Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku za plačilo odpravnine ugodilo, ker tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, v zakonsko predpisanem roku ni podala odgovora na tožbo. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost tožbenega zahtevka, saj so bila zatrjevana dejstva o neizpolnjeni obveznosti plačila odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odpravnino v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 133,10 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila na transakcijski račun pooblaščenca tožnika št. ..., odprtem pri A. d.d., v 8 dneh, da ne bo izvršbe (II. točka izreka).

Tožena stranka v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper sodbo v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Vendar tožena stranka v nadaljevanju pritožbe v ničemer ne konkretizira pritožbene razloge.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je izpodbijana zamudna sodba pravilna in zakonita ter je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške vloženega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo zamudno sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem ni preizkušalo izpodbijane sodbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj se zamudna sodba iz tega razloga v skladu z določbo 2. odstavka 338. člena ZPP ne more izpodbijati. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri sprejeti zamudni sodbi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve (pritožba jih niti ne konkretizira), na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: V konkretnem primeru je bilo o tožnikovem zahtevku za plačilo odpravnine odločeno z zamudno sodbo. Pri izdaji takšne sodbe gre za pisen postopek, v katerem se neposredno ne izvajajo dokazi in se ne izvede obravnava. Dejansko temelji institut zamudne sodbe na predpostavki, da tožena stranka s svojo pasivnostjo, ker ne poda odgovora na tožbo oz. ga vloži po predpisanem roku, priznava kot točne navedbe tožnika, s katerimi ta utemeljuje tožbeni zahtevek, pri čemer na takšen način prizna tudi tiste navedbe, ki zanjo niso ugodne. Tako postanejo tožbene navedbe nesporne in jih ni potrebno dokazovati ter v nadaljevanju izpodbijati po vsebini.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo v 30 dnevnem zakonskem roku, kot je to določeno v 277. členu ZPP, čeprav ji je bil predhodno pravilno vročen drugopis tožbe zaradi podaje odgovora in je bila v pozivu opozorjena na pravne posledice, če tega ne bo storila. Iz vsebine tožbe je razvidna utemeljenost zahtevka glede zatrjevanih dejstev o neizpolnjeni obveznosti tožene stranke do tožnika iz naslova plačila odpravnine v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je namreč še pred prenehanjem delovnega razmerja na podlagi takšne odpovedi pogodbe z dopisom dne 18. 11. 2010 obvestila (priloga A2) tožnika, da mu pripada odpravnina v znesku ... EUR, ki bo izplačana ob izplačilu zadnje plače na njegov transakcijski račun, vendar očitno tega ni storila. Vse navedeno tako utemeljuje zaključek, da so bili v sporu podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka morebitnih stroškov pritožbe ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo, medtem ko je tožnik priglasil stroške v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).