Jedro

Delodajalec tožnika je postopal malomarno, saj je organiziral delovni proces na način, da je bila ogrožena varnost in zdravje delavcev, zato je podana njegova odgovornost za škodni dogodek.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka ZT d.d. je dolžna plačati tožeči stranki M.R. 10.563,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.579,00 EUR od 4. 2. 2007 dalje do plačila, od zneska 4.984,00 EUR pa od 6. 7. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba tožeče stranke in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 10.563,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2007 dalje do plačila (točka II), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III) in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožniku pravdne stroške v višini 1.970,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper III. točko izreka sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine, zaradi napačne uporabe materialnega prava, pritožuje pa se tudi zoper IV. točko sodbe, ki se nanaša na odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. V pritožbi v nadaljevanju navaja, da bi moralo prvo sodišče pri prisoji odškodnine v večji meri upoštevati intenziteto in trajanje telesnih bolečin številne kontrolne preglede, fizioterapije in rentgenska slikanja, ki so bila za tožnika neugodna, tožnik je bil staležu eno leto in dva meseca, imel je hude telesne bolečine, zaradi katerih je jemal Tramal, Ketonal, Voltaren, Naklofen in Olfen. Iz navedenih razlogov bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi celotno odškodnino v višini 8.950,00 EUR. Primarni strah je bil pri tožniku zelo intenziven, vse do končanih preiskav v kirurški ambulanti, tožnika pa je nato skrbelo za izid zdravljenja več kot leto dni, po ugotovitvah izvedenca pa tožnik tudi v juniju 2011 še vedno skrbi za zdravstveno stanje zaradi poškodovanega zapestja. Prisojena odškodnina iz naslova strahu ni pravična odškodnina, enako pa velja tudi za priznano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je oviran pri vseh delih, kjer mora bremena dvigovati z desno roko nad nivo glave, je invalid III. kategorije, zato bi sodišče prve stopnje moralo tožniku priznati celotno odškodnino v višini 8.287,00 EUR. Tožnik je vložil tožbo za plačilo odškodnine v višini 5.579,00 EUR, ki jo je 5. 7. 2011 zvišal glede na ugotovitve izvedenca. Tožnikov uspeh do vloge z dne 5. 7. 2011(vloga je bila poslana priporočeno sodišču prve stopnje dne 6. 7. 2011) je 100 % in ne 76,40 %, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in navaja, da je dokazni postopek pokazal, da so tožniku pri vzvratni vožnji samokolnice ročice samokolnice ušle iz rok, nato pa se je spotaknil ob tirnice, zaradi česar je padel. Gre za nesrečno naključje, zato ni podana odgovornost tožnikovega delodajalca. Tožnik kot delavec je bil tisti, ki je v danih okoliščinah presodil, kam bo postavil samokolnico in koliko materiala bo sodelavec vanjo naložil. Tožnik bi lahko prosil sodelavce, da mu pomagajo pri umiku samokolnice s proge, če je ocenil, da je samokolnica pretežka in jo ne bo mogel sam pravočasno umakniti iz tira zaradi približevanja vlaka. Prvo sodišče je nekritično sledilo izvedencu, ki je v mnenju predstavil neživljenjske rešitve, ki bi tožnikovo delo le oteževale in ga časovno podaljševale brez posebne varnosti. V konkretnem primeru gre za enostavna dela, ki posebnih pravil ne zahtevajo, kar potrjuje tudi sodna praksa (II Ips 949/2008, II Ips 961/2007 in II Cp 577/2009). Tožnik je izpovedal, da se ob škodnem dogodku ni ustrašil. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožnik ni razumel vprašanja, in da je človeško in življenjsko, da se ljudje ob nepričakovanih dogodkih vsaj za nekaj trenutkov ustrašimo. Tožnik je le izpovedal, da je bil zaskrbljen, če bo lahko še naprej opravljal dosedanje delo. Izvedeniško mnenje ne more nadomestiti izpovedbe tožnika glede strahu. Zmotna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti od 4. 2. 2007 dalje, ki v navedenem delu ni obrazložena in se jo ne da preizkusiti, pri čemer ni bilo upoštevano, da je tožnik zvišal tožbeni zahtevek z vlogo z dne 7. 7. 2011, zato tožena stranka za del višjega tožbenega zahtevka ni mogla biti v zamudi. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da njegovo zdravljenje ni zaključeno, zaradi česar tožena stranka ni mogla biti v zamudi že od 4. 2. 2007. 4. Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri določitvi pravične odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo, deloma je nepravilno uporabilo materialno pravo le glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti za del odškodnine, ki je bila priznana po zvišanem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, tako glede višine škode, kot glede temelja in pravilno ugotovilo, da je zavarovanka tožene stranke odgovorna za škodni dogodek.

6. Tožnik je bil zaposlen pri zavarovanki tožene stranke. Dne 4. 12. 2006 je v slabih vremenskih razmerah moral prevažati gramoz s samokolnico, ki se je nahajala med železniškimi tiri. Tožnik je s sodelavcem opravljal delo „sejanje tira“, kar pomeni, da je sodelavec med pragovi posameznega tira izkopal pesek in ga naložil v samokolnico, ki jo je tožnik odpeljal izven tirov, na posebno mesto, kjer je iz samokolnice stresel material, da se posuši. Sodelavec je napolnil samokolnico z materialom, ki je bila težka približno 50 kg. Ko se je zapornica spustila zaradi približevanja vlaka, oziroma ko je delovodja opozoril delavce na bližajoči se vlak, so delavci morali hitro zapustiti tire in odstraniti orodje iz proge. Približno šestdeset vlakov, ki so vozili z različno hitrostjo (med njimi so bili tudi ekspresni vlaki), je vozilo na spornem delu proge. Ko je bil tožnik opozorjen na približevanje vlaka, je želel vzvratno potegniti samokolnico iz območja tirov, pri tem pa se je samokolnica polna gramoza, zataknila za tir, ob tem pa je tožnik je izgubil ravnotežje in padel 0,5 m globoko in si pri tem poškodoval zapestje.

7. Takšen način dela je bil običajen in ga je delodajalec vseskozi dopuščal, iz razloga, da ne bi po nepotrebnem podaljševal časa za dokončanje takšnega dela. Takšen način opravljanja dela je bil neprimeren in tudi pritožbeno sodišče v celoti sledi izvedencu, ki utemeljeno opozarja, da bi delodajalec moral organizirati delo na način, da bi bila samokolnica ob izvajanju takšnih del postavljena izven tirov, še posebej iz razloga, ker se je delovni proces odvijal v času prometa in so se delavci morali umikati vlakom. Izvedenec je 15 dni navedel kar nekaj primerov, ki niso neživljenjski, kot trdi tožena stranka, res pa je, da podaljšujejo in otežujejo delovni proces, vendar zagotavljajo varnost delovnega procesa, saj je zakonska dolžnost vsakega delodajalca, da uredi delovni proces na način, da nista ogrožena varnost in zdravje delavcev. Tožnik je prepričljivo pojasnil razloge, zaradi katerih ni bilo običajno in hkrati možno, da bi sodelavcu odmerjal količino materiala, ki ga bo naložil v samokolnico, oziroma da bi ga prosil za pomoč za premik samokolnice preko tira, posebej v situaciji, ko se je vlak že približeval mestu, kjer se je opravljal delovni proces, ali celo kasneje, ko se je samokolnica zagozdila med tire. Delodajalec tožnika je postopal malomarno, saj je organiziral delovni proces na način, ki je ogrožal varnost in zdravje delavcev, zato je podana njegova odgovornost za škodni dogodek. Sodna praksa, ki jo navaja tožena stranka v pritožbi se nanaša na druge primere, ki jih ni moč primerjati z obravnavanim škodnim dogodkom in opustitvami delodajalca tožnika.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je imel hude telesne bolečine, takšne intenzitete telesnih bolečin izvedenec ni ugotovil, saj jih je opredelil le kot srednje hude, ki so trajale 14 dni in lahke telesne bolečine, ki so trajale 30 dni, ki občasno pri fizičnih opravilih z desno roko in spremembah vremena obstajajo še sedaj in bodo tudi v bodoče. Tožnik je imel številne nevšečnosti med zdravljenjem, saj je bil 67-krat pregledan pri zdravniku, 13-krat je bil pregledan pri različnih specialistih, 10-krat je izvajal fizioterapijo, 6-krat je bil izpostavljen za kratek čas ionizirajočim žarkom, kar je za zdravje škodljivo, 3 tedne je imel desno zapestje imobilizirano v dokomolčnem polovičnem mavcu, bil je v bolniškem staležu več kot leto dni, jemal je protibolečinske tablete, zaradi katerih se je vzpostavila odvisnost(1). Trajanje in intenziteto ter vse nevšečnosti tožnika tekom zdravljenja, kakor tudi vrsto poškodbe, je prvo sodišče pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine.

9. Dokaz z zaslišanjem tožnika ni edini dokaz, s katerim se ugotavlja dejansko stanje. Sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je pri tožniku obstajal strah, kljub njegovi izpovedbi, da se ob samem dogodku ni ustrašil, vendar je hkrati tudi izpovedal, da ga je strah pri hitrih in nepričakovanih prihodih vlakov, ker je odvisen od opozoril prometnikov, zato je prvo sodišče utemeljeno tožniku priznalo odškodnino tudi za primarni strah, ki je bil intenziven in je trajal kratek čas, od zagozdenja samokolnice ob tir in padca tožnika, vse do trenutka, ko ga prihajajoči vlak ni več ogrožal (primerjaj izvedeniško mnenje stran 8/E točka 1). Od takrat dalje pa je bil v strahu zaradi poškodbe desnega zapestja, ki ga tožnik opisuje tudi kot strah zaradi izgube delovnega mesta. Primarni strah tožnika tako ni trajal do končane preiskave pri kirurgu. Sekundarni strah pa je bil intenziven in je trajal nekaj mesecev, nato pa je bil nekaj mesecev strah lažje intenzitete. Tožnik ima še sedaj strah v zvezi s poškodovanim zapestjem, vendar je navedeni strah upoštevan v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi za navedeno nepremoženjsko škodo, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo primerno odškodnino.

10. Tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane, zaradi česar ima duševne bolečine. Tožnik je zaradi škodnega dogodka invalid III. kategorije. Lahko še opravlja dela, kjer ni potrebna groba moč desnice, ne more pa dvigovati z desnico bremen nad 10 kg, omejen je zlasti pri dvigovanju bremen z desno roko nad glavo, potiskanje predmetov, grobi prijemi (npr. pri uporabi klešč) so oslabljeni za polovico moči, kot tudi obrati z desno roko pri vijačenju, zaradi česar so pomembno zmanjšanje življenjske aktivnosti pri tožniku, ki opravlja dela fizičnega delavca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da so degenerativne spremembe oziroma prejšnja poškodba v 30 % vplivale na sedanje stanje tožnikove funkcionalnosti desne roke, kar je upoštevalo pri odmeri primerne odškodnine.

11. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino v višini nekaj manj kot 14 povprečnih plač, prav takšne odškodnine pa priznava tudi sodna praksa (primerjaj NEGM VS 001571, VS 001645, VS 002001), če pa bi se upošteval še znesek 30% iz naslova degenerativnih sprememb, zaradi katerih je bila odškodnina tožniku za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sicer že znižana, bi bila odškodnina 16,1 povprečne plače.(2)

12. Tožnikove poškodbe so se stabilizirale na ta način, da je bilo mogoče oceniti odškodnino za vse vtoževane postavke nepremoženjske škode, že v času, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek tožnika in bi se ob primerni skrbnosti lahko pridobila relevantne podatke o obsegu in intenziteti telesnih in duševnih bolečin ter strahu, za katere je tožnik uveljavljal plačilo denarne odškodnine. Tožena stranka je bila zato v zamudi glede na zahtevano odškodnino po tožbi in v odškodninskem zahtevku za znesek 5.579,00 EUR od 4. 2. 2007 dalje, glede na zvišani tožbeni zahtevek in glede na priznano nepremoženjsko škodo pa je tožena stranka dolžna plačati od zneska 4.984,00 EUR zakonske zamudne obresti od 6. 7. 2011, ko je tožnik vložil pri sodišču prve stopnje (priporočeno) pripravljalno vlogo, s katero je zvišal tožbeni zahtevek.

13. Tožena stranka s pritožbo ni izpodbijala s sodbo priznanih pravdnih stroškov tožeče stranke, vendar je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile številne vloge tožnika nepotrebne, ki jih je sodišče prve stopnje nekritično priznalo tožniku. Tožniku je priznalo stroške odškodninskega zahtevka, čeprav so bili navedeni stroški že plačani, priznalo je tožniku celo 6 pripravljalnih vlog, od katerih so bile vsaj tri pripravljalne vloge nepotrebne (glej na primer pripravljalni vlogi z dne 17. 10. 2011 in 17. 5. 2010). Priznane so bile številne pisne vloge (6), ki so prav tako bile večinoma nepotrebne in ob upoštevanju navedenih okoliščin, se izkaže, da tudi v primeru, če bi se upošteval uspeh glede na vrednost spornega predmeta kot je bil določen do zvišanja tožbenega zahtevka, odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje ne bi bila drugačna, oziroma bi bil tožnik upravičen do nižjih pravdnih stroškov, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, ki pa jih pritožbeno sodišče ni znižalo, ker niso bili predmet pritožbenega izpodbijanja.

14. Pritožbeni razlogi tožene stranke so bili deloma utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče v navedenem delu sodbo spremenilo, v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo, pritožbo tožnika pa je zavrnilo v celoti in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka je uspela s pritožbo le v neznatnim delu, glede na obseg izpodbijanja, zato mora tudi sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Podrobneje o nevšečnostim med zdravljenjem, glej sodbo sodišča prve stopnje stran 12 in 13 ter izvedeniško mnenje stran 7

(2) Navedeni obračun je podan zaradi lažje primerjave odškodnin, ki jih priznava sodna praksa v podobnih primerih.