Jedro

Jedro

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela.

Izrek

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 280,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 6. 2023 in opr. št. ... z dne 20. 9. 2023 ter toženi stranki naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.230,07 EUR.

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 6. 2023 in opr. št. ... z dne 20. 9. 2023 ter toženi stranki naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.230,07 EUR.

1.Sodišče prve stopnje je razveljavilo odločbi tožene stranke opr. št. ... z dne 28. 6. 2023 in opr. št. ... z dne 20. 9. 2023 ter toženi stranki naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 1.230,07 EUR.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja, da je bila premestitev opravljena skladno z drugim odstavkom 149. člena ZJU, upoštevani so bili vsi pogoji in kriteriji, zato je zakonita. Premestitev tožnika v bližino njegovega doma ni bila možna. Tožniku je bila tekom sodnega postopka ponujena premestitev v službo A. PP B., ki pa je ni sprejel. Tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, zato v določenih urah niti ne bi mogel priti v službo z javnim prevozom, sicer pa je možno od starega do novega delovnega mesta priti v manj kot eni uri. Navedena odločitev po vsebini spada med avtonomne odločitve delodajalca, ne pa v sfero tožnika ali sodišča. Napačen je zaključek sodišča, da traja vožnja z javnim prevoznim sredstvom več kot eno uro, ker naj bi bilo pri tem potrebno upoštevati povprečje. ZJU določbe o upoštevanju povprečja ne vsebuje, sodišče je določbo nezakonito razširilo. S tem je tudi prekoračilo trditveno podlago, saj tožnik navedb o povprečnem trajanju časa vožnje ni podal. Trdil je, da javnega prevoza na tej razdalji ne more uporabljati. Vprašanje je, kaj sploh pomeni dejanski čas vožnje, če tožnik dejansko sploh ne vozi na tej relaciji. Priglaša stroške pritožbe.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja, da je bila premestitev opravljena skladno z drugim odstavkom 149. člena ZJU, upoštevani so bili vsi pogoji in kriteriji, zato je zakonita. Premestitev tožnika v bližino njegovega doma ni bila možna. Tožniku je bila tekom sodnega postopka ponujena premestitev v službo A. PP B., ki pa je ni sprejel. Tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, zato v določenih urah niti ne bi mogel priti v službo z javnim prevozom, sicer pa je možno od starega do novega delovnega mesta priti v manj kot eni uri. Navedena odločitev po vsebini spada med avtonomne odločitve delodajalca, ne pa v sfero tožnika ali sodišča. Napačen je zaključek sodišča, da traja vožnja z javnim prevoznim sredstvom več kot eno uro, ker naj bi bilo pri tem potrebno upoštevati povprečje. ZJU določbe o upoštevanju povprečja ne vsebuje, sodišče je določbo nezakonito razširilo. S tem je tudi prekoračilo trditveno podlago, saj tožnik navedb o povprečnem trajanju časa vožnje ni podal. Trdil je, da javnega prevoza na tej razdalji ne more uporabljati. Vprašanje je, kaj sploh pomeni dejanski čas vožnje, če tožnik dejansko sploh ne vozi na tej relaciji. Priglaša stroške pritožbe.

2.Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Vztraja, da je bila premestitev opravljena skladno z drugim odstavkom 149. člena ZJU, upoštevani so bili vsi pogoji in kriteriji, zato je zakonita. Premestitev tožnika v bližino njegovega doma ni bila možna. Tožniku je bila tekom sodnega postopka ponujena premestitev v službo A. PP B., ki pa je ni sprejel. Tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, zato v določenih urah niti ne bi mogel priti v službo z javnim prevozom, sicer pa je možno od starega do novega delovnega mesta priti v manj kot eni uri. Navedena odločitev po vsebini spada med avtonomne odločitve delodajalca, ne pa v sfero tožnika ali sodišča. Napačen je zaključek sodišča, da traja vožnja z javnim prevoznim sredstvom več kot eno uro, ker naj bi bilo pri tem potrebno upoštevati povprečje. ZJU določbe o upoštevanju povprečja ne vsebuje, sodišče je določbo nezakonito razširilo. S tem je tudi prekoračilo trditveno podlago, saj tožnik navedb o povprečnem trajanju časa vožnje ni podal. Trdil je, da javnega prevoza na tej razdalji ne more uporabljati. Vprašanje je, kaj sploh pomeni dejanski čas vožnje, če tožnik dejansko sploh ne vozi na tej relaciji. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožene stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih s pritožbenimi navedbami vsebinsko ne utemelji. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje jasno in natančno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih ter je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja:

5.Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih s pritožbenimi navedbami vsebinsko ne utemelji. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje jasno in natančno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih ter je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja:

5.Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar jih s pritožbenimi navedbami vsebinsko ne utemelji. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje jasno in natančno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih ter je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja:

6.Sodišče prve stopnje se je pri presoji premestitve tožnika pravilno oprlo na določbo 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki v drugem odstavku določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb na območju RS dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. V konkretnem primeru nov kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km (med strankama navedeno ni bilo sporno), vendar pa vožnja z vlakom, kot edino možno obliko javnega prevoza na razdalji med Rogatcem, kot dotedanjim krajem opravljanja dela in Celjem, kot novim krajem opravljanja dela, v povprečju traja več kot eno uro v eno smer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker eden od alternativnih pogojev, določenih v citirani določbi v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

6.Sodišče prve stopnje se je pri presoji premestitve tožnika pravilno oprlo na določbo 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki v drugem odstavku določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb na območju RS dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. V konkretnem primeru nov kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km (med strankama navedeno ni bilo sporno), vendar pa vožnja z vlakom, kot edino možno obliko javnega prevoza na razdalji med Rogatcem, kot dotedanjim krajem opravljanja dela in Celjem, kot novim krajem opravljanja dela, v povprečju traja več kot eno uro v eno smer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker eden od alternativnih pogojev, določenih v citirani določbi v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

6.Sodišče prve stopnje se je pri presoji premestitve tožnika pravilno oprlo na določbo 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ki v drugem odstavku določa, da je premestitev zaradi delovnih potreb na območju RS dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. V konkretnem primeru nov kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km (med strankama navedeno ni bilo sporno), vendar pa vožnja z vlakom, kot edino možno obliko javnega prevoza na razdalji med Rogatcem, kot dotedanjim krajem opravljanja dela in Celjem, kot novim krajem opravljanja dela, v povprečju traja več kot eno uro v eno smer, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker eden od alternativnih pogojev, določenih v citirani določbi v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja.1 S tem ni preseglo vsebine in namena citirane zakonske norme. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela. Glede na navedeno se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačno presojo, ki bi upoštevala zgolj najkrajši možni čas trajanja vožnje z javnim prevoznim sredstvom (58 minut). Sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage tožnika, saj uporaba povprečja sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s tožnikovimi trditvami o nezmožnosti javnega prevoza v predpisanih časovnih okvirih.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja.1 S tem ni preseglo vsebine in namena citirane zakonske norme. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela. Glede na navedeno se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačno presojo, ki bi upoštevala zgolj najkrajši možni čas trajanja vožnje z javnim prevoznim sredstvom (58 minut). Sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage tožnika, saj uporaba povprečja sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s tožnikovimi trditvami o nezmožnosti javnega prevoza v predpisanih časovnih okvirih.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vožnja z javnim prevozom med Rogatcem in Celjem traja 1 uro in 4 minute, pri čemer je pri presoji utemeljeno upoštevalo povprečni čas trajanja vožnje, upoštevajoč več povezav (voženj) tekom dneva in njihov čas trajanja.1 S tem ni preseglo vsebine in namena citirane zakonske norme. Upoštevanje povprečnega časa trajanja vožnje z javnim prevozom je namreč smiselno predvsem v primerih, kot je konkretni, ko je razpoložljivost javnega prevoza slaba, trajanje vožnje pa spremenljivo, kar pomeni, da se čas trajanja vožnje bistveno razlikuje glede na uro dneva. Z upoštevanjem povprečja se prepreči, da bi odločitev o dopustnosti premestitve temeljila na izjemno ugodnih ali izjemno neugodnih okoliščinah, ki ne odražajo dejanskega vsakodnevnega dostopa do novega kraja dela. Glede na navedeno se toženka v pritožbi neutemeljeno zavzema za drugačno presojo, ki bi upoštevala zgolj najkrajši možni čas trajanja vožnje z javnim prevoznim sredstvom (58 minut). Sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage tožnika, saj uporaba povprečja sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s tožnikovimi trditvami o nezmožnosti javnega prevoza v predpisanih časovnih okvirih.

8.ZJU v 149. členu veže tako razdaljo kot čas, potreben za pot, na kraj opravljanja dela, pri čemer kot kriterij določa čas vožnje z javnim prevozom. Zato za dopustnost premestitve po tej določbi ZJU ni bistveno niti kje ima javni uslužbenec kraj bivališča, iz katerega se praviloma vozi na delo, niti kako se dejansko vozi na delo.

8.ZJU v 149. členu veže tako razdaljo kot čas, potreben za pot, na kraj opravljanja dela, pri čemer kot kriterij določa čas vožnje z javnim prevozom. Zato za dopustnost premestitve po tej določbi ZJU ni bistveno niti kje ima javni uslužbenec kraj bivališča, iz katerega se praviloma vozi na delo, niti kako se dejansko vozi na delo.

8.ZJU v 149. členu veže tako razdaljo kot čas, potreben za pot, na kraj opravljanja dela, pri čemer kot kriterij določa čas vožnje z javnim prevozom. Zato za dopustnost premestitve po tej določbi ZJU ni bistveno niti kje ima javni uslužbenec kraj bivališča, iz katerega se praviloma vozi na delo, niti kako se dejansko vozi na delo.

9.Kam meri pritožba s trditvijo, da odločitev o premestitvi po vsebini spada med avtonomne odločitve delodajalca, ne pa v sfero tožnika ali sodišča, ni povsem razumljivo. Določba drugega odstavka 149. člena ZJU je jasna. Premestitev je dopustna le, če kraj opravljanja dela od dosedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da traja vožnja z javnim prevoznim sredstvom več kot eno uro, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

9.Kam meri pritožba s trditvijo, da odločitev o premestitvi po vsebini spada med avtonomne odločitve delodajalca, ne pa v sfero tožnika ali sodišča, ni povsem razumljivo. Določba drugega odstavka 149. člena ZJU je jasna. Premestitev je dopustna le, če kraj opravljanja dela od dosedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da traja vožnja z javnim prevoznim sredstvom več kot eno uro, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

9.Kam meri pritožba s trditvijo, da odločitev o premestitvi po vsebini spada med avtonomne odločitve delodajalca, ne pa v sfero tožnika ali sodišča, ni povsem razumljivo. Določba drugega odstavka 149. člena ZJU je jasna. Premestitev je dopustna le, če kraj opravljanja dela od dosedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da traja vožnja z javnim prevoznim sredstvom več kot eno uro, je odločitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve pravilna.

10.Navedbe tožene stranke, da premestitev tožnika v bližino njegovega doma ni bila možna, ker bi v tem primeru šlo za premestitev v drugo PU, da vodstvo PU C. nima pristojnosti odločati o premestitvi tožnika na območje druge PU (PU D.), da je bila tožniku tekom sodnega postopka ponujena premestitev v službo A. PP B., ki pa je ni sprejel, ter da tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, posledično v določenih urah niti ne bi mogel priti v službo z javnim prevozom, se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Navedbe tožene stranke, da premestitev tožnika v bližino njegovega doma ni bila možna, ker bi v tem primeru šlo za premestitev v drugo PU, da vodstvo PU C. nima pristojnosti odločati o premestitvi tožnika na območje druge PU (PU D.), da je bila tožniku tekom sodnega postopka ponujena premestitev v službo A. PP B., ki pa je ni sprejel, ter da tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, posledično v določenih urah niti ne bi mogel priti v službo z javnim prevozom, se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Navedbe tožene stranke, da premestitev tožnika v bližino njegovega doma ni bila možna, ker bi v tem primeru šlo za premestitev v drugo PU, da vodstvo PU C. nima pristojnosti odločati o premestitvi tožnika na območje druge PU (PU D.), da je bila tožniku tekom sodnega postopka ponujena premestitev v službo A. PP B., ki pa je ni sprejel, ter da tožnik opravlja delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, posledično v določenih urah niti ne bi mogel priti v službo z javnim prevozom, se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva in ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP potrebo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP potrebo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11.Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere je po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP potrebo paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR (nagrada za odgovor 375 točk - tar. št. 16/4 Odvetniške tarife (OT), materialni stroški 2 %, 22 % DDV, vrednost točke 0,60 EUR). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso izkazani (poročilo stranki).

12.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR (nagrada za odgovor 375 točk - tar. št. 16/4 Odvetniške tarife (OT), materialni stroški 2 %, 22 % DDV, vrednost točke 0,60 EUR). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso izkazani (poročilo stranki).

12.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR (nagrada za odgovor 375 točk - tar. št. 16/4 Odvetniške tarife (OT), materialni stroški 2 %, 22 % DDV, vrednost točke 0,60 EUR). Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker niso izkazani (poročilo stranki).

-------------------------------

-------------------------------

-------------------------------

1Podobno tudi VDSS, opr. št. Pdp 293/2018.

1Podobno tudi VDSS, opr. št. Pdp 293/2018.

1Podobno tudi VDSS, opr. št. Pdp 293/2018.

Zveza:

Zveza:

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 149, 149/2

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 149, 149/2

Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 149, 149/2

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.