Jedro

Pri spregledu pravne osebnosti in (6. člen ZGD) in pri pristopu pri prevzemu kakšne premoženjske celote (452. člen ZOR) gre le za subjektivno razširitev odgovornosti, ne pa za univerzalno civilnopravno (in s tem tudi procesno pravno) sukcesijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni dopustilo razširitve tožbe na gospodarsko družbo N.O., d.o.o. kot novo toženo stranko.

Zoper ta sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega poostopka pritožujeta tožnika in navajata, da je sodišče prve stopnej spregledalo določbo 3. odstavka 139. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Subjekt vpisa v sodni register se vroča na naslovu, ki je naveden v registru. ZPP kakršnekoli izjeme od registrskega sedeža kot obveznega kraja vročanja ne predvideva. Utemeljevanje nepravilnosti vročitve s sklicevanjem na kraj dejanskega poslovanja zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. V primeru, če na registrskem naslovu nove tožene stranke sodnega pisanja ne bi prevzel tretji toženec, bi moralo sodišče opraviti vročitev po 1. do 3. odstavku 141. člena ZPP ter ne bi imelo podlage za ugotovljanje kraja, kjer posluje novi direktor. ZPP tudi ne določa, da pooblastilo za sprejem pisanja izhaja le iz opravljanja funkcije direktorja. Obstajajo še druge podlage za tako pooblastilo, ki so predvidene v Zakonu o gospodarskih družbah in v Zakonu o obligacijskih razmerjih. Do spremembe sedeža je prišlo prav zaradi izogibanja obveznostim ter izobiganja možnosti vročanja sodnih in drugih uradnih pošiljk družbi N.O.o.o. Ob dolgotrajnem pristajanju novega družbenika in družbe na nespremembo registrskega sedeža in uskladitev registrskega stanja z dejanskim stanjem, je očitno, da družba pristaja tudi na to, da nujno potrebna dejanja za njen račun opravlja tam edino navzoča oseba. Na to pa nenazadnje jasno kaže tudi dejstvo, da je tretji toženec sodno pošiljko prevzel, ne da bi vročevalcu pojasnil svojo vlogo na tem naslovu in ne da bi prevzem odklonil. Zato je edini pravilen zaključek, da je bila vročitev družbi N.O.d.o.o. dne 19.8.1999 povsem pravilna tako glede kraja vročanja kot gledeosebe, ki ji je bila vročitev opravljena. Razširitev tožbe novi toženi stranki je bila torej pravilno vročena, nova tožena stranka pa se je spustila v obravnavanje zadeve in s tem molče privolila v razširitev tožbe nanjo. To pa pomeni, da je do razširitve tožbe prišlo na podlagi konkludentnih dejanj nove tožene stranke. Sicer pa je družba N. O. d.o.o. Ljubljana dejansko univerzalni naslednik prve tožene stranke V. d.o.o.. V. d.o.o. je namreč s pogodbo o prenosu izdajateljskih pravic za izdajanje javnega glasila Demokracija na družbo N.O. d.o.o. prenesla vso svojo dejavnost. Po prenosu je ostala neaktivna lupina, potrebna le zaradi obstoječih in neporavnanih obveznosti do tretjih. Ne glede na spremembo ustanovitelja družbe N.O. d.o.o. je torej to družbo ob upoštevanju določb 6. člena Zakona o gospodarskih družbah in 452. člena Zakona o obligacijskih razmerjih treba obravnavati kot univerzalno pravno naslednico prve tožene stranke. To pa pomeni, da za razširitev tožbe na le-to oziroma za nadaljevanje postopka z njo kot univerzalno pravno naslednico ni potrebna nikakršna privolitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, ko opozarja na določbo 3. odstavka 139. člena ZPP, po kateri se subjektu vpisa v sodni register vroča na naslovu, navedenem v registru. Vprašanje, kje je imela družba N. O.d.o.o. po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi poslovnega deleža dejansko poslovne prostore, oziroma kje je posloval njen direktor, je zato za vročanje irelevantno. Pritožba tudi pravilno opozarja, da ni le direktor pooblaščen za sprejem sodnih pisanj, marveč da so v skladu s 1. odstavkom 133. člena ZPP to tudi delavci (oziroma uslužbenci), ki so v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Stvar naslovnika (v konkretnem primeru družbe N.O. d.o.o.) pa je, da ima na svojem sedežu, kjer se po 3. odstavku 139. člena ZPP vročajo pisanja) tako organizirano prejemno služno, da pisanja prihajajo v roke pravim osebam.

Kljub temu pa je pritožba neutemeljena. Ker mora tisti, na kogar je tožnik razširil tožbo, sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo (3. odstavek 191. člena ZPP), je subjektivna razširitev tožbe mogoča le z njegovo privolitvijo (2. odstavek 192. člena ZPP). Družba N.O.d.o.o. pa ne le, da v razširitev tožbe na njo ni privolila, marveč je z dopisom z dne 15.12.1999 sodišču izrecno sporočila, da ne vstopa v pravdo kot tožena stranka (po tem, ko je njen direktor D.S. že dvakrat vrnil sodno pisanje z dopisom, da je naslovljeno na napačen naslov ter da družba N.O. d.o.o. ni tožena stranka v tem postopku). Pritožbena trditev, da je družba N.O.d.o.o. molče privolila v razširitev tožbe na njo, torej ni utemeljena (družba N.O. tudi ni opravila nobenega takega procesnega dejanja, s katerim bi jasno izrazila privolitev v razširitev tožbe na njo - z vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge, ali da bi se kako drugače spustila v obravnavanje).

Končno je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je družba N. O. d.o.o. d e j a n s k o univerzalni naslednik prve tožene stranke V. d.o.o., ker da je V. d.o.o. s pogodbo o prenosu izdajateljskih pravic za izdajanje javnega glasila D. na družbo N.O. d.o.o. prenesla vso svojo dejavnost. Ta okoliščina namreč ne more imeti za posledico prenehanje prve tožene stranke in tudi ne njene združitve z družbo N.O. d.o.o. V tej zvezi je zgrešeno tudi sklicevanje na spregled pravne osebnosti (6. člen Zakona o gospodarskih družbah) ter na to, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota (obrtna delavnica ipd.) posameznika ali civilne pravne osebe ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednsoti njenih aktiv (452. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). V obeh primerih gre namreč le za subjektivno razširitev odgovornosti, ne pa za univerzalno civilnopravno (in s tem tudi procesnopravno) sukcesijo.

Ker je torej sodišče prve stopnje povsem pravilno odreklo razširitev tožbe na družbo N.O. d.o.o., je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).