Jedro

Okoliščine, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj predlog (da je bilo v odvetniški pisarni spregledano, da je tožbo treba vložiti oziroma oddati na pošto, in okoliščine glede razdelitve pisarne), ne pomenijo opravičenih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče utemeljeno zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Odvetniška pisarna mora svoje poslovanje organizirati tako, da delo poteka nemoteno, kar velja tudi oziroma še posebej za pravočasno vlaganje pravnih sredstev.

Iz določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 izhaja povezanost tožbe in začasne odredbe - obstoj prve je pogoj za odločanje o odložitvi izvršitve izpodbijanega akta. Ker je sodišče tožbo kot prepozno zavrglo, za odločanje o začasni odredbi ni izpolnjena omenjena procesna predpostavka, zato je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavreči.

Izrek

Predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.

Tožba se zavrže. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 21. 3. 2012 na Upravno sodišče RS vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata za okolje in prostor, Območna enota Kranj, št. 06112-133/2011/5 z dne 28. 9. 2011, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora v roku 20 dni od dneva vročitve odločbe na podlagi prvih pregledov kurilnih naprav in z njimi povezanih dimnih vodov, zračnikov in pomožnih naprav pri uporabnici dimnikarskih storitev A.A. ugotoviti, ali pri normalni uporabi kurilne naprave obstaja nevarnost za požar ali za zastrupitev s CO2, nastalim pri izgorevanju in, ali druge emisije snovi v zrak presegajo predpisane mejne vrednosti (1. točka izreka). Tožniku je bilo tudi naloženo, da mora v roku 8 dni od izteka roka iz 1. točke izreka, ob ugotovitvi, da pri normalni rabi kurilne naprave ne obstaja nevarnost, v nadaljnjem roku 8 dni Ministrstvu posredovati vlogo za vpis naprave v evidenco kurilnih naprav (2. točka izreka). Odločeno je še, da mora tožnik inšpektorico seznaniti s svojimi ugotovitvami, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da stroški niso nastali (3., 4. in 5. točka izreka). Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za odložitev izvršitve po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Ker pa je tožnik, kot sam navaja v tožbi, tožbo vložil po poteku roka za vložitev tožbe, je skupaj s tožbo vložil tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V predlogu navaja, da je pri pregledu dokumentacije ob prejemu poziva za plačilo takse v zvezi s podobno tožbo v zadevi I U 390/2012, ob izostanku ustreznega poziva za plačilo takse v tej zadevi preverjal, zakaj poziva ni prejel, in ugotovil, da sicer pripravljena tožba po pomoti ni bila vložena pravočasno in je bil tako zamujen 30- dnevni zakonski rok. Nadalje v vlogi pojasnjuje okoliščine, ki so po njegovem mnenju povzročile dejstvo, da tožba ni bila v roku vložena oziroma da ni bila izročena na pošto. Sklicuje se na teorijo in sodno prakso Nemčije in Avstrije, po kateri je v primeru pomot osebja pri rutinskih delih, ki se primerijo, kljub ustrezni organizaciji dela in izboru osebja uveljavljeno stališče, da krivde odvetnika ni mogoče enačiti s krivdo administrativnega osebja. Ob tem izpostavi še okoliščino, da so v tem obdobju potekale aktivnosti v zvezi z razdelitvijo pisarne in s tem povezano selitvijo spisov. Meni, da navedene izjemne okoliščine izkazujejo subjektivno opravičljiv razlog za zamudo, in sodišču predlaga, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

K 1. točki izreka Predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje ni utemeljen. V prvem odstavku 23. člena ZUS-1 je določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki. Tožbo je treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Vrnitev v prejšnje stanje lahko predlaga stranka, ki iz upravičenega razloga zamudi rok za tožbo ali drug zakoniti rok za opravo dejanj v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti (prvi odstavek 24. člena ZUS-1). Glede na določbe prvega do četrtega odstavka 24. člena ZUS-1) so predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje - da stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku (subjektivni rok osem dni in objektivni rok tri mesece) in da skupaj s tem opravi zamujeno procesno dejanje, - da je zaradi zamude prekludirana in - da je zamudila rok iz opravičenega vzroka, pri čemer mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga. Katere okoliščine predstavljajo opravičen vzrok za zamudo, v ZUS-1 ni določeno. Določitev vsebine predpostavke opravičenega vzroka za zamudo tako pomeni interpretacijo pravnega standarda. Pri tem gre po ustaljeni sodni praksi za takšne okoliščine, ki obstajajo v času zamude in jih ni bilo mogoče vnaprej predvideti, niti jih ni bilo mogoče odvrniti in zanje tudi ni mogoče pripisati krivde stranki.

Tožeča stranka v svojem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da je do zamude oziroma nevložitve tožbe prišlo zaradi okoliščin, povezanih z delom v odvetniški pisarni. Tožeča stranka sama navaja, da gre po ustaljeni sodni praksi pri ugotavljanju opravičenih vzrokov praviloma za takšne okoliščine, ki jih ni mogoče odkloniti niti jih ni mogoče pripisati krivdi tožnika ali pooblaščenca. Kot je že navedeno, mora stranka okoliščine za utemeljitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, verjetno izkazati ob vložitvi predloga (tretji odstavek 24. člena ZUS-1). Okoliščine, s katerimi tožeča stranka utemeljuje svoj predlog (smiselno navaja, da je bilo v odvetniški pisarni spregledano, da je tožbo potrebno vložiti oziroma oddati na pošto, in okoliščine glede razdelitve pisarne), pa po presoji sodišča ne predstavljajo (opravičenih) razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče (utemeljeno) zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Odvetniška pisarna mora svoje poslovanje organizirati tako, da delo poteka nemoteno, kar velja tudi oziroma še posebej za pravočasno vlaganje pravnih sredstev. Zatrjevane okoliščine po presoji sodišča po vsebini namreč ne predstavljajo opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje in tega ne more spremeniti niti sklicevanje na teorijo in sodno prakso v Avstriji in Nemčiji. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala upravičenih razlogov, zaradi katerih bi sodišče dovolilo vrnitev v prejšnje stanje, zato je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljen.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, je v posledici tudi njena tožba, vložena 21. marca 2012, ob dejstvu, da bi jo morala, kot sama navaja vložiti najkasneje 18. 1. 2012, prepozna in jo je zato treba kot tako zavreči (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda, pri čemer mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz navedene določbe izhaja povezanost tožbe in začasne odredbe - obstoj prve je pogoj za odločanje o odložitvi izvršitve izpodbijanega akta. Ker je sodišče v tej zadevi tožbo zavrglo, je s tem odpadla podlaga za odločanje o zahtevani začasni odredbi. Oziroma povedano drugače, ker za odločanje o začasni odredbi ni izpolnjena omenjena procesna predpostavka, je sodišče predlog zavrglo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.