Jedro

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je prišlo do sprememb v preživninski zmožnosti obeh staršev tožnikov. Upoštevalo je, da je bila mati tožnikov ob prejšnji določitvi preživnine popolno delovno zmožna in zaposlena za polni delovni čas, sedaj pa je delovni invalid III. kategorije s skrajšanim delovnim časom na 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, okoliščino da je tožencu odpadla preživninska obveznost, ki jo je imel do ene od hčera iz prejšnje življenjske skupnosti, kot bistveno spremenjeno okoliščino pa je upoštevalo tudi toženčevo lastništvo stanovanja v D., ki pri prejšnji določitvi preživnin tožnikom ni bilo upoštevano, saj se je zanj zvedelo šele tekom tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in za obdobje po 9. 12. 2016 zvišalo mesečno preživnino, ki je bila določena s sodno poravnavo IV P 1356/2013-IV s 5. 1. 2015 v višini 100 EUR za vsakega otroka, in sicer na 177 EUR za petnajstletno A. A. ter 170 EUR za osemletno B. A. in desetletnega C. A. Višji tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožuje toženec iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec navaja, da povišana preživninska obveznost presega njegove finančne zmožnosti, saj predstavlja 90 % njegovega dohodka, skupaj s preživnino, ki jo je dolžan plačevati za hči iz prejšnje zakonske zveze pa celo presega njegov neto dohodek iz zaposlitve. Po mnenju toženca sodišče prve stopnje ni povsem upoštevalo vseh spremenjenih okoliščin. Zakonita zastopnica tožnikov tudi po ugotovljeni invalidnosti III. kategorije in zaposlitvi s polovičnim delovnim časom prejema enako visok dohodek. Tudi ji ni treba več plačevati najemnine za stanovanje v višini 500 EUR, pri pridobivanju hrane in stroških pa ji z darili pomagata tudi njena starša. Toženec zasluži manj, kot v času sklenitve sodne poravnave, saj je prej zaslužil 850 EUR, sedaj pa 620 EUR. Toženec tudi več ne oddaja nepremičnine, katere polovični lastnik je (lastnica druge polovice je njegova mati), ki jo je prej oddajal za okrog 1000 EUR, saj v njej sam prebiva. Tudi niso izkazane potrebe otrok, saj tožniki niso predložili nobenih dokazil za hrano, mobitel, obleke in druge stroške. Zakonita zastopnica tožnikov prejema še otroški dodatek v višini 324,05 EUR, dohodek iz botrstva za vsakega otroka v višini 30 EUR, subvencionirano prehrano v šoli in dodatek za veliko družino v višini 395 EUR. Ugotovljene potrebe otrok so glede na zmožnosti njihovih staršev pretirane in bi jih bilo treba zmanjšati. Toženec je z gotovino od prodaje nepremičnine v višini 64.000 EUR, ki jo je dobil v postopku razdelitve skupnega premoženja, plačal dolgove. S povišano preživnino si želi zakonita zastopnica v resnici (pre)urediti svoje stanovanje, v katerem sedaj prebivajo tožniki. Navedel je še, da je s 5. 10. 2017 prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba, saj je izgubil službo.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožniki so v tej pravdi zahtevali zvišanje toženčeve preživninske obveznosti, ki je bila dogovorjena z omenjeno sodno poravnavo. Pogoj za spremembo oziroma določitev višje preživnine je sprememba tistih pravno relevantnih okoliščin, ki so pogojevale njeno določitev z izvršilnim naslovom (132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR). S tem je bilo ob prejšnji določitvi preživnine vzpostavljeno ravnotežje med potrebami otrok in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi njihovih staršev - preživninskih zavezancev (129. člen ZZZDR). Da bi tožniki v pravdi za zvišanje preživnine uspeli, morajo dokazati, da se je navedeno ravnotežje porušilo zaradi bistvenih sprememb v potrebah preživninskih upravičencev ali sprememb v materialnih ter pridobitnih zmožnostih preživninskih zavezancev.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je prišlo do sprememb v preživninski zmožnosti obeh staršev tožnikov. Kot pravnorelevantno je treba izpostaviti predvsem okoliščino, da je bila mati tožnikov ob prejšnji določitvi preživnine popolno delovno zmožna in zaposlena za polni delovni čas, sedaj pa je delovni invalid III. kategorije s skrajšanim delovnim časom na 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, okoliščino da je tožencu odpadla preživninska obveznost, ki jo je imel do ene od hčera iz prejšnje življenjske skupnosti, kot bistveno spremenjeno okoliščino pa je treba upoštevati tudi toženčevo lastništvo stanovanja v D., ki pri prejšnji določitvi preživnin tožnikom ni bilo upoštevano, saj se je zanj zvedelo šele tekom tega postopka.

8. Če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine bistveno spremenile, je treba preživnino ponovno odmeriti oziroma pravnorelevantne dejavnike iz 129. člena ZZZDR ponovno uravnotežiti. Novo določena preživnina, izražena v denarju, pa ne sme biti rezultat golega matematičnega preračunavanja ampak predvsem posledica vrednotenja. To pomeni, da pri določitvi preživnine ne gre za matematično eksaktno ugotavljanje potreb otrok, saj te ne morejo biti vsak mesec enake. Sodišče se zato na v številkah izražene potrebe opira, vendar to stori okvirno.1 Prav tako pa pri ugotavljanju preživninske zmožnosti vsakega od staršev ne gre le za primerjavo njunih mesečnih dohodkov. Upoštevati je treba vse tisto premoženje preživninskega zavezanca, s katerim je mogoče zagotoviti uspešen telesni in duševni razvoj otroka (129.a člen ZZZDR), po sodni praksi pa tudi tisto, ki ga je po lastni krivdi opustil oziroma opušča pridobiti. V okviru preživninske obremenitve staršev je treba upoštevati tudi skrb za varstvo in vzgojo otroka, če jo eden od staršev nudi otroku v večji meri od drugega. Gre za okoliščino, ki nima denarnega ekvivalenta, ima pa bistven vpliv na uspešen telesni in duševni razvoj otroka.

9. Pri ugotavljanju potreb mladoletnih otrok je treba izhajati iz določbe drugega odstavka 129a. člena ZZZDR, ki določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so stroški skupnih mesečnih potreb mladoletnih otrok v višini 265 EUR za A. A. in 255,5 EUR za B. A. in C. A. Neutemeljen je očitek toženca, da so potrebe otrok pretirane, kot tudi, da niso dokazane. Tožniki so vse ugotovljene potrebe pravočasno zatrjevali, določene so razvidne iz izpiska transakcijskega računa njihove zakonite zastopnice (elektrika, voda), določene pa je sodišče ugotovilo z zaslišanjem zakonite zastopnice. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so potrebe tožnikov ugotovljene v realnih zneskih. Na člana gospodinjstva oziroma otroka so bili ugotovljeni naslednji mesečni stroški: strošek vode in elektrike 100 EUR, odvoza smeti 25 EUR, mobilnih podatkov 46 EUR, televizije 14 EUR, hrane 62,50 EUR, oblačil, obutve in kozmetike 50 (B. A., C. A.), oziroma 60 EUR (A. A.), kamor je vštelo še strošek valete in birme, šolskih potrebščin 30 EUR, mobilnega telefona 20 EUR, žepnine 10 EUR, rojstnodnevnih daril 5 EUR ter letni strošek drv za kurjavo 1.500 EUR. Navedeni stroški niso pretirani, ne po vrsti stroška kot tudi ne po višini. Tega dejstva tudi ne spremeni pritožbena navedba toženca, da občasno zakoniti zastopnici s hrano pomagajo njeni starši (vse hrane se pač ne da pridelati) in da imajo otroci v šoli subvencionirano prehrano. Iz izpodbijane odločitve namreč ne izhaja, da naj bi bila v ocenjenem strošku prehrane (po 2 EUR na otroka na dan) zajeta tudi šolska prehrana. Potrebe otrok so ugotovljene ustrezno, sodišče prve stopnje pa materine nerealne in pretirane ocene posameznih stroškov ni upoštevalo, kar je tudi pogojevalo delno zavrnitev tožbenega zahtevka.

10. Pri presoji materialne in pridobitne zmožnosti staršev tožnikov je sodišče upoštevalo celo znesek, ki ga prejmejo otroci iz naslova botrstva. Drugačen pritožbeni očitek toženca zato ne drži. Pravilno pa ni upoštevalo zneska otroškega dodatka. Sredstev socialne države, ki jih rezidenčni starš in otrok prejmeta iz javnih sredstev, namreč ni mogoče obravnavati kot del preživninskih zmožnosti starša ali morda otrokovih lastnih dohodkov.2 Pravica do t.i. socialnih prejemkov je namreč odvisna od ugotovljenega materialnega položaja upravičencev. Pri ugotavljanju tega pa se, kot sestavni del dohodka "z zakonom določenih oseb" (4. točka 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ZUPJS), vselej upošteva tudi preživnina, hkrati pa se ta odšteva od dohodka preživninskega zavezanca (1. točka prvega odstavka 13. člena ZUPJS).

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno presodilo spremenjenih okoliščin na strani matere tožnikov oziroma njene preživninske zmožnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so njene dejanske in potencialne zmožnosti za pridobivanje dohodka bistveno zmanjšane, saj je bila pri njej ugotovljena invalidnost III. kategorije. Tega pa ne spremeni dejstvo, da ima zakonita zastopnica enake mesečne prejemke (dohodek in dodatek za invalidnost), kot jih je imela pred invalidnostjo, saj na njeno (ne)zmožnost za doseganje dodatnega, večjega zaslužka to ne vpliva. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi dejstvo, da zakoniti zastopnici pomagajo njeni starši v višini med 500 in 1.000 EUR mesečno. Upoštevalo je tudi okoliščino, da zakonita zastopnica nima več stroška v višini 500 EUR za najemnino za stanovanje, v katerem je prebivala s tožniki. Zakonita zastopnica tožnikov po razdelitvi skupnega premoženja s tožniki prebiva v svoji nepremičnini, ki pa je potrebna vlaganj za zagotovitev dostojnih razmer za prebivanje tožnikov.

12. Temeljni očitek toženca v zvezi z ugotovitvijo njegove materialne in pridobitne zmožnosti za preživljanje v primerjavi s preživninsko zmožnostjo matere tožnikov je, da seštevek vseh preživninskih obveznosti, ki jih je dolžan plačevati, presega njegov neto osebni dohodek v višini 620 EUR, dohodki matere tožnikov pa so višji. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da pri ugotavljanju preživninske zmožnosti vsakega od staršev ne gre le za primerjavo njunih mesečnih dohodkov. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da so toženčeve preživninske zmožnosti višje, kot jih je skušal prikazati (23. do 27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Dejstvo je, da se je toženec prostovoljno odpovedal visokemu prihodku, najemnini v višini 1000 EUR, ki jo je prejemal ob oddajanju svoje stanovanjske hiše. Ne drži, da je na to nepremičnino eksistencialno vezan, glede na to, da ima še dve nepremičnini oziroma še eno stanovanje. Končno bi lahko nadaljeval z oddajanjem hiše, sam pa si poiskal cenejši najem. Toženec po lastni odločitvi tudi ne oddaja svojega poslovnega prostora v K., čeprav bi to lahko storil, glede na to, da ga brezplačno uporablja določeno društvo. Z ničemer ni dokazal svojih trditev, da ta poslovni prostor že več let neuspešno skuša oddati ali prodati. Enako velja za stanovanje v D., ki ostaja nezasedeno, ker naj bi ga bilo potrebno obnoviti. Temu razlogu opustitve pridobivanja dohodka z oddajanjem stanovanja ni mogoče slediti glede na to, da je s prodajo nepremičnine iz skupnega premoženja in po poplačilu upnika prejel 64.000 EUR denarnih sredstev, ki bi jih lahko vložil v obnovo stanovanja. Poleg tega se toženec ukvarja z gradbeništvom, torej ima veščine, da stanovanje usposobi za uporabo.

13. Toženčeva dejanska preživninska zmožnost je torej bistveno višja, kot jo je skušal prikazati. Tega zaključka njegove pritožbene navedbe, ki se nanašajo na hipotekarno obremenjenost njegovih nepremičnin ne spreminjajo. Morebitno odplačevanje anuitet bankam nima pravno relevantnega vpliva na to, ali bi toženec lahko nepremičnine oddajal ali ne. Ravno obratno, z morebitnimi najemninami od oddajanja predmetnih nepremičnin v najem bi lahko toženec odplačeval svoje dolgove. Tudi niso prepričljive navedbe toženca, da za preživninske obveznosti porabi skoraj ves svoj dohodek, ko pa lahko hkrati (očitno) še vedno (uspešno) ohranja vse svoje nepremičnine v svojem lastništvu ter krije vse lastne življenjske stroške. Toženec je predložil nekaj odprtih, neporavnanih obveznosti do upnikov (npr. X), med temi pa ni nobena obveznost iz naslova morebitnega neodplačevanja posojil bankam, ki so bila stvarnopravno zavarovana (s hipotekami na nepremičninah). Če toženec svojih obveznosti do bank ne bi (od)plačeval, bi se zastavne upnice (ob odsotnosti navedb o reprogramiranju dolgov) poplačale iz vrednosti zavarovanega premoženja ob njegovi prodaji, še posebej ob dejstvu, da je zaznamovana neposredna izvršljivost. Ob dejstvu, da tudi toženčeva mati (D. D.) in njegov prijatelj, delodajalec E. E., nista potrdila navedb toženca, da mu posojata denar za plačevanje stroškov, ki jih sam domnevno ni zmogel plačevati, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima toženec poleg uradno izkazanih tudi dodatne dohodke.

14. Toženec je za razliko od matere otrok povsem pridobitno zmožen. Prav tako ni nikakršnih indicev, da bi bil kakorkoli težje zaposljiv.3 Pritožbi je sicer priložil potrdilo o vpisu v evidenco brezposelnih oseb pri Zavodu RS za zaposlovanje, ki pa na oceno njegove pridobitne zmožnosti ne vpliva. Poleg tega gre za dejstvo, ki v času odločanja sodišča prve stopnje ni obstajalo, zato tudi ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

15. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je preživninska zmožnost toženca večja od zmožnosti zakonite zastopnice tožnikov (2/3 : 1/3), saj je ni mogoče omejiti zgolj na uradno izkazani dohodek 620 EUR, ker je za razliko od matere tožnikov popolno delovno zmožen in ker je lastnik oziroma solastnik treh nepremičnin (stanovanja, poslovnega prostora in hiše) v vrednosti 175.406,60 EUR (zakonita zastopnica tožnikov je lastnica nepremičnin v vrednosti 78.104,89 EUR). Poleg tega je vse breme vzgoje, varstva in skrbi za otroke na njihovi materi. Toženčeva pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. ZPP).

1 Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 264/2016, tč. 8 obrazložitve. 2 Odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 186/2014 in II Ips 264/2016. 3 Toženec je sicer zatrjeval, da ima zdravstvene težave, a tega ni dokazal.