Jedro

Po presoji sodišča je bilo upoštevajoč dejstvo, da je bila tožnici predhodno že zavrnjena prošnja za dodelitev BPP v isti zadevi, dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi pa se od izdaje odločbe tožene stranke nista spremenila, pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom, št. Bpp 497/2018 z dne 20. 3. 2018 (tožnica ga v tožbi očitno pomotoma označuje s št. Bpp 496/2018 z dne 20. 3. 2018), odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) A.A., v tem upravnem sporu tožnice, zavrže kot nedovoljena. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da je prosilka zaprosila za BPP v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Žalcu pod opr. št. I Kpd .... Ker je tožnica v zvezi z navedenim postopkom predhodno že zaprosila za BPP, o njeni prošnji pa je bilo pravnomočno odločeno z odločbo, št. Bpp 1055/2017 z dne 28. 6. 2017, s katero je tožena stranka tožničino prošnjo za BPP zavrnila kot neutemeljeno, je bilo treba prošnjo tožnice z dne 19. 3. 2018 z istim zahtevkom, v skladu z določilom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s 129. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot nedovoljeno zavreči. 2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na podlagi zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Citira posamezne določbe ZBPP, ki se nanašajo na dodelitev BPP, v zvezi s čimer zatrjuje, da izpolnjuje tako materialni kot objektivni pogoj za dodelitev BPP v kazenski zadevi, v kateri nastopa v vlogi obdolženke, čeprav se čuti nedolžna, to pa bi želela s pomočjo zagovornika tudi dokazati. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o njeni prošnji tako, da prošnji ugodi in ji dodeli izredno BPP. Tožnica predlaga sodišču tudi, da jo oprosti plačila sodnih taks.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, zakaj obstajajo razlogi iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje ponovne prošnje za dodelitev BPP v zadevi, v kateri je bila tožničina prošnja enkrat že zavrnjena. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila tožnici pred tem zavrnjena prošnja za dodelitev BPP v isti zadevi, to je v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj Okrajnega sodišča v Žalcu pod opr. št. I Kpd .... Ker se dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi od izdaje odločbe tožene stranke, št. Bpp 1055/2017 z dne 28. 6. 2017, nista spremenili, je bila odločitev tožene stranke, da predmetno prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrže kot nedovoljeno, pravilna.

6. V zvezi s tožničinim zatrjevanjem o slabem premoženjskem stanju, sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu do teh tožbenih navedb ne more opredeliti, saj je tožena stranka prošnjo za BPP zavrgla iz procesnih razlogov, ker je bilo o isti zadevi enkrat že odločeno. V tovrstnem upravnem sporu je možno uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na to, ali je bila že prej izdana zavrnilna odločba o isti zadevi in ali sta se od izdaje te odločbe dalje dejansko stanje ali pravna podlaga, na katerih temelji odločba, kaj spremenila. Z vprašanjem, ali tožnica res razpolaga s tolikšnim premoženjem, bi se tožena stranka ukvarjala v prejšnjem postopku, kjer se je odločalo o dodelitvi BPP o isti zadevi (če ne bi predhodno ugotovila, da se BPP po zakonu prosilcu ne more dodeliti zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve) in katera je že pravnomočno zaključena, zaradi česar pri ponovni prošnji za isto zadevo o tem ni mogoče ponovno odločati. Za oceno pravilnosti izpodbijanega sklepa tudi niso relevantne tožbene navedbe o tem, kakšen način obrambe bo tožnica izbrala v kazenski zadevi, za katero zaproša za BPP.

7. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 8. Sodišče o predlogu za taksno oprostitev ni odločalo, ker se v postopkih odločanja o BPP v skladu z 10. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodna taksa ne plača.