Jedro

Predmet presoje v t.i. ugovornem postopku ni dejansko stanje, temveč stanje stvari, ki je v posameznem primeru lahko (formalno ali vsebinsko) takšno, da bodisi opravičuje ali ne opravičuje vložitve obtožnice.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovor zagovornika obd. M.K. zoper obtožnico okrožne državne tožilke z dne 22.11.2002, opr. št. I KT 1/2139/01 zavrne kot neutemeljen.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat okrožnega sodišča je po ugovoru zoper obtožnico 20.01.2009 sklenil, da se ne dopusti obtožba zoper obd. M.K. zaradi treh kaznivih dejanj davčne zatajitve po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ ter da se kazenski postopek ustavi. Sklenjeno je še bilo, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški tega postopka obremenjujejo proračun, po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je bila oškodovana pravna oseba napotena na pravdo. Povzeto je bilo storjeno s sklepom opr. št. Ks 757/2001. Zoper sklep se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče ta sklep spremeni tako, da ugovor zoper obtožnico zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Kot je znano je namen ugovora zoper obtožnico kontrola preiskave in preprečitev glavne obravnave v tistih primerih, ko ni podana nobena realna možnost, da bi po opravljeni glavni obravnavi prišlo do obsodilne sodbe, nikakor pa ugovorni postopek nima značaja sojenja v smislu glavne obravnave (Dežman Z. / Erbežnik A., Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2003, str. 818 - 819). Predmet presoje v tem postopku tako ni dejansko stanje, temveč stanje stvari, ki je lahko v posameznem primeru (formalno ali vsebinsko) takšno, da bodisi opravičuje ali ne opravičuje vložitve obtožnice. V vsebinskem smislu je vložitev obtožnice upravičena tedaj, ko je zadosti dokazov, da je obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe in da torej utegne biti po opravljeni glavni obravnavi obsojen.

Sodišče prve stopnje je nezadostnost dokazov za utemeljenost suma ugotovilo po oceni izpovedb prič M.Š., D.Š., M.K., R.P., K.K., D.P., B.M., Z.V. in M.B. ter po oceni zapisnikov o inšpiciranju in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka ter navodil o postopku likvidacije računov za material in obračunov obresti. Pri tem je, kot to utemeljeno opozarja pritožnica, z izjemo priče K.K., prezrlo preostale dele izpovedb istih prič in celotno izpovedbo priče E.S., ki skupaj z ostalimi dokazi iz obtožnice tudi po presoji pritožbenega sodišča dovoljujejo dvom v obdolženčev zagovor in hkrati ustvarjajo podlago za verjetnost, da je očitana kazniva dejanja storil. Možnost, da bo obdolženi na glavni obravnavi obsojen potemtakem ni izključena in je vložitev obtožnice v obravnavani zadevi upravičena.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).