Jedro

Z zastaranjem izpolnitvenega zahtevka je obenem ugasnilo tudi tožnikovo upravičenje, da odstopi od pogodbe zaradi neizpolnitve. Ker je bila tožnikova izjava o odstopu podana leta 2020, tj. šest let po zastaranju izpolnitvenega zahtevka, je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik veljavno odstopil od pogodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: »I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje pravnomočne sodbe do dneva poplačila prisojenega zneska v celoti.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške prvostopenjskega postopka v višini 1.695,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo do plačila.«

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 628,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (toženec) dolžan tožeči stranki (tožniku) plačati znesek 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2021 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku (za zahtevanih 2.500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je še odločilo, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se je iz vseh predvidenih razlogov pritožil toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zavrne zahtevek tožnika tudi v preostalem delu, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico za tožnika.

Toženec v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedbe pri stečajnem sodišču o osebnem stečaju tožnika z utemeljitvijo, da dokazni predlog ni substanciran in relevanten. Dokazni predlog je še kako pomemben, še posebej glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik dvanajst let čakal toženca, da izpolni svoj del obveznosti, kar sicer ne drži. Toženec je namreč zatrjeval, da je tožnik zavlačeval, da se zadeva dokončno uredi (tj. da bi se vpisal v zemljiško knjigo kot solastnik nepremičnin) zaradi postopka osebnega stečaja. Če bi se tožnik vpisal kot lastnik, bi šlo namreč zemljišče v prodajo v postopku osebnega stečaja. Sodišče je štelo, da sta pravdni stranki sklenili ustno kupoprodajno pogodbo, ker nobena od strank ni predložila pisne pogodbe, čeprav sta trdili, da pisna pogodba obstaja. Toženec je predlagal, da sodišče pogodbo pridobi iz arhiva Upravne enote ... in vanjo vpogleda, česar sodišče ni storilo, niti svoje odločitve ni obrazložilo. Sodišče bi se s pribavo pogodbe prepričalo, kaj sta se dogovorili pravdni stranki. Ker je glede na odločbo o odobritvi pravnega posla št. 000.817/209/3-B1400 in soglasju o prometu z nepremičninami na zavarovanem območju ... št. 000-617/2009/3-B14011 pisna pogodba morala obstajati, ni moč govoriti o ustni pogodbi.

Sodišče je glede ¼ deleža (nepremičnin v lasti toženčevega strica) štelo, da se naj bi toženec z ustno pogodbo zavezal, da se bo s svojim stricem dogovoril, za koliko naj bi tožnik odkupil preostali solastniški delež, kar pa ne drži. Toženec je potrdil, da je bilo govora o tem, vendar je bilo na tožniku, da to uredi, saj toženec ni mogel odločati o prodaji namesto svojega strica. Tožnik prav tako ni z ničemer izkazal, da je vse od leta 2008 dalje vseskozi kontaktiral s tožencem, da bo uredil glede stričevega deleža in da mu je toženec ves čas to obljubljal. Toženec tožniku od leta 2008 dalje ni nič obljubljal, tožnik ga je zgolj kontaktiral, naj podpiše zdaj z enim, zdaj z drugim, vendar so ti pogovori potekali le glede toženčevega (3/4) deleža, na pa glede stričevega deleža. Poleg tega pred letom 2018 teh pogovorov dejansko sploh ni bilo, ker je bil tožnik od leta 2015 v osebnem stečaju. Nekje v letu 2018, ko se je osebni stečaj zaključil oz. se je zaključeval, pa je tožnik postal dejaven in želel, da bi se sklenila pogodba z njegovo partnerko ali neko tretjo osebo, ne pa z njim, saj bi lahko šlo naknadno najdeno premoženje, če bi to zvedeli upniki oz. država.

Dejstvo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo za ¾ delež nepremičnin v lasti toženca za kupnino 7.500,00 EUR. Tožnik je tožencu plačal 5.000,00 EUR, medtem ko razlike (2.500,00 EUR) nikoli ni plačal, pri čemer je bilo dogovorjeno, da bo to storil pred vpisom v zemljiško knjigo. Prav tako je toženec izpovedal, da je še vedno pripravljen rešiti zadevo in prepisati nepremičnine na tožnika, če mu ta plača 2.500,00 EUR. Tožnik ni mogel odstopiti od pogodbe, saj niso izpolnjeni nobeni zakonski pogoji, še najmanj z njegovim pisanjem z dne 29. 5. 2020, ki je bilo v celoti zavrnjeno s pisanjem pooblaščenca z dne 9. 6. 2020. Sodišče je napačno zaključilo, da je toženec ni izpolnil svojega dela obveze. Toženec je bil tisti, ki si je ves čas prizadeval in bil pripravljen ustrezno sodelovati, tudi ko je tožnik organiziral novo kupoprodajo z novimi kupci. Sodišče se je očitno postavilo na stališče, da bi toženec moral dovoliti vknjižbo na ime tožnika, čeprav ni prejel celotne kupnine in bi moral pri drugem solastniku doseči, da bo slednji prodal nepremičnine tožniku, čeprav nič od tega ni bila pogodbena zaveza toženca.

Sicer pa, kot že večkrat poudarjeno, je tožnik ¾ toženčevih nepremičnin prevzel v posest leta 2009, tako da tudi iz tega razloga ni mogoče veljavno odstopiti od pogodbe, saj je tožnik vzel nepremičnine za svoje, jih kot takšne uporabljal, koristil, in se ne more čez dvanajst let enostavno premisliti in odstopiti od pogodbe. Tožnik je tudi sicer prepričan, da je tožnikov zahtevek za plačilo 5.000,00 EUR (vračilo kupnine izročene v letu 2008 oz. od sklenitve pisne pogodbe leta 2009) zastaran, saj denarni zahtevek proti fizični osebi zastara v roku 5 let. Toženec še podrejeno navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek glede zamudnih obresti, saj je tožnik zahteval obresti od pravnomočnosti dalje, sodišče pa mu jih je dosodilo od izdaje sodbe dalje.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlaga, da se jo zavrne. Pojasnjuje, da so trditve o zastaranju neutemeljene, saj je do odstopa od pogodbe prišlo dne 29. 5. 2020, obenem pa iz sama izpovedbe toženca izhaja, da je tudi on čakal na izpolnitev pogojev iz pogodbe ter da je smatral, da se bo zadeva uredila. Na zastaranje ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v osebnem stečaju, saj mu ni bila odvzeta poslovna in pravna sposobnost. Sam odstop od pogodbe pa je bil realiziran šele po pravnomočno zaključenem stečaju in na konkretni pravdni postopek stečaja ne vpliva. Navedbe pritožbe, da tožnik od leta 2008 dalje ni kontaktiral s tožencem, so protispisne, saj je toženec zaslišan potrdil medsebojno komunikacijo in dogovarjanje vse do leta 2020. 4. Pritožba toženca je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede presoje pritožbenih navedb podalo sledeče poglavitne ugotovitve: - pravdni stranki sta leta 2008 sklenili ustno kupoprodajno pogodbo za nakup solastniškega deleža (3/4) nepremičnin1 v lasti toženca, ki je vključevala tudi dogovor, da toženec poskrbi, da tožnik proti dodatnemu plačilu prevzame še solastniški delež toženčevega strica (1/4) in se vpiše kot zemljiškoknjižni lastnik do celote nepremičnin, - dogovorjena kupnina za nakup solastniškega deleža toženca (3/4) je znašala 7.500,00 EUR, - tožnik je v začetku leta 2008 tožencu nakazal 5.000,00 EUR kot delno kupnino, toženec pa je tožniku izročil v last in posest svoj solastniški delež na nepremičninah, - rok za izpolnitev obveznosti obeh strank ni bil določen, - tožnik je od sklenitve ustne pogodbe v letu 2008 “čakal” in na različne načine poskušal doseči, da se toženec dogovori s svojim stricem za odkup tudi njegovega solastniškega deleža, kar pa mu kljub večkratnemu kontaktu in obljubam ni uspelo, - tožnik je dne 29. 5. 2020 podal toženčevemu pooblaščencu nepreklicni odstop od nakupa nepremičnin ter dne 16. 6. 2020 vložil tožbo.

6. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da si tožnik dvanajst let kasneje, ko je nepremičnine vzel za svoje (jih uporabljal, koristil, imel v posesti), ne more premisliti ter veljavno odstopiti od pogodbe. Toženec je sicer že v odgovoru na tožbo2 ter prvi3 in drugi4 pripravljalni vlogi prvenstveno grajal, da je tožnikov zahtevek za vračilo 5.000,00 EUR, ki jih je tožnik plačal v letu 2008, do dneva vložitve tožbe zastaral.5 Prav tako je navajal, da je tožnik takoj, ko je izročil 5.000,00 EUR, nepremičnine prejel posest in da toženec od tedaj dalje, z izjemo, ko je tožnik želel, da bi se nepremičnine prepisale na nekoga drugega, z njim ni imel več opravka. Osrednja vsebina toženčeveg ugovora je torej bila, da je tožnik prepozno postopal glede vračila delne kupnine, saj je zastaranje terjatve začelo teči že v letu 2008. 7. Prvostopenjsko sodišče je ugovor zastaranja zavrnilo z utemeljitvijo, da je kondikcijska terjatev tožnika zapadla z razvezo (odstopom) pogodbe dne 29. 5. 2020, tožba pa je bila vložena 16. 6. 2020, tj. v okviru petletnega zastaralnega roka (346. člen Obligacijskega zakonika – OZ6). Prvostopenjsko sodišče pa je pri svoji presoji spregledalo, da je tudi uveljavljanje razveznega upravičenja, ki je podlaga za nastanek vrnitvenega (kondikcijskega) zahtevka, časovno omejeno.7 Glede na stališče Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 232/2010 in II Ips 262/2016 okoliščina, da je razvezno upravičenje alternativa izpolnitvenemu upravičenju, narekuje sklep, da je njegovo uveljavljanje s časovnega vidika vezano na obstoj izpolnitvenega upravičenja. Dokler ima upnik pravico zahtevati izpolnitev pogodbe, lahko izbere tudi drugo možnost, tj. da pogodbo razdre. Navedeno pomeni, da lahko upnik poda učinkovito izjavo o razdrtju pogodbe do izteka zastaralnega roka za izpolnitveni zahtevek. Od razdrtja pogodbe pa potem tečejo zastaralni roki za vrnitvene in odškodninske zahtevke. Razlogi, zaradi katerih je v pogodbenem pravu uveljavljen institut zastaranja namreč utemeljujejo stališče, da čas, v katerem lahko upnik uveljavlja razvezno upravičenje, ne more biti daljši od obdobja, v katerem lahko uveljavlja izpolnitveni zahtevek.8 Nasprotno razlogovanje (a contrario) bi pomenilo, da bi lahko pogodbena stranka v nedogled zavlačevala z uveljavljanjem odstopnega upravičenja in obenem prelagala začetek zapadlosti (zastaralnega roka) vrnitvenega zahtevka ter s tem pustila dolžnika v trajni negotovosti glede uveljavljanja morebitnih tožbenih zahtevkov.

8. Ob podanem je odgovor na vprašanje, ali je tožnik dne 29. 5. 2020 pravočasno podal pravno učinkovito izjavo o razdrtju pogodbe, odvisen od tega, ali je do tega dne že zastaral izpolnitveni zahtevek. V tem pogledu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je toženec leta 2008 zavezal, da bo poskrbel, da tožnik proti dodatnemu plačilu prevzame še solastniški delež njegovega strica. Prav tako je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil dogovorjen. Zastaranje terjatve za izpolnitev pogodbe prične teči z njeno zapadlostjo, se pravi s trenutkom, ko upnik pridobi pravico zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336. člena OZ). Obveznost zapade s potekom pogodbeno določenega roka. Če rok ni določen, in tudi namen posla, narava obveznosti in druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, pa obveznost zapade takoj (289. člen OZ).

9. Ker rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen, bi tožnik lahko takoj (leta 2008) zahteval izpolnitev obveznosti. Četudi bi toženec potreboval določen čas, da uskladi vse potrebno s svojim stricem (npr. nekaj mesecev oz. tednov), bi glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča zastaranje izpolnitvenega zahtevka začelo teči (najkasneje) v letu 2009. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik od leta 2008 dalje “čakal” toženca, nakar ga je vse od leta 2009 “kontaktiral” v zvezi z izpolnitvijo obveznosti. Ker je glede na navedeno tožnik v letu 2009 že pričakoval, da bo obveznost izpolnjena, tudi narava obveznosti ne utemeljuje zaključka, da je bil potreben poseben (večletni) dodatni rok za izpolnitev obveznosti. Zaključek, da je zastaranje izpolnitvenega zahtevka začelo teči najkasneje leta 2009, se sklada tudi s tem, da če rok ni določen ali ni določljiv, obveznost dospe po upnikovem opominu, pri čemer se tek zastaralnega roka navezuje na čas, ko bi upnik lahko izvršil potrebno dejanje, ne pa na čas, ko ga je dejansko izvršil.9 Sodišče prve stopnje je sicer tožnikovo “čakanje” od leta 2008 tolmačilo kot “večletni (dodatni) rok”, da toženec izpolni svojo obveznost. Četudi bi držalo, da je tožnik enostransko dal tožencu dodaten (dvanajstleten) rok za izpolnitev obveznosti, glede na okoliščine primera ni mogoče zaključiti, da gre za jasen in zavezujoč (dvostranski) dogovor o spremembi roka izpolnitve obveznosti, na katerega bi se lahko sklicevala vsaka stranka in bi spremenil začetek teka zastaranja.10 Prav tako za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznost (368. člen OZ).

10. Ker je tožnikov izpolnitveni zahtevek zapadel (najkasneje) leta 2009, je, upoštevaje splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ), zahtevek zastaral (najkasneje) leta 2014. Z zastaranjem izpolnitvenega zahtevka pa je obenem ugasnilo tudi tožnikovo upravičenje, da odstopi od pogodbe zaradi neizpolnitve. Ker je bila tožnikova izjava o odstopu podana leta 2020, tj. šest let po zastaranju izpolnitvenega zahtevka, je materialno pravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik veljavno odstopil od pogodbe (54. točka obrazložitve). Ker tožnikova izjava o razdrtju pogodbe ni bila pravno učinkovita in niso nastale pravne posledice razdrtja pogodbe, je neutemeljen tudi kondikcijski zahtevek na vračilo 5.000,00 EUR. Kot nakazano, toženec sicer ni izrecno grajal (ne)pravočasnosti tožnikove odstopne izjave, je pa ves čas postopka grajal pasivnost oz. odlašanje tožnika, ki po toženčevih navedbah zaradi osebnega stečaja več kot desetletje ni želel, da se pravni posel dokončno realizira. Da je posledico dvanajstletnega čakanja (vse od leta 2008) materialnopravno napačno opredelil kot zastaranje kondikcijskega zahtevka, čeprav je odstopno upravičenje tisto, ki je ugasnilo, pa pri tem ni bistveno. V civilnih postopkih namreč velja načelo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), kar pomeni, da je vezano na dejanske trditve pravdnih strank, ne pa tudi na njuno pravno kvalifikacijo zatrjevanega dejanskega stanja.11

11. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP)12, tako da je zahtevek tudi v preostalem delu, t.j. glede zahtevanega plačila 5.000,00 EUR s pripadki, zavrnilo.

12. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča, je odločilo o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je bil tožnik v postopku v celoti neuspešen, je dolžan tožencu povrniti potrebne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo upoštevaje Odvetniško tarifo13 in priglašeni stroškovnik (priloga B9). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo sledeče prvostopenjske stroške: odgovor na tožbo (400 točk), udeležba na naroku dne 9. 2. 2021 (100 točk), kilometrina za narok dne 9. 2. 2021 (24 km14 x 0,37 EUR), prva pripravljalna vloga (400 točk), udeležba na naroku 9. 9. 2021 (400 točk), urnina za narok 9. 9. 2021 (100 točk), odsotnost iz pisarne 9. 9. 2021 (20 točk), kilometrin za narok dne 9. 9. 2021 (24 km x 0,37 EUR), druga pripravljalna vloga (300 točk), udeležba na naroku dne 9. 11. 2021 (300 točk), urnina za narok 9. 11. 2021 (200 točk), odsotnost iz pisarne 9. 11. 2021 (20 točk), kilometrina za narok dne 9. 9. 2021 (24 km x 0,37 EUR) in materialni stroški (32,4 točke). Ob vrednosti točke 0,60 EUR to skupaj znaša 1.390,08 EUR. Od zneska nagrade je sodišče odmerilo še 22% DDV in tožencu skupaj priznalo 1.695,90 EUR prvostopenjskih stroškov.

13. Ker je toženec v pritožbenem postopku v celoti uspel, je upravičen tudi do pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče mu je priznalo strošek sestave pritožbe (500 točk) in materialne stroške (10 točk), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 306,00 EUR. Upoštevaje 22% DDV in sodno takso v višini 255,00 EUR, je pritožbeno sodišče tožencu priznalo 628,32 EUR pritožbenih stroškov.

14. Priznane prvostopenjske in pritožbene stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Parc. št. 15/3, parc. št. 58, parc. št. 59, parc. št. 60, parc. št. 61, parc. št. 67/2 in parc. št. 67/5, vse k. o. ... 2 Odgovor na tožbo z dne 28. 7. 2022, str. 2: “Zgolj podrejeno pa se ugotavlja, da tožnik toži toženca za znesek 7.500,00 EUR, ki se naj bi nanašal na plačilo zneska 5.000,00 EUR, kolikor naj bi tožnik tožencu izročil v letu 2008 … Glede na navedeno je potrebno tožbeni zahtevek zavreči oz. zavrniti iz razloga zastaranja, saj je tako od leta 2008, kot od leta 2011, že 5 let, kolikšen je zastaralni rok za zahtevke, kakršen je tožnikov”. 3 Prva pripravljalna vloga z dne 7. 9. 2021, str. 1 in 2: “Toženec vztraja pri podanem ugovoru zastaranja … pri čemer je tožnik v tožbi sam navedel, da je to plačal leta 2008, tako da je zahtevek za plačilo, pa naj gre za plačilo kupnine ali pa za plačilo are … nedvomno zastaral, saj je že preteklo 5 let do dneva, ko je tožnik vložil tožbo.” 4 Druga pripravljalna vloga z dne 14. 10. 2021, str. 1: “Toženec vztraja pri podanem ugovoru zastaranja … Pa tudi sicer je bilo že vse v letu 2018 zastarano in kako bi lahko prišlo do neke ožitve zadeve, ki je že sama po sebi zastarana …” 5 Sami veljavnosti odstopa je sicer toženec ugovarjal z utemeljitvijo, da je pogodba že bila realizirana (prva pripravljalna vloga z dne 7. 9. 2021, str. 3). 6 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631). 7 II Ips 232/2010 in II Ips 262/2016. 8 II Ips 232/2010, 13. in 14. točka obrazložitve. 9 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 448. 10 Prim. VSL Sodba I Cpg 727/2016, 15. točka obrazložitve. 11 Prim. II Ips 917/2006 in VSRS Sodba III Ips 7/2020. 12 Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 – ZArbit, 45/08, 111/08 – odl. US, 57/09 – odl. US, 12/10 – odl. US, 50/10 – odl. US, 107/10 – odl. US, 75/12 – odl. US, 40/13 – odl. US, 92/13 – odl. US, 10/14 – odl. US, 48/15 – odl. US, 6/17 – odl. US, 10/17, 16/19 – ZNP-1, 70/19 – odl. US, 1/22 – odl. US in 3/22 – Zdeb). 13 Odvetniška tarifa (Uradni list RS, št. 2/15, 28/18 in 70/22). 14 Razdalja na relaciji K.-B. in nazaj.