Jedro

Tožeča stranka kot najemodajalec je aktivno legitimirana zahtevati od tožene stranke kot najemnika izpraznitev poslovnih prostorov zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti.

Če je tožnik - najemodajalec - zahteval izpraznitev poslovnega prostora pred potekom naknadnega roka, to na odločitev ne vpliva, če je naknadni rok do konca glavne obravnave potekel neuspešno (324/I ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sklep, s katerim je enota temeljnega sodišča naložila tožencu, da mora v osmih dneh po vročitvi naloga izprazniti poslovne prostore in jih izročiti najemodajalcu, je Okrožno sodišče vzdržalo v veljavi. Pritožbo toženca zoper sodbo Okrožnega sodišča je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo, ki sta jo vložila tako toženčev pooblaščenec kot tudi toženec sam.

Revizija je pravočasna. Toženčev pooblaščenec navaja, da uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, toženec pa smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano odločbo samo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Samo na te namreč pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ostale mora vlagatelj revizije določno opredeliti, sicer jih revizijsko sodišče ne upošteva, četudi je morda med postopkom do njih prišlo. Tega vlagatelj revizije ni storil, do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP pa med postopkom ni prišlo.

Ne glede na prepozen ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije (revizijsko sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je pritožbeno sodišče zavrnilo obravnavanje tega ugovora), ta tudi ni utemeljen. Najemno pogodbo sta sklenili stranki spora. Tožeča stranka kot najemodajalec je zato aktivno legitimirana zahtevati od tožene stranke kot najemnika izpraznitev poslovnih prostorov zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Tega upravičenja tudi ne izključuje obveznost plačila zamudnih obresti od prepozno plačane najemnine.

Vprašanje, ali je 8. člen najemne pogodbe ničen, za odločitev sploh ni pomembno. Po 3. členu pogodbe je moral toženec plačevati najemnino mesečno v naprej. V primeru njenega neplačevanja je lahko tožeča stranka odstopila od pogodbe in zahtevala izpraznitev poslovnih prostorov že po 28. členu Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. list SRS štev.18/74 in 34/88) ob izpolnjeni predpostavki iz 2. alinee omenjenega zakonske določbe. Ta pa je bila izpolnjena. Po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka opomnila toženca na plačilo najemnine v decembru 1993 dvakrat, toženec pa je od decembra 1993, oziroma januarja 1994 do naroka za glavno obravnavo (27.3.1996) ni plačal. Dvomesečni naknadni rok iz 2. alinee 28. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih za plačilo najemnine je torej potekel brezuspešno, s tem pa je bila izpolnjena predpostavka za takojšen odstop od najemne pogodbe in zahtevek za izpraznitev poslovnih prostorov. Tudi če je tožeča stranka morda predlagala izdajo naloga za izpraznitev prostorov pred potekom naknadnega roka, to na odločitev ni moglo vplivati (primerjaj: 1. odst. 326. člena ZPP).

Z ugovori proti utemeljenosti tožbenega zahtevka bi tožena stranka lahko uspela samo, če bi dokazala prenehanje obveznosti plačila najemnine (vsaj) v naknadnem roku s plačilom ali na kakšen drug način, na katerega (lahko) prenehajo obveznosti po določbah obligacijskega prava. Tega pa ni niti zatrjevala. Zato vse njene druge navedbe v reviziji, ki so poleg tega še dejanske narave (primerjaj: 3. odst. 385. člena ZPP), za odločitev niso pomembne.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi niso podani revizijski razlogi iz 386. člena ZPP, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).