Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na to, da je sodišče zgolj poseglo v del izpodbijane odločbe toženca (glede stvarnih razbremenitev), pa mu s tem v zvezi ni mogoče očitati, da bi moralo zgolj delno odpraviti izpodbijano odločbo. Sodišče s tem, ko je v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo toženca, ni kršilo že omenjene določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na tretji odstavek 154. člena ZPP odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da ji je toženec dolžan povrniti (največ) 20 % stroškov postopka. V zadevi se je presojalo tožničino zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njeno delovno zmožnost. Kot že rečeno, toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, zato je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. V takem primeru pa je toženec dolžan nositi stroške, ki jih je imela nasprotna stranka.
I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in VI. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožnica sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ..., št. dosjeja ..., z dne 13. 7. 2022 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 30. 3. 2022 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: zmožna je opravljati lažje fizično delo, brez pogostega dvigovanja in prenašanja bremen težjih od 5 kg, na delovnem mestu, kjer ni pogostega odročenja rok in kjer lahko spreminja položaj telesa (sede, stoje, hoja), brez dela na višini (tudi lestvi) in nad globino, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, v dopoldanskem delovnem času, od 23. 3. 2022 dalje. Tožnici je naložilo, da se je dolžna prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje v 30-ih dneh od pravnomočnosti sodbe. Tožencu pa, da bo o pravici, višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in priznanje pravice do invalidske pokojnine (II. do V. točka izreka). Glede stroškov postopka pa je odločilo, da toženec nosi stroške postopka v višini 70 % (VI. točka izreka).
2. Zoper I. in VI. točko izreka sodbe je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila dokončna odločba odpravljena oziroma bi bilo po mnenju toženca pravilno, da bi bila le delno odpravljena, in sicer zaradi priznanja dodatnih oziroma drugače opredeljenih vsebinskih razbremenitev. Le v tem primeru je tožnica uspela v postopku. Vprašanje odprave ni povezano z vprašanjem vsebinskega vidika zahtevka oziroma uspeha, saj je "ratio" tožbe v vprašanju pravice. Prav tako tudi ni mogoče trditi, da je bila izpodbijana dokončna odločba v celoti "napačna" in tako tudi glede smisla vsebine nikakor ni bila odpravljena v celoti (v znatno večjem delu je obveljala kot pravilna). Glede na zahtevek tožnice je moč šteti, da gre za neznaten uspeh v postopku. Za tožečo stranko tudi niso nastali posebni stroški. Toženec je tudi glede na določbe Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)1 trpel stroške izvedenstva. Vsa procesna dejanja tožnice so "šla" v smeri tožbenega zahtevka po razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti, s čimer pa tožnica ni bila uspešna. Nadalje toženec še navaja, da je odprava odločbe v smislu 81. člena ZDSS-1 formalni pojem. V primeru, ko pa je to pomembno zaradi ostalih odločitev, kot je npr. stroškovna, pa je lahko edino merilo zgolj vprašanje "vsebinskega" posega v odločbo. Toženec zato meni, da bi upoštevaje navedeno določbo sodišče lahko odpravilo dokončno odločbo le v določenem delu. Tudi če pritožbeno sodišče ne bi sledilo temu stališču, pa bi glede vprašanja odločitve o stroških postopka bilo potrebno izhajati iz ugotovitve o dejanskem vsebinskem posegu v odločbo, ki v danem primeru nikakor ni bil celoten. V tem primeru je po mnenju toženca sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v zvezi z že omenjeno določbo 81. člena ZDSS-1. Taka odločitev pa je vplivala na vsebino in s tem na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da stroškovno odločitev spremeni tako, da toženec ne trpi stroškov postopka, ki jih je imela tožnica, podredno pa, da trpi največ 20 % stroškovne obveznosti.
3. V odgovoru na pritožbo tožnica zavrača pritožbene navedbe ter predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 v zvezi z 19. členom ZDSS-1 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter tudi sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.
6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo toženca št.: ..., št. dosjeja: ... z dne 13. 7. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 3. 2022. Spor se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Kot izhaja iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče deloma drugačno ugotovilo dejansko stanje kot pred njim toženec v predsodnem postopku. Sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 odpravilo izpodbijani odločbi ter samo odločilo o pravicah iz invalidskega zavarovanja.
7. ZDSS-1 v drugem odstavku 81. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na to, da je sodišče zgolj poseglo v del izpodbijane odločbe toženca (glede stvarnih razbremenitev), pa mu s tem v zvezi ni mogoče očitati, da bi moralo zgolj delno odpraviti izpodbijano odločbo. Sodišče s tem, ko je v celoti odpravilo tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko odločbo toženca, ni kršilo že omenjene določbe drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
8. Pri odločitvi o uspehu stranke v postopku pa je odločilno, da je bila tožba potrebna in da je tožnica z zahtevkom na odpravo izpodbijanih odločb toženca uspela. Na enako stališče se je pritožbeno sodišče postavilo že v drugi zadevi3. 9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče glede na tretji odstavek 154. člena ZPP odločiti, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno, da ji je toženec dolžan povrniti (največ) 20 % stroškov postopka. V zadevi se je presojalo tožničino zdravstveno stanje in vpliv tega zdravstvenega stanja na njeno delovno zmožnost. Kot že rečeno, toženec v predsodnem postopku dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, zato je sodišče utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi toženca ter samo odločilo o pravici iz invalidskega zavarovanja. V takem primeru pa je toženec dolžan nositi stroške, ki jih je imela nasprotna stranka.
10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in VI. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
11. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP je pritožbeno sodišče nadalje odločilo, da tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.
1 Ur. l. RS, št. 2/2004. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej Psp 316/2022 z dne 1. 2. 2023.