Jedro

Obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini. Ne glede na to, da se roka medsebojno prekrivata (15 dni), je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice z dne 10. 5. 2012 ugodilo, sklep o izvršbi 1913 I 1162/2012 z dne 23. 4. 2012 v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (I. točka izreka), predlog upnika za spremembo predloga za izvršbo z dne 26. 9. 2013 zavrglo (II. točka izreka), ter sklenilo, da mora upnik dolžnici povrniti izvršilne stroške v znesku 230,80 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (III. točka izreka), in da upnik sam nosi svoje stroške ugovornega in pritožbenega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga upnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo. Pojasnjuje dosedanji potek postopka in se pri izpodbijanju I. točke izreka v celoti sklicuje na svoje pritožbene navedbe iz pritožbe z dne 18. 10. 2012 ter povzema po njegovem mnenju pravilne razloge višjega sodišča v sklepu III Ip 5306/2013 z dne 18. 4. 2013. V bistvenem trdi, da izvršilni naslov predstavlja sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/2008 z dne 26. 5. 2011 in ne sodba Okrožnega sodišča v Mariboru, Vrhovno sodišče pa je spremenilo I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ne pa tudi njene III. točke izreka, kar pomeni, da če ne bi imelo namena spremeniti odločitve o stroških postopka, tudi v ta del sodbe niti ne bi poseglo. Meni, da je Vrhovno sodišče v izogib napačnim tolmačenjem in da bi poudarilo, da je na novo odločilo o stroških postopka, v sodbi spremenilo tudi zapis izreka o stroških postopka in tako povsem jasno spremenilo paricijski rok. Upnik trdi, da njegova terjatev ni prenehala, zato je treba ugovor dolžnice kot neutemeljen zavrniti. Odločitev v II. točki izreka izpodbija kot zmotno zaradi napačne uporabe prvega odstavka 184. člena ZPP, po katerem lahko tožnik/upnik do konca glavne obravnave spremeni tožbo, ter trdi, da ker v postopkih izvršbe ni predvidena glavna obravnava, lahko upnik predlog spremeni do odločitve sodišča prve stopnje. Ker je višje sodišče ugovoru ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, je bila zadeva v trenutku spremembe predloga ponovno v fazi odločanja na sodišču prve stopnje, zato meni, da je bil predlog pravočasen. Posledično izpodbija tudi III. in IV. točko izreka. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnika zavrne oziroma podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, dolžniku pa naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor dolžnici, ki pa nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavanem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/2008 z dne 26. 5. 2011, s katero je Vrhovno sodišče v I. točki izreka reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo tako, da je pritožbi tožnika (upnika v tem izvršilnem postopku) delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da se glasi „Toženka (dolžnica v tem izvršilnem postopku) mora tožniku (upniku) plačati 9.089,62 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 9.089,62 EUR, tožnik (upnik) pa mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki (dolžnici) njene pravdne stroške v znesku 7.986,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“ Sodišče je na tak predlog upnika 23. 4. 2012 izdalo sklep o izvršbi, dolžnica pa je zoper slednjega ugovarjala iz razloga, da je njena terjatev prenehala (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Iz navedb strank in podatkov v spisu pri tem izhaja, da je med strankama sporen (le) začetek teka zakonskih zamudnih obresti od pravdnih stroškov, ki jih je po izvršilnem naslovu upnik dolžan povrniti dolžnici, od tega pa je odvisna (ne)utemeljenost upnikovega predloga za izvršbo. Upnik trdi, da tečejo zakonske zamudne obresti šele od 16. dne po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča, medtem ko dolžnica zavzema stališče, da so zakonske zamudne obresti tekle že od 16. dne po prejemu sodbe sodišča prve stopnje in so se do dneva nastopa pogojev za pobot 1. 5. 2011 natekle v višini 3.604,75 EUR (znesek, ki ga v predmetnem izvršilnem postopku izterjuje upnik), kar je pri pobotu upoštevala, zato je njena terjatev že pred vložitvijo predloga za izvršbo prenehala.

7. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi odločalo že drugič. S prvotnim sklepom z dne 3. 7. 2012 je ugovoru dolžnice ugodilo, sklep o izvršbi v celoti razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo, s sklepom višjega sodišča III Ip 5306/2012 z dne 18. 4. 2013 pa je bil sklep sodišča prve stopnje na pritožbo upnika razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Višje sodišče je pri tem v sklepu III Ip 5306/2012 zavzelo stališče, da je upnik v zamudi šele od 16. dne po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 228/2008, saj do prejema te sodbe upnik z obveznostjo plačila stroškov ni bil seznanjen, ter sodišču prve stopnje naložilo, naj ugotovi datum upnikovega prejema sodbe Vrhovnega sodišča RS in nato ponovno odloči. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom stališču višjega sodišča ni sledilo, temveč je ponovno zaključilo, da je upnik v zamudi s plačilom pravdnih stroškov že od 16. dne po prejemu sodbe sodišča prve stopnje in da je zato upničina terjatev zaradi pobota prenehala že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Bistveni razlogi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa so, (a) da je Vrhovno sodišče s svojo sodbo na novo določilo (zgolj) tek zamudnih obresti, ni pa posegalo v glavnico pravdnih stroškov, (b) da sta paricijski rok po 313. členu ZPP oziroma drugem odstavku 21. člena ZIZ in rok za izpolnitev obveznosti po 299. členu OZ dva po vsebini različna roka, ter (c) da vložitev pravnega sredstva na slednjega ne vpliva in ne odlaga zapadlosti ter s tem začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo po stališču sodišča prve stopnje, podprtem s primeroma navedeno sodno prakso (1), teči 16. dan po prejemu sodbe sodišča prve stopnje ne glede na morebitna vložena pravna sredstva.

8. V tem pritožbenem postopku je višje sodišče ponovno pretehtalo svoje stališče iz sklepa III Ip 5306/2012 in ga sklenilo spremeniti, saj ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS (2) obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini. Upnikova obveznost povrnitve pravdnih stroškov je torej v konkretni zadevi nastala že s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru P 829/2003 z dne 24. 10. 2006, s katero pa je bil določen tudi rok za prostovoljno izpolnitev. Slednjega Vrhovno sodišče ni spreminjalo (kar nenazadnje izhaja tudi iz dikcije izvršilnega naslova) (3), kot zmotno uveljavlja pritožba, upnik pa je posledično prišel v zamudo po poteku tega roka. Ne glede na to, da se roka medsebojno prekrivata (15 dni), je bil z vložitvijo pravnih sredstev namreč prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da bi se z nasprotnim stališčem izgubila funkcija zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo, saj dolžniki ne bi bili motivirani za čimprejšnjo izpolnitev svojih obveznosti, temveč nasprotno za zavlačevanje postopkov z vlaganjem pravnih sredstev, pa čeprav bi se ta kasneje izkazala za neutemeljena. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da je odločitev o ugoditvi dolžničinemu ugovoru pravilna, pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa pa neutemeljena.

9. Odločitev o zavrženju upnikovega predloga za spremembo predloga za izvršbo (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) upnik izpodbija iz razloga, da je bila navedena vloga pravočasna, saj jo je podal pred izdajo izpodbijanega sklepa. Temu pritožbenemu očitku ni mogoče slediti. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sprememba predloga za izvršbo ob smiselni uporabi določbe prvega odstavka 184. člena ZPP, ki dopušča spremembo tožbe do konca glavne obravnave, mogoča do izdaje sklepa o izvršbi kot zaključka odločanja o predlogu za izvršbo, in ne do izdaje sklepa o ugovoru, kot zmotno pritožbeno uveljavlja upnik. Ker je upnik predlog za spremembo predloga za izvršbo podal šele 26. 9. 2013 in torej po izdaji sklepa o izvršbi z dne 23. 4. 2012, ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepoznega.

10. Posledično je pravilna tudi odločitev o stroških (III. in IV. točka izreka izpodbijanega sklepa), saj temelji na pravilni uporabi 38. člena ZIZ, dolžničini stroški ugovornega postopka pa so bili pravilno odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi – ZOdvT.

11. Glede na navedeno in ker obenem tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ ter peti odstavek 38. člena ZIZ).

(1) Sodišče prve stopnje se sklicuje na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 379/2009 z dne 27. 5. 2009, I Cp 783/2010 z dne 16. 6. 2010, I Cp 1098/2010 z dne 19. 5. 2010 in I Cpg 427/2012 z dne 14. 3. 2013. (2) Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. (3) Glej 6. točko obrazložitve tega sklepa.