Jedro

Ni realno pričakovati, da bo v zimskem času parkirišče očiščeno do te mere, da bodo zagotovljene enake razmere, kot da snega sploh ne bi bilo in bi bile temperature le okoli ledišča. Zahteva po takšnem stanju parkirišča bi bila neživljenjska in v praksi tudi neizvedljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča in tožena stranka sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 8.833,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2012 ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko stanje v tej zadevi med strankama ni bilo sporno in je sledeče: 22.12.2009 je zavarovanka tožeče stranke pri izstopu iz avtomobila na parkirišču tožene stranke padla in se poškodovala. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnimi razlogi, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečen dogodek, ki ga je mogoče pripisati premalo pazljivemu ravnanju uslužbenke tožene stranke, ne pa neskrbnosti (premajhni skrbnosti) tožene stranke pri čiščenju parkirišča v zimskih razmerah. Ugotovilo je, da je bilo parkirišče očiščeno snega, zaradi prenizkih temperatur posipavanje s soljo nima ustreznega učinka, tudi sicer pa je šlo zgolj za posamezne zaplate poledenelosti in ne za večje neočiščene površine. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da je tožena stranka - upoštevajoč dane razmere – storila vse, kar se od nje po predpisih za varno delo zahteva. Postavitev preprek oziroma preprečitev dostopa na sporno območje ter postavitev opozorilnih tabel, ki bi uporabnike obveščale o nevarnosti poledenelosti parkirišča, tako da bi imeli možnost, da se sami odločijo, ali bodo tvegali z uporabo parkirišča, je po zaključku sodišča prve stopnje pretiran ukrep.

Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da odločitve v konkretnem primeru ni mogoče utemeljevati s pravili, ki jih določa Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest (Ur. l. RS, št. 109/10; v nadaljevanju Pravilnik), ki je bil izdan na podlagi Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS št. 29/97), in na katerega se je v tem postopku sklicevala tožeča stranka. V konkretnem primeru je do nezgode prišlo na zasebni površini (parkirišču v lasti Republike Slovenije in v uporabi PU Novo mesto), zaradi česar je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da se zasebnemu lastniku z navedenimi predpisi ne more nalagati obveznosti iz Pravilnika. Tožena stranka ni zavezanec za izvajanje ukrepov po tem Pravilniku, saj se ukrepi, navedeni v njem, nanašajo na javne ceste, ne pa na zasebne površine.

Pritožnica zaključke sodišča prve stopnje izpodbija s ponavljanjem navedb, da tožena stranka ni ustrezno poskrbela za očiščenost parkirišča, saj zgolj odstranitev snega naj ne bi bila zadosten ukrep, ne izpodbija pa ugotovitev, da ni šlo za večje neočiščene površine, pač pa le za posamezne zaplate poledenelosti (tudi sicer pa je tožena stranka hodne površine okoli objekta posipavala). Neizpodbit je ostal zaključek, da se snega zaradi zbitosti in zmrznjenosti ni dalo v celoti odstraniti, tožeča stranka pa se je tudi sicer strinjala, da posipavanje s soljo v konkretnih razmerah (-13 stopinj) nima ustreznega učinka. Ni jasno, katere konkretne vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodbe, bi morala tožena stranka odstranjevati, kot ji to v pritožbi očita pritožnica, saj tega tožeča stranka ni konkretizirala. Višje sodišče v celoti sprejema logično in življenjsko razlago sodišča prve stopnje, in sicer, da ni realno pričakovati, da bo v zimskem času parkirišče očiščeno do te mere, da bodo zagotovljene enake razmere, kot da snega sploh ne bi bilo in bi bile temperature le okoli ledišča. Nobeno pravilo toženi stranki namreč ne nalaga, da mora biti parkirišče sredi zime vsak trenutek v celoti in popolnoma očiščeno, še zlasti v razmerah, ko se parkirišča ne da popolnoma splužiti zaradi tam parkiranih vozil zaposlenih, ki so v času pluženja na terenu, in ko tudi posipavanje pri temperaturi -13 stopinj ni učinkovito. Zahteva po takšnem stanju parkirišča bi bila neživljenjska in v praksi tudi neizvedljiva.

Tudi če je bila poškodovana delavka primerno obuta in previdna, kot to v pritožbi izpostavlja tožeča stranka, bi morala biti v takih razmerah še posebej previdna, še zlasti glede na ugotovljeno opozorilo vremenoslovcev, da lahko po sneženju in pluženju zaradi nizkih temperatur ostanejo ledene plošče, in ob upoštevanju dejstva, da so ji bile razmere na tem parkirišču po večletni dnevni uporabi tega parkirišča poznane. Višje sodišče zato sprejema zaključek izpodbijane sodbe, da je v konkretnem primeru šlo za nesrečno naključje, ki ga ni mogoče pripisati opustitvi ukrepov, ki so odrejeni za varnost ljudi (prim. prvi odstavek 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju).

Sodišče prve stopnje je tako po zaključku višjega sodišča v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji na prvem odstavka 155. člena ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni. Stranki se torej povrnejo le potrebni, ne pa vsi stroški, pri čemer so potrebni stroški tisti, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka, ne gre za takšne stroške, je le-te dolžna nositi sama.