Jedro

Določbe ZUP pri vročanju odločb o prekršku pridejo v poštev glede načina vročanja, ne pa tudi glede samega kroga oseb, ki jim je pisanje treba vročiti. O tem vprašanju ima ZP-1 jasno in v odnosu do ZUP specialno določbo v sedmem odstavku člena 56 ZP-1. Za razliko od določbe četrtega odstavka člena 88 ZUP, po kateri vročitev pooblaščencu oziroma zakonitemu zastopniku šteje tudi vročitev stranki postopka, pa v prekrškovnem postopku to ne zadošča, temveč je treba odločitev vročati tako storilcu, kot tudi njegovim pooblaščencem.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče pod točko I.) storilčevo zahtevo za sodno varstvo (v nadaljevanju: ZSV) zoper sklep prekrškovnega organa z dne 12. 5. 2021 zavrnilo kot neutemeljeno in storilcu v plačilo naložilo še sodno takso. Pod točko III.) pa je storilčevo ZSV zoper sklep prekrškovnega organa z dne 18. 5. 2021 zavrnilo in mu prav tako naložilo v plačilo sodno takso.

2. Taki odločitvi storilec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojih zagovornikih z uveljavljanjem pritožbenih razlogov kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek in zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba razveljavi ter da se ugodi storilčevi ZSV in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, podredno pa, da se vsebinsko odloča o vloženi ZSV in se ji ugodi ter se kršitelju povrnejo stroški postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Odločitev v izpodbijani sodbi temelji na ugotovitvah, da je prekrškovni organ storilcu 26. 8. 2019 zaradi storitve prekrška po šestem odstavku člena 65 ZPrCP izdal odločbo, ki je bila storilcu vročena 18. 12. 2020, storilec pa je (šele) 21. 4. 2021 vložil ZSV zoper tako izdano odločbo prekrškovnega organa, kar je po preteku 8 dnevnega roka, zato jo je prekrškovni organ zavrgel kot prepozno, odločil pa je tudi o storilčevi zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje, ki jo je prav tako zavrgel s sklepom. Zoper taki odločitvi prekrškovnega organa je storilec vložil pravno sredstvo (ZSV), kjer je navajal razloge za vložitev pravnih sredstev in kjer je problematiziral vročitev odločbe s strani prekrškovnega organa in v njej navedel opravičljiv razlog za zamudo roka. Prvo sodišče je na podlagi spisovnega gradiva, ki ga je predložil prekrškovni organ odločilo, da je bil sklep prekrškovnega organa o zavrženju storilčevega predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilen, ker je bil vložen po preteku ″objektivnega″ roka treh mesecev, zato je sprejelo odločitvi, ki izhajata iz izreka izpodbijane sodbe.

5. V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka o prekršku pritožba najprej problematizira institut vročitve odločbe prekrškovnega organa in meni, da je prekrškovni organ z zlorabo tega instituta povzročil, da je potekel rok, v katerem je možno uveljavljati vrnitev v prejšnje stanje in vztraja pri tem, da odločitev prekrškovnega organa ni bila že od samega začetka pravilno vročana, ker v skladu s členom 88 Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni bila vročena njegovemu pooblaščencu, za katerega pooblastilo je bilo priloženo že prvotno vloženemu pravnemu sredstvu in da iz tega razloga ne prepričajo razlogi v izpodbijani sodbi, da je objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje tekel od 28. 12. 2020 dalje, ker to ni datum vročitve njegovemu pooblaščencu, ki se je z odločbo seznanil šele 15. 4. 2021 (po prejemu opomina s strani FURS), zato bi šele od tega datuma dalje lahko tekel rok za vložitev ZSV, ki je bila dejansko vložena 21. 4. 2021, to pa je znotraj 8 dnevnega roka.

6. V skladu z določbo prvega odstavka člena 58 ZP-1 se v postopku o prekršku, če v določbah ZP-1 ni določeno drugače, za vrnitev v prejšnje stanje smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki v določbah členov 103 do 108 določa postopek procesnega instituta vrnitev v prejšnje stanje v primeru, če stranka, ki je iz opravičenih vzrokov zamudila rok ali narok ali pa kakšno drugo dejanje v postopku in ga zato več ne more opraviti, se na njen predlog vrnitev v prejšnje stanje dovoli. Iz navedenega torej izhaja, da je o vrnitvi v prejšnje stanje mogoče odločati v rokih, ki so določeni v navedenih določbah in to v primeru, če je predhodno stranki odločba bila pravilno vročena in če je iz opravičenih razlogov zamudila rok za vložitev pravnega sredstva. V primeru, da pa stranki odločba ni pravilno vročena, pa ne more biti govora o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, temveč gre v takih primerih za izpodbijanje klavzule pravnomočnosti odločbe posameznega organa, ki jo stranka lahko uveljavlja s pravočasno vloženim pravnim sredstvom, v katerem mora izkazati, da ji odločba prekrškovnega organa ni bila vročena in da je pravnomočnost odločbe ugotovljena nepravilno.

7. Pregled spisovnega gradiva v okviru uradnega preizkusa (člen 159 ZP-1), ki ga prvo sodišče sicer nenatančno povzema v izpodbijano sodbo, pa pokaže naslednje: - storilcu A. A. je 24. 9. 2019 prej prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo Mestne občine Celje izdal PN št. 61013475/2019 zaradi prekrška po šestem odstavku člena 65 ZPrCP, tak PN pa je bil vročen storilcu osebno - zoper tako izdani PN prekrškovnega organa so v skladu s členom 57.b ZP-1 storilčevi pooblaščenci 4. 10. 2019 vložili pravno sredstvo – ugovor zoper PN v katerem so predlagali izvedbo posamičnih dokazov (personalnih in listinskih) in predložili ustrezne fotografije, o takem ugovoru storilčevih pooblaščencev pa je prekrškovni organ odločil z odločbo 3. 11. 2020, ko je navedeni PN odpravil, nato pa storilcu z odločbo po šestem odstavku člena 65 ZP-1 izrekel globo v višini 80,00 EUR, taka odločba pa je, kot pravilno opozarja pritožba, bila vročena samo storilcu osebno 13. 11. 2020, ni pa bila vročena njegovim pooblaščencem, ki so 17. 11. 2020 zoper tako odločitev napovedali vložitev ZSV - spisovno gradivo v nadaljevanju ne izkazuje, da je prekrškovni organ izdal odločbo z obrazložitvijo, kar bi moral storiti v skladu z določbo petega odstavka člena 59 ZP-1, saj je bila vložitev ZSV napovedana pravočasno - v nadaljevanju iz spisovnega gradiva izhaja, da je s strani storilčevih pooblaščencev bila priložena kopija opomina pred izvršbo s strani Finančne uprave RS, kar je storilec prejel 15. 4. 2021, ki je nato dne 20. 4. 2021 pri prekrškovnemu organu vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje skupaj z vloženo ZSV, nakar je sledil sklep prekrškovnega organa z dne 18. 5. 2021, ki je bil ponovno vročen (le) storilcu, ne pa njegovim pooblaščencem in s katerim je bil takšen predlog storilca za vrnitev v prejšnje stanje zavržen, tako odločitev pa so storilčevi pooblaščenci znova napadali z vložitvijo pritožbe z dne 1. 6. 2021 (ki je po vsebini ZSV zoper prej citirani sklep prekrškovnega organa z dne 18. 5. 2021), o kateri je prekrškovni organ odločil 12. 5. 2021 s sklepom in storilčevo ZSV zavrgel kot prepozno, zoper tako izdani sklep prekrškovnega organa pa so storilčevi pooblaščenci znova vložili ZSV, o kateri je odločalo prvo sodišče z izpodbijano sodbo.

8. Zgoraj povzet potek postopka pred prekrškovnim organom pokaže več nepravilnosti, ki jih utemeljeno uveljavlja kot kršitev postopkovnih določb ZP-1 pritožba, ki utemeljeno sodišču očita pomanjkljivo povzemanje poteka postopka in nejasne razloge ter neopredelitev do navedb v doslej vloženih pravnih sredstvih s strani pooblaščencev storilca, ko izpostavlja, da vročitve odločb s strani prekrškovnega organa niso potekale v skladu z določbo člena 88 ZUP v primeru, ko ima storilec pooblaščenca in, da odločitev sodišča prve stopnje ni postala pravnomočna iz tega razloga, ter da je bil prejem opomina pred izvršbo z dne 12. 4. 2021 zaradi plačila globe po prej navedenem PN prekrškovnega organa za storilca presenečenje, ker do takrat še sploh ni prejel odločitve prekrškovnega organa v vloženih pravnih sredstvih.

9. V obravnavanem primeru se je postopek pred prekrškovnim organom namreč vodil po določbah hitrega postopka o prekršku, ki se v skladu z določbami člena 59 ZP-1, kolikor z določbami ZP-1 ni izrecno drugače določeno, v takem postopku smiselno uporabljajo določbe pritožbenega postopka, če sodišče odloča o vloženem pravnem sredstvu, kar pomeni, da mora sodišče v primeru, ko prejme vloženo ZSV v skladu z določbo drugega odstavka člena 167 ZP-1 v svoji obrazložitvi odločbe (v konkretnem primeru v sodbi) oceniti navedbe pritožbe, torej se do vseh navedb v pritožbi opredeliti in navesti tudi tiste kršitve materialnopravnih in procesnih določb ZP-1, ki jih je upoštevalo v okviru uradnega preizkusa (določbe člena 62.a ZP-1).

10. Prav ima pritožba, da se sodišče prve stopnje do vseh navedb, ki jih je pritožnik izpostavil v vloženi ZSV zoper prej izdani odločbi prekrškovnega organa ni opredelilo, temveč je z nejasnimi in pomanjkljivimi razlogi v točki 6) izpodbijane sodbe zapisalo le povzetek vlaganja pravnih sredstev s strani storilca in potek roka (pravilno: prekluzivnega) za vložitev pravnega sredstva, povsem pa so izostali razlogi in opredelitev do navedb v vloženi ZSV, v kateri je storilec problematiziral ves čas postopka nepravilno vročanje odločitev prekrškovnega organa, kar smiselno pomeni problematiziranje klavzule pravnomočnosti odločitve prekrškovnega organa, in izostanek izdaje odločbe prekrškovnega organa z obrazložitvijo, ki doslej še sploh ni bila izdana. Zato ima pritožba prav, da so zaradi izostanka takih opredelitev do navedb v vloženi ZSV, razlogi v izpodbijani sodbi ne le pomanjkljivi, temveč tudi nejasni, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1, ki ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v nov postopek.

11. V ponovljenem postopku bo moralo pritožbeno sodišče drugače kot doslej natančno proučiti celotno spisovno gradivo, ki ga je predložil prekrškovni organ vse od izdaje citiranega PN storilcu z dne 24. 9. 2019 in natančno proučiti celoten potek poslovanja prekrškovnega organa v zvezi z odločanjem o pravnih sredstvih, ki so jih vlagali zoper odločitve prekrškovnega organa storilčevi pooblaščenci. Ključno vprašanje na katerega bo moralo odgovoriti je namreč (ne)pravnomočnost citiranega PN z dne 24. 9. 2019 glede na to, da po vloženi napovedi ZSV z dne 17. 11. 2020 prekrškovni organ ni izdal odločbe z obrazložitvijo, kar je prvo sodišče pri presoji spisovnega gradiva prekrškovnega organa očitno spregledalo. Pri tem ne bo smelo prezreti, da določbe ZUP pri vročanju odločb o prekršku pridejo v poštev glede načina vročanja, ne pa tudi glede samega kroga oseb, ki jim je pisanje treba vročiti, kar sicer netočno razloguje tudi pritožba. O tem vprašanju ima namreč ZP-1 jasno in v odnosu do ZUP specialno določbo v sedmem odstavku člena 56 ZP-1. Za razliko od določbe četrtega odstavka člena 88 ZUP, po kateri vročitev pooblaščencu oziroma zakonitemu zastopniku šteje tudi vročitev stranki postopka, pa v prekrškovnem postopku to ne zadošča, temveč je treba odločitev vročati tako storilcu, kot tudi njegovim pooblaščencem. V nasprotnem primeru ni kršena le določba sedmega odstavka člena 56 ZP-1, temveč tudi pravica do pravnega sredstva.1 Le tako ponovljen postopek bo ponudil odgovor na vprašanje o tem, ali je PN z dne 24. 9. 2019 sploh pravnomočen in ali v primeru, če le-ta še ni pravnomočen in izvršljiv, sploh pride v poštev odločanje o procesnem institutu vrnitve v prejšnje stanje, ki je po vsebini, sklicujoč se na nepravilno opravljeno vročitev s strani prekrškovnega organa po vsebini predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, o katerem bi moral že prekrškovni organ odločati in glede na dejstvo, da odločba prekrškovnega organa z obrazložitvijo ni bila izdana.

1 Glej sodbo VSRS, opr. št. IV Ips 1/2021 z dne 26. 3. 2021.