Jedro

Glavni namen obveznega zavarovanja po ZOZP je socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu. To pomeni, da škodni dogodek, ki ni posledica tipične prometne situacije, ne more biti predmet kritja zavarovalnice. Drugače povedano: pravno relevanten v smislu predpisa, ki ureja obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je le tisti vzrok, ki ga pravna norma iz 15. člena ZOZP glede na svoj namen šteje kot vzrok.

Invalidnino, ki jo prejema tožnik, mora sodišče upoštevati kot eno od okoliščin pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne sme pričakovanega mnogokratnika invalidnine preprosto odšteti od odškodnine.

Izrek

Pritožbi prve toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodilnem delu glede prve toženke spremeni tako, da se tudi v tem delu tožbeni zahtevek zoper njo zavrne.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu obveznosti plačila odškodnine za nematerialno škodo spremeni tako, da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 17.010,00 EUR z zamudnimi obrestmi - od zneska 4.076.276,40 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini 13,5%, - od zneska 4.076.276,40 SIT za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 v višini zakonskih zamudnih obresti in - od zneska 17.010,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila v višini zakonskih zamudnih obresti, glede stroškovne odločitve zoper drugo toženko pa tako, da je druga toženka dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 3.092,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka.

V preostalem delu se pritožba tožnika zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan prvi toženki povrniti pravdne stroške v znesku 4.223,95 EUR (za postopek pred sodiščem prve stopnje v znesku 3.660,28 EUR, pritožbene stroške pa v znesku 563,67 EUR), druga toženka pa je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 112,36 EUR, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženkama naložilo, da sta solidarno dolžni plačati tožniku: odškodnino za nematerialno škodo v znesku 10.290,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in sicer: od zneska 2.465.895,60 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero; od zneska 2.465.895,60 SIT za čas od 28. 6. 2003 dalje do 31. 12. 2006 po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v SIT, plačljive v EUR protivrednosti, po uradnem menjalnem tečaju in od zneska 10.290,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila, po obrestni meri za zakonske zamudne obresti za terjatve v EUR, pri čemer sta toženi stranki dolžni, če so v času do dne 22. 5. 2007 obresti dosegle glavnico, plačati le obresti v višini glavnice, če pa obresti do 22. 5. 2007 niso dosegle glavnice, pa tečejo zakonske zamudne obresti od 22. 5. 2007 dalje neomejeno do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (1. točka izreka) in odškodnino za materialno škodo vezano na stroške zdravljenja in sicer v znesku 75,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 7.000,00 SIT od 17. 6. 1999; od zneska 5.600,00 SIT od 2. 7. 1999 in od zneska 5.600,00 SIT od 11. 11. 1999, vse do dne 31. 12. 2006 v višini predpisane obrestne mere, vse v EUR protivrednosti, pri čemer toženi stranki nista dolžni plačati več obresti kot v višini ene glavnice, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati materialno škodo zaradi izgube na dohodku v višini 705,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 169.051,64 SIT od 22. 5. 2001 do 31. 12. 2006 v višini predpisane obrestne mere, vse v EUR protivrednosti, pri čemer toženka ni dolžna plačati več obresti kot v višini ene glavnice, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (3. točka izreka). Glede pravdnih stroškov pa je odločilo: da sta toženki solidarno dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.605,47 EUR (4. točka izreka) in da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki pravdne stroške v višini 2.086,35 EUR (5. točka izreka), drugi toženki pa 966,37 EUR (6. točka izreka), vse v 15 dneh, po preteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (za nematerialno škodo 54.390,35 EUR s pp in za materialno škodo iz naslova tuje pomoči 288.000,00 SIT, za stroške zdravljenja 32,55 EUR in 150.000,00 SIT, zaradi izgube na dohodku v razmerju do druge toženke v celoti, glede prve toženke pa v višini 302,32 EUR in 368.498,00 SIT, vse s pripadki ter za plačilo mesečne rente v višini 42.000,00 SIT od 1. 2. 2002 dalje in za zamudne obresti od zneska 705,44 EUR od 28. 9. 2000 do 21. 5. 2001 in pravdnih stroškov od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do 15 dne; 7. točka izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) pritožujeta tožnik in prva toženka (tožnik zoper zavrnilni del, prva toženka zoper ugodilni del, ki se nanaša nanjo).

Tožnik v pritožbi navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v trenutku škodnega dogodka stal približno 0,5 m daleč od tovornega vozila ter da je imel na glavi varnostno čelado, vendar meni, da mu je sodišče iz tega naslova pripisalo preveliko soodgovornost za obravnavani škodni dogodek (ni mogel pričakovati, da bo nanj padel železen stebriček; o nevarnostih ni bil poučen; na napačno uporabo ga nadrejeni niso opozorili). Ob takšnem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne dosega ravni pravičnega nadomestila v smislu določbe 200. in 203. člena ZOR. Sodišče bi moralo kakršnokoli invalidnino, ki jo tožnik prejema, upoštevati smiselno in ne v nominalnem znesku oziroma jo množiti s pričakovanimi leti do smrti tožnika, kot je to storilo v konkretnem primeru. Podatek, ki ga je dal tožnik na zaslišanju o višini nadomestila za invalidnost, je netočen in pretiran. Invalidnina namreč ne znaša 15.000,00 SIT, temveč 8.980,49 SIT, kar dokazuje s priloženo listino (fotokopijo odločbe ZPIZ z dne 5. 9. 2000). Meni, da tožnik z navedenim dokazom ni prekludiran, saj je šele s sodbo izvedel, da bo sodišče naredilo enostaven matematični izračun na podlagi netočne izjave tožnika. Pozvati bi ga moralo, da dostavi ustrezne odločbe ali ta podatek uradno preveriti pri ZPIZ. Sodišče ni zaslišalo tožnika o tistih okoliščinah, ki so se sodišču štele za pomanjkljive glede izgube na osebnem dohodku, potrebni tuji pomoči in nastali materialni škodi. Izjavo tožnika glede višine pa je upoštevalo. Sodišče teh razlik v svojem pristopu ni obrazložilo (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Njegov zahtevek je v delu glede materialne škode primerno utemeljen in podprt s priloženimi dokazi, zato ne bi smel biti zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage. Morebitno nejasnost tožbenih navedb v tem delu zahtevka je pripisati ravnanju sodišča, ker tožnika ni pozvalo na konkretnejšo opredelitev. Tožniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršena pa mu je bila tudi ustavna pravica do enakega varstva pravic. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da odločitev v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi, podrejeno pa sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Prva toženka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavzelo stališče, da je v tem primeru podana njena odškodninska odgovornost. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da v obravnavanem škodnem dogodku kamion ni deloval, bil je parkiran in ugasnjen in tako ni opravljal svoje primarne naloge (prevoz). Vključen je bil v delovni proces, ki je potekal na gradbišču. Sodišče je zaključilo, da je vzrok za nastalo škodo slaba organizacija dela in opustitev ukrepov za varno delo, tudi voznika kamiona. Gre torej za splošno civilno odgovornost za škodo, nastalo pri izvajanju delovnega procesa, ki je obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ne krije. Razkladanje tovora s parkiranega kamiona z ugasnjenim motorjem je samostojen delovni proces, ki ga ne gre enačiti z uporabo vozila v smislu obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije škodo, ki nastane pri uporabi vozila, pri čemer mora biti škoda posledica tipične prometne situacije (tako tudi sodna praksa, primerjaj Cp 63/2007; II Ips 247/2006 in II Ips 20/2005). Za primer, če sodišče ne bi sledilo njenim pritožbenim navedbam glede njene pasivne legitimacije, je dodatno navedla, da se ne strinja z oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren le 30%; sodišče je previsoko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo; glede odmere odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je navedla; da sodišče prve stopnje ni razčistilo razhajanj v zaključkih sodnih izvedencev, zato je dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sobo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvo toženko, stroškovno zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnik je na pritožbo prve toženke odgovoril. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo prve toženke kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba tožnika pa je delno utemeljena.

K pritožbi prve toženke: Tožnik od prve toženke uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe po pogojih AO.

Pri pravilni uporabi materialnega prava je tako v tej zadevi odločilno vprašanje, ali je škodni dogodek potekal v okoliščinah in na način, ki ga je mogoče opredeliti kot uporabo motornega vozila v pomenu 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (2). Ta določa, da mora lastnik motornega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesnih poškodb, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Tako povzročena škoda je krita z obveznim zavarovanjem avtomobilske odgovornosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, katerih pritožnika niti ne izpodbijata, izhaja, da je do poškodbe tožnika prišlo med razkladanjem gradbenih mrež, in sicer je bil vzrok tožnikovi poškodbi padec - prevrnitev povezovalnega stebrička, ki povezuje bočni stranici nakladalnega prostora na kamionu, na glavo tožnika. Tožnik je tam stal (na razdalji 0,5 m od kamiona), ker je sodeloval v procesu raztovarjanja. Kamion je bil parkiran.

Opisani način nastanka škode ne sodi v pojem uporabe motornega vozila v pomenu 15. člena ZOZP. Navedeni pojem je pravni standard, ki ga praksa dokaj široko razlaga, vendar hkrati vedno zahteva, da gre za določeno prometno situacijo. Zakon torej ureja obvezno zavarovanje lastnikove (imetnikove) odgovornosti za škode v prometu.

Tako je sodišče druge stopnje presodilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvo toženko neutemeljen že zato, ker se zavarovanje po pogojih AO ne razširja tudi na primere, kot je obravnavani. Odločitev sodišča prve stopnje o ugotovitvi pasivne legitimacije prve toženke je torej napačna. Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pravilno povzema, da kamion ob škodnem dogodku ni opravljal svoje primarne naloge; da je bil kamion vključen v delovni proces (voznik ga je pripeljal na gradbišče, parkiral in začel z odpiranjem stranic), na koncu pa glede na to, da je voznik opustil določena potrebna ravnanja (ni se prepričal ali je območje raztovora prosto oseb), napravi napačen materialnopravni sklep, da je vtoževana škoda krita iz obveznega zavarovanja vozila. Glavni namen obveznega zavarovanja po ZOZP je socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu. To pomeni, da škodni dogodek, ki ni posledica tipične prometne situacije, ne more biti predmet kritja zavarovalnice. Drugače povedano: pravno relevanten v smislu predpisa, ki ureja obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, je le tisti vzrok, ki ga pravna norma iz 15. člena ZOZP glede na svoj namen šteje kot vzrok. Pri presoji pravnega standarda »rabe motornega vozila« je v konkretnem primeru odločilna predvsem okoliščina, da tožnikova škoda ni nastala zaradi tipične prometne situacije med vožnjo ali zaradi vožnje in ni posledica povečane nevarnosti motornega vozila.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v ugodilnem delu glede prve toženke na podlagi pete alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu, kolikor se nanaša na prvo toženko, zavrnilo.

Ker je že pomanjkanje pasivne legitimacije prve toženke zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na njo, sodišče druge stopnje ni presojalo utemeljenosti ostalih pritožbenih navedb prve toženke.

K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je prispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30%. Sodišče druge stopnje sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, katerih pritožba niti ne izpodbija, in materialnopravno odločitev o tem vprašanju kot pravilne in ugotavlja, da so pritožben trditve neutemeljene. Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik stal tik ob kamionu in na dogajanje na kamionu po lastnih besedah ni bil pozoren, da je stal preblizu kamiona, ko je lastnik podiral stranice ter predvsem glede na dejstvo, da tožnik varovalne čelade ni uporabljal pravilno, je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilen materialnopraven zaključek, da je tožnik sam prispeval k nastanku škodnega dogodka najmanj v višini 30%. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da se od tožnika, glede na profil poklica (železokrivec, tečaj za strojnika) in delovne izkušnje predpostavlja, da je seznanjen in se zaveda, čemu je namenjena čelada, kaj je njen namen in da predstavlja njegovo osnovno in nujno opremo na gradbišču. Od tožnika se je torej pričakovala vsaj takšna skrbnost, da si bo pravilno namestil čelado in s tem prispeval k svoji varnosti pri delu. Nasprotnim pritožbenim navedbam tožnika, ki si prizadeva za manjši delež krivde (oziroma ugotovitev da je njegov prispevek zanemarljiv), zato ni mogoče pritrditi. Tožnik šele v pritožbi prvič navaja, da Pravilnik o varstvu pri nakladanju in razkladanju tovornih vozil ni del izpita za varno delo železokrivca in da o takšnih nevarnostih tožnik ni bil poučen. Pri tem niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, zakaj novo navedenega ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, očitno pa je, da bi to lahko storil, zato sodišče druge stopnje teh njegovih trditev ni upoštevalo (337. člen ZPP). Dejstvo, ki ga pritožba izpostavlja, in sicer da nadrejeni tožnika na napačno uporabo čelade niso opozorili, pa je bilo ustrezno upoštevano pri materialnopravni presoji porazdelitve odgovornosti za škodni dogodek.

Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe pravilno ugotovilo, da tožnik prejema invalidnino, ki znaša 62,59 EUR (15.000,00 SIT) od 24. 7. 2000 dalje. Pritožnik šele v pritožbi prvič navede, da je dejansko prejemal invalidnino le v višini 37,47 EUR (8.980,49SIT) in za te trditve predloži dokaz - odločbo Z. za p. in i. z. z dne 5. 9. 2000 (priloga A77). Ker gre za novo trditev in predložen dokaz, ki ga tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno uveljavljal, sodišče druge stopnje teh njegovih navedb in dokaza ni upoštevalo (337. člen ZPP). Ne držijo namreč pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnika pozvati na dostavo ustrezne odločbe ali ta podatek preveriti po uradni dolžnosti pri ZPIZ. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega vodstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko in iz razpravnega načela ter temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem. Temeljno pravilo je, da je stranka tista, ki mora sodišču ponuditi trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek in v potrditev teh svojih trditev predložiti dokaze. Glede na to, da je bil podatek o višini invalidnine pomemben pri odločitvi v tej zadevi, je sodišče prve stopnje tožnika pravilno pozvalo, naj navede koliko invalidnine prejema. Mnenje pritožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti pred pristojnim organom opraviti ustrezne poizvedbe o višini invalidnine brez strankinega predloga, kot tudi zahtevati naj tožnik predloži ustrezne listine, pa bi presegla zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Pritožnik pa se nadalje v pritožbi tudi neuspešno sklicuje, da z navedenim dokazom ni prekludiran, ker naj bi šele s sodbo izvedel, da bo sodišče pri upoštevanju invalidnine naredilo enostavni matematični izračun. Višina invalidnine je bila za odločitev v obravnavani zadevi relevanten podatek že v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato bi lahko v tej smeri pravočasno zadostil dokaznemu bremenu. Samo dejstvo, da tožniku ni bil znan sam način vračunavanja invalidnine, kakršnega je napravilo sodišče, pa ni opravičljiv razlog, da bi lahko šteli v pritožbi predložen dokaz kot pravočasen.

Zakon o obligacijskih razmerjih (3), ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (4) uporablja za presojo obravnavanega razmerja, v 200. členu določa, da sodišče za nepremoženjsko škodo prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom, upoštevajoč pri tem temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načelo individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika – konkretnega oškodovanca – kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje).

Invalidnina je po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (5) denarno nadomestilo za telesno okvaro (2. odstavek 152. člena ZPIZ). Po 1. odstavku 152. člena ZPIZ je podana telesna okvara, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša prizadetost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb. Namen invalidnine je torej omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, to je z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve sfere. Invalidnina ima torej podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, ki mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 200. člena ZOR upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine. Tožnik ima prav, ko v pritožbi opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o pravični odškodnini ni pravilno upoštevalo, da tožnik prejema invalidnino. Sodišče prve stopnje je namreč najprej ocenilo, kakšna bi bila pravična denarna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (20.000,00 EUR), pri čemer pri tej oceni ni upoštevalo okoliščine, da tožnik prejema invalidnino. Slednje dejstvo pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tako, da je izračunalo, kolikšen znesek invalidnine bo, glede na statistične podatke o umrljivosti moških tožnikove starosti, prejel tožnik. Nato je izračunalo kolikšen znesek letno bi prejel tožnik na račun prejete odškodnine in ga primerjalo z izračunanim zneskom, ki bi ga tožnik prejel letno iz naslova invalidnine. Po primerjavi teh dveh zneskov je ugotovilo, da bo tožnik z invalidnino pridobil 88% odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je odločilo, da je upravičen le do razlike (2.400,00 EUR). Takšen način vračunavanja invalidnine je napačen.

Sodišče mora pri odločanju o pravični odškodnini za nepremoženjsko škodo upoštevati izhodišča, ki so določena v 200. in 203. členu ZOR. Tako mora upoštevati tudi namen odškodnine. S stališča oškodovanca je namen odškodnine zadoščenje (satisfakcija). Bistvenega pomena je torej oškodovančev občutek moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode. Sodišče mora torej glede na vse okoliščine konkretnega primera ugotoviti, ali invalidnina, ki jo prejema oškodovanec, v takšni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, da mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo 200. in 203. člen ZOR, ker je pričakovani mnogokratnik invalidnine preprosto odštelo od odškodnine. Ni namreč upoštevalo namena odškodnine. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika v tem delu delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode.

Sodišče druge stopnje je tako invalidnino, ki jo je in jo bo prejemal tožnik, upoštevalo kot eno od okoliščin primera pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Upoštevalo pa je tudi vse druge okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in katerih pritožba, z izjemo same višine prejete invalidnine, niti ne izpodbija (13., 14. in 15. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Po presoji sodišča druge stopnje je upoštevaje vse okoliščine primera, še posebej pa torej tudi invalidnino, ki jo tožnik prejema, tožnik upravičen do pravične odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 12.000,00 EUR. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 24.300,00 EUR, in ne 14.700,00 EUR (stran 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar z upoštevanjem 30% tožnikovega soprispevka k nastanku škode znaša 17.010,00 EUR. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi v tem delu na podlagi pete alineje 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je druga toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 17.010,00 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 4.076.276,40 SIT za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 v višini 13,5%, od zneska 4.076.276,40 SIT za čas od 28. 6. 2003 do 31. 12. 2006 v višini zakonskih zamudnih obresti in od zneska 17.010,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje do plačila v višini zakonskih zamudnih obresti. Ker obresti od navedenega zneska do uveljavitve Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), to je do 22. 5. 2007 še niso dosegle zneska glavnice, sodišče druge stopnje njihovega teka ni omejilo (376. člen OZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006) in je tako tudi v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi spremembe višine odškodnine se je spremenil tudi uspeh tožnika v tem pravdnem postopku, zato je bilo potrebno izpodbijano sodbo spremeniti tudi v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov v razmerju med tožnikom in drugo toženko. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Uspeh tožnika v pravdi je 47,5% (70% temelj, 25% (6) višina), zato mu gre v takšnem deležu tudi povrnitev pravdnih stroškov. Celotne stroške tožnika do pritožbe je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi odmerilo v znesku 8.384,82 EUR, druge toženke pa v znesku 1.695,39 EUR. Sama odmera teh stroškov ni bila predmet pritožbene graje. Upoštevajoč delni uspeh je druga toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 47,5%, tožnik pa drugi toženki njene stroške v višini 52,5%. Po opravljenem pobotanju je druga toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 3.092,71 EUR (7). Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na pravdne stroške v razmerju med tožnikom in drugo toženko spremenilo tako, da je druga toženka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.092,71 EUR.

Tožnikova pritožba v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjske škode, pa je v celoti neutemeljena.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da druga toženka ni pasivno legitimirana v tem sporu v delu zahtevka, ki se nanaša na izgubljen dohodek (enako velja za rento). Iz 8. točke 3. odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje odgovornosti druge toženke O-96 (priloga B8) namreč izhaja, da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zaradi posrednih škod, ki nastanejo ob zavarovalnem primeru (med drugimi našteva tudi izgubo zaslužka). Ker je tako v tem delu zahtevek tožnika tudi zoper drugo toženo stranko že iz navedenega razloga neutemeljen, njegove pritožbene navedbe, ki grajajo te ugotovitve sodišča prve stopnje in le-temu očitajo kršitve, ne morejo biti uspešne.

Glede vtoževane premoženjske škode iz naslova tuje pomoči ter glede stroškov v zvezi z zdravljenjem (še zahtevanih 150.000,00 SIT) je odločitev sodišča prve stopnje prav tako pravilna. Sodišče druge stopnje sprejema pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki so vodili v zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje (stran 17 in 18 obrazložitve). Sicer pa je tudi v tem delu napačno stališče pritožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnika pozvati na konkretnejšo opredelitev tožbenega zahtevka, saj bi bilo to v nasprotju z razpravnim načelom in načelom enakega obravnavanja pravdnih strank, ker bi tožniku s tem dejansko prekomerno pomagalo pri uveljavljanju svojega zahtevka. Taka prekomerna pomoč stranki bi lahko utemeljeno vzbudila dvom v nepristranskost sodišča in bi posegla tudi v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem. Očitane kršitve, torej niso podane.

Zaradi navedenega in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi prve toženke v celoti, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo, medtem ko je pritožbo tožnika v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (5. alineja 358. člena ZPP in 353. člen ZPP).

Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (1. odstavek 165. člena ZPP), če pa spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženko, se je spremenil tudi uspeh prve toženke v tem pravdnem postopku. Tožnik z zahtevkom v delu, ki se nanaša na prvo toženko ni uspel, zato ji je dolžan povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je prvi toženki odmerilo pravdne stroške v višini 3.660,28 EUR. Sama odmera ni predmet pritožbene graje. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na povrnitev pravdnih stroškov v razmerju med tožnikom in prvo toženko spremenilo tako, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.660,28 EUR. Tožnik pa je dolžan prvi toženki povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka (na podlagi določila 1. odstavka 154. člena ZPP) - s pritožbo je prva toženka uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pritožbene stroške. Višino le-teh je sodišče druge stopnje odmerilo v znesku 563,67 EUR, in sicer za sestavo pritožbe 625 točk (namesto priglašenih 1800 točk - Tar. št. 21/1 Odvetniške tarife) (8), povečano za 20% DDV, ob vrednosti 0,459 EUR za točko; dobljenemu znesku je sodišče prištelo še strošek za plačilo sodne takse za pritožbo v višini 219,42 EUR (glej zaznamek na list. št. 330).

Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških pa temelji na določilu 2. odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel (njegov uspeh sodišče druge stopnje ocenjuje na 20% (9)), zato mu je druga toženka dolžna povrniti ustrezen del pritožbenih stroškov, katerih višino je sodišče druge stopnje odmerilo v znesku 561,82 EUR, in sicer za sestavo pritožbe 1000 točk (namesto priglašenih 1050 točk - Tar. št. 21/1 Odvetniške tarife) (10), 20 točk za administrativne stroške, povečano za 20% DDV, ob vrednosti 0,459 EUR za točko. Ob upoštevanju 20% tožnikovega uspeha je tako druga toženka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 112,36 EUR. Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo priglašenih stroškov za plačilo sodne takse, ker je bil oproščen plačila sodne takse v tem postopku (sklep z dne 14. 1. 2002, list. št. 9 in 10). Stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo pa tožnik nosi sam, ker z njim ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi in ta ni bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku – ZPP-UPB3. Urad ni list RS, št. 73/07 s spremembami in dopolnitvami, zadnje Urad ni list RS, št. 121/08, v nadaljevanju ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 70/94 in spremembe (v nadaljevanju ZOZP).

(3) Uradni list SFRJ, št. 29/1978 in spremembe (v nadaljevanju ZOR).

(4) Uradni list RS, št. 83/2001 in spremembe (v nadaljevanju OZ).

(5) Uradni list RS, št. 12/92 in spremembe (v nadaljevanju ZPIZ); smiselno enake določbe vsebuje tudi novi ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in spremembe, glej 143. člen.

(6) 17.085,94 EUR/69.162,07 EUR

(7) 47,5% od 8.384,82 EUR zmanjšano za 52.5% od 1.695,39 EUR.

(8) Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da vrednost izpodbijanega dela znaša 11.071,38 EUR.

(9) 6.720,00 EUR/33.580,00 EUR.

(10) Sodišče druge stopnje je upoštevalo, da vrednost izpodbijanega dela znaša 33.580,00 EUR.