Jedro

Tožnik je ob vlaganju tu obravnavane tožbe glede pasivne legitimacije na videz sledil stališču tukajšnjega pritožbenega sodišča z dne 18. 9. 2013, ki se je sicer izkazalo za napačno, a v resnici svojega tožbenega zahtevka ni spremenil, saj je ta še vedno ostal naperjen le zoper prvega toženca. Ostali so kot toženci le navedeni tako v tožbi kot v uvodu izpodbijane sodbe, čeprav v resnici sploh niso toženi, saj po zahtevku ne bi bili zavezani. Navedeno pomeni, da so tudi stranke predmetnega in predhodnega postopka iste.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožnik je dolžan prvemu tožencu v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 8.809,53 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Pravdne stranke, navedene v uvodu tega sklepa, so zakoniti dediči po pokojnem B. B. (umrl ... 2. 2011), in sicer je tožnik njegov sin, prvi toženec njegov vnuk (njegov oče C. C. je bil sin B. B. in je umrl ... 11. 2008), druga toženka njegova vdova, tretji toženec njegov sin in četrta toženka njegova hčerka. Tožnik zatrjuje, da je B. B. svojemu sinu C. C. večkrat posodil večje vsote denarja za nakup nepremičnin, ta pa mu jih ni vrnil do konca l. 2008, kot sta se dogovorila. Ker je C. C. umrl, je terjatev iz naslova posojilnih pogodb v celoti prešla na prvega toženca, saj se je njegova vdova D. D. dedovanju odpovedala. Ker pa je kasneje umrl tudi B. B., terjatev slednjega do prvega toženca spada v njegovo zapuščino in jo je prvi toženec dolžan poplačati dedičem po pokojnem B. B. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da terjatev pok. B. B. proti prvemu tožencu obstoji do višine 198.385,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila, da ta terjatev sodi v zapuščino po pok. B. B., in da mora prvi toženec to terjatev vrniti v zapuščino tako, da jo plača dedičem, skladno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ki bo izdan po pok. B. B. 2. Proti takšni sodbi se pritožuje prvi toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se tožbo zavrže, podrejeno pa, da se tožbeni zahtevek zavrne, vse z ustrezno stroškovno posledico. Med drugim navaja, da je o isti stvari že pravnomočno razsojeno, drugih pritožbenih očitkov pa se zaradi utemeljenosti tega ne bo povzemalo.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter zahteval povračilo stroškov svojih pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

Tek postopka P 787/2009-I

5. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je tekel pravdni postopek P 787/2009-I, v katerem je B. B. od mld. E. E. (tukaj prvega toženca) zahteval vrnitev posojila v višini 229.781,41 EUR, ki ga je v daljšem časovnem obdobju v različnih zneskih posodil njegovemu očetu, svojemu sinu – C. C., in sicer za nakup nepremičnin. B. B. je med tem postopkom umrl, namesto njega pa je v pravdo vstopil F. F. (tukaj tožnik). Slednji je tožbeni zahtevek modificiral tako, da je z njegovim primarnim delom zahteval, da se ugotovi, da obstoji terjatev pokojnega B. B. do mld. E. E. in da terjatev sodi v zapuščino po pokojnem B. B., mld. E. E. pa je dolžan ta znesek vrniti v zapuščino tako, da ga plača dedičem po deležih iz sklepa o dedovanju, podredno pa je zahteval, da mld. E. E. dedičem po pokojnem B. B. izplača vtoževano terjatev. Ugotovitveni del zahtevka je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, dajatvenemu zahtevku pa je s sodbo z dne 6. 1. 2012 ugodilo in mld. E. E. naložilo, da v roku 15 dni dedičem po pok. B. B. plača 229.773,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje do plačila.

6. Senat tukajšnjega pritožbenega sodišča je s sodbo 18. 9. 2013 I Cp 3158/2012 pritožbi mld. E. E. zoper to sodbo ugodil in jo spremenil tako, da je tožbeni zahtevek F. F. zavrnil. Menil je, da ni podane ustrezne pasivne legitimacije, ker naj bi šlo za spor o obsegu zapuščine, v katerem niso sodelovali vsi dediči pok. B. B. kot nujni sosporniki(1).

7. Po vloženi reviziji F. F. je Vrhovno sodišče RS(2) to sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo tukajšnjemu pritožbenemu sodišču v novo sojenje. Navedlo je, da gre kljub smrti B. B. za obligacijskopravni spor iz naslova posojilne pogodbe in ne za spor med dediči in da je edini pasivno legitimiran mld. E. E. kot naslednik pok. C. C. 8. V ponovljenem sojenju je pritožbeno sodišče 13. 6. 2016 s sodbo I Cp 290/2016 pritožbo mld. E. E. zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev sodišča prve stopnje, opisano v 5. točki zgoraj, potrdilo.

Potek predmetne zadeve – litispendenca in res iudicata

9. Tudi v tej pravdi je tožnik s tožbenim zahtevkom prvostopenjskemu sodišču predlagal naj ugotovi, da obstoji terjatev pok. B. B. do prvega toženca v znesku 229.781,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje, poleg tega pa naj prvemu tožencu naloži plačilo ravnokar navedenega zneska dedičem po pok. B. B. v skladu s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ki bo izdan kasneje. Enako kot v predhodni zadevi je navedel, da terjatev izvira iz posojil, ki jih je pok. B. B. v daljšem časovnem obdobju posojal svojemu sinu C. C., ker pa je slednji umrl, je posojila dolžan vrniti prvi toženec kot njegov edini dedič. Tožnik naj bi z vložitvijo te nove tožbe sledil razlogom pritožbenega sodišča iz sodbe I Cp 3158/2012 glede pasivne legitimacije in kot tožence navedel še druge dediče po pok. B. B. 10. V času vložitve tožbe 20. 12. 2013 je bila odločitev v zadevi P 787/2009-I sicer pravnomočna, saj je bila 18. 9. 2013 izdana sodba sodišča druge stopnje. Vendar pa je bila na podlagi izrednega pravnega sredstva 26. 11. 2015 drugostopenjska odločitev razveljavljena, zaradi česar je za našo pravdo nastopila procesna ovira litispendence, v trenutku odločanja pritožbenega sodišča pa je ponovno podana tudi že ovira res iudicata. O identični zadevi je namreč že pravnomočno razsojeno - prvostopenjska sodba P 787/2009-I, po kateri mora prvi toženec plačati zahtevani denarni znesek, je s sodbo senata tukajšnjega sodišča I Cp 290/2016 z dne 13. 6. 2016 pravnomočna.

11. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena (2. odst. 319. čl. ZPP) oz. ali ne teče med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku (3. odst. 189. čl. ZPP). Gre za negativno procesno predpostavko za odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka in je identično novo tožbo treba zavreči (2. odst. 319. čl. ZPP, 2. odst. 354. čl. ZPP). Pogoj je, da gre za isto stvar, torej za isti zahtevek (objektivna identičnost) ter za iste stranke (subjektivna identičnost).

Objektivna istovetnost

12. V obeh pravdah je tožnik postavil identična tožbena predloga, in sicer naj se ugotovi, da obstoji terjatev pok. B. B. do mld. E. E. v višini 229.781,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 dalje ter da je mld. E. E. to terjatev dolžan vrniti v zapuščino tako, da ta znesek plača dedičem skladno s pravnomočnim sklepom o dedovanju, ki bo izdan v zapuščinskem postopku po pok. B. B. 13. Sporni predmet je v obeh zadevah substanciran enako, in sicer tožnik zahtevek v obeh pravdnih postopkih opira na identično pravno in dejansko podlago. Pok. B. B. naj bi pok. C. C. v daljšem časovnem obdobju posodil večje vsote denarja (del njih za nakup in obnovo hiš v ..., drugi del pa za nakup stanovanja v ...). Posojilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, temveč zgolj ustno, dogovorjeno pa je bilo, da bo C. C. posojila vrnil preračunana v trdno valuto najkasneje konec l. 2008, kar se ni zgodilo, saj je C. C. prej umrl. V obeh tožbenih zahtevkih so tako podane enake trditve o posojilu. Spora sta torej objektivno istovetna.

Subjektivna istovetnost

14. Stranki predhodnega pravdnega postopka P 787/2009-I sta F. F. (tožnik) in mld. E. E. (toženec), stranke tega pravdnega postopka pa so F. F. (tožnik), mld. E. E. (prvi toženec), G. G. (druga toženka), A. A. (tretji toženec) in H. H. (četrta toženka). Na prvi pogled bi se tako lahko zdelo, da pravdne stranke niso identične, vendar podrobnejša analiza pokaže, da so.

15. Tožnik je ob vlaganju tu obravnavane tožbe glede pasivne legitimacije na videz sledil stališču tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 3158/2012 z dne 18. 9. 2013, ki se je sicer izkazalo za napačno, a v resnici svojega tožbenega zahtevka ni spremenil, saj je ta še vedno ostal naperjen le zoper prvega toženca. Ostali so kot toženci le navedeni tako v tožbi kot v uvodu izpodbijane sodbe, čeprav v resnici sploh niso toženi, saj po zahtevku ne bi bili zavezani. Navedeno pomeni, da so tudi stranke predmetnega in predhodnega postopka (ostale) iste.

Sklepno in stroški postopka

16. Tožbeni zahtevek, o katerem je že pravnomočno odločeno, je torej identičen temu danes obravnavanemu. Izpodbijana odločitev torej pomeni odločitev o že razsojeni stvari in je ta pritožbeni ugovor prvega toženca, utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter tožbo zavrglo (12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v povezavi z 2. odst. 354. čl. ZPP), z drugimi pritožbenimi očitki pa zato se ni ukvarjalo (1. odst. 360. čl. ZPP).

17. Ko pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, razveljavi in tožbo zavrže, odloči tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZP). Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato mora prvemu tožencu povrniti priglašene stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP). Ti so: nagrada za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v višini 1.654,90 EUR, za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 1.527,60 EUR, za ugovor zoper sklep o začasni odredbi po tar. št. 3461 ZOdvT v višini 381,90 EUR, za pritožbo zoper sklep o ugovoru glede začasne odredbe po tar. št. 3468 ZOdvT v višini 763,80 EUR, za pritožbo zoper sodbo po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 2.036,80 EUR, kilometrina po tar. št. 6003 ZOdvT v višini 111,00 EUR (6 x 50 km x 0,37 EUR/km), parkirnina po tar. št. 6006 ZOdvT v višini 29,60 EUR, plačila poštnih in telekomunikacijskih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR ter plačilo za izdelavo fotokopij po tar. št. 6000 ZOdvT v višini 10,50 EUR, kar znese 6.536,10 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 7.974,00 EUR. K temu znesku je treba prišteti še plačilo dveh sodnih taks po Zakonu o sodnih taksah-1 (ZST-1), in sicer po tar. št. 4022 v višini 30,00 EUR ter tar. št. 30010 v višini 33,00 EUR, poleg tega pa še zneska 125,00 EUR za stroške pristopa priče I. I. ter 647,53 EUR za stroške izvedenca grafologa.

18. Skupaj mora torej tožnik prvemu tožencu povrniti 8.809,53 EUR pravdnih stroškov. Priznane stroške mora tožnik tožencu plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. v zvezi s 332. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

Op. št. (1): In sicer v sporu na pasivni strani niso bili navedeni G. G., H. H. in A. A. Op. št. (2): Sklep II Ips 144/2014 s 26. 11. 2015.