Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji je bila odpoved podana iz drugih, neutemeljenih razlogov (ne poslovnega), zaradi osebne zamere. Navedeno negira že ugotovljen organizacijski in ekonomski razlog ter pravilna uporaba kriterijev, pa tudi sicer tožnica pred sodiščem prve stopnje manj ugodne obravnave ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo v delu, v katerem se nanaša na davke in prispevke (točka I izreka; sklep). Zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2021, sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev trajanja delovnega razmerja do 15. 4. 2022, reparacijo, denarno povračilo v višini 10.786,72 EUR bruto oziroma 8.525,52 EUR neto ter zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov je zavrnilo (točka II izreka; sodba).

2. V pravočasni pritožbi in dopolnitvi pritožbe zoper navedeno sodbo in sklep tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge. Uveljavlja kršitvi 8. člena ZPP in 34. člena ZDSS-1 ter kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo izpovedi tožnice, vsebine pogodb o zaposlitvi z dne 1. 2. 2021, 28. 9. 2020 in 23. 5. 2018, izpovedi priče A. A. in direktorja, razpisa za delovni mesti vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor ter ugovora zoper letno oceno. Na naroku dne 10. 5. 2022 je podala dokazno oceno izvedenih dokazov, kar je sodišče prve stopnje obravnavalo kot nove navedbe in jih ni upoštevalo. Tožnica je že v tožbi in 1. pripravljalni vlogi navedla, da se je del njenih nalog prenesel na delovni mesti vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor. S tem je toženka ustvarila poslovni razlog; ni bilo potrebe, da delo v skupini za operativno kontrolo opravljajo tri delavke. Priča A. A. je izpovedala, da je bilo to zaradi manj vzorčenja. Nalogi IPK in OPK kontrol ter proizvodna dokumentacija sta bili preneseni na novoustanovljeni delovni mesti. Toženka tožnico na eno od teh delovnih mest ni prerazporedila. Ni dosegla namena reorganizacije, ki je bil v zmanjšanju števila delavcev (sodba VDSS Pdp 41/2021), delo, ki so ga prej opravljale tri delavke, je nato opravljalo sedem delavcev. Ukinitev tožničinega delovnega mesta ni bila zakonita. Prenehanje potreb po delu bi bilo treba presojati tudi z vidika pogodb o zaposlitvi z dne 28. 9. 2020 in 23. 5. 2018. Tožnica je tudi po 1. 2. 2021 opravljala nalogo IPK in OPK kontrol, torej je s tem opravljala delo novoustanovljenih delovnih mest. Zato bi ji toženka morala ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ti dve delovni mesti. Na tak način bi bila reorganizacija zakonita, ne pa z zaposlovanjem novih delavcev. Toženka ji je odpoved podala iz osebnih razlogov. Zamere do tožnice potrjujeta izpovedi prič A. A., da s tožnico ni ustno komunicirala, in B. B., da ji je naloge odrejala "z zavijanjem oči in čez ramo". Tožnica je podala ugovor zoper letno oceno, ni hotela opravljati nadur. Letni dopust ji je bil odobren tik pred izrabo, nadrejena delavka ji je sporočila pošiljala v času bolniškega staleža. Tožnica je podala prijavo mobinga. Delo je natančno in dosledno opravljala. Poslovni razlog je nastal že v marcu 2021, pa ji je toženka odpoved podala šele 20. 9. 2021. Po 31. 3. 2021 tožnica dela ni več opravljala, bila je na čakanju, v bolniškem staležu, izrabila je letni dopust. Po Konvenciji MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca in Priporočilu št. 166 k tej konvenciji je odpoved skrajni ukrep; če so na voljo milejši ukrepi, odpoved ni dopustna. Delodajalec si mora prizadevati za ohranitev zaposlitve; ohranitev zaposlitve ima prednost pred zagotavljanjem dela agencijskim delavcem (sodba VDSS Pdp 540/2021). Toženka je dejansko zaposlovala za opravljanje nalog, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica. Zato je odpoved nezakonita (sodbe VDSS Pdp 540/2021, Pdp 483/2020, Pdp 166/2021 in Pdp 97/2021). Iz dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, izhaja, da je tožnica opravljala nalogo IPK in OPK kontrol, ostali dve delavki pa delo vzorčenja. Nalogo IPK in OPK kontrol je opravljala še marca 2021, zaradi česar ji C. C. ni odobrila izrabe ur. Upoštevaje preiskovalno načelo bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi prepozno podane navedbe tožnice, s katerimi trditvene podlage ni dopolnjevala. Toženka s predložitvijo treh odpovedi ni dokazala, da je pri vseh delavcih uporabila enake kriterije, kot pri tožnici. Te odpovedi negirajo obstoj ekonomskega razloga; toženka je tudi v letu 2021 dobro poslovala, prognoza ni bila slaba, kot potrjujejo predloženi članki. Na novo je zaposlovala. Tožnica je D. D. in prejšnjo direktorico opozorila na težave z letnim dopustom, izmenami, napredovanji. V tem delu sodišče prve stopnje tožničini izpovedi ni sledilo, ampak je sledilo izpovedim direktorja in prič, ki jih je predlagala toženka. Tožnici ni dopustilo vprašanj priči D. D. glede zaposlovanja delavcev na delovnih mestih vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor. Priča ni vedela niti, katerega leta so jih zaposlili. Glede dejstev, za katera je bila tožnica dodatno zaslišana, je priča izpovedala drugače. Sodišče prve stopnje bi moralo njeno izpoved kritično oceniti. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Tožnica je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 10. 5. 2022 podala navedbe glede opravljanja naloge IPK in OPK kontrol, ki je bila prenesena na novoustanovljeni delovni mesti vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor, in sicer konkretno, da je to nalogo opravljala sama, ne pa delavki, ki sta bili poleg nje zaposleni na delovnem mestu analitik II v skupini za operativno kontrolo, E. E. in F. F. Toženki je očitala, da je z reorganizacijo, prenosom naloge na novoustanovljeni delovni mesti, "ustvarila" poslovni razlog. Tudi če bi navedeno držalo, odpoved ni nezakonita, kot zmotno meni tožnica v pritožbi.

7. Pritožba kršitvi 8. člena ZPP in 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v zvezi s povzetimi navedbami uveljavlja prepozno, neupoštevaje določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP. Poleg tega se uveljavljana kršitev nanaša na dokazovanje, ne na upoštevanje navedb strank.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in sklep ima razloge o vseh bistvenih dejstvih, tako da je pritožbeno sodišče sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je v razlogih opredelilo do vseh bistvenih navedb tožnice in ji ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 10. 5. 2022 oziroma prepisa zvočnega posnetka ne izhaja, da sodišče prve stopnje ne bi dopustilo postavljanja vprašanj priči D. D., ni le dopustilo, kar je utemeljeno, da tožnica oziroma njena pooblaščenka v okviru postavljanja vprašanj bere z listine, pri čemer niti ni jasno, za katero listino je šlo.

9. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2021, v kateri je toženka navedla, da je tožničino delo po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto analitik II v skupini za operativno kontrolo postalo nepotrebno zaradi reorganizacije (prenos nalog na novoustanovljeni delovni mesti) in upada prihodkov. Takšna opredelitev razloga ustreza poslovnemu razlogu, določenemu v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno štelo, da je toženka tako organizacijski kot ekonomski razlog dokazala in da je dokazala pravilno uporabo kriterijev, na podlagi katerih je izmed treh delavk na istem delovnem mestu izbrala tožnico. Že navedeno potrjuje pravilno presojo, da je bila odpoved zakonita, da ni bila dana iz neutemeljenih osebnih razlogov (zaradi osebne zamere), kot vztraja tožnica v pritožbi.

10. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločitvi ni upoštevalo izpovedi tožnice, vsebine pogodb o zaposlitvi z dne 1. 2. 2021, 28. 9. 2020 in 23. 5. 2018, izpovedi priče A. A. in direktorja, razpisa za delovni mesti vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor ter ugovora na letno oceno. Iz navedenih listin bi ugotovilo, da se je naloga tožnice (IPK in OPK kontrole) prenesla na novoustanovljeni delovni mesti, da je v skupini za operativno kontrolo ostala le naloga vzorčenja, za katero ni bilo potrebe, da jo opravljajo tri delavke. Prav to je sodišče prve stopnje ugotovilo; to je ne nazadnje navedla že sama toženka v odpovedi in s tem utemeljila obstoj organizacijskega razloga.

11. Tožnica zmotno meni, da bi jo morala toženka prerazporediti na novoustanovljeni delovni mesti oziroma ji ponuditi pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na enem od delovnih mest vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor. Prerazporejanja ZDR-1 ne pozna, enako kot ne določa več obveznosti delodajalca, da delavcu, katerega delo je postalo nepotrebno iz poslovnega razloga, ponudi novo pogodbo o zaposlitvi, kot je pravilno v izpodbijani sodbi in sklepu utemeljilo sodišče prve stopnje.

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da se je obseg dela, ki ga je opravljala po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto analitik II v skupini za operativno kontrolo povečal in ne zmanjšal. Naloga IPK in OPK kontrol se je spremenila, pri čemer je, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz skladnih izpovedi direktorja toženke G. G. in prič A. A., vodje upravljanja kakovosti za regulativo in farmakovigilanco, ter D. D., vodje oddelka za splošne kadrovske zadeve, bil razlog za spremembo zahteva toženkinega največjega naročnika. Toženka na novoustanovljeni delovni mesti vodja QA/QC kontrolorjev in QA/QC kontrolor ni na novo zaposlovala, ampak je nanje prezaposlila delavce, ki so že bili pri njej zaposleni (tako se število delavcev zaradi reorganizacije ni povečalo), kar s strani tožnice pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno. Nove zaposlitve so bile, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi nadomeščanja delavcev, ki jim je delovno razmerje pri toženki prenehalo, in za opravljanje drugega dela. Ne glede na navedeno, kot izhaja iz izpovedi direktorja, ki jo je v obrazložitvi povzelo sodišče prve stopnje, število delavcev toženke ves čas upada.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja delo, kot ga je opravljala po preteklih pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih s toženko (pogodbi z dne 28. 9. 2020 in 23. 5. 2018), saj je bistveno delo, kot ga je opravljala po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 2. 2021, ki ji je bila odpovedana. Neutemeljeno navaja, da je toženka njeno delovno mesto nezakonito ukinila, saj tega ni storila; le zmanjšala je število delavk, ki so delo na delovnem mestu analitik II v skupini za operativno kontrolo opravljale.

14. Nejasna je pritožbena navedba, da s strani toženke predložene odpovedi negirajo obstoj ekonomskega razloga. Sodišče prve stopnje ga je pravilno ugotovilo na podlagi ocene skladnih izpovedi direktorja in priče A. A., potrjene s predloženim izkazom poslovnega izida. V izpodbijani sodbi in sklepu se je opredelilo do izpostavljenih člankov, pri čemer je utemeljeno razlogovalo, da tožnica iz njih selektivno povzema le obete in sklenjene posle.

15. Navedba tožnice v pritožbi, da toženka ni dokazala, da bi pri vseh odpovedih uporabila enake kriterije, je za odločitev nebistvena. Dokazala je, da je kriterije uporabila za vse delavke na delovnem mestu analitik II v skupini za operativno kontrolo enako, kar je bistveno, in sicer delovno dobo (25 %), letno oceno (25 %) in socialni kriterij (50 %). Da so bili ti kriteriji določeni vnaprej in da se praviloma vselej uporabijo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izpovedi priče D. D.; uporabo kriterijev v konkretnem primeru potrjuje predložena preglednica. Upoštevaje kriterije je toženka odpoved utemeljeno podala tožnici.

16. Sodna praksa, ki jo izpostavlja tožnica v pritožbi, za odločitev ni relevantna. Sodba VDSS Pdp 41/2021 je bila v revizijskem postopku razveljavljena (sklep VSRS VIII Ips 46/2021). V ostalih citiranih odločbah (sodbe VDSS Pdp 540/2021, Pdp 483/2020, Pdp 166/2021 in Pdp 97/2021) pa so bile dejanske ugotovitve drugačne, kot so v tožničinem primeru; toženka za opravljanje dela po tožničini pogodbi o zaposlitvi ni najemala agencijskih delavcev, ni na novo zaposlovala, ekonomski razlog ni bil le začasne narave, kriterije je uporabila preverljivo in pravilno, tožnice ni šikanirala.

17. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ji je bila odpoved podana iz drugih, neutemeljenih razlogov (ne poslovnega), zaradi osebne zamere. Navedeno negira že ugotovljen organizacijski in ekonomski razlog ter pravilna uporaba kriterijev, pa tudi sicer tožnica pred sodiščem prve stopnje manj ugodne obravnave ni dokazala. V zvezi s tem neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do razlik v izpovedi tožnice ob dodatnem zaslišanju in priče D. D. glede opozarjanja na nepravilnosti, saj to niti ni bistveno. V pritožbi nepravilno povzema pričanje A. A., ki ni izpovedala, da s tožnico ne bi ustno komunicirala, in B. B., da bi ji naloge odrejala "z zavijanjem z očmi in čez ramo". Kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 17. 2. 2022, je priča A. A. izpovedala, da je pisno pozivala tožnico, ker ni vedela, kdo opravlja delo v izmeni, priča B. B. pa (enako kot priča A. A.), da je z vsemi delavci komunicirala enako.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka tožničino prijavo mobinga resno obravnavala (izpoved direktorja toženke; tudi prič H. H., članice komisije, in I. I., svetovalca za pravne zadeve). Ugotovilo je, da tožnica ni bila žrtev mobinga, pri čemer je pravilno utemeljilo, da zahteva nadrejene delavke (A. A.), ki se nanaša na obrazložitev (ne)opravljenega dela, že sama po sebi ne ustreza trpinčenju na delovnem mestu v smislu četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Enako velja za glasno govorjenje, ki ni žaljivo. Da A. A. govori glasno, je sodišče prve stopnje ugotovilo ob samem zaslišanju, da na tak način (enako) komunicira z vsemi, je potrdil priča I. I., kar je v izpodbijani sodbi in sklepu prav tako ustrezno upoštevano.

19. Navedbam tožnice, ki jih je sicer potrdila s svojo izpovedjo, da jo je toženka o planih dela obveščala ob nedeljah in da je prihajalo do hipnih sprememb izmen, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo; pravilno je verjelo izpovedi priče B. B., ki jo je ocenilo za prepričljivo, saj je skladna z vsebino predloženih listin, kratkih sporočil (SMS), iz katerih izhaja, da je bila tožnici odobrena izraba ur tudi za naslednji dan in da je odgovore prejemala dokaj hitro. Da so bile delavke enakomerno razporejene v izmene, je dejstvo, ki ga je toženka dokazala s predložitvijo preglednic, planov dela. Na podlagi ocene izpovedi priče B. B. in listin v spisu, ki kažejo, da je C. C. delavce pozivala k načrtovanju izrabe letnega dopusta, je pravilno ugotovilo, da ne drži tožničina navedba, da ji je bil redoma odobren tik pred izrabo. Na podlagi ocene izpovedi direktorja in priče B. B. pa je pravilno ugotovilo, da tožnica v času bolniškega staleža ni bila deležna pritiskov (kar potrjujejo predložena kratka sporočila); tožnico je toženka kontaktirala le za potrebe priprav mesečnega plana dela.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).