranu, pri čemer so bili pripadniki obeh njunih prvotnih družin, tako od tožnika kot tudi od tožnice, verni in so spoštovali šiitska pravila, običaje in religiozno obredje. Z razliko od tožnice tožnik sicer nikoli ni brez pomislekov sprejemal islamske vere, saj verskih predavanj že kot otrok star 8-9 let ni sprejemal s srcem in tudi kasneje v šoli ter v vojski je versko učenje sprejemal, ker je bilo to obvezno in je to jemal kot prisilo. V tej zvezi je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da nikoli ni s srcem sprejel te vere.59 Ko je bil večji, ga starši niso silili, da se udeležuje islamskih obredov in tudi njegova sestra nikoli ni mogla sprejeti islamske vere, vendar pa ona ni razmišljala o spremembi vere.60 V takih družinskih okoliščinah je bolj verjetno, da je tožnik s postopnim seznanjanjem s krščansko vero opuščal vezanost na islamske običaje oziroma je na islamska pravila, ki so natančno določala način življenja ljudi, gledal zelo kritično in da se je zbližal z drugo vero, kajti spreobrnitev bi bila težja oziroma bi se lahko drugače odražala, če bi iz tožnikove izpovedbe izhajalo, da je bil pred spreobrnitvijo (goreč) vernik islamske veroizpovedi in da so bili taki tudi njegovi družinski člani.

117. Po drugi strani, če bi bila ta sprememba popolnoma izmišljena, se postavlja vprašanje, zakaj tudi tožnica, ki naj bi sicer imela določene kontakte s krščanstvom prek televizijskega programa ter pogovorov z možem že v Iranu ter spričo udejstvovanj protestantskim obredom v Ljubljani, v upravnem ali sodnem postopku ni uveljavljala, da je tudi njo strah vrnitve, češ da je spremenila vero. Tega tožnica ne zatrjuje.61 Njeno pojasnilo je prepričljivo: na glavni obravnavi je povedala, da se je sicer zanimala za krščanstvo, iz njene izpovedbe (str. 15 zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 11. 2018) izhaja, da spoštuje, da je mož postal kristjan, vendar pa se še ni poglobila v to, ker je bila noseča in v močni depresiji. Vse to ne zmanjšuje verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot trdita tožnika, ampak jo prej povečuje.

118. Sodišče je tožnikovo in tožničino verodostojnost v opisovanju strahu pred preganjanjem preverilo tudi glede samega dogodka, ko je tožnik povedal tožnici, da obiskuje verske obrede krščanske vere in da je sprejel krščansko vero. Glede tega konkretnega dogodka bi tožnika lahko izpovedala drugače, pa nista, četudi ni izključeno, da se ne bi mogla o tem enkratnem dogodku predhodno uskladiti pred izvedbo glavne obravnave, kljub temu, da ju tožena stranka v upravnem postopku o tem ni natančneje spraševala. Tožničina verodostojno izpričana močna vzgoja v pripadnost islamu v Iranu ter dejstvo, da je bila aktivna članica Basijev, tožnik pa naj bi že v Iranu razmišljal, da bi spremenil vero, bal pa se je o tem spregovoriti z ženo, govorijo za to, da bi si morala oba konkreten dogodek, ko je tožnik o svojem prepričanju glede islama in krščanstva prvič odkrito spregovoril z ženo, dobro zapomniti. Tožnikovo priznanje sicer za tožnico ni bilo popolno presenečenje, saj je tožnik povedal, da je vedela, da prebira določene krščanske spise in je tudi sama gledala televizijski program („Seven“) s krščansko vsebino.62 Vendar pa sodišče utemeljeno sklepa, da bi si oba morala konkretni pogovor, ko naj bi tožnik ženi razkril svoje (spremenjeno) prepričanje o veri, dobro zapomniti. Ta preizkus usklajenosti sta tožnika na glavni obravnavi prestala. Oba sta povedala, da je do tega prvega odkritega pogovora prišlo 1 mesec pred odhodom iz Irana, da se je to zgodilo doma, da jo je po seznanitvi tožnik miril in ji začel govoriti o svetem pismu; tožnica je povedala, da se je to zgodilo, ko je prišel domov in je videl, da žena gleda program „Seven“; ob novici, da je spremenil vero, ji je tudi pojasnil, kako se ob tem počuti.

119. Tožena stranka na glavni obravnavi ni nasprotovala temu, da pooblaščenka tožnikov v roku 3 dni predloži potrdilo o tem, da je tožnik eden od aktivnih pripadnikov evangeličanske cerkve. Potrdila za vikend niso mogli pridobiti, ker se je škof K., ki je edini, ki lahko izda takšno potrdilo, nahajal v tujini, pri čemer je po mnenju tožnikov smiselno, da se zadnje aktualno potrdilo predloži na najkasnejši možen datum pred glavno obravnavo. Tožniki so to obljubo izpolnili in po opravljeni glavni obravnavi predložili potrdilo Evangeličanske cerkvene občine Ljubljana z dne 20. 11. 2018, s katerim župnijski urad potrjuje, da se tožnik od 13. 3. 2016, ko je postal član te verske skupnosti, redno udeležuje obredov in zakramentov ter se po veroučni dejavnosti aktivno vključuje v skupnost. Potrdilo je podpisal škof K. Potrdilo torej izpričuje to, kar je napovedala pooblaščenka tožnikov na glavni obravnavi in čemur tožena stranka ni ugovarjala. Sicer pa vsebina tega potrdila dokazuje zgolj to, kar je tožnik zatrjeval že na glavni obravnavi tekom zaslišanja in sicer, da je aktivni član evangeličanske cerkve v Sloveniji, česar tožena stranka niti ni zanikala, le da je v izpodbijani odločbi štela, da je njegovo obnašanje po prihod v Slovenijo, torej krst in (morebitna) udeležba v bogoslužju, namenjeno zgolj ustvarjanju pogojev za pridobitev mednarodnega zaščite in da sta zato njuni izpovedbi neverodostojni.

120. Slednjega pa tožena stranka ni uspela utemeljiti na zakonit način, kajti na koncu dokazne ocene tožena stranka obravnava še sam krst tožnika, ki ga je tožnik opravil po 26 dneh, odkar je prišel v Slovenijo, ter krst njegovega sina, ki sta ga tožnika opravila po 3 mesecih od otrokovega rojstva. Tožena stranka zaključuje, da predložena krstna lista še ne pomenita, da je prosilec „resnično spremenil vero“, in v zvezi s tem tožena stranka nepristno spremembo vero enači z institutom zlorabe pravice. Ali je šlo v konkretnem primeru za zlorabo pravice, pa je tožena stranka ugotavljala preko dejstev in odgovorov na vprašanja: zakaj se je tožnik krstil; kakšna sprememba je nastopila pri njemu po zatrjevani spreobrnitvi; kakšne priprave je imel pred krstom, pri čemer so bila glede na časovni potek dogodkov dejansko možna samo tri bogoslužja od vložitve njegove prošnje pa do krsta; kako dobro pozna evangeličansko vero, bogoslužje in praznike; kako to, da je lahko brez težav živel v Iranu, a ni spoštoval islamskih pravil; kako to, da je v tako kratkem času po prihodu v Slovenijo oziroma po rojstvu opravil krsta; da je za evangeličansko cerkev v Sloveniji izvedel od drugih prosilcev in da torej ni skušal s cerkvijo sam vzpostaviti stika. Tožena stranka pravi, da bi pričakovala bolj poglobljene odgovore na zgornja vprašanja glede na to, da gre pri spreobrnitvi iz islama v krščansko vero za zelo pomembno spremembo, za kar je v Iranu zagrožena celo smrtna kazen.

121. Prvi problem glede takšnega razlogovanja je ta, da ne obstajata samo dve možni življenjski situaciji, ki imata vsaka svojo pravno posledico, to je da oseba pristno spremeni vero iz islama v krščanstvo, ali pa jo spremeni nepristno in je s tem podana zloraba pravice. Že iz citiranih in v tej sodbi uporabljenih sodb Sodišča EU in ESČP v zadevah Y Z, F.G. v. Sweden in A v. Switzerland, izhaja, da obstaja tudi tretja možnost, ta pa je da ni očitno, da bi bil prosilec goreč vernik oziroma da bi bil tako globoko predan veri, kot je bil primer v zadevi Y Z, in da se z razliko od situacije, ko gre nesporno za globoko verno osebo, prosilca, ki takšne globoke predanosti veri ne izpričuje, lahko oziroma mora vprašati in ugotavljati, kako bi izvrševal veroizpoved v primeru vrnitve in zakaj.

122. Drugi problem v razlogovanju tožene stranke je v tem, da iz izpodbijane odločbe in sodnega postopka ni razvidno, na katero vrsto zlorabe pravice se je tožena stranka sklicevala. Zlorabe pravice v procesnem smislu (11. člen Zakona o pravdnem postopku) tožena stranka ni zatrjevala in še manj utemeljila. Določilo 54. člena Listine EU o temeljnih pravicah pa tudi očitno ne more priti v poštev v konkretnem primeru. Možno bi sicer bilo, da bi tožniki zlorabljali pravice, ki prosilcem pripadajo, v smislu splošnega pravnega načela, ki velja v pravu EU. Vendar glede na vse razloge, ki jih tožniki navajajo kot podlage za preganjanje oziroma jih je sodišče vzelo v obravnavo tudi v nadaljevanju te sodbe, očitno ne gre za zlorabo pravice, ki bi jo sodišče moralo obravnavati po splošnem pravnem načelu prava EU. Poleg tega tožena stranka kršitve tega načela s strani tožnikov niti ni zagovarjala. Pojem zlorabe pravice je torej v konkretnem primeru sodišče presojalo z vidika 52. člena ZMZ-1 in tretjega odstavka 5. člena Kvalifikacijske direktive, in v zvezi s tem ugotavlja, da tožena stranka ni odločala po 52. členu ZMZ-1, med tem ko je koncept dobre ali slabe vere pri prosilcu za mednarodno zaščito urejen samo za primer naknadno vložene prošnje, ne pa tudi za prvo prošnjo za mednarodno zaščito. Z vidika člena 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU je namreč ZMZ-1 neusklajen, kar bo sodišče utemeljilo na ustreznem mestu v nadaljevanju te sodbe.

123. Kar pa zadeva ostale argumente tožene stranke v zvezi z opravljenima krstoma, sodišče ugotavlja, da tožnik na glavni obravnavi na vprašanje, zakaj se je v Sloveniji krstil, ni odgovoril s pojasnilom, da je želel tudi formalno vstopiti v versko skupnost evangeličanov, kar bi lahko bil tipičen odgovor osebe, ki spremeni vero, ampak je odgovoril, da je vero dejansko spremenil že v Iranu, po prihodu v Slovenijo pa je hotel izkusiti, kako v državi, kjer prevladuje krščanska vera, pride do spremembe vere. Otroka pa je krstil, ker ga želi v tej veri usmerjati, dokler ne bo toliko star, da se bo sam odločil za smer, v katero bo šel. S tem in z zelo kritičnimi izjavama glede islama, njegovih verskih običajev, obredov, izkoriščanja vere v politično-propagandne namene, obveznosti vernikov v vsakdanu, vključno s strogimi pravili kaznovanja, celo maščevanja, je tožnik očitno izpričal, da na veroizpoved ne gleda toliko v smislu razmerja med človekom in Bogom, v smislu koncepta transcendence oziroma njegovega odnosa do (ne)smrtnosti (prva dimenzija religioznosti po opredelitvi UNHCR), ampak na veroizpoved bolj gleda kot na pravila in usmeritve glede načina življenja (tretja dimenzija religioznosti po opredelitvi UNHCR), ki pa jih mora človek po njegovem prepričanju sprejeti po svobodni volji, s srcem, kot je večkrat povedal na glavni obravnavi. Ker se ob verskem seznanjanju s krščanstvom in bogoslužjem v evangeličanski cerkvi bolje počuti v duhovnem smislu in je bolj miren, kar naj bi občutil že v Iranu, dejstvo, da ni imel posebnih priprav za krst ne more biti dejavnik, ki bi zmanjševal verjetnost, da so se stvari odvijale tako, kot je opisal tožnik. Šele, če bi tožnik v izpovedbah izkazal, da mu versko bogoslužje in izpolnjevanje formalnih verskih pravil in doktrine veliko pomeni (prva dimenzija religioznosti po opredelitvi UNHCR), potem bi bilo nenavadno, da se je tožnik odločil za krst brez kakršnih koli formalnih priprav. Po drugi strani pa se sodišče ne more spuščati v notranja pravila evangeličanske cerkve o tem, ali so kakršne koli formalne priprave za krst potrebne, nujne, ali pa pravila krsta po evangeličanskih pravilih tega ne zahtevajo. To dvoje skupaj ne kaže na to, da je tožnik izkoristil krst in ga zlorabil za to, da bi dobil mednarodno zaščito. Tožnik je tudi pojasnil, da je v Iranu lahko živel, ne da bi se redno udeleževal obredov in izpolnjeval verske dolžnosti, ker državne službe ne morejo kontrolirati vsakega državljana. Če je tožniku za evangeličansko cerkev v Sloveniji povedal nekdo (prosilec) iz Irana in se ni tožnik sam najprej pozanimal, tožniku to ne more iti v škodo z vidika zlorabe pravnega inštituta mednarodne zaščite. Kar pa zadeva poznavanje bogoslužja, praznikov in temeljnih značilnosti evangeličanske vere, je relevantno pravno vprašanje, kako natančno, poglobljeno in celovito mora organ ali sodišče preverjati znanje tožnika o konkretni veri in njenih doktrinarnih stališčih, razlagah ali interpretacijah.

124. Kot je Upravno sodišče navedlo že v izhodišču te obrazložitve ni vsako izpričevanje vere v pravu EU zaščiteno s pravili o mednarodni zaščiti, ampak mora iti za hudo kršitev svobode veroizpovedi63 oziroma mora iti za huda dejanja preganjanja v smislu 26. člena ZMZ-1 in 9. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Podobno velja tudi po splošni praksi ESČP v zvezi s členom 9 EKČP, da katero koli prakticiranje vere ni nujno zavarovano s pravico iz 9. člena EKČP, četudi je morebiti v določeni meri versko motivirano. Če dejanja posameznika dejansko ne odražajo vere oziroma verskega prepričanja te osebe, le-ta niso zavarovana z EKČP.64

125. Zato na primer v nekaterih delovno-pravnih sporih ni nesprejemljivo z vidika svobode veroizpovedi, da državni organ ali sodišče preverja prepričljivost v izpričevanju veroizpovedi pritožnika, če ima to vpliv na uživanje določenih specifičnih privilegijev ali pravic iz delovnega razmerja,65 kar velja tudi v primerih, ko se stranka opira na pravico do ugovora vesti v zvezi z oprostitvijo služenja vojaške službe.66 V primeru ugovora vesti upravni organ ali sodišče ugotavlja, ali ima (pri)tožnik pristno versko prepričanje, ki je dovolj resno, ni zgolj kratkotrajno, ampak je trdno in skladno z njegovimi dejanji;67 organi in sodišče lahko preverjajo in ugotavljalo morebitno zlorabo ali izkoriščanje vere za specifičen namen, ki ni utemeljen v verskem prepričanju.68

126. Podobno je tudi v azilnih zadevah zaradi varstva pravice do veroizpovedi v povezavi s pogoji za status begunca potrebno ugotavljati, ali oseba na „pristen“ način izpričuje pripadnost določeni veri in ali je mogoče dejanja te osebe oceniti kot neposreden odraz predmetnih prepričanj oziroma verovanj.69 Vendar pa po mnenju Upravnega sodišča tudi v azilnih zadevah obveznost organa ali sodišča, da preveri resnost stališč in verskih prepričanj prosilca, ne pomeni, da državni organ ali sodišče ocenjuje legitimnost (pri)tožnikovega utemeljevanja veroizpovedi v tem smislu, da bi poglobljeno, celovito in natančno preverjalo, ali se (pri)tožnikova utemeljitev v zadostni meri ujema s katero izmed doktrinarnih razlag določene veroizpovedi.70 V okviru krščanske vere (doktrine) imajo namreč že najbolj temeljni koncepti, kot so tro-edinost Boga (Sveta trojica) in razmerje z božjim sinom, vloga svetega duha, božje kraljestvo, greh, razodetje, zveličanje lahko zelo različne interpretacije in ni na (upravnem organu in) sodišču, da se opredeljuje do tega, katera interpretacija je prava, avtentična ali prevladujoča. 127. Poleg tega je zaslišanje tožnika na glavni obravnavi v povezavi z njegovimi odgovori v upravnem postopku nedvomno pokazalo, da pri tožniku prevladuje tretja dimenzija religioznosti, to je vera kot način življenja v povezavi z drugo dimenzijo, to je identiteta in pripadnost širši skupnosti kristjanov - evangeličanov, med tem ko je prva dimenzija (religiozna pripadnost v smislu verovanja v Boga) po oceni sodišča pri tožniku manj prisotna. Zato imajo tožniki s sklicevanjem na priporočilo št. 6 UNHCR prav, da v tem primeru površno poznavanje doktrine krščanske ali evangeličanske cerkve, ne more biti pomembno. Sodišče je tožniku sicer postavilo tudi specifična vprašanja glede največje krščanske cerkve v Iranu, svete trojice in tudi tožnik je govoril o svetem duhu, vendar je izpraševanje pokazalo, da sta pri tožniku v ospredju tretja in druga dimenzija religiozne pripadnosti evangeličanski cerkvi in ne prva dimenzija religioznosti po že omenjeni opredelitvi UNHCR iz priporočila št. 6. 128. Pri tožniku gre v bistvu za preplet podlag za preganjanje in sicer verskega prepričanja in pripisanega političnega prepričanja, zaradi izrazito prisotne tretje dimenzije religioznosti. Po oceni sodišča tožnik namreč ni toliko goreč oziroma verski doktrini globoko predan evangeličan, kot je dejansko zelo kritičen do islama in njegovega vpliva na celotno družbeno življenje, ki po njegovem mnenju temelji na prisili; in se je očitno za krščansko vero odločil zaradi krščanskega spoštovanja koncepta človekove svobode in bistveno manj zaradi kakšnih doktrinarnih ali ideoloških interpretacij Svetega pisma ali osebnega odnosa do krščanskega boga. Posledično to pomeni, da gre pri tožniku za specifično kombinacijo veroizpovedi in političnega prepričanja kot podlag za preganjanje.

129. Po informacijah o stanju v izvorni državi so v primeru vrnitve v večji nevarnosti tisti, ki aktivno širijo vero.71 Tožnik sicer ni bil pastor v Iranu, a se ni bal vere širiti v zasebnih krogih, to je na prijatelja ter na ženo. Po izpovedbi na glavni obravnavi se je o svoji veroizpovedi v Sloveniji pogovarjal tudi z ljudmi iz Irana, pri čemer ob tem ni imel zadržkov v odnosu do ljudi, za katere je vedel, ali pa ni vedel, ali so vero spremenili, ali ne. Na glavni obravnavi je povedal tudi, da kamor koli bi šel, bi obiskoval krščansko cerkev in če bi bil vrnjen v Iran, ne bi skrival svoje spreobrnitve. Glede na tožnikov odnos do svobode znotraj veroizpovedi, ki ga sodišče ocenjuje kot primarnega, saj tožnik očitno priznava veroizpoved le, če jo lahko svobodno sprejme, je pretirano od tožnika pričakovati, da bi moral oziroma da bi lahko svoj odnos do svobode veroizpovedi skrival v primeru vrnitve v Iran. To bi bil zanj osebno nesorazmeren poseg v njegovo pravico iz 9. člena EKČP oziroma 10. člena Listine EU o temeljnih pravicah.72

130. Glede možnega preganjanja zaradi sovražne propagande (političnega prepričanja) iz poročil o stanju v izvorni državi izhaja, da rutinske aretacije brez nalogov, pridržanja brez uradnih obtožb, pretepanja med zasliševanjem, prisila pri podajanju lažnih izjav, sojenja, ki trajajo par minut, niso značilnosti samo za postopke proti političnim aktivistom,73 ampak so samovoljnim aretacijam strogim kaznim osamitvi, nepoštenemu sojenju, podvrženi tudi tisti, ki dokažejo, da so prišli do negativne pozornosti s strani organov oblasti in zato ti običajno izpolnjujejo pogoje za azil na podlagi njihovega dejanskega ali domnevnega političnega prepričanja.74

131. V zvezi z versko spreobrnitvijo pa sodišče na podlagi uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi, ki jim tožena stranka ne oporeka, ugotavlja, da se krščanski spreobrnjenci soočajo s fizičnimi napadi, nadlegovanjem nadzorom, aretacijami, pridržanji, tudi z mučenjem in slabim ravnanjem v priporu; pogoji za spreobrnjence v veroizpovedi, ki temeljijo na zakramentih, so lahko takšni, da ni razumno pričakovati, da se bodo lahko vrnili v Iran.75 To posebej velja za pripadnike hišnih cerkva.76 Kristjani, ki lahko dokažejo, da so v Iranu ali v državi članici EU izvajali in bodo nadaljevali z izvajanjem evangeličanskih dejavnosti zaradi svoje pripadnosti tej cerkvi, bodo ob vrnitvi v Iran pritegnili pozornost oblasti in bodo izpostavljeni pregonu. Kadar te osebe izkažejo, da so v preteklosti že prišli na pozornost oblasti zaradi drugih razlogov kot njihove religije, potem jih to skupaj z njihovo religijo lahko postavi v resno tveganje za pregon.77 Učinkovite zaščite za take v Iranu ni, ker je subjekt preganjanja država.78 Preganjanje lahko preraste tudi v izrek in izvršitev smrtne kazni. Do oktobra 2014 naj bi bilo izvršenih 200 takšnih kazni, opozicijski viri pa poleg tega navajajo, da je prišlo tudi do 400 nenapovedanih usmrtitev.79 Tožena stranka ni dokazovala, da se izrečene usmrtitve nikoli ne izvršijo. Po uporabljenih informacijah se člani hišnih cerkva soočajo z obtožbami, kot so dejanja zoper nacionalno varnost in da gre za (sionistično) propagando proti državi.80

132. Ta dejanja preganjanja pa ustrezajo intenzivnosti, kot je opredeljena v določilu prve alineje prvega odstavka 26. člena v povezavi z prvo, drugo, tretjo in četrto alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. 133. Kar zadeva poseben vidik uporabe materialnega prava, sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1,81 ki je celo ključna določba na katero je tožena stranka oprla odločitev. Po eni strani tožena stranka na podlagi izvedenih dokazov v upravnem postopku ni na zakonit način ugotovila, da so tožnikove dejavnosti od odhoda iz Irana imele izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za mednarodno zaščito; poleg tega pa tudi v upravnem sporu ni ponudila kakšnega dokaza, da so tožnikove dejavnosti od odhoda iz Irana imele izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za mednarodno zaščito. Poleg tega je določba drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 tudi v nasprotju s sekundarnim pravom EU.

134. Po ustaljeni praski Sodišča EU dolžnost neuporabe nacionalne zakonodaje, kadar je le-ta v nasprotju s pravom Unije,82 ali kadar pomeni oviro polni učinkovitosti norm prava Unije,83 ne veže samo sodišča držav članic, ampak vse organe, ki uporabljajo nacionalno pravo, kot izvedbene akte prava EU,84 na kar je sicer Upravno sodišče že večkrat opozorilo toženo stranko v upravnem sporu.

135. Ureditev v pravu EU je namreč precej drugačna, kot je v določilu drugega odstavka 30. člena ZMZ-1. V določilu 5. člena Kvalifikacijske direktive85 je namreč v zvezi s potrebo po mednarodni zaščiti, ki se pojavi na kraju samem („sur place“) izrecno določeno, da utemeljen strah pred preganjanjem ali resno škodo lahko temelji na dejavnostih, pri katerih je sodeloval prosilec, odkar je zapustil izvorno državo, zlasti kadar se ugotovi, da te dejavnosti predstavljajo izraz in nadaljevanje prepričanj ali usmeritev, ki jih je prosilec zagovarjal že v izvorni državi.86 To se ujema z določilom prvega odstavka 30. člena ZMZ-1. Tožena stranka v izpodbijanem aktu in tudi v dokaznem postopku v upravnem sporu ni uspela dokazati, da tožnik ni imel prepričanja ali usmeritev glede zelo kritičnega odnosa do islamske veroizpovedi ter določena pozitivna nagnjenja do krščanstva že v Iranu. Tega tožena stranka ni uspela izključiti tako, da glede tega ne bi bilo utemeljenega dvoma. Zato določilo drugega odstavka 5. člena Kvalifikacijske direktive podpira zahtevek tožnika.

136. Z razliko od drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 po pravu EU šele za situacijo, ko prosilec vloži naknadno prošnjo za mednarodno zaščito, velja,87 da brez poseganja v Ženevsko konvencijo države članice lahko določijo, da se takšnemu prosilcu načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. Slovenski zakonodajalec je to pooblastilo napačno implementiral, saj je to možnost predpisal že za odločanje o prvi prošnji, namesto da bi ta možnost veljala zgolj za naknadno prošnjo. V tem elementu je izpodbijani akt nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava. Implicitno to (možno) neskladje med ZMZ-1 in pravom EU izpostavlja tudi Vrhovno sodišče v precedenčni sodbi, ko pravi, da je mogoče uporabiti tudi določilo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ko prosilec s povzročenimi dejavnostmi v času od odhoda iz izvorne države ustvari okoliščine za pridobitev mednarodne zaščite na nepristen način, ampak ustvari zgolj navidezno potrebo po mednarodni zaščiti; Vrhovno sodišče izpeljuje, da se tudi v takem primeru prošnja lahko zavrne, a ne iz razloga, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 (saj bi bilo to v nasprotju z določilom člena 5(3) Kvalifikacijske direktive - opomba Upravnega sodišča), ampak „ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.“88 Po mnenju Upravnega sodišča Vrhovno sodišče na ta način podaja razlago in nakazuje na uporabo določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, ki je lahko skladna z omenjenim določilom Kvalifikacijske direktive. Tožena stranka določila drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 ni uporabila na tak način. Upoštevajoč vse navedeno tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca.

137. V zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito tožnice pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer povzela izjave tožnice (str. 11-12 izpodbijane odločbe) in je v okviru tega omenila, da je bila aktivna pripadnica Basijev že od osnovne šole, kasneje pa obveščevalka za Revolucionarno gardo, da je bila na začetku le navadna članica Basijev, nato pa je odšla v obveščevalno enoto, kjer je bila njena naloga, da prepozna sumljive ljudi, tako teroriste, kot tudi tiste, ki delujejo proti režimu na delovnem mestu, v družbi, povsod. Po izvedeni raciji v hišni cerkvi se je odločila, da ne bo sama ostala (noseča) v Iranu brez podpore moža. Tožena stranka pravi, „glede razlogov za odhod je to vse“. Tožena stranka je še povzela, da je med svojim delom kot pripadnica Basijev videla, kako režim večkrat neupravičeno maltretira državljane in se je sama počasi umaknila iz teh dejavnosti, popolnoma pa se ni mogla umakniti, ker je bila aktivna članica in so jo ob pomembnih dogodkih klicali (v kasarno) na pripravljenost. Na strani 13 izpodbijane odločbe pa tožena stranka še povzema njeno izjavo, da „če bi se morala vrniti nazaj v Iran, se tja nikoli ne bi vrnila brez moža. Poleg tega pa so tam, kjer je delala kot Basij, prav gotovo izvedeli, da je ni v Iranu. V primeru vrnitve v Iran bi imela hude težave z njimi. Tudi na prošnji ni povedala, da je delala za Basije, ker jo je bilo strah, če je vse dovolj zaupno, da ne bi slučajno kakšen podatek prišel do iranskega veleposlaništva v Sloveniji. Govorice so tukaj, da so nekateri prosilci v kontaktih z veleposlaništvom.“

138. Kljub tej izpovedbi, ki brez dvoma odpira vprašanje morebitne podlage za preganjanje v primeru njene vrnitve zaradi pripisanega političnega prepričanja,89 je tožena stranka zaključila, da prosilka razlogov za podajo prošnje, ki bi bili vezani izključno nanjo osebno, sploh ne navaja. „Ob odsotnosti kakršnih koli razlogov pristojni organ ugotavlja, da prosilkine prošnje ni mogoče in potrebno presojati v okviru razlogov za status begunca“ /.../.90 Takšna uporaba pete alineje prvega odstavka, sedmega in devetega odstavka 27. člena in posledično prvega odstavka 20. člena ZMZ-1 je napačna, kajti četudi je tožnica morda v upravnem postopku večkrat povedala, da ni hotela ostati sama v Iranu, kot pa je dejala, da bi v primeru vrnitve v Iran imela „hude težave z Basiji“, kar je povedala na osebnem razgovoru, bi tožena stranka v skladu s sodbo Velikega senata ESČP v zadevi F.G. v. Sweden91 morala opraviti natančno presojo vseh dejstev, tudi glede morebitnega preganjanja tožnice oziroma njenega utemeljenega strahu, ker je bila aktivna članica Basijev, kar bi lahko pomenilo politično prepričanje kot podlago za preganjanje. Iz nepojasnjenih razlogov je tožena stranka informacije o stanju v izvorni državi glede Basijev namesto, da bi jih uporabila pri obravnavi pogojev za status begunca, uporabila pri obravnavi pogojev za subsidiarno zaščito. To je napačno. Glede pogojev za subsidiarno zaščito je tožena stranka preučila informacije, ki so jih predložili tožniki, vendar ker naj bi šlo zgolj za splošne informacije, je tožena stranka preverila še informacije o Basijih in njihovem možnem preganjanju v primeru odhoda iz Irana. Tožena stranka v predzadnjem odstavku na strani 22 izpodbijane odločbe ugotavlja in zaključuje, da takšnih informacij ni mogoče zaslediti in da zaradi tega tožnica ne bo izpostavljena resni škodi. Iz opombe 14 v izpodbijani odločbi, kjer so navedena poročila, ki jih je preverila tožena stranka, je razvidno, da je tožena stranka v tej zvezi obravnavala splošne informacije (angleškega notranjega ministrstva, ameriškega zunanjega ministrstva), dva vira informacij, ki pa sta se nanašala na aktivnosti Basijev (poročilo irskega documentacijskega centra in centra Rawabet), pa tudi po naslovih (in vsebini) sodeč nista obravnavala vidika nevarnosti pripadnikov Basijev v primeru njihove vrnitve po daljši odsotnosti iz Irana v odvisnosti od položaja, ki ga je posameznik ali posameznica imel v tej organizaciji. Če je tožena stranka na podlagi teh poročil ugotovila, da poročila ne navajajo nič o nevarnosti vrnitve pripadnikov te organizacije, če zapustijo Iran, v povezavi s spremembo vere družinskega člana, to ne pomeni, da drugi kriterij za oceno (ne)verodostojnosti dokazuje, da tožnica nima utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja, ki je nasprotno iranskemu režimu, glede na to, da je zapustila Iran in obveščevalno službo. Tožena stranka je namreč sama ugotovila v poročilu z naslovom: „Basiji: ena od osupljivih sil znotraj iranskega režima“, da gre za eno najbolj vplivnih skupin v iranski državi in družbi, ki ima velik vpliv na politiko, ekonomijo, varnost in družbeno življenje znotraj iranskega režima, saj so „osupljivo vojaško orožje za zaščito iranskih interesov“.92

139. Zato pa je obravnavano okoliščino na strani tožnice upoštevalo sodišče in je na glavni obravnavi preverilo verodostojnost tožničinih navedb glede pripadnosti Basijem in zlasti o tem, kako intenzivno je bila tožnica vključena v skupino Basijev. Glede na to, da bi moralo biti toženi stranki že iz poročila, ki so ga v upravnem postopku predložili tožniki, poznano, da so celo zgolj zavrnjeni prosilci za azil, ki se vrnejo v Iran, podvrženi kontroli s strani policije o tem, ali so se ukvarjali s sovražno propagando,93 je toliko bolj verjetno oziroma gotovo, da bi bila temu podvržena tudi tožnica, ki je bila aktivna članica Basijev. O tem podvrženju zasliševanj zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito so v omenjenem poročilu zbrane usklajene ugotovitve več institucij, in sicer: nevladne organizacije iz Norveške, avstralskega revizijskega sodišča, ACCORD, Swiss Refugee Council. Po poročilih se take ljudi zapre za več dni, zasliši in šele, če policija ugotovi, da se niso ukvarjali s kakšnimi političnimi aktivnostmi proti Iranu, se jih izpusti. Tožena stranka torej ni uspela dokazati, da bi bile tožničine navedbe glede možnih posledic prebegle pripadnice Basijev, ki je bila aktivna članica, neverodostojne z vidika drugega kriterija (zunanja nekonsistentnost).

140. Tožnica je povedala, da je bila pripadnica Basijev od 12 leta starosti. Podrejena je bila načelniku, ki jo je poklical, ko jo je potreboval, klical pa jo je iz skrite številke. Tožnica je na zaslišanju na glavni obravnavi vedela, kdaj so bili Basiji ustanovljeni, kar je sicer splošno znano dejstvo, ki je povezano z iransko revolucijo. Imela je skrito kodo, preko katere je podajala informacije o protidržavnih elementih. Na obravnavi je povedala, da je ogrožena od Basijev in od ljudi, saj so Basije ljudje sovražili, ker so izdajali ljudi. Ona je delovala na stopnji Hoze, kar je višje od stopnje Pajga. Na stopnji Hoze je več dolžnosti, aktivni člani ne morejo izstopiti. Urili so jo tudi za uporabo orožja, borilnih veščin, imeli so profesionalno orožje od vojske. Če bi jim vodja ukazal, da morajo določeno število ljudi ubiti, bi to tudi storili. Kadar so jo klicali, se je morala odzvati pisno. Vsi vedo, kdo je pripadnik Basijev, le koda je tajna. Povedala je tudi, da bi jo v primeru vrnitve v Iran gotovo vprašali, kje je bila v tem času in v zvezi z možem, ki je spremenil vero. V takih primerih se po njenih navedbah tudi zgodi, da človeka na skrivaj ubijejo, kar nase prevzame tajna policija Etelat. Tudi sicer so jih učili, da če Basij ne spoštuje pravil, ali je neposlušen, ga lahko polijejo s kislino, eni so od tega umrli, drugi so zaznamovani v obraz. Grožnje uresničijo, saj niso kaznovani, ker je to del varovanja državnega sistema. O tem, da je bila tožnica članica Basijev pa tožena stranka ni izrazila dvoma že v izpodbijanem aktu. Ob tem sodišče pripominja, da se dejavnost, ki naj bi jo tožnica kot pripadnica Basijev opravljala v Iranu, kot je povedala na glavni obravnavi in v upravnem postopku, ujema s poročilom o dejavnostih Basijev, ki ga je pridobila sama tožena stranka.94 Gre torej za še en vidik v okviru (drugega) kriterija zunanje konsistentnosti, ki ga tožena stranka ni upoštevala, pa bi ga morala.

141. Iz povedanega sledi, da tožena stranka brez upravičene podlage ni upoštevala, da bi iranske oblasti v primeru vrnitve tožnico skoraj gotovo, glede na funkcijo in dolgoletno angažiranost tožnice v revolucionarni gardi Basijev, poklicali na zaslišanje, kaj je počela v tujini in zakaj je zapustila Iran za več let, ter bi ji zelo verjetno pripisali stališče ali prepričanje, ki je povezano z akterji preganjanja, njihovo politiko in metodami, ne glede na to, ali je tožnica v skladu s takšnim pripisanim prepričanjem ali stališčem tudi delovala (sedmi, osmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). To je pomembnem element v oceni utemeljenega strahu pred preganjanjem tožnikov na podlagi političnega prepričanja in tudi v povezavi s spremembo vere tožnika. Vzročna zveza med podlago preganjanja in dejanji preganjanja je podana, med tem ko je intenzivnost grozečih dejanj preganjanja enaka kot pri tožniku in izhaja iz istih poročil, ki pričajo o aretacijah brez nalogov, pridržanjih brez uradnih obtožb, pretepanjih, zasliševanjih, strogih in nesorazmernih kaznih, ki so jim ženske kot ranljive osebe lahko posebej podvržene. Zato tožnica izpolnjuje pogoje za status begunke.

142. Kar pa zadeva okoliščine tveganja, ki se nanašajo na mladoletnega tožnika, pa sodišče ugotavlja, da je izvorna država mladoletnega tožnika brez dvoma Iran. Dejstvo, da se je mladoletni tožnik rodil v Sloveniji pa dodatno povečuje verjetnost, da bi zaradi neizogibnega urejanja osebnih dokumentov za mladoletnega sina v Iranu tudi njegova starša, ko bi morala urejati osebne dokumente za tožnika lažje prišla pod preverjanje in nadzor policijskih organov ali tajne službe, kar bi nedvomno lahko povzročalo poizvedovanja oziroma zasliševanja o tem, zakaj sta zapustila Iran, kaj sta počela v Evropi, ali sta se ukvarjala z Iranu sovražno propagando bodisi politično ali versko. Otrok ima namreč pravico do identitete, ki se izkazuje tudi z ustreznimi dokumenti (7. in 8. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah).95 Njegovi starši bi v primeru urejanja osebnih dokumentov zanj bili izpostavljeni bistveno večjemu tveganju, kar bi imelo negativne posledice v smislu opredelitve preganjanja po ZMZ-1 za njegove starše in posledično tudi zanj. V tem smislu bi tožena stranka morala upoštevati načelo varovanja otrokovih koristi iz 16. in 18 uvodne izjave Kvalifikacijske direktive, člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in druge alineja 2. odstavka in prvi odstavek 15. člena ZMZ-1;96ker tožena stranka tega ni storila, je v tem smislu postopek in dokazno oceno dopolnilo sodišče. Mladoletni tožnik sicer v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi sledi pravnim posledicam, ki izhajajo iz izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem njegovih staršev in mu zato gre status begunca.

143. Sodišče je kljub upoštevanju priporočila UNHCR št. 6 glede pozornosti na vidik nepristranskega tolmačenja, ko gre za prosilce, ki se sklicujejo na strah pred preganjanjem zaradi vere,97 na glavni obravnavi zavrnilo dokazni predlog pooblaščenke tožnikov, da se zasliši kot pričo tolmača N.N., da bi ga sodišče vprašalo, ali je kadar koli prevajal za iransko ambasado in če je, ali je to bilo v skladu s poslovnikom, ki velja za tolmače (konflikt interesov). Tudi v primeru, da je omenjeni tolmač kdaj prevajal za iransko ambasado, sodišču niso bili predloženi nikakršni indici o tem, da je to kakor koli vplivalo na tolmačenje bodisi na neodkrito ali manj odkrito podajanje dejstev s strani tožnikov oziroma sodišču ni bilo predočeno, kako bi lahko konflikt interesov, v katerem se je morda znašel tolmač v preteklosti, vplivalo na tolmačenje v konkretnem upravnem postopku. Tožnika pa sta bila tudi na novo zaslišana v sodnem postopku s pomočjo drugega tolmača. 144. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da vse tri različne vrste okoliščin, ki se nanašajo neposredno na tožnika, tožnico in mladoletnega tožnika, če se obravnavajo skupaj in medsebojno povezano, vodijo do sklepa, da so tožniki izkazali takšen dvom v dokazno oceno tožene stranke oziroma utemeljen strah pred preganjanjem na podlagi pripisanega političnega prepričanja, kar vključuje kritičen odnos do islama s strani tožnika ter spremembo vere pri polnoletnem tožniku, da je sodišče odločilo tožnikom v prid glede pogojev za status begunca, kajti tožena stranka v kontradiktornem (adversarnem) sodnem postopku ni uspela ovreči tega dvoma, z izpodbijanim aktom pa je kršila določbe 5. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi z drugim odstavkom 30. člena ZMZ-1, nezakonito je izpeljala dokazno oceno glede verodostojnosti tožnikov iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 in ni ugotavljala preganjanja tožnice zaradi pripisanega političnega prepričanja in je posledično nepravilno uporabila drugi odstavek 20. člena ZMZ-1 glede obeh tožnikov. Posledično je tožena stranka kršila tudi načelo varovanja otrokovih koristi s tem, ko je zaradi zavrnitve statusa begunca za oba tožnika, zavrnila tudi prošnjo mladoletnega tožnika. Zato je sodišče razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodne odločbe in sicer na podlagi 4. in 2. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZMZ-1 ter prvo točko prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v povezavi s sodno prakso Vrhovnega sodišča 98 ter tožnikovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ter 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah.99 1 Gre za priporočilo: UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06. O konkretni metodi oziroma modaliteti za ugotavljanje „pristnosti“ spremembe vere za obravnavani primer pa se Upravno sodišče opredeljuje v zadnjem delu te sodbe, kjer aplicira pravno relevantna dejstva na zakonski dejanski stan. 2 Ang.: „balance of probability«. 3 Ang.: „reasonable degree of likelihood“ (sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva (House of Lords), v zadevi R v. Secretary of State for the Home Department, ex p Sivakumaran [1988] AC 958). 4 UNHCR, 1998, Note on the Burden and Standard of Proof, 16. December 1998, odst. 10; UNHCR, 2001, Interpreting Article 1 of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees, April 2011. Približno 29 let je v veljavi tak dokazni standard („real chance test“) tudi v azilnih postopkih v Avstraliji (Chan Yee Kin v. MIEA (1989) 169 CLR 379; MIEA v. Wu Shan Liang (1996), 185 CLR 259, 282-283; Abebe v The Commonwealth (1999) 197 CLR 611 190-193) in lahko znaša precej pod 50% (Luker, Trish, 20013, Decision making Conditioned by Radical Uncertainty: Credibility Assessment at the Australian Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, Vol. 25, No. 3, str. 504 in 515). 5 Glej tudi: Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, str. 79-81. 6 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, odst. 118. 7 Ibid. odst. 118. 8 Člen 23(2) ZMZ-1; glej tudi člen 4(4) Kvalifikacijske direktive. 9 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 57. 10 Ibid. odst. 59; C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 94. 11 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 58. 12 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 10. 13 C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 96, 98. 14 Ibid. odst. 78. 15 Ibid. odst. 77; člen 10(1)(b) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. 16 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 62; C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 81. 17 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012. odst. 79. 18 Takšna je bila situacija v postopku predhodnega vprašanja v zadevi Y Z (glej odst. 40) in (morebiti) tudi v zadevi F.G. v Sweden, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe v zadevi A. v. Switzerland, (odst. 41). 19 A. v. Switzerland, App. no. 60342/16, 19. 12. 2017, odst. 41-46. 20 C-71/11 in C-99/11, Y Z z dne 5. 9. 2012, odst. 70. 21 Ibid. odst. 71. 22 Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 14. 23 Ibid. odst. 14-15. 24 Ibid. odst. 18. 25 C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 84, 86-87. 26 Ibid. 82. 27 Ibid. odst. 83. 28 Ibid. odst. 90. 29 UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06, točka II.A, 4-8. 30 Ibid. točka III.b), 29. 31 Ibid. točka III.B), 31. 32 Ibid. točka III. c), 34. 33 Glej: „Beyond Proof (Summary): Credibility Assessment in EU Asylum Systems, UNHCR, European Refugee Fund of the European Commission, May 2013. 34 Glej: „Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System - Judicial Analysis“, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals, produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, zlasti poglavja 4.4., 4.5. ter 6. in dodatek A, str. 186-189. 35 Uradni list EU, L 132/11, 29. 5. 2010. 36 Obveznost predložitve takih dokazov, ki so praktično dosegljivi prosilcu, izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki je z vidika temeljnih standardov, ki jih je ESČP razvijalo na tem področju od leta 1989, povzeta v sodbi v zadevi J.K. and others v. Sweden (App. no. 59166/12, 23. 8. 2016); z obravnavanega vidika glej odstavek 92 omenjene sodbe ESČP. 37 Ibid., odst. 84. 38 F.G. v. Sweden, App. no. 23. 3. 2016, odst. 118, 156. 39 C-646/16, Jafari, 26. 7. 2017, odst. 73-92; C-490/16, A. S., 26. 7. 2017, odst. 39. 40 Ilias and Ahmed v. Hungary, App. no. 47287/15, 14. 3. 2017, odst. 118-123. 41 Ibid. odst. 37-41. 42 Ibid. odst. 43. 43 Uradni list EU. št. L 180/60, 29. 6. 2013. 44 Registracijski list za tožnico na podlagi 36. člena ZMZ-1. 45 Glej na primer mutatis mutandis sodbo Sodišča EU v zadevi C-148/13 do C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 62. 46 Zapisnik o osebnem razgovoru tožnika z dne 26. 7. 2018, str. 5. 47 Prošnja tožnika z dne 16. 2. 2016, str. 6. 48 Prošnja tožnice z dne 16. 2. 2016, str. 6. 49 Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 26. 7. 2016, str. 5. 50 Tretji odstavek izpodbijane odločbe na strani 17. 51 Natančneje o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 787//2012-4 z dne 29. 8. 2012, odst. 95. 52 Zapisnik o zaslišanju tožnika na glavni obravnavi dne 19. 11. 2018, str. 4. 53 Drugi odstavek izpodbijane odločbe na strani 18. 54 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012, odst. 95. 55 Glej tudi pravico do dobrega upravljanja iz člena 41 člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki je splošno pravno načelo, obvezujoče za upravne organe držav članic EU, ki odločajo v azilnih zadevah (C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 84; C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 32-34) ter priporočila UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06, točka III.a)c. Več o objektivnosti pri odločanju ter upoštevanju pozitivnih in negativnih aspektov (ne)verodostojnosti s strani upravnih organov glej: Van Reenen, Pieter (2018): Impartiality in the EU Asylum Procedure, objavljeno v: European Journal of Migration and Law (20, 338-356), kjer avtor opozarja tudi na priporočila Evropskega urada za azil (EASO) za odločanje uradnih oseb v zvezi z (ne)verodostojnostjo (str. 352-353). 56 Drugi odstavek na strani 19 izpodbijane odločbe. 57 Glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 19. 11. 2018, sedmi odstavek na strani 15, drugi odstavek na strani 18. 58 Ibid., peti odstavek na strani 15. 59 Zapisnik zaslišanja na glavni obravnavi dne 19. 11. 2018, str. 3. 60 Ibid. str. 4. 61 Tožnica je bila glede tega na glavni obravnavi previdna, saj je po vprašanjih glede njenega odnosa do krščanstva dejala, da se ne čuti več, da je muslimanka (str. 16 Zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 11. 2018). 62 To se ujema s poročilom „Mohabat TV About Us“, ki so ga predložili tožniki v sodnem postopku. 63 C-71/11 in C-99/11, Y Z, 5. 9. 2012, odst. 59. 64 Arrowsmith v. the United Kingdom, Commission's report of 12 October 1978, Decisions and Reports 19, p. 5; Porter v. the United Kingdom (dec.), no. 15814/02, 8 April 2003; Zaoui v. Switzerland (dec.), App. no. 41615/98, 18 January 2001. 65 Koteski v. the Former Yugoslav Republic of Macedonia, App. No. 55170/00, 13. 4. 2006, odst. 39. 66 N. v. Sweden, App. no. 10410/83, Commission decision of 11 October 1984, D.R. 40, str. 203, Raninen v. Finland, App. no. 20972/92, Commission decision of 7 March 1996. 67 Bayatyan v. Armenia, App. No. 23459/03, 7. 7. 2011, odst. 110-111, 124-125; Enver Aydemir c. Turquie, App. No. 26012/11, 7. 6. 2016, odst. 81. 68 Papavasilakis c. Grèce, App. No. 66899/14, 15. 9. 2016, odst. 54. 69 F.G. v. Sweden, odst. 156; glej mutatis mutandis tudi Skugar and others v. Russia, Decision as to the admissiblity, App. No. 40010/04, 3. 12. 2009. 70 Ibid. Tu so sicer možne določene modalitete, če gre za izobraženega ali uveljavljenega pridigarja (UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06, točka III.b), 32). 71 Church in Chains: An Irish Voice for Persecuted Christians, Iran – Imprisoned Pastor Gravely Ill, 9 August 2012; Iran, Country of particular Concern. USCIRF 2013 Annual Report, leto 2013. 72 C-71/11 in C-99/11, Y Z, odst. 59, 70 73 Iran, Freedom in the World 2016. 74 UKBA, Country Policy and Information Note Iran: Journalists and Internet Based Media Version 2.0. October 2016, točka 3.1.1., 3.1.4.. 75 UKBA: Country Information and Guidance Iran: Christians and Christian Converts, December 2014, točka 1.3.3.. 76 Ibid. točka 1.3.4.. 77 Ibi. točka 1.3.4.. 78 Ibid. 1.3.7.. 79 World Report 2015 80 . Iran, Events of 2014; House Churches growing in Iran; Iran Cracks Down on Underground Illegal Churces, 15. 10. 2012. 81 Po tem določilu, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu, priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih. 82 C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 35. 83 Ibid. odst. 36 84 103/88, 9. 9. 2003, odst. 31; C-198/01, 12. 1. 2010, odst. 49; C-341/08, 14. 9. 2017, odst. 80; C-628/15, odst. 54; C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39. 85 Uradni list EU, št. L 337/9, 20. 12. 2011. 86 Člen 5(2) Kvalifikacijske direktive. 87 Člen 5(3) Kvalifikacijske direktive. 88 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, odst. 16. 89 Peta alineja prvega odstavka, sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1. 90 Zadnji odstavek na str. 21 zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 11. 2018. 91 Glej mutatis mutandis F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 156. 92 Seznam informacij o stanju v izvorni državi, ki je bil tožnikovim pooblaščencem poslan z dopisom z dne 10. 5. 2017. 93 Gre za poročilo: Canada Immigration and Refugee Board of Canada: Iran, Treatment by Iranian authorities of failed refugee claimants and family members of persons who have left Iran and claimed refugee status, 2011 - February 2015, 10 March 2015. 94 Gre za poročilo: Irska: Begunski dokumentacijski center, Iran. Informacije o aktivnosti Basijev, vključno s primerno državno podporo, 3. januar 2012. 95 Zakon o ratifikaciji Konvencije ZN o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15/1990, Akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN … Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92; v nadaljevanju. MKOP). 96 Natančneje o pravnem konceptu varovanja otrokovih koristi v zvezi z ugotavljanjem pogojev za status begunca (in subsidiarno zaščito) glej sodbo upravnega sodišča v zadevi I U 27/2018-87 z dne 9. 8. 2018, odst. 70-82 ter 83-99. 97 UNHCR: Guidelines on International Protection no. 6, Religion-Based Refugee Claims under Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or the 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 28 April 2004, HCR7GIP/04/06, točka III.a)f. 98 Glej na primer: I Up 74/2018, 13. 6. 2018, odst. 20. 99 Glej tudi sodbe Sodišča EU v zadevah: C-348/16, Moussa Sacko, 26. 7. 2017, odst. 36, 43-44, 48; C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 91-103; C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 125, 144-149.