Jedro

Ni dolžnost delavca, da išče neko osebo pri delodajalcu, ki naj bi bila ob nejasnih razmejitvah pristojnosti, nejasnih položajih ali v medsebojnih sporih najbolj pristojna za sprejem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, temveč je (prav obratno) stvar delodajalca, da ustrezno poskrbi in zagotovi, da bo odpoved delavca prišla do prave osebe oziroma, da se bo ta z njo seznanila. Zadošča, da delavec vroči odpoved delodajalcu ali osebi, za katero je prepričan, da je pristojna za njegovo odločitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 26.913,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 6. 2016 do dne plačila, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 2.098,24 EUR, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. in III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je toženka utemeljeno prejela nakazilo v znesku 29.175,92 EUR in da je za predmetno nakazilo obstajala pravna podlaga. Navaja, da predlog toženke z dne 11. 5. 2016 nima nobenega učinka za tožečo stranko, saj slednji ni bil podan po upravičeni osebi. A.A. ml. je mandat poslovodje potekel z dnem 13. 12. 2006, pri čemer do 6. 6. 2016 ni bilo izvedene nobene skupščine. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje do navedenih dejstev v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Navaja, da je res A.A. ml. še naprej opravljal delo pri tožeči stranki, pri čemer pa se ni več štel za poslovodjo oziroma zakonitega zastopnika le-te, saj za tovrstno funkcijo ni imel sklepa skupščine. Pomanjkanje skupščinskega sklepa pa tudi ne more nadomestiti poimenovanje posamezne osebe. Zgolj naslavljanje A.A. ml. kot direktorja še ne pomeni, da je slednji tudi zakoniti direktor, zato meni, da je zaključek sodišča materialnopravno napačen. Iz sodnega registra je razvidno, da je bil celotno obdobje kot zastopnik družbe vpisan B.B. st. kot prokurist, njegova prokura časovno ni bila omejena, zato bi sodišče, ob pravilni presoji vseh dejstev in dokazov, moralo ugotoviti, da je imenovani edini, ki je celotno obdobje veljavno zasedal svojo funkcijo in je torej edini, ki je lahko veljavno zastopal delodajalca. Toženka bi morala, da bi njena odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovala, le-to vročiti B.B. st. Ker tega ni storila, je ugotoviti, da tožeča stranka odpovedi z dne 11. 5. 2016 ni prejela in slednja ne učinkuje. Posledično je bila toženka tudi po 10. 6. 2016 še v delovnem razmerju pri tožeči stranki. Nasprotuje zaključku sodišča, da je toženka ravnala z zadostno skrbnostjo. Meni, da toženka glede upravičenosti A.A. ml. za zastopanje tožeče stranke ni bila v dobri veri, ker je morala in mogla vedeti, da slednji že dlje časa nima več mandata za zastopanje tožeče stranke, svojega predloga po sporazumni odpovedi pa ni naslovila na edinega zakonitega zastopnika - prokurista B.B. st. Toženka tako do izplačila odpravnine ni upravičena. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma delavec do odpravnine ni upravičen, prav tako pa tudi ne do nadomestila za primer brezposelnosti. Določba, kot jo je vsebovala pogodba o zaposlitvi toženke in sicer, da je slednja v vsakem primeru, ne glede na razlog, upravičena do plačila odpravnine, je v nasprotju z zakonskimi predpisi, zato je nična. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišču prve stopnje se ni treba izrecno opredeliti prav do vsake trditve strank, važno je, da iz obrazložitve mogoče razbrati miselno pot sodišča ter razloge, ki so podlaga za odločitev. Pritožba to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala vedeti, da je A.A. ml. že potekel mandat in bi morala odločitve preverjati pri B.B. st., kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se je v razlogih sodbe v točki 6 obrazložitve obširno opredelilo tudi do zatrjevane nevestnosti toženke in do vseh drugih pravno pomembnih dejstev, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. V predmetnem sporu je o prenehanju delovnega razmerja in na kakšni pravni podlagi je toženi stranki delovno razmerje prenehalo, že pravnomočno razsojeno. Tožeča stranka je namreč toženi stranki dne 5. 7. 2016 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izpodbijala in sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 164/2016 tožbenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka (v tem sporu tožeča stranka) nična in da je tožeči stranki (v tem sporu toženi stranki) delovno razmerje prenehalo z dnem 10. 6. 2016 na podlagi sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 204/2017 z dne 15. 6. 2017 pritožbo tožene stranke (v tem sporu tožeče stranke) zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 261/2017 z dne 19. 12. 2017 revizijo tožene stranke (v tem sporu tožeče stranke) zavrnilo.

8. Glede na navedeno je torej toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 10. 6. 2016 na podlagi sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženki je bila v skladu z določbo 17. člena pogodbe o zaposlitvi izplačana tudi odpravnina ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva vrnitev zneska 26.913,74 EUR, ker meni, da ji je bila izplačana odpravnina brez pravne podlage, ker je direktorju A.A. ml. že 12. 12. 2006 potekel mandat in tako v času, ko je tožeča stranka sprejela toženkin predlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ob izplačilu odpravnine, to je 6. 6. 2016, ni imel več pristojnosti za zastopanje, odločanje in odrejanje izplačil. 9. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZSReg-11 ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register, če zakon ne določa drugače. Skladno s četrtim odstavkom 8. člena ZSReg se lahko subjekt vpisa proti tretjemu sklicuje na vpisane podatke in na vsebino listin, na katerih temeljijo vpisi v sodni register in ki jih je treba zaradi javne objave predložiti sodnemu registru, šele potem, ko je vpis teh podatkov ali predložitev listin sodnemu registru, objavljen, razen če dokaže, da je tretji vedel za te podatke ali vsebino teh listin. Po določbi tretjega odstavka 8. člena ZSReg kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo škodljive pravne posledice.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil do dne 26. 8. 20162 v sodni register kot zakoniti zastopnik tožeče stranke vpisan A.A. ml. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v sodnem registru od 26. 8. 2016 dalje, kot datum prenehanja pooblastila A.A. ml. naveden datum 13. 1. 2006, saj ima vpis posameznega podatka v sodni register nasproti tretjim pravni učinek šele od dneva objave vpisa tega podatka v sodni register (prvi odstavek 8. člen ZSReg). Toženka je dne 11. 5. 2016 podala predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki je bil naslovljen na ime in naslov tožeče stranke, tožeča stranka pa je predlog sprejela. Toženki je na tej podlagi prenehalo delovno razmerje dne 10. 6. 2016, izplačana pa ji je bila tudi odpravnina. Tožena stranka je torej pisno odpoved poslala na naslov tožeče stranke, prejem te odpovedi pa je še istega dne potrdil A.A. ml., za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v sodnem registru takrat še vedno vpisan kot direktor tožeče stranke (čeprav mu je mandat potekel že pred tem) in je tudi dejansko (ne glede na formalni potek mandata) opravljal naloge direktorja: odrejal je delo, podpisoval poslovne dogodke, odrejal obračune in izplačila, odobril letni dopust, itd. 11. Tožena stranka tako ni imela nobenega upravičenega dvoma, da bi dvomila v to, da je A.A. ml. zakoniti zastopnik tožeče stranke in kot njen nadrejeni upravičen za sprejemanje odpovedi in za sklenitev sporazuma. Tožena stranka se je namreč v vseh zadevah v zvezi z delom pri tožeči stranki obračala na A.A. ml., zato je tudi odpoved vročila A.A. ml. Sicer pa kot je že obrazloženo v sodbi VS RS VIII Ips 261/2017, da na vprašanje veljavnosti oziroma učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženke ne morejo vplivati spori o vodenju družbe in drugih vprašanjih med A.A. ml. in B.B st. V takšnih in podobnih primerih tudi ni dolžnost delavca, da išče neko osebo pri delodajalcu, ki naj bi bila ob nejasnih razmejitvah pristojnosti, nejasnih položajih ali v medsebojnih sporih najbolj pristojna za sprejem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, temveč je (prav obratno) stvar delodajalca, da ustrezno poskrbi in zagotovi, da bo odpoved delavca prišla do prave osebe oziroma da se bo ta z njo seznanila. Zadošča, da delavec vroči odpoved delodajalcu ali osebi, za katero je prepričan, da je pristojna za njegovo odločitev3. Ker so A.A. ml. kljub poteku mandata pri tožencu naslavljali kot direktorja, tudi B.B. st. (do vročitve odpovedi toženke), ni mogoče toženki očitati premajhno skrbnost in prelagati odgovornost nanjo, da bi le-ta morala odločitve preverjati pri B.B. st., kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.

12. Toženi stranki je v skladu z določilom pogodbe o zaposlitvi (17. člen) ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne glede na razlog, pripadala odpravnina v višini 12 povprečnih neto plač, ki jih je prejela v zadnjih treh mesecih. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da določba 17. člena pogodbe o zaposlitvi ni nična, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom in ni v nasprotju z moralo. Pogodbeni stranki sta se namreč lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorile tudi za več pravic kot jih določa zakon. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožena stranka vodja finančno-računovodskega sektorja in komerciale ter ena izmed najpomembnejših kadrov v družbi. Zaradi motivacijskega značaja je A.A. ml. podpisal pogodbo o zaposlitvi z odpravnino, ne glede na razlog odpovedi, enako pogodbeno določilo pa je imel tudi tehnični vodja družbe (ki je veljala za sposoben kader), kot je izpovedal tudi novi zakoniti zastopnik tožeče stranke C.C. Ker je za izplačilo toženke obstajala pravna podlaga (17. člen pogodbe o zaposlitvi z odpravnino in 5. člen pogodbe o zaposlitvi za plačo), toženka ni ničesar neupravičeno pridobila (190. člen OZ), prav tako pa ravnanja v zvezi z izplačili niso bila protipravna (in ni izpolnjen temeljni pogoj odškodninske odgovornosti), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je presodilo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o sodnem registru, Ur. l. RS, št. 13/94 in nadalj. - ZSReg. 2 Ko je Okrožno sodišče v Celju vpisalo spremembo zastopnikov. 3 Kar je ugotovljeno s pravnomočno sodbo Pdp 64/2016 v zvezi s sodbo VDSS Pdp 204/2017 in sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 261/2017.