Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da za plačevanje pavšalnih zneskov ni bilo podlage v Pogodbi, drugih dogovorih ali opravljenih storitvah. Glede na takšno ugotovitev ni utemeljeno sklicevanje revidentke na domnevno vzpostavljeno poslovno prakso med strankama. Praksa, vzpostavljena med strankama, namreč nima regulativne funkcije, temveč razlagalno. Tako se določba 12. člena OZ uporabi le v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, saj praksa, vzpostavljena med strankama, po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja.

Četudi je bila med strankama vzpostavljena določena praksa, pa je imela njena opustitev s strani tožene stranke (četudi zaradi »likvidnostnih težav«) za posledico, da tožeča stranka (po oktobru 2005) ni bila več upravičena izvajati zdravstvenega varstva z istovrstno vsebino oziroma na isti način (s prikrivanjem opravljanja kurativnih zdravstvenih storitev pod pojmom ostalih preventivnih zdravstvenih dejavnosti in zaračunavanjem pavšalnih nadomestil). Glede na ravnanje tožene stranke, ki po oktobru 2005 ni več pristajala na dotedanji način poslovanja med strankama (po katerem je tožeči stranki financirala tudi druge storitve iz zdravstvenega varstva), namreč ni mogoče šteti, da sta pogodbeni stranki tudi za čas po oktobru 2005 vsebino pogodbenega razmerja določili drugače kot v Pogodbi. Tako prvenstveno (upoštevaje tudi jasne določbe Pogodbe, ki ne potrebujejo dodatne razlage njihove vsebine) velja tista ureditev, ki sta jo stranki obligacijskega razmerja določili v medsebojni pogodbi, za katero revidentka namreč ni zatrjevala, da bi bila v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna stranki povrniti 3,299,60 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh – v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1,004.847,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka njegove sodbe) ter tožeči stranki posledično naložilo povrnitev 8.097,73 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka 15 dni do plačila (II. točka izreka njegove sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo »iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZPP«. Prvenstveno je predlagala spremembo sodb sodišč nižjih stopenj z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem ni zahtevala povrnitve revizijskih stroškov.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

(Dejanska in pravna) podlaga tožbenega zahtevka.

5. Tožeča stranka je vtoževala plačilo (petnajstih) zapadlih neplačanih računov za storitve zdravstvenega varstva, opravljene v obdobju od oktobra 2005 do decembra 2006, in sicer na podlagi Pogodbe o izvajanju zdravstvenega varstva, št. 5-198/94 z dne 23. 5.1994 (v nadaljevanju Pogodbe).(1) Tako naj bi tožena stranka na dan 1. 1. 2007 iz naslova storitev, ki jih je zanjo (za njene delavce) po njenem naročilu opravila tožeča stranka, dolgovala 1,004.847,52 EUR. Navedeni znesek naj bi predstavljal neplačane storitve tako imenovanih ostalih preventivnih zdravstvenih dejavnosti, ki jih je tožeča stranka opravila za delavce tožene stranke, ki pa jih je tožena stranka kot naročnica po Pogodbi z oktobrom 2005 samovoljno prenehala plačevati, čeprav jih je prej vsa leta plačevala brez kakršnihkoli pomislekov.

6. Tožena stranka je tudi ustanoviteljica tožeče stranke. Zato naj bi ji bila že na podlagi določb Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) in Statuta tožeče stranke (v nadaljevanju Statuta) dolžna pokriti primanjkljaj sredstev, ki je nastal v zvezi z opravljanjem storitev oziroma dejavnosti za potrebe ustanoviteljice. Izguba tožeče stranke iz tega naslova naj bi v letu 2003 znašala 24,990.000,00 SIT in v letu 2005 48,910.000,00 SIT, medtem naj bi dokončna izguba v letu 2006 ob vložitvi tožbe še ne bila znana.

Ugotovljeno dejansko stanje.

7. Tožena stranka je poravnala vse račune tožeče stranke, za katere je bilo izkazano, da so bile zaračunane storitve naročene in opravljene, medtem ko za storitve kurative (vtoževane kot »ostale preventivne dejavnosti«) tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile naročene in (v zaračunanem obsegu) opravljene za toženo stranko. Sicer pa za plačevanje pavšalnih zneskov (nekritično, brez preverjanja in po inerciji) ni bilo podlage v Pogodbi, drugih dogovorih ali opravljenih storitvah.

8. Iz predložene listinske dokumentacije tožeče stranke ne izhaja, da je (in v kakšnem obsegu) primanjkljaj nastal ravno zaradi storitev, opravljenih za toženo stranko, saj zaračunani zneski predstavljajo le na podlagi ugotovljenega primanjkljaja preteklega leta za vnaprej zaračunane zneske akontacije, medtem ko tožeča stranka kot zavod javnega značaja ni opravljala storitev le za toženo stranko.

Revizijske navedbe.

9. Inercija pravno ustreza poslovni praksi, vzpostavljeni med strankama, in jo je kot tako treba upoštevati kot del vsebine (trajnega) razmerja med strankama. Tožena stranka nikoli ni imela namena (zaradi spremenjenih okoliščin ali drugih pravno upoštevnih razlogov) spremeniti dotedanjega poslovnega odnosa med strankama, temveč je samovoljno, zaradi okoliščin, ki so izvirale izključno iz njene sfere (likvidnostnih težav), v oktobru 2005 prenehala s plačili dogovorjenega pavšala. Sicer pa tožena stranka ni želela spremeniti same vsebine storitev, temveč le način njihovega obračuna (s pavšalnimi akontacijami), čeprav je bilo plačilo kurativne dejavnosti dogovorjeno v pavšalnem znesku zaradi tega, ker je imela tožeča stranka z zagotavljanjem teh storitev tudi fiksne, nespremenljive stroške (to je stroške, ki niso bili odvisni od števila delavcev, ki so zaradi bolezni iskali kurativno zdravstveno oskrbo - med drugim stroške za zagotavljanje osebja, zdravstvene opreme, materiala in pripomočkov).

10. Iz bilance tožeče stranke za leto 2005 izhaja, da je prav zaradi neplačil tožene stranke izguba v tem letu znašala približno 49 milijonov (48,910.000,00) tedanjih SIT oziroma cca. 200.000,00 EUR. Pred tem sta stranki ob koncu vsakega leta na podlagi poročila tožeče stranke ugotovili, ali je tožena stranka tožeči stranki s plačilom pavšalnih zneskov za »ostalo preventivno zdravstveno dejavnost« pokrila s to dejavnostjo nastale stroške (in s tem večinoma odpravila možnost izgube iz poslovanja). Poleg tega sta se na podlagi teh poročil dogovorili o znesku mesečnega pavšala za prihodnje obdobje. Tožena stranka ni nikoli pokrivala izgube oziroma primanjkljaja, ki bi nastal zaradi izvajanja storitev javnega zdravstvenega varstva, saj je te storitve v celoti, skladno s svojimi kriteriji (cenami), plačeval Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS); tožena stranka pa je imela skozi poročila, ki jih je zanjo pripravila tožeča stranka, nad tem ves čas zagotovljen nadzor.

Presoja utemeljenosti revizije: revizija ni utemeljena.

11. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), kar pomeni, da je revizijsko sodišče pri preizkusu pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in v okviru pritožbenih navedb preizkusilo sodišče druge stopnje.

12. Zato niso upoštevne revizijske navedbe o protispisnosti ugotovitev sodišča druge stopnje, »ki merijo na to, da je do odprtja tožeče stranke za preostale naročnike prišlo šele v letu 2005 in da ……. od tedaj dalje ni bilo več mogoče ugotoviti, iz katerega naslova je prihajalo do izgube«, s čimer naj bi odpadla podlaga za plačilo skladno s 16. členom Statuta tožeče stranke, ter njegovih ugotovitev, da »naj bi priča M. B. potrdil, da je šlo pri plačilih tožene stranke za kritje izgube ob koncu vsakega poslovnega leta«. Vsebinsko namreč ne gre za uveljavljanje absolutne bistvene postopkovne kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč za nedovoljene revizijske navedbe o zmotnih oziroma pomanjkljivih ugotovitvah in napačnih ocenah sodišč nižjih stopenj.

13. Poleg tega revidentka prve navedene protispisnosti (drugi odstavek na 4. strani revizije) ni konkretizirala, saj ni navedla, kaj naj bi pravilno izhajalo iz listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov. V zvezi z drugo navedeno protispisnostjo (tretji odstavek na 4. strani revizije) pa iz zapisnika o glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Ljubljani z dne 4. 2. 2010 sicer izhaja, da je M. B. kot priča izpovedal, da »izstavljeni računi ne predstavljajo dejanske izgube, ta je razvidna iz bilanc« (list. št. 46)(2); vendar tudi izhaja (povzeto(3)), da je izpovedal, da naj bi šlo za pokritje izgube pri tožeči stranki ob koncu vsakega leta (list. št. 45) - s čimer je potrdil izpoved M. Z., ki je kot priča izpovedal, da »je tožena stranka sicer res pavšal plačevala vse do konca leta 2005, a bolj iz razloga inercije[;] pri tem pa ni šlo za plačilo opravljenih storitev[,] temveč za kritje izgub pri tožeči stranki« (tretji odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje(4)). Iz slednjega torej izhaja, da revidentka preko zatrjevane protispisnosti dejansko vsebinsko izpodbija dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, temelječo tudi na presoji ostalih dokazov, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) - s tem pa ugotovljeno dejansko stanje.

14. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožena stranka poravnala vse račune tožeči stranke, za katere je bilo izkazano, da so bile zaračunane storitve naročene in opravljene, medtem ko za storitve kurative (5) (vtoževane kot »ostale preventivne dejavnosti«) tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile naročene in (v zaračunanem obsegu) opravljene za toženo stranko (glej 7. točko obrazložitve predmetne sodbe). Zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje pa niso upoštevne revizijske navedbe, ki drugače prikazujejo dejansko stanje in ponujajo drugačno dokazno oceno.

15. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi izhaja, da za plačevanje pavšalnih zneskov ni bilo podlage v Pogodbi, drugih dogovorih ali opravljenih storitvah (glej 7. točko obrazložitve predmetne sodbe). Glede na takšno ugotovitev ni utemeljeno sklicevanje revidentke na domnevno vzpostavljeno poslovno prakso med strankama. Praksa, vzpostavljena med strankama, namreč nima regulativne funkcije (saj ne določa potrebnih ravnanj, to je pravic in obveznosti strank), temveč razlagalno. Tako se določba 12. člena Obligacijskega zakonika (OZ) uporabi le v primerih, ko je med strankama nekaj pomanjkljivo ali nejasno dogovorjeno, saj praksa, vzpostavljena med strankama, po naravi stvari služi le za določitev vsebine pogodbenega razmerja med določenima strankama in za razlago vsebine tega pogodbenega razmerja (glej 8. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 172/2009 z dne 17. 12. 2012)(6). Posledično ni upoštevno sklicevanje revidentke na to, da je tožena stranka po oktobru 2005 želela spremeniti »le način obračuna storitev, nikakor pa ne same vsebine storitev«.

16. Četudi je bila med strankama vzpostavljena določena praksa, pa je imela njena opustitev s strani tožene stranke (četudi zaradi »likvidnostnih težav«) za posledico, da tožeča stranka (po oktobru 2005(7)) ni bila več upravičena izvajati zdravstvenega varstva z istovrstno vsebino oziroma na isti način (s prikrivanjem opravljanja kurativnih zdravstvenih storitev pod pojmom ostalih preventivnih zdravstvenih dejavnosti in zaračunavanjem pavšalnih nadomestil(8)). Glede na ravnanje tožene stranke, ki po oktobru 2005 ni več pristajala na dotedanji način poslovanja med strankama (po katerem je tožeči stranki financirala tudi druge storitve iz zdravstvenega varstva), namreč ni mogoče šteti, da sta pogodbeni stranki (če ne sporazumno, pa vsaj konkludentno) tudi za čas po oktobru 2005 vsebino pogodbenega razmerja določili drugače kot v Pogodbi. Poleg tega tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bilo Pogodbo treba spremeniti (zaradi spremenjenih okoliščin) ali prenoviti (zaradi spremenjenega, drugačnega predmeta ali pravne podlage obveznosti). Tako prvenstveno (upoštevaje tudi jasne določbe 7. in 8. člena Pogodbe, ki ne potrebujejo dodatne razlage njihove vsebine) velja tista ureditev, ki sta jo stranki obligacijskega razmerja določili v medsebojni pogodbi(9), za katero revidentka namreč ni zatrjevala, da bi bila v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

17. Revidentka se je v zvezi s prenehanjem vzpostavljene poslovne prakse sklicevala na neuporabo določb o odpovedi trajnega dolžniškega razmerja, vendar neutemeljeno, saj iz dopisa tožene stranke z dne 7. 10. 2005 (hrbtna stran priloge B1) izhaja, da je bila obveščena, da se bodo stroški ostale preventivne zdravstvene dejavnosti od 1. 10. 2005 dalje plačevali sproti glede na opravljeno delo v posameznem mesecu, kot je to določeno v Pogodbi, in ne več v pavšalnem znesku, ter da se bodo, ker program dela za leto 2005(10) ni bil dogovorjen, v bodoče plačevale le tiste storitve, ki se bodo izvajale po predhodnem dogovoru (tretji odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje v povezavi z drugim odstavkom obrazložitve pod 7. na peti strani sodbe sodišča prve stopnje).

18. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da je (in v kakšnem obsegu) primanjkljaj nastal ravno zaradi storitev, opravljenih za toženo stranko, saj zaračunani zneski predstavljajo le na podlagi ugotovljenega primanjkljaja preteklega leta za vnaprej zaračunane zneske akontacije, medtem ko tožeča stranka kot zavod javnega značaja ni opravljala storitev le za toženo stranko (glej 8. točko obrazložitve predmetne sodbe).

19. ZZ v drugem odstavku 49. člena določa, da je ustanovitelj (v konkretnem primeru tožena stranka) odgovoren za obveznosti zavoda (v konkretnem primeru tožeče stranke), če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno, medtem ko Statut tožeče stranke v prvem odstavku 16. člena določa, da primanjkljaj za delo zavoda (tožeče stranke) zagotavlja ustanovitelj (tožena stranka) v tistem delu in obsegu, ki nastane v zvezi z opravljanjem storitev oziroma dejavnosti za potrebe ustanovitelja(11). Vendar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da bi sporni primanjkljaj nastal ravno zaradi storitev, opravljenih za toženo stranko. Tako »iz predložene listinske dokumentacije ………. tožeče stranke ne izhaja, da je in v kakšnem obsegu primanjkljaj nastal ravno zaradi storitev[,] opravljenih za toženo stranko« (tretji odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje). »_zstavljeni računi [namreč] ne predstavljajo dejanske izgube, ki je razvidna iz bilanc« (drugi odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje), medtem ko »zaračunani zneski ….. predstavljajo le na podlagi ugotovljenega primanjkljaja preteklega leta za vnaprej izračunane zneske akontacije« (tretji odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje).

20. Zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje v pogledu poprej navedenega niso upoštevne revizijske navedbe o zmotnih oziroma pomanjkljivih ugotovitvah in napačnih ocenah sodišč nižjih stopenj. Tako tudi ni upoštevno nesubstancirano (brez navedbe relevantnih podatkov, številk) sklicevanje revidentke na njene računovodske bilance in letna poročila, konkretno na »Poročilo o poslovanju v letu 2005 z dne 27. 3. 2006 ter ovrednotene programe dela za l[eto] 2006« (zadnji odstavek na 7. strani revizije).(12) Sicer pa »tožeča stranka [niti] ni odgovorila na očitke tožene stranke, ki je navedla, da se izguba, ki je posledica kurativne dejavnosti, nanaša tudi na uporabnike izven kroga S. ž.« (prvi odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje), niti ob pomanjkljivi trditveni podlagi (tretji odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje) »ni podala dodatnih pojasnil, [da bi jo sodišče morebiti lahko obsodilo] na plačilo sorazmernega dela izgube« (četrti odstavek obrazložitve na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje).(13)

21. Ker je tožeča stranka brez pogodbe s toženo stranko opravljala druge storitve kurativnega zdravstvenega varstva (proti plačilu pavšalnega zneska oziroma cene), pri tem (glede na ugotovitve sodišč nižjih stopenj) ni šlo za opravljanje nalog zakonsko določenega in pogodbeno urejenega preventivnega zdravstvenega varstva (za potrebe naročnika oziroma ustanovitelja - tožene stranke), temveč za opravljanje nalog kurativnega zdravstvenega varstva na trgu (javno). Takšen primanjkljaj pa ni primanjkljaj (sredstev za delo), ki bi ga glede na jasno določbo 16. člena njenega Statuta bil dolžan zagotoviti ustanovitelj (tožena stranka).

22. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na tiste revizijske navedbe, ki so bile po njegovi pravni presoji bistvene za odločitev(14) (oziroma na tiste, ki niso bile očitno neutemeljene ali nerelevantne(15)). Iz njegovih odgovorov izhaja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano kršitvijo postopka (protispisnostjo) oziroma zmotno uporabo materialnega prava.

Odločitev o reviziji.

23. Ker revizija ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka.

24. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžni toženi stranki povrniti 3.299,60 EUR stroškov revizijskega odgovora (II. točka izreka).

25. Revizijsko sodišče je toženi stranki priznalo 2.065,50 EUR stroškov sestave revizijskega odgovora, 413,10 EUR 20% davka na dodano vrednost od odvetniške storitve in 821,00 EUR (plačanih) stroškov sodnih taks za odgovor na revizijo. Navedene stroške je revizijsko sodišče glede na prvi odstavek 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT).

26. Od priznanih stroškov revizijskega odgovora gredo toženi stranki za primer zamude zahtevane zamudne obresti (II. točka izreka). (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006) .

Op. št. (1): Pogodbeni stranki sta vsako leto, vse do leta 2006, sklenili aneks k Pogodbi, s katerim sta določili ceno storitev oziroma vrednost točke za posamezno leto.

Op. št. (2): To izhaja tudi iz povzetka njegove izpovedi s strani pritožbenega sodišča (glej zadnji stavek drugega odstavka obrazložitve na 5. strani njegove sodbe).

Op. št. (3): Dejansko (dobesedno) je izpovedal, da »so šele konec leta videli, koliko je pokrito s strani ZZZS in koliko je še ostalega, kar je za pokriti[,] in vedno je tožena stranka dala le količino, ki je bila potrebna za pokritje izgube«.

Op. št. (4): Gre za povzetek njegove izpovedi z list. št. 47. Op. št. (5): Pogodba v 7. členu določa, da izvajalec [tožeča stranka] za opravljanje kurativnega dela zdravstvenega varstva sklene pogodbo z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je plačnik teh storitev.

Op. št. (6): Glej tudi komentar dr. Vesne Kranjc v splošnem delu »Obligacijskega zakonika s komentarjem«, 1. knjiga (1.do 189. člen), GV Založba, Ljubljana 2003, stran 136, 5. Op. št. (7): Pritožbeno sodišče je pritrdilo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da« je tožena stranka [do oktobra 2005] po inerciji krila izgube tožeče stranke, ki so izhajale iz celotne dejavnosti zdravstvenega doma« (drugi odstavek obrazložitve pod Ad 1) na 4. strani sodbe sodišča druge stopnje; glej tudi tretji odstavek obrazložitve na 3. strani njegove sodbe).

Op. št. (8): Pogodba v prvem odstavku 8. člena določa, da bo izvajalec [tožeča stranka] za opravljeno delo izstavljal mesečne račune; v drugem odstavku istega člena pa, da jih bo naročnik [tožena stranka] poravnala v 30 dneh po nastanku obveznosti z virmanskim nalogom, dogovorjeno kompenzacijo, menico, izpolnjenim akceptnim nalogom ali predčasnim plačilom (s popustom).

Op. št. (9): Glej tudi 11. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 172/2009 z dne 17. 12. 2012. Op. št. (10): Gre za letni plan preventivnega zdravstvenega varstva in ločeni plan preventivnih pregledov, oba iz 4. člena Pogodbe.

Op. št. (11): Statut tožeče stranke v drugem odstavku istega člana določa, da za primanjkljaj, ki nastane zavodu iz drugih razlogov, zavod odgovarja samostojno.

Op. št. (12): Po svoji vsebini gre pravzaprav za dokaz v informativne namene.

Op. št. (13): Takšnih (konkretnih) pojasnil ni podala niti v reviziji.

Op. št. (14): Ustavno sodišče tako že v sklepu Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (glej 2. točko njegove obrazložitve).

Op. št. (15): Ustavno sodišče tako že v odločbi Up 373/97-15 z dne 22. 2. 2001 (glej 11. točko njene obrazložitve)._ _