Jedro

Pravdni postopek nima značaja statusnega spora, saj je zakonska zveza prenehala že s smrtjo tožnika in razveza zakonske zveze s tožbo ne pride več v poštev. Zato je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno ugotavljalo dejansko stanje, in sicer podanost razlogov na strani pokojnega tožnika, zaradi katerih je bila zanj zakonska zveza nevzdržna.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev utemeljenosti tožbe za razvezo zakonske zveze, ki jo je vložil pokojni A.K. zoper M.K. dne 10.9.1997. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela z gotovostjo izkazati, da je bila za pokojnega A.K. zakonska zveza dejansko nevzdržna do te mere, da je imel resen namen se razvezati. V posledici takšne odločitve je zato naložilo tožeči stranki, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 246.328,00 SIT.

Zoper to sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik.

V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje predvsem zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj napadena sodba napačno ugotavlja, da sporna zakonska zveza ni bila nevzdržna. Pri tem se izpodbijana sodba opira le na izpoved toženke ter prič, ki jih je predlagala. Pokojni A.K. je v drugi tožbi jasno navedel razloge, zakaj je zanj bila zakonska zveza nevzdržna. Pri tem ne drži, da bi priče, ki jih je predlagal tožnik, imele od te pravde kakšen materialni interes, saj je toženka tista, ki ga je imela in je zato tudi sklenila zakonsko zvezo s pokojnim A.K. To je v svoji tožbi navedel tudi pokojni A.K. Toženka je prišla v Slovenijo iz Hrvaške, brez premoženja in zaposlitve. Zato ne drži, da je ob prihodu v skupno premoženje prispevala 18.000,00 DEM. Stanovanje je kupil pokojni A.K., ki si je denar izposodil tudi od brata in sestre, to je M. in G.K., tako kot sta ga posodila toženki za pogreb. Toženka je za pokojnega A.K. le gospodinjila, vendar zakonska zveza temelji tudi na razumevanju, pomoči, spoštovanju in intimnih odnosih. Pri tem ne drži, da je bila z njim 24 ur na dan, saj je bila zaposlena, zvečer pa je hodila ven z družbo, imela pa je tudi prijatelja g. O.J. Iz potrdila Doma upokojencev I., da je pokojni tožnik prejemal hrano na dom mesec dni pred smrtjo in mu toženka niti kuhala ni več. Tožnik se je za tožbo vložil zavestno in ne iz psihičnih razlogov, kot to navaja izpodbijana sodba. Na podlagi tega je zato sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba nasprotja glede odločilnega dejstva, to je glede nevzdržnosti zakonske zveze. Zato pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter vrne v ponovno odločanje. Končno pa pritožnik navaja, da v skrajnem primeru napada odločbo o stroških, saj so pretirani in niso v skladu z odvetniško tarifo.

Pooblaščenci tožeče stranke M.K., L.Č. in G.K. so vložili laično dopolnitev pritožbe, v kateri podajajo dodatna pojasnila k pritožbi po odvetniku ter smiselno predlagajo pritožbenemu sodišču, da njihovi pritožbi ugodi.

Tožena stranka je po svojem pooblaščencu vložila odgovor na tožbo, v katerem zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu pritožbene navedbe tožeče stranke, s katero uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena navedba ni utemeljena. Razlogi sodbe glede ugotovljenih dejstev, tudi odločilnih, so jasni, skladni in razumljivi, sodba sodišča prve stopnje pa se lahko preizkusi.

Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje kot pravilno, saj tudi pritožba tožeče stranke ne ponuja nobenih dejstev oziroma dokazov, ki bi lahko povzročili dvom vanj. V skladu s tako ugotovljenim dejanskim stanjem pa je po oceni pritožbenega sodišča pravilna tudi končna odločitev in je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Bistvena okoliščina, ki jo je sodišče prve stopnje v tej pravdi raziskovalo, je bila domnevna nevzdržnost zakonske zveze med pokojnim tožnikom in toženko in ki bi jo moralo sodišče prve stopnje tudi ugotoviti za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ker je A.K. po vložitvi tožbe umrl in je v pravdo na stran tožeče stranke v skladu s 85. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) vstopil njegov sin, R.K., se je s tem spremenila tako dejanska kot pravna podlaga te pravde. Pravdni spor se je namreč iz statusnega (to je razvezna tožba po pokojnem A.K.) spremenil v premoženjskopravnega (s tem, ko je tožeča stranka ustrezno spremenila tožbeni zahtevek na ugotovitev utemeljenosti tožbe za razvezo zakonske zveze), v katerem ima tožeča stranka kot zakoniti dedič interes dokazati utemeljenost vložene tožbe po pokojnem očetu in s tem posledično izgubo dedne pravice tožene stranke, torej žene pokojnega A.K. (22. člen Zakona o dedovanju - ZD). Pravdni postopek tako nima značaja statusnega spora, saj je zakonska zveza prenehala že s smrtjo tožnika in razveza zakonske zveze s tožbo ne pride več v poštev. Zato je sodšče prve stopnje tudi povsem pravilno ugotavljalo dejansko stanje in sicer podanost razlogov na strani pokojnega tožnika, zaradi katerih je bila zanj zakonska zveza nevzdržna, kar je tudi razlog za razvezo zakonske zveze (65. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Pri tem je ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bila zakonska zveza za pokojnega tožnika nevzdržna in da se je imel resen namen razvezati.

Med dokaznim postopkom je zaslišalo veliko prič, katerih izpovedi pa so se razlikovale glede nato, ali je šlo za sorodnike pokojega tožnika ali ne. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa se je pri tem utemeljeno oprlo na izpovedi prič, ki niso bile zainteresirane za izid te pravde in so v nasprotju s sorodniki pokojnega tožnika izpovedovale, da so ob rednem videvanju zakoncev opazile, da je toženka stalno skrbela za pokojnega moža, da je zakonska zveza delovala skladno in da pokojni tožnik ni nikoli omenjal razveze zakonske zveze. Nasprotno naj bi jim pokojni tožnik celo tožil, da ima slabe odnose s svojimi sorodniki, ki mu po prihodu iz ZDA niso hoteli pomagati in da zato z njimi nima stikov. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča izpovedi zaslišanih sorodnikov po pokojnem tožniku, zaslišanih kot priče, ne dokazujejo nevzdržnosti zakonske zveze. Pri tem se pritžbeno sodišče povsem strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da izpoved priče A.K. ni prepričljiva.

Izpovedala je namreč, da je pokojnega tožnika redko videvala in je v bistvu bila prijateljica le s toženko. Torej iz njene izpovedi ni mogoče zanesljivo ugotoviti, da ji je tožnik povedal za razvezo zakonske zveze. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje sta zakonca živela skupaj do smrti pokojnega tožnika. Iz izpovedi vseh zaslišanih prič izhaja, da je bil pokojni tožnik težko bolan in ko se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, tudi zelo razdražljiv in živčen.

Zaradi tega je toženka tudi ves čas skrbela zanj in ga negovala. Ker pa je bila tudi zaposlena in sicer v kuhinji v gostilni, se je zaradi narave svojega dela vračala domov v poznih večernih urah. Iz tega razloga je verjetno pokojni tožnik tudi prejemal obroke kosila iz Doma upokojencev I. mesec dni pred smrtjo, kar je potrdila tudi priča O.K. Priča G.K., sestra pokojnega tožnika, pa je celo izpovedala, da pokojni tožnik ni hotel, da bi mu toženka kuhala doma, saj naj bi tako porabila preveč denarja. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi potrdilo o prejemanju obrokov hrane na dom Doma upokojencev I. dokazovalo, da so bili odnosi med zakoncema mesec dni pred smrtjo tako slabi, da mu toženka ni več kuhala. Glede navedbe pritožbi, da zakonca nista nista imela intimnih odnosov in je toženka bila le "žena na papirju", je toženka izpovedala, da sta vedno spala skupaj v isti spalnici in je bil njun odnos odvisen tudi od pokojnikovega zdravstvenega stanja. To pa potrjuje tudi priča E.K., nečakinja pokojnega tožnika, ki je izpovedala, da sta pokojni tožnik in toženka vedno spala skupaj v spalnici, ko je prespala pri njih.

Priči N.B., zlasti pa O.K., ki ju je skupaj videla dan pred smrtjo tožnika, pa sta tudi izpovedali, da je pokojni tožnik imel ljubeč odnos do toženke, razen ko je bil bolan. Vse to seveda ne potrjuje pritožbenega očitka tožnke, da zakonca nista imela intimnih odnosov.

Tudi pritožbena navedba, da je imela prijatelja, je neutemeljena in jo je uspešno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Priča O.J. je namreč zaslišan kot priča o tej okoliščini izrecno izpovedal, da navedbe tožeče stranke o tem ne držijo ter da je bil prijatelj obeh zakoncev.

Nevzdržnost zakonske zveze je podana, če so odnosi zakoncev globoko trajno omjani tako, da jih ni več mogoče rešiti in ni dovolj, da so le občasno skaljeni. Dokazno breme za to trditev je bilo na strani tožeče stranke, ki pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tega ni uspela dokazati, saj med postopkom na prvi stopnji ter v pritožbi ni ponudila nobenega zanesljivega dokaza o tem, da je bila zakonska zveza res nevzdržna. Po drugi strani pa se jasna in logična izpoved tožnice ujema tudi z izpovedbami zaslišanih prič, ki so za izid pravde nezainteresirane in jim je zato sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sledilo.

Končno pa je neutemeljena tudi pritožbena navedba glede odmere pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo na podlagi priloženega stroškovnika tožene stranke in jih ugotovilo na podlagi veljavne odvetniške in taksne tarife. Ker je tožeča stranka v pravdi propadla, jih je sodišče prve stopnje tudi povsem pravilno naložilo v plačilo njej v breme.

Na podlagi navedenega je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča 1. stopnje (368. člen ZPP).