Jedro

Glede na to, da je sodišče druge stopnje ob odločanju o ugovoru prenehanja teka obresti imelo na razpolago potrebno dejansko in pravno podlago, da pri odločitvi upošteva vsa pravila, ki urejajo višino obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum, je stališče sodišča o neupoštevnosti ugovora, ker je bil uveljavljen šele v pritožbi, zmotno.

Obrazložitev

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se ta del izreka glasi: "Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 1. 4. 1995 do 31. 12. 2001, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 dalje pa se zavrne. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje." OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 35.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan 1. 4. 1995 po srednjem tečaju Banke Slovenije z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 1995 do plačila in tožencu naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Zavzelo je stališče, da je toženčev ugovor o prenehanju teka obresti, ki ga je uveljavljal šele v pritožbi, prepozen in zato neupošteven. Glede na to, da se zahtevek nanaša na tolarsko protivrednost tuje valute in da zato tečejo zamudne obresti od deviznih sredstev in ne od tolarskih, pa je tudi le pavšalen in neopredeljen.

3. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero izpodbija odločitev o teku zamudnih obresti. Trdi, da je stališče sodišča druge stopnje o vrsti denarne terjatve zmotno. S sodbo sodišča prve stopnje je bil prisojen denarni znesek, izražen v tolarjih, in je zato toženec dolžan plačati zamudne obresti, ki jih zakon določa za terjatve, izražene v domači valuti. Ker so zakonske zamudne obresti do uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) že presegle glavnico, bi moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006), ki je bila sprejeta pred zaključkom glavne obravnave, zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas po 31. 12. 2001 zavrniti.

4. Sodišče je zahtevo vročilo tožnici in tožencu, ki nanjo nista odgovorila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Stališče zahteve, da je toženec po sodbi dolžan plačati denarni znesek, izražen v tolarjih, in zamudne obresti, določene z zakonom za tolarske terjatve, je pravilno. Utemeljen pa je tudi očitek o zmotnosti stališča sodišča druge stopnje, da je bil ugovor o prenehanju teka obresti z dnem 31. 12. 2001 podan prepozno.

7. Gre za materialnopravni ugovor, pri presoji katerega pride prepoved navajanja novih dejstev iz prvega odstavka 337. člena ZPP v poštev le posredno, tj. če v postopku na prvi stopnji niso bila zatrjevana vsa ustrezna dejstva, potrebna za odločitev o tem ugovoru. Ugovor prenehanja teka zamudnih obresti ni tak primer. Sodišče druge stopnje je ob odločanju o ugovoru imelo na razpolago potrebno dejansko in pravno podlago, da pri odločitvi upošteva vsa pravila, ki urejajo višino obresti, vključno s pravilom ne ultra alterum tantum.(1)

8. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 tudi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, velja pravilo iz 376. člena OZ, po katerem zapadle neplačane obresti nehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico. V primerih, ko so obresti dosegle višino glavnice pred uveljavitvijo OZ, tj. pred 1. 1. 2002, so torej prenehale teči s tem dnem.(2) V obravnavanem primeru je znesek nateklih neplačanih zamudnih obresti od tolarske protivrednosti 35.000 DEM na dan 1. 4. 1995 presegel glavnico že pred 1. 1. 2002 (in torej tudi pred zaključkom obravnave na prvi stopnji).

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se toženčevi pritožbi delno ugodi in se tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 zavrne, v ostalem pa se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi (drugi odstavek 391. člena v zvezi s prvim odstavkom 380. člena ZPP).

Op. št. (1): Enako stališče je bilo zavzeto v sodbah Vrhovnega sodišča III Ips 9/2007 z dne 13. 1. 2008, III Ips 191/2007 z dne 12. 2. 2008 in III Ips 95/2006 z dne 13. 5. 2008. Prim. tudi II Ips 448/2006 z dne 26. 3. 2009 in II Ips 202/2007 (sodba z dne 9. 4. 2009).

Op. št. (2): Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008.