Jedro

Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ in pravno naravo Finančne in izravnalne pogodbe, je tudi Finančna in izravnalna pogodba pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka Finančne in izravnalne pogodbe).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana (v nadaljevanju: SOD) in odpravilo odločbo Upravne enote Kočevje z dne 22. 9. 2010 v 1. in 2. točki izreka ter zahtevo, ki sta jo vložila tožnika za vrnitev podržavljenih nepremičnin z objekti na parcelah št. 124, 122, 125 in 128 k.o. … ter nepremičnin parc. št. 75, 204/1, 219, 310/1, 339/1, 351, 358/2, 526, 734/2, 900, 903, 904, 910/1, 1122/56, 1200, 1201, 1262, 1331, 1600, 1601, 2438, 905, 927, 2678/2, 1334 in 2678/2 k.o. … zavrnilo. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski organ štel za upravičenca do vrnitve premoženja, ki je bilo podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije v Kočevju z dne 3. 9. 1945 A.A. in B.B., prvega tožnika kot njunega sina, na podlagi 12. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ter poprejšnje ugotovitve, da je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Kočevje z dne 2. 6. 2008 ugotovljeno, da se je slednji štel za jugoslovanskega državljana v smislu prvega odstavka 9. člena ZDen. Iz obrazložitve odločbe dalje izhaja še, da SOD v pritožbi prvemu tožniku upravičenost do denacionalizacije oporeka, in sicer iz razloga, ker meni, da sta bila prejšnja lastnika oziroma so njuni potomci upravičeni do odškodnine s strani Avstrije, kar prvega tožnika na podlagi določbe drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje kot upravičenca. SOD se pri tem sklicuje na Pogodbo med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škod izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj iz socialnega področja – Finančna in izravnalna pogodba (v nadaljevanju: FIP), ki je bila sklenjena 27. 11. 1961 in ki naj bi, ter na njeni podlagi izdani zakoni, določali pravico do odškodnine tudi za nekatere osebe, ki sicer po določbi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe (v nadaljevanju: ADP) niso imele te pravice, in sicer za pregnance z avstrijskim ali nemškim državljanstvom ali pregnance nemške narodnosti z določenih območij izven Avstrije in Nemčije, med drugim z območja sedanje FLRJ, odškodnine pa tudi niso bile vezane na državljanstvo v letih 1938 in 1945. FIP je v 2. členu predvidela, da jim bodo pravice priznane z razširitvijo vsebine avstrijskega Zakona o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju: KVSG) in takšna dopolnitev zakona je bila sprejeta leta 1962. Po prilogi 1 k FIP pa so do pravic, določenih v 2. členu te pogodbe, upravičeni pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno tisti z nerazjasnjenim državljanstvom, pod pogojem, da so 1. 1. 1960 imeli stalno bivališče v Avstriji ali da so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev, ali so se pred 1. 1. 1960 po najmanj 6-mesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v ZR Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Za izvedbo pogodbe je bil v Avstriji sprejet Zakon o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (v nadaljevanju: UVEG), ki je pričel veljati skupaj s pogodbo in se je nanašal na povračilo škode, ki je zaradi ali v zvezi z dogodki 2. svetovne vojne nastala pregnancem in preseljencem z območij izven ozemlja Republike Avstrije, torej tudi z jugoslovanskega območja. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 zavzelo stališče, da se pravica do odškodnine za premoženje, podržavljeno v Sloveniji, ne presoja le na podlagi meddržavnih oziroma mednarodnih sporazumov, temveč tudi na podlagi drugih aktov, ki dajejo podlago za izplačilo odškodnine od tuje države, torej tudi na podlagi zakonov tujih držav. Ne glede na vrsto oziroma obseg odškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, je po ZDen in po stališču sodne prakse kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila (kakršnokoli) odškodnino od tuje države. Da bi lahko presodil utemeljenost navedenih pritožbenih navedb SOD, je drugostopenjski organ dopolnil dejansko stanje. Ugotovil je, da je prvi tožnik pridobil avstrijsko državljanstvo 27. 12. 1949, skupaj z očetom pa je že pred tem datumom bival v tujini. Oba prejšnja lastnika sta prebivala v tujini že pred 4. 12. 1948, avstrijsko državljanstvo pa sta pridobila 27. 12. 1949. V času 2. svetovne vojne in tik po njej je bil prvi tožnik še mladoleten in je živel s svojimi starši ter se skupaj z njimi tudi odselil iz Slovenije. Vsi so bili tudi osebe nemške narodnosti. Niti sporno ni, da sta prejšnja lastnika prebivala v Republiki Avstriji od odhoda družine iz takratne Jugoslavije do njune smrti, prvi tožnik pa prebiva v Republiki Avstriji vse od odhoda družine iz takratne Jugoslavije, tako tudi na dan 1. 1. 1960. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje so po presoji pritožbenega organa vsi trije izpolnjevali pogoje, ki so morali biti izpolnjeni po določbah FIP ter UVEG za pridobitev odškodnine od tuje države. Z navedenimi ugotovitvami je drugostopenjski organ 21. 7. 2011 seznanil stranke. Prvi tožnik je ugotovitve prerekal ter navajal, da izplačil na podlagi navedenih zakonov Republike Avstrije ni mogoče šteti za odškodnino za podržavljeno premoženje, ker so bila izplačila opredeljena kot pomoč določenim osebam – pregnancem, ki so izgubili vse premoženje zaradi dogodkov 2. svetovne vojne, in ta pomoč ni bila odvisna od vrednosti odvzetega premoženja, bila pa je tudi omejena. Pripombe je drugostopenjski organ presodil kot neutemeljene glede na stališče sodne prakse, da je kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila (kakršnokoli) odškodnino od tuje države, ne glede na vrsto oziroma obseg odškodovanja, ki ga je priznala tuja država. Glede na to je odločbo v izpodbijanem delu organ odpravil ter o zadevi v tem delu sam odločil tako, da je zahtevo za denacionalizacijo zavrnil. Tožnika menita, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Menita, da okoliščina, da so bili njuni starši na podlagi FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov upravičeni do odškodnine za stanovanjsko in gospodinjsko opremo, pohištvo in inventar, upravičenosti do denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen ne izključuje. Odškodnine na podlagi FIP ter na njeni podlagi sprejetih zakonov ni mogoče šteti za odškodnino za podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen in v smislu sodne prakse oziroma sodbe Vrhovnega sodišča I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005. Po 2. členu FIP in na podlagi zakonov za izvedbo pogodbe (Zakon o prijavi škod, KVSG, UVEG) je Republika Avstrija skupinam oseb, navedenim v prilogi 1, priznala izključno samo pravico do odškodnine za gospodinjsko opremo, pohištvo, inventar, za stvari, potrebne za poklicno izobraževanje in drugo vrsto škod ter dajatve oziroma plačila v okviru trde ureditve. Druga odškodnina ali odškodnina za zaplenjeno nepremično premoženje navedenih oseb ni bila predvidena. Premično premoženje je bilo prednikom tožnikov med vojno zaradi vojnih dogodkov uničeno, izgubljeno ali odvzeto brez vsake odškodnine ter ni bilo podržavljeno in ni predmet denacionalizacijskega postopka; zaradi tega odškodnine za to premoženje ni mogoče upoštevati po ZDen. Predmet zahteve za denacionalizacijo pa so samo nepremičnine. Zaradi tega odškodnina, ki so jo starši tožnikov eventualno lahko uveljavljali za gospodinjsko opremo, pohištvo in inventar itd. v Avstriji na podlagi 2. člena FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov, ne more šteti kot odškodnina za podržavljeno premoženje v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Poleg tega so bili upravičenci za vlaganje zahtevkov za izplačilo odškodnine za te stvari na podlagi navedenih zakonov le tiste osebe, katerih dohodki v posameznem obdobju niso presegali določenega zneska. Tudi višina odškodnine je bila na različne načine omejena, saj je bil njen namen pomagati predvsem socialno najbolj ogroženim osebam. Po mnenju tožnikov pa tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 ni mogoče upoštevati v predmetni zadevi, ker gre za drugačno pravno in dejansko stanje. V navedeni sodbi gre za odškodnino, ki jo je ZR Nemčija na podlagi reparacijskega zakona oziroma Zakona o vojnih odškodninah izplačala nemškim državljanom za podržavljeno nepremično premoženje – kmetijsko zemljišče, ne pa za odškodnino za premično premoženje, to je za gospodinjsko opremo, pohištvo in inventar, ki sploh ni bilo podržavljeno in ni predmet denacionalizacijskega postopka. Stališče Vrhovnega sodišča in sodne prakse, da je ne glede na vrsto oziroma obseg odškodovanja za odvzeto premoženje, ki ga je priznala tuja država, kot upravičenec po ZDen izključena vsaka oseba, ki je za podržavljeno premoženje lahko dobila kakršnokoli odškodnino od tuje države, se nanaša samo na odškodnine, ki so jih upravičenci prejeli ali bili upravičeni zahtevati od tuje države za podržavljeno premoženje. Po povedanem tako prejšnja lastnika ali njuni potomci na podlagi 2. člena FIP in na njeni podlagi sprejetih zakonov niso mogli uveljavljati odškodnine za podržavljeno nepremično premoženje. V zvezi z navedbami SOD pa tožnika še navajata, da iz potrdila Nemškega izravnalnega urada izhaja, da avstrijski državljani in v Avstriji živeči izgnanci in preseljenci na osnovi FIP niso mogli prejeti nobenih izplačil po nemškem Zakonu o poplačilu vojne škode. Po mnenju tožnikov tudi ne drži navedba SOD, da potrdilo potrjuje, da upravičenci niso bili upravičeni do odškodnine zgolj na podlagi ADP in da je upravičenje obstajalo tudi na podlagi FIP, pač pa, da prejšnjima lastnikoma za nepremičnine v Sloveniji s strani Republike Avstrije niso bile plačane nobene odškodnine, niti po drugem odstavku 27. člena ADP niti na drugih podlagah, ker navedena v trenutku zaplembe premoženja nista bila avstrijska državljana. Republika Avstrija je bila obvezana izplačati odškodnino za zaplenjeno premoženje v Sloveniji samo, če je bilo to zaplenjeno v skladu s 27. členom ADP kot avstrijsko premoženje, torej katerega lastniki so imeli avstrijsko državljanstvo 13. marca 1938 kot tudi 28. aprila 1945. Po mnenju tožnikov tako ni podan izključitveni razlog za denacionalizacijo po drugem odstavku 10. člena ZDen. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter potrdi odločbo organa prve stopnje ali pa izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno obravnavo.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo kot prizadeti stranki poslalo v odgovor tudi SOD. Ta na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je drugostopenjski organ utemeljeno zavrnil zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno A.A. in B.B., ob sklicevanju na drugi odstavek 10. člena ZDen. Po tej določbi niso upravičenci do denacionalizacije tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mednarodne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v 2. svetovni vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Potsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Kot izhaja iz listin upravnega spisa, je bilo A.A. in B.B. z odločbama Okrajne zaplembene komisije v Kočevju št. 5091 in 5092 z dne 3. 9. 1945 podržavljeno vse imetje, nahajajoče se v k.o. … ali kjerkoli na območju DFJ. Odločbi sta bili izdani na podlagi Odloka AVNOJ, ki je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa. A.A. in B.B. je bilo, kot izhaja iz zaplembenih odločb, premoženje podržavljeno kot osebama nemške narodnosti. Zaplembeni odločbi sta bili podlaga za izdajo zemljiškoknjižnih odločb za izvedbo v zemljiški knjigi.

Upravni organ je v postopku ugotovil, da iz odločb (z dne 25. 8. 2006) v spisni dokumentaciji izhaja, da se A.A. in B.B. od 28. 8. 1945 do svoje smrti (8. 12. 1982 oziroma 7. 2. 1983) nista štela za jugoslovanska državljana; dalje, da sta prebivala v tujini že pred 4. 12. 1948 ter da sta pridobila avstrijsko državljanstvo 27. 12. 1949, enako prvi tožnik. Vsi so bili osebe nemške narodnosti in so bili na seznamu oseb, ki so med drugo svetovno vojno prosile za preselitev iz province Ljubljana v nemški Reich. Vse od preselitve družine iz Slovenije so živeli v Republiki Avstriji, tako tudi na dan 1. 1. 1960. Na dan 27. 11. 1961 pa so bili avstrijski državljani. Glede na to sta po presoji organa prejšnja lastnika izpolnjevala pogoje, ki so morali biti izpolnjeni po določbah FIP za pridobitev odškodnine od tuje države. Sodišče se s tem stališčem strinja iz razlogov, ki jih bo podalo v nadaljevanju obrazložitve.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v tej sodbi (podržavljenje sovražnikovega premoženja), in v tej sodbi že pojasnjeno pravno naravo FIP (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca 2. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP). A.A. in B.B. pa je bilo, kot izhaja iz listin predloženega spisa ter je sodišče to že navedlo, premoženje, o katerem se odloča v tem postopku, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ. Za na ta način podržavljeno premoženje pa je po mnenju sodišča mogoče kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje, šteti FIP.

V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bile med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe z območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti, je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnost določeni skupini oškodovancev - pregnancem oziroma preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanih po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002. Kolikor pa v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 tožnika navajata, da se nanjo drugostopenjski organ ne bi mogel sklicevati, ker gre za drugačno dejansko in pravno stanje stvari, saj je bila v navedeni zadevi (s strani ZR Nemčije) odškodnina prejšnjima lastnikoma izplačana za podržavljeno nepremično premoženje – kmetijsko zemljišče, so navedbe po presoji sodišča neutemeljene. Iz navedene sodbe kot ključno namreč izhaja stališče, da odškodnina, ki jo je prejšnji lastnik podržavljenega premoženja ali njegov pravni naslednik imel pravico dobiti za v Sloveniji podržavljeno premoženje od tuje države (ne glede na njeno višino), izključuje upravičenost do denacionalizacije, pri čemer se pri ugotavljanju, ali je oseba imela pravico do odškodnine od tuje države, upoštevajo mirovne pogodbe, meddržavni sporazumi in pravice po zakonih tujih držav. Neutemeljeno tožnika v zvezi z navedeno sodbo in še posebej izpostavljata tudi, da je treba upoštevati okoliščino, ali so bile odškodnine, ki so jih bili prejšnji lastniki upravičeni zahtevati od tuje države, predvidene za odškodovanje podržavljenega premoženja ali pa za odškodovanje med vojno izgubljenega ali uničenega premoženja, ki lahko niti ni bilo podržavljeno. Katere kriterije je treba šteti kot relevantne pri ugotavljanju, ali je prejšnji lastnik, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ (kot to velja za starša tožnikov), imel na podlagi FIP pravico dobiti odškodnino od tuje države, pa je sodišče v prejšnji točki že navedlo, pri tem pa okoliščine, na katero se sklicujeta tožnika, ni štelo za relevantno. Sodišče še dodaja, da je Avstrija odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v 2. svetovni vojni, v predpisih za izvrševanje FIP mogla urediti v manjšem obsegu in drugače kot ZDen, saj gre za suvereno legislativo tuje države. Da ZDen ni temelj za plačilo odškodnine, ki v tuji državi dejansko ni bila plačana, pa je upravno sodna praksa v več odločbah tudi že odgovorila (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na predloženo potrdilo nemškega Zveznega urada za izravnave, sodišče še dodaja, da organ v izpodbijani odločbi LAG (nemškega Zakona o poplačilu vojne odškodnine) ni štel kot podlage, ki bi starša tožnikov upravičevala do odškodnine od tuje države; zato so navedbe SOD v zvezi s tem (v smeri interpretacije vsebine potrdila) pravno nerelevantne. Na tožbene navedbe v zvezi s predloženim potrdilom avstrijskega Zveznega ministrstva za finance pa sodišče odgovarja, da je po stališču, ki ga je v tej sodbi obširno obrazložilo, tudi FIP mogoče šteti kot pravni vir, ki je urejal odškodovanje za premoženje, podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, in ki se upošteva pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen.

Ker je po navedenem po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.