Jedro

V obravnavani zadevi je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, saj je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. V tem odnosu je treba premikajoče se motorno vozilo šteti za nevarno stvar (drugi odstavek 131. člena OZ), za katero se domneva, da je vzrok nastali škodi. Objektivno gledano je sicer škodni dogodek v primeru trka dveh udeležencev v prometu vselej posledica njunega skupnega delovanja in je tako nevarna stvar vselej eden od naravnih vzrokov nesreče. V določenih primerih pa je ravnanje oškodovanca tako izjemno, naglo, nenadno, nerazumno, da od imetnika nevarne stvari ni mogoče pričakovati, da bo nanj računal. V takih izjemnih primerih lahko ravnanju oškodovanca pripišemo pomen izključnega vzroka nesreče.

Za oprostitev odgovornosti mora imetnik nevarne stvari v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Ker gre pri oprostilnih razlogih za izjeme, se nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tako spadajo tudi neprevidna in nepremišljena ravnanja oškodovancev. Če je oškodovanec sicer ravnal neskrbno, a bi imetnik moral takšno ravnanje pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice njegovega ravnanja, oprostitve odgovornosti ne bo.

Pritožnika sicer pravilno navajata, da motorno vozilo predstavlja nevarno stvar in da je odškodninska odgovornost voznika avtomobila v razmerju do pešca objektivne narave. Zmotno pa menita, da v obravnavani zadevi niso bili podani pogoji za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari, ker pojav pešca v danih okoliščinah ni bil objektivno nepričakovan in zato ni podan izključitveni razlog. Neutemeljeno je v zvezi s tem sklicevanje pritožnikov na izvedensko mnenje izvedenca cestno prometne stroke. Izvedenec C. C. je v mnenju navedel, da pešci na prehitevalnem pasu ne predstavljajo pričakovane ovire ter da zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu v nočnem času pomeni povečano tveganje za spregledanje pešcev, ki bi se nahajali v bližini tako ustavljenega vozila, zato se je voznica ustrezno premaknila na prehitevalni pas. Izvedenec ni nikjer v mnenju navedel, da bi voznica morala pričakovati pešca tudi na prehitevalnem pasu.

Merilo za presojo nepričakovanosti oškodovančevega ravnanja mora biti objektivno in abstraktno, nepričakovanost škodnega dogodka pa se presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti. Nepričakovanost je odvisna spremenljivka nerazumnosti oškodovančevega ravnanja. Bolj ko je ravnanje oškodovanca nespametno in bolj ko se približuje nerazumnosti, manj je za lastnika nevarne stvari pričakovano. Z nerazumnimi, skrajno nepremišljenimi in neodgovornimi ravnanji noben lastnik nevarne stvari ni dolžan računati.

V obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da je bil avtomobil naravni vzrok nesreče, po določbi 149. člena OZ se nadalje tudi domneva, da je ta tudi pravno relevanten. Tožena stranka pa lahko to domnevo ovrže, če uspe sodišče prepričati, da je vrednotno utemeljeno, če se škodo pripiše nekemu drugemu naravnemu vzroku. Pritožbeno sodišče meni, da je toženka uspela dokazati, da je bilo ravnanje pešca tisto, ki je na neskrben, protipraven način poseglo v normalen tek stvari. Merilo vrednotenja vzročnosti mora biti skrbnost. Merilo skrbnosti je sestavni del vrednotenja dejanskih vzrokov v okviru pravnega pripisovanja vzročne zveze. To merilo mora biti upoštevano na obeh straneh, pri avtomobilistu in pešcu. Minimum skrbnosti je spoštovanje cestnoprometnih pravil. Gre za zaupanje, da bodo drugi udeleženci ravnali skladno s pravom. Zato se lahko tudi avtomobilist zanese, da bo pešec cestnoprometna pravila spoštoval. Ker pa se lahko vselej zgodi tudi kaj nepredvidenega, zahtevana skrbnost presega goli minimum, ki je v spoštovanju cestnoprometnih pravil. A le do prave mere, s katero še lahko upravičujemo skrb za (neskrbnega) drugega, posredno tudi zase.

Vprašati se torej moramo, ali so v konkretni prometni situaciji obstajali določeni indici, da se utegne nekaj zgoditi zaradi dejstva, da je bilo na odstavnem pasu zaustavljeno vozilo. V dani prometni situaciji bi moral skrajno skrben voznik pričakovati, da se lahko v okolici zaustavljenega vozila nahajajo pešci. To bi od njega terjalo, da zmanjša hitrost in se premakne na prehitevalni pas, če je ta prost. S takšnim ravnanjem voznik občutno zmanjša možnost, da bi zadel pešca, ki bi morebiti v gibanju ob vozilu nepravilno prečkal črto, ki ločuje vozni pas od odstavnega. Obstoji torej verjetnost, da se bo pešec neprevidno gibal v bližini zaustavljenega vozila, ni pa verjetno, da se bo pešec v dani situaciji znašel na prehitevalnem pasu avtoceste. Zato je bilo od skrajno skrbnega voznika pričakovati ravno ravnanje, kot ga je izvedla voznica G. G. v danem primeru, ko je zmanjšala hitrost in se premaknila na prehitevalni pas, da bi se izognila pešcu, ki bi se morebiti znašel na robu odstavnega pasu ali morda že delno na voznem pasu. V dani situaciji pritožbeno sodišče ne vidi nobenega indica, na podlagi katerega bi voznica morala v obzir vzeti tudi možnost, da se bo pešec nahajal na prehitevalnem pasu avtoceste. Tudi pritožnika ga ne ponudita. Zgolj zaustavljeno vozilo na odstavnem pasu ne predstavlja takšnega indica. Četudi bi si bila avtomobilistka to hipotetično možnost sposobna zamisliti, pa to še ne pomeni, da je bila zavarovanka toženke to dolžna pričakovati in v skladu s tem ravnati. Nepravilnega ravnanja močno vinjenega pešca A. A., ki je v času nesreče hodil po prehitevalnem pasu avtoceste, tudi posebno skrben voznik ni bil dolžan pričakovati. Zato je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno celotno škodo pripisalo ravnanju A. A. Materialno pravo je bilo uporabljeno pravilno.

Primeri iz sodne prakse, ki jih navajata tožnika v pritožbi, z obravnavanim niso v celoti primerljivi. Primer II Ips 303/2004 obravnava situacijo, ko je tožnik hodil po črti, ki loči odstavni pas od voznega, in se ni nahajal na prehitevalnem pasu, kot v obravnavanem primeru. Poleg tega je revizijo vložil le tožnik, sodišči nižjih stopenj pa sta škodni dogodek presojali le v luči takratnega 3. odstavka 177. člena ZOR o delni oprostitvi odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Zato Vrhovno sodišče RS ni smelo v škodo tožnika presojati pogojev po 2. odstavku 177. člena ZOR o popolni oprostitvi odgovornosti. Takšne trditve očitno v postopku tudi niso bile podane. Primer II Ips 507/2008 je od obravnavanega drugačen zato, ker je bilo ugotovljeno, da je zavarovanec toženke, poleg tega, da je bil imetnik nevarne stvari, k nastanku škode prispeval tudi s premalo skrbno oceno nastale situacije, zaradi česar je mimo tovornjaka vozil z neprilagojeno hitrostjo. Ravnanje zavarovanca toženke torej ni ustrezalo merilu skrajne skrbnosti. Primer II Ips 32/2009 z obravnavanim ni primerljiv zato, ker so bili bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu različni od teh, ki se pojavljajo v obravnavanem primeru. Škodni dogodek se je namreč zgodil podnevi, na delovni dan, v naselju, v neposredni bližini stanovanjskih hiš na eni strani ceste, tam se je nahajal konec pločnika na eni strani vozišča in njegov začetek na nasprotni, vse te okoliščine pa so utemeljevale zaključek, da nahajanje pešca tam ni bilo nepričakovano. Primer II Ips 18/2011 z obravnavanim ni primerljiv, saj ni bila opravljena presoja po drugem odstavku 153. člena OZ, temveč le po tretjem odstavku 153. člena OZ. To je verjetno posledica dejstva, da trditev v tej smeri tožena stranka ni podala. Ker je bila revizija vložena le s strani tožnika, VS RS tudi ni smelo odločitve spremeniti v njegovo škodo. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da bi voznik trčenje lahko preprečil, zato že iz tega razloga ni bilo pogojev za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ.

Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako VS RS v zadevi II Ips 133/2019.

2Ibidem.

3Tako VS RS v odločbi II Ips 277/2016.

4Takšno materialno pravno izhodišče je bilo zavzeto v Odklonilnem ločenem mnenju vrhovnega sodnika Tomaža Pavčnika k sodbi in sklepu VS RS II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020. Ta se ni strinjal z mnenjem večine, da bi voznica osebnega avtomobila ob posebni pozornosti lahko zaznala tožnico (kolesarko) in njeno namero prečkati prehod za pešce.