Jedro

Stališče, da mora sodišče na vprašanje legitimacije, zato ker gre za materialnopravno vprašanje, paziti po uradni dolžnosti, je napačno. Na vprašanje, kdo in proti komu lahko uveljavlja zahtevek, daje odgovor materialno pravo. Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je torej materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Res je le, da mora na podlagi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, v vsakem primeru opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni izrecno načela nobena stranka.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A. **Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, potem ko je ugotovilo, da tožnica ni bila stranka v pogodbi, na katero je opirala svojo terjatev.

2. Tožeča stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je stališču prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: M. in tožena stranka sta dne 7. 12. 1998 sklenila Pogodbo o plačilu sorazmernega dela stroškov ureditve stavbnega zemljišča zaradi gradnje (Pogodba). V pogodbi se je tožena stranka med drugim zavezala drugi pogodbenici plačati 89.361.160,00 SIT; V času sklenitve pogodbe je bil v sodni register pri Okrožnem sodišču v Celju vpisan javni zavod s firmo: Z. B.

**Revizijske navedbe**

7. Prvostopenjsko sodišče naj bi prekršilo določbo 285. člena ZPP, ker naj bi postopek vodilo tako, da tožeča stranka ni mogla vedeti, da je vprašanje aktivne legitimacije sploh sporno, na koncu pa zahtevek zavrnilo ravno na tej podlagi. S tem naj bi tožnici kršilo pravico do izjave po 22. členu Ustave. Pritožbeno sodišče je takšno pritožbeno navedbo zavrnilo, s čimer naj bi tudi samo storilo to kršitev.

8. Prvostopenjsko sodišče naj bi bilo vprašanje aktivne legitimacije načelo samo, ne da bi tožena stranka sploh postavila takšen ugovor. S tem naj bi kršilo določbo drugega odstavka 7. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi te pritožbene navedbe ni upoštevalo in naj bi tako tudi samo kršilo ZPP.

9. Zmotno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da je vprašanje aktivne legitimacije materialnopravno vprašanje, ki ga sme sodišče raziskovati mimo dejstev, ki jih navajajo stranke. Tožena stranka naj bi bila že v ugovoru zoper plačilni nalog in potem še na zadnjem naroku izrecno priznala, da je pogodbo, ki predstavlja temelj za tožbeni zahtevek, sklenila s tožečo stranko;

10. Nadalje revident uveljavlja večkratne kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje s tem, ko ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z odločitvijo o pomanjkanju aktivne legitimacije.

C.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Tožeča stranka je že v pritožbi navedla, da je sodišče prve stopnje šlo samo in mimo tožeče stranke z iskanjem novih dejstev oziroma izvajanjem novih dokazov o le zanj sporni aktivni legitimaciji. Te pritožbene navedbe, ki vsebinsko predstavljajo očitek o kršitvi določbe drugega odstavka 7. člena ZPP in tudi določbe 285. člena ZPP, je pritožbeno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava, tega pa je sodišče dolžno poznati in uporabljati po uradni dolžnosti in samostojno brez predlogov strank. Takšnemu stališču revident nasprotuje in v reviziji na tej podlagi izrecno uveljavlja tudi navedene kršitve ZPP.

12. Stališče, da mora sodišče na vprašanje legitimacije, zato ker gre za materialnopravno vprašanje, paziti po uradni dolžnosti, je napačno. Na vprašanje, kdo in proti komu lahko uveljavlja zahtevek, daje odgovor materialno pravo. Vprašanje (aktivne in pasivne) legitimacije je torej res materialnopravno in ne dejansko vprašanje. Podlaga za presojo tega pravnega vprašanja pa so dejstva, ki sestavljajo dejanski stan, na katerega pravo veže pravna upravičenja v korist ali breme določenih oseb. Tudi teh dejstev sodišče ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti. Res je le, da mora na podlagi dejstev, ki sta jih navedli pravdni stranki, v vsakem primeru opraviti tudi pravno presojo o obstoju legitimacije, četudi tega vprašanja ni izrecno načela nobena stranka.

13. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi, potem ko je bil na ugovor tožene stranke razveljavljen plačilni nalog, izdan na podlagi verodostojne listine, navedla, da zahtevek opira na Pogodbo o plačilu sorazmernega dela stroškov ureditve stavbnega zemljišča zaradi gradnje z dne 7. 12. 1998. Tožena stranka obstoju pravnega razmerja s tožečo stranko ni ugovarjala. Nasprotno, iz vsebine njenih ugovorov – predpravdnega pobota oziroma pobota v pravdi, ki ni bil izrečen eventuelno le za primer, da tožbena terjatev obstaja, temveč za primer, da bi se ugotovilo, da pred pravdo dana pobotna izjava ni bila učinkovita – smiselno izhaja celo priznanje obstoja tožbene terjatve. Sodišče prve stopnje je vodilo obsežen dokazni postopek, v celoti posvečen obstoju pobotne terjatve. Nato pa je, sklicujoč se na določbo 285. in 292. člena ZPP, znova začelo že končano glavno obravnavo in od tožeče stranke zahtevalo sporočilo, „ali je Z., podpisnik pogodbe z dne 7. 12. 1998, imel status samostojne pravne osebe ali pa kakšen drugačen status“. Šele po tem procesnem dejanju sodišča je tožena stranka ugovarjala aktivno legitimacijo, nakar je po izmenjavi številnih pripravljalnih vlog s številnimi novimi navedbami in po izvedbi naknadno predloženih dokazov sodišče zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnilo zahtevek.

14. Ravnanje sodišča, opisano v prejšnji točki te obrazložitve, je v nasprotju z določbo drugega odstavka 7. člena ZPP. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Tožena stranka – do opisanega posega sodišča – ni navajala dejstev, ki bi utemeljevala sklep, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana in ni postavila niti ugovora na način, ki bi pomenil že konkluzijo v obliki pravniške abstrakcije: pomanjkanje aktivne legitimacije. Nobena okoliščina primera pa ne kaže, da bi šlo za zahtevek, s katerim tožena stranka ne bi smela razpolagati. Tožeča stranka je trditvenemu bremenu glede obstoja svoje legitimacije zadostila z navedbo, da je pogodbo, iz katere izvira njen zahtevek, sklenila ona, tožena stranka pa tej navedbi ni oporekala. Sodišče prve stopnje bi zato ne smelo raziskovati vprašanja legitimacije mimo dejstev, ki sta jih navajali pravdni stranki. Revizijsko sodišče zaradi jasnosti opozarja, da se to stališče v celoti nanaša le na vprašanje stvarne, ne tudi procesne legitimacije (pravdnega upravičenja) in sposobnosti biti stranka, ki sta vprašanji procesne narave in mora nanju sodišče med postopkom res ves čas paziti po uradni dolžnosti.

15. Opisano ravnanje sodišča nima podlage tudi v 285. členu ZPP. Po tej določbi lahko predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. V obravnavanem primeru so bila v fazi postopka, ko se je sodišče prve stopnje odločilo za omenjeni poziv tožeči stranki, navedena vsa odločilna dejstva, da bi sodišče lahko razsodilo. Navedbe o dejstvih, pomembnih za odločitev, so bile popolne, ponudena so bila vsa dokazila, ki so se nanašala na dane navedbe, o tem, kar je bilo – glede na dane navedbe – med strankama spornega v dejanskem in v pravnem pogledu, niso bila potrebna nobena dodatn55a pojasnila.

16. S tem, da je samo ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni navajala, je sodišče prve stopnje kršilo določbo drugega odstavka 7. člena ZPP, ta kršitev je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, tožeča stranka je kršitev smiselno uveljavljala v pritožbi, pritožbeno sodišče pa te kršitve ni odpravilo, s čimer je tudi samo storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). V novem sojenju sodišče ne bo smelo upoštevati dejstev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki navedli oziroma ponudili potem, ko je prvostopenjsko sodišče samo začelo ugotavljati dejstva v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke (286. člen in drugi odstavek 262. člena ZPP).

17. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena.