Jedro

Očitek toženke o napačni uporabi materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, je utemeljen. Obveznosti leasingojemalca in leasingodajalca (tudi za primer odstopa od pogodbe) sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošni pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. 001. Tako je v točki VII.2.2. splošnih pogojev, na katero toženka opozarja v pritožbi, določeno, da lahko leasingojemalec, ki je fizična oseba, s pisno izjavo odstopi od pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je leasing že koristil, in sicer v štirinajstih dneh od dneva sklenitve pogodbe oziroma od dneva, ko prejme vse informacije, ki jih mora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite, vsebovati pogodba, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve pogodbe. Pri povezani pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo leasingojemalca skrajša na tri dni, pri čemer se šteje, da je leasingojemalec začel koristiti leasing, ko je podpisal prevzemni zapisnik oziroma, ko mu je bil dobavljen predmet leasinga. Če leasingojemalec, ki je fizična oseba, uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po koriščenju leasinga, mora leasingodajalcu plačati glavnico in obresti, obračunane na to glavnico, od dneva, ko je bil leasing koriščen, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja ali najpozneje v tridesetih dneh od dneva, ko je leasingodajalcu poslal obvestilo o odstopu. Obresti se izračunajo na podlagi dogovorjene obrestne mere. Leasingojemalec mora leasingodajalcu plačati tudi nepovratne stroške, ki jih je leasingodajalec že plačal v postopku pred sodišči, upravnimi organi ali osebami z javnim pooblastilom. Po koriščenju leasinga torej tudi pri odstopu od pogodbe v dogovorjenem roku ne nastopi vtoževana posledica, tj., da pogodba nima učinkov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v III. točki izreka tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da pogodba, ki jo tožnik A. A., sklenil s toženo stranko B., d.o.o., št. 000, datirana dne 31. 8. 2016, nima učinkov“, - v VI. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki, zviša za 1133,23 EUR (na 1.526,62 EUR).

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 471,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom: dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pogodba, ki jo je tožeča stranka (tožnik) sklenila s toženo stranko (toženko), datirana dne 31. 8. 2016, prenehala učinkovati z odstopom dolžnika dne 5. 9. 2016 (II. točka izreka); ugotovilo, da pogodba, ki jo je tožnik sklenil s toženko, št. 000, datirana dne 31. 8. 2016, nima učinkov (III. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik lastnik vozila X od 2. 9. 2016 dalje (IV. točka izreka) ter zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izročiti listino, ki skladno z 32. členom Zakona o motornih vozilih (ZMV-2) šteje kot dokaz o spremembi lastništva, in na podlagi katere bo lahko tožnik pridobil prometno dovoljenje kot lastnik navedenega vozila, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, sicer bo sodba nadomestila tako listino (V. točka izreka); odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki plačati stroške postopka v višini 393,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki izpodbija III. točko izreka prvostopne sodbe ter odločitev o pravdnih stroških. V pritožbi in njeni (pravočasni) dopolnitvi predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja na 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter navaja, da sodišče ni zadostilo metodološkemu napotku za izdelavo dokazne ocene.

Tožnik s sporočilom z dne 5. 9. 2016 ni odstopil od pogodbe, temveč je želel zgolj izvedeti pogoje za predčasen odkup vozila oziroma se o teh pogojih informirati. Šlo je zgolj za pridobivanje dodatnih informacij, kar izhaja tudi iz izrazoslovja. Tožnik je spraševal za ceno storitve zaradi odkupa vozila pred potekom leasing pogodbe, odstopa ali laičnih izrazov, ki bi kazali na odstop, v dopisu tožnika ni. Iz tožnikovega pisanja z dne 5. 9. 2016 ni mogoče nedvoumno sklepati, da želi od sklenjenega posla odstopiti. Sodišče bi moralo upoštevati tudi subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki ni navaden potrošnik in prava neuka stranka, saj gre za znanega poslovneža in nekdanjega direktorja najbolj znane igralnice v Republiki Sloveniji. Če bi tožnik z dopisom z dne 5. 9. 2016 odstopil od pogodbe, bi moral to v dopisu izrecno oziroma jasno zapisati, česar ni storil. Navedbe sodišča, da naj bi toženka s tožnikom razčiščevala vsebino prejetega dopisa in da bi ga morala opozoriti, da naj v primeru odstopa od pogodbe svoj dopis drugače formulira še isti dan, so neprepričljive. Svoj odstop od pogodbe je tožnik toženki sporočil šele 8. 9. 2016, ko je tridnevni rok v skladu s podpisano izjavo o skrajšanju roka za odstop od pogodbe že potekel. Tožnik je namreč ob sklepanju leasing pogodbe podpisal izjavo o skrajšanju roka za odstop od pogodbe na tri dni od dneva sklenitve predmetne pogodbe v skladu s splošnimi pogoji toženke. V praksi se rok skrajšuje na tri dni zato, da pride čim prej do dobave in izročitve predmeta leasinga v posest leasingojemalca. Tožnik je sam navedel, da je bil odločujoč faktor za nakup hitra dobava vozila, želel je čim prej postati posestnik predmeta leasinga. Predmet leasinga je prevzel 2. 9. 2016, zato je rok za odstop dne 8. 9. 2016 že potekel. Sodna praksa se je že izrekla, da vnaprej pripravljena izjava o skrajšanju roka za odstop od pogodbe, ki olajša poslovanje, ni sporna, tožnik jo je podpisal, kar pomeni, da je soglašal z njeno vsebino. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vezanega na trenutek odstopa od leasing pogodbe, je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo, da sporna pogodba nima učinkov.

3. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz elektronske korespondence, ki jo je k tožbi priložil tožnik, jasno izhaja, da je zahtevek za odstop od pogodbe podal šele 8. 9. 2016. Odločitev sodišča, ki je nepravilno upoštevalo, da je tožnik od leasing pogodbe odstopil znotraj odstopnega roka, je zato napačna.

4. Zaključek sodišča, da dopis z dne 5. 9. 2016 po svoji vsebini predstavlja odstop od leasing pogodbe, je neutemeljen tudi zato, ker tožnik do vložitve pritožbe vozila toženki ni vrnil. Vozilo oziroma predmet leasinga normalno uporablja, vsako leto ga pri toženki kasko zavaruje. Če bi imel tožnik resnično namen odstopiti od pogodbe o leasingu, potem bi vozilo lahko in moral vrniti toženki. V takšnem primeru bi po načelu vračanja toženka vrnila prejeto. Tožnik ni imel namena vrniti vozila, temveč je imel v mislih le predčasno poplačilo pogodbe o lesingu. Če bi tožnik dejansko želel od pogodbe odstopiti, bi moral vozilo vrniti toženki in od nje zahtevati vrnitev plačanih zneskov. Ker je zahtevek tožnika v celoti neutemeljen, je tožnik dolžan toženki v celoti povrniti njene pravdne stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.1

6. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je glede pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki in je datirana dne 31. 8. 2016, zaključilo, da je prenehala veljati in zato nima pravnih učinkov. Sledilo je namreč trditvam in izpovedi tožnika, da je od pogodbe o finančnem leasingu, sklenjene med pravdnima strankama, datirane dne 31. 8. 2016, odstopil 5. 9. 2016 z dopisom, v katerem je zapisal: „Prosim, da mi sporočite pogoje za prekinitev leasinške pogodbe oziroma pogoje predčasnega odkupa osebnega vozila. Zanima me cena vaše storitve zaradi odkupa vozila pred potekom leasinške pogodbe.“ Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnikov dopis po vsebini predstavlja odstop od pogodbe ter verjelo izpovedi tožnika. Zaključilo je, da uporaba termina prekinitev pogodbe namesto odstop od pogodbe ne more iti tožniku v škodo, saj je iz njegovega dopisa jasno razvidna volja, da pogodba o finančnem leasingu preneha veljati oziroma se preneha izvrševati. Dopis je tožnik poslal toženki zadnji dan roka, ki se je iztekel 5. 9. 2016, ob upoštevanju dogovorjenega skrajšanja roka za odstop od pogodbe s štirinajst na tri dni, kar po oceni sodišča prve stopnje dodatno dokazuje, da je šlo za odstop od pogodbe. Če je toženka štela, da poslani dopis za odstop ne zadošča, bi morala s tožnikom razčistiti, kaj je namen njegovega dopisa (odstop od pogodbe ali predčasni odkup vozila) oziroma ga opozoriti, naj v primeru odstopa od pogodbe svoj dopis drugače formulira še isti dan.

7. Toženka v pritožbi vztraja, da sodišče vsebino navedenega dopisa razume napačno in je do odstopa od pogodbe prišlo šele 8. 9. 2016, torej že po izteku roka za odstop od pogodbe. Hkrati zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

8. Očitek toženke o napačni uporabi materialnega prava, na kar sodišče druge stopnje pazi tudi po uradni dolžnosti, je utemeljen. Obveznosti leasingojemalca in leasingodajalca (tudi za primer odstopa od pogodbe) sta pravdni stranki dogovorili v pogodbi, katere sestavni del so tudi splošnih pogoji pogodbe o finančnem leasingu št. 001 (priloga A3). Tako je v točki VII.2.2. splošnih pogojev, na katero toženka opozarja v pritožbi, določeno, da lahko leasingojemalec, ki je fizična oseba, s pisno izjavo odstopi od pogodbe brez navedbe razloga tudi, kadar je leasing že koristil, in sicer v štirinajstih dneh od dneva sklenitve pogodbe oziroma od dneva, ko prejme vse informacije, ki jih mora v skladu z zakonom, ki ureja potrošniške kredite, vsebovati pogodba, če je ta dan poznejši kot dan sklenitve pogodbe. Pri povezani pogodbi se lahko rok za odstop od pogodbe na izrecno zahtevo leasingojemalca skrajša na tri dni, pri čemer se šteje, da je leasingojemalec začel koristiti leasing, ko je podpisal prevzemni zapisnik oziroma, ko mu je bil dobavljen predmet leasinga. Če leasingojemalec, ki je fizična oseba, uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe po koriščenju leasinga, mora leasingodajalcu plačati glavnico in obresti, obračunane na to glavnico, od dneva, ko je bil leasing koriščen, do dneva, ko je glavnica odplačana, brez nepotrebnega odlašanja ali najpozneje v tridesetih dneh od dneva, ko je leasingodajalcu poslal obvestilo o odstopu. Obresti se izračunajo na podlagi dogovorjene obrestne mere. Leasingojemalec mora leasingodajalcu plačati tudi nepovratne stroške, ki jih je leasingodajalec že plačal v postopku pred sodišči, upravnimi organi ali osebami z javnim pooblastilom. Po koriščenju leasinga torej tudi pri odstopu od pogodbe v dogovorjenem roku ne nastopi vtoževana posledica, tj., da pogodba nima učinkov.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnik (leasingojemalec) vozilo prevzel 2. 9. 2016 pri prodajalcu C., d. o. o., kot je zatrjeval sam tožnik in česar pritožba ne izpodbija. V skladu z navedeno določbo splošnih pogojev je torej leasing začel koristiti. Odstop od pogodbe in posledice odstopa so urejene v pogodbi in zakonu (Obligacijski zakonik, OZ). Zaključek sodišča prve stopnje, da sporna pogodba o finančnem leasingu (zaradi prenehanja veljavnosti po odstopu od pogodbe), nima pravnih učinkov, je ob že obrazloženem nepravilen. Takšna posledica namreč iz materialnega prava ne izhaja, zato zahtevek na ugotovitev, da pogodba nima učinkov, ni utemeljen.

10. Ob povedanem za presojo utemeljenosti zahtevka v izpodbijanem delu sodbe vprašanje, ali je tožnik od pogodbe odstopil v roku ali po izteku roka za odstop, ni odločilno. Sodišče druge stopnje se zato do pritožbenih navedb v zvezi s tem ne opredeljuje in nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Glede na navedeno torej tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da sporna pogodba o leasingu med pravdnima strankama nima učinkov, ni utemeljen. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe, tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (tudi zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodišče elektronske korespondence ni napačno povzelo), je pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka spremenilo tako, da je (tudi) tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sporna pogodba nima učinkov, zavrnilo. Odločitev temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek v VI. točki izreka. Po spremembi sodbe sodišča prve stopnje je v postopku v celoti uspela toženka, zato ji je tožnik dolžan povrniti vse potrebne pravdne stroške. Odmera stroškov s strani sodišča prve stopnje ni izpodbijana. Sodišče je toženki priznalo odvetniške stroške v višini 1.233,00 EUR, materialne stroške v višini 18,33 EUR in 22 % DDV, torej mora tožnik toženki skupno povrniti 1.526,62 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji.

13. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka. Ti prestavljajo stroške za sestavo pritožbe po odvetniku (250 točk po Odvetniški tarifi, OT) in 2 % materialnih stroškov, kar (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR) skupaj znaša 153,00 EUR, 22 % DDV pa znaša 33,66 EUR. Potrebni pritožbeni strošek predstavlja še sodna taksa za pritožbo v višini 285,00 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženki, tako znašajo 471,66 EUR.

1 Toženka je vložila še repliko na odgovor na pritožbo, tožnik pa dupliko na repliko, obe vlogi sta bili vloženi po poteku rokov za pritožbo oziroma odgovor na pritožbo, zato nista upoštevni.