Jedro

Ker sta prva tožnika v prošnji navajala, da sta bila preganjana, ker nista več mogla odplačevati kredita, prvi tožnik pa naj bi bil tudi sodno preganjan zaradi kaznivega dejanja, je že iz same prošnje očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, ki je relevantno po Ženevski konvenciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB1 in 86/05-odl. US RS)) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.7.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka po združitvi upravnih stvari v en postopek zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene, in sicer na podlagi določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožena stranka je menila, da razlogi, ki sta jih navedla prva dva tožnika ne predstavljajo preganjanja v smislu razlogov, določenih v Ženevski konvenciji.

Tožnika sta kot razlog za odhod iz izvorne države navedla, da nista zmogla odplačevati posojila, ki sta ga najela pri privatni banki in jih zato v izvorni državi preganja tudi policija.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s sklepanjem tožene stranke, da zahteve banke za poplačilo najetega posojila oziroma dolga, ni mogoče šteti za preganjanje v smislu določb Ženevske konvencije, ZAzil ali Direktive Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva kot beguncev in kot oseb, ki na kakršenkoli način potrebujejo mednarodno zaščito, št. 2004/83/EC (v nadaljevanju Direktiva EU). Ker je že iz izjav prvega tožnika in druge tožnice ob vložitvi prošenj za azil z dne 4.2.2005 izhajalo, da tožnikom v izvorni državi ne grozi preganjanje, je po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ugotovila bistvene dejanske okoliščine v skladu z izjavama prvih dveh tožnikov in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialno pravo. Tožbene navedbe, da je tožnik v izvorni državi bil preganjan zaradi kaznivega dejanja tatvine in tudi zaradi domnevnega vohunjenja za Makedonijo, pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje.

Tožniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Menijo, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Če bi sodišče zaslišalo tožnika, bi se dejansko stanje razjasnilo do te mere, da bi se lahko ugotovilo, da bi bilo življenje tožnikov v primeru vrnitve v izvorno državo ogroženo ter da bi bil prvi tožnik po vsej verjetnosti likvidiran. Prvi tožnik je bil namreč neutemeljeno obsojen zaradi kaznivega dejanja tatvine, ki ga ni storil, in sicer zaradi verske in rasne diskriminacije, ker je muslimanski Rom. Ker ga sodišče ni zaslišalo, čeprav je to v tožbi predlagal, je bila storjena bistvena kršitev postopka v upravnem sporu in je treba že zaradi tega izpodbijano sodbo razveljaviti.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da so razlogi za priznanje azila, ki jih uveljavljata prva tožnika zase in za svoje otroke (nezmožnost odplačila posojila in storitev kaznivega dejanja) takšne narave, da je že iz njihovih prošenj za priznanje azila v Republiki Sloveniji očitno, da jim v izvorni državi Bosni in Hercogovini ne grozi preganjanje zaradi enega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in ZAzil, in sicer zaradi narodnosti, rase, veroizpovedi, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko utemeljeno odločala v takoimenovanem pospešenem postopku in odločila že na podlagi izjav, ki so jih tožniki priložili k svojim prošnjam za priznanje azila. Ker je tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi že na podlagi podatkov v prošnjah in izjav tožnikov, priloženih k njihovim prošnjam za priznanje azila, povsem očitno, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje, kot je določeno v Ženevski konvenciji, ZAzil in uveljavljano v upravno sodni praksi, je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločbo tožene stranke pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača tudi pritožbeni ugovor, da bi se z zaslišanjem prvega tožnika lahko pojasnilo, da je bil kazensko preganjan zaradi svoje narodnosti. Prosilci za azil so dolžni že v svojih prošnjah navesti razloge za vložitev prošnje za azil in pri tem navesti vsa dejstva in dokaze, potrebne za odločanje o njihovi prošnji. Tožena stranka pa mora skrbno pregledati vložene prošnje za azil in kadar ugotovi, da obstoji eden od taksativno naštetih razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, odloči o prošnji v takoimenovanem pospešenem postopku, v katerem pa ni treba zaslišati prosilca, pač pa odločiti že na podlagi podatkov, navedenih v prošnji za priznanje azila. Zato ni podan pritožbeni razlog kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Ker ne obstojajo uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožnikov na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo.