Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Investiranje samo po sebi torej ni dovolj, davčno upoštevni so le (dokazani) stroški investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Gre za dejstva, ki se že po naravi stvari dokazujejo z listinsko dokumentacijo (računi, dobavnicami, bančnimi izpiski, blagajniškimi prejemki, potrdili).
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo št. DT 42152-32/010 08091-04 z dne 15. 12. 2010 je Davčni urad Ljubljana tožeči stranki odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 26.489,73 EUR po stopnji 20 % v znesku 5.297,95 EUR in ji naložil, da odmerjeno dohodnino plača v 30 dneh od vročitve odločbe.
Predmet odmere je dobiček iz kapitala od odsvojitve solastnega dela do ½ stanovanjske hiše na naslovu ..., št. stavbe ..., na parc. št. ... in ... k.o. A. Davčna osnova je ugotovljena z upoštevanjem vrednosti ob pridobitvi (20.865,00 EUR), stroškov ob pridobitvi (1.145,27 EUR), vrednosti ob odsvojitvi (50.000,00 EUR) in stroškov ob odsvojitvi (1.500,00 EUR). Stroški investicij, ki jih je tožnica dokazovala z računi družbe B. d.o.o., pri odmeri niso upoštevani, ker je bila v davčnem inšpekcijskem nadzoru ugotovljena njihova neverodostojnost oziroma neskladnost z listinami, ki se nahajajo pri navedeni družbi, plačila, ki naj bi bila po predloženih blagajniških izpisih opravljena s plačilno kartico, pa tudi niso bila opravljena s plačilno kartico tožnice. Davčna stopnja je določena skladno s 132. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).
Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-05-22/2011 z dne 10. 7. 2012 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Odločba je po presoji pritožbenega organa pravilna in skladna z zakonom, strinja pa se tudi z dejanskimi ugotovitvami in presojo davčnemu organu prve stopnje predloženih dokazov. S cenitvijo (ki jo tožnica predloži v pritožbenem postopku) ni mogoče dokazovati, da gre za stroške, ki jih je plačal zavezanec sam, kar je bistveni pogoj za njihovo priznanje. Navedena zakonska zahteva pa tudi izključuje možnost uveljavljanja vrednosti lastnega dela. Nastanka stroškov v smislu določbe sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 pa po presoji pritožbenega organa tudi ne izkazujejo druga dokazila, ki jih tožnica prilaga pritožbi.
Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.
Že v postopku na prvi stopnji je navajala, da sta s tedanjim možem stanovanjski objekt zgradila povsem na novo. Večino dela sta opravila sama, saj je bil po poklicu zidar in se je s tem tudi ukvarjal. Ves material sta kupila pri podjetju B. d.o.o. Računov nista hranila, plačila sta opravljala gotovinsko na blagajni podjetja. To jima je za potrebe davčnega postopka izdalo kopije računov o nabavi materiala, ki se nahajajo v spisu. Gradnja stanovanjske hiše v lastni režiji je po določbah ZGO-1 izrecno dovoljena. Tako je v izpodbijani odločbi dejansko stanje ugotovljeno napačno, ker prvostopni organ ni upošteval, da je bila vrednost dela, ki ga je v nepremičnino vložila tožnica, celo večja od s prodajo pridobljenega kapitala.
Davčni organ ni upošteval 5. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in ni po resnici ugotovil vseh dejstev in dejanskega stanja, odločilnega za izdajo zakonite in pravilne odločbe. Česa kljub ustreznemu zatrjevanju tožnice ni ugotovil, je pojasnjeno že zgoraj. Postopal je tudi v nasprotju s 7. členom istega zakona, saj tožnice, ki v postopku ni imela pooblaščenke, ni seznanil z njenimi procesnimi pravicami in je bil zato davek obračunan nepravilno in v njeno škodo. Tako je tožnica šele pozneje, ko je imela pooblaščenko, pridobila cenitveno poročilo, ki izkazuje vrednost vlaganj v višini 33.313,70 EUR.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ. Nanje se zato sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
Med stroške, ki povečuje vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Po navedeni jasni zakonski določbi se torej investicije, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Stališče tožeče stranke, po katerem se kot strošek na tej podlagi prizna tudi vrednost lastnega dela davčnega zavezanca, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.
V obravnavani zadevi tožeča stranka davčno upoštevnih stroškov tudi po presoji sodišča ni dokazala. Iz spisov sledi, da je zatrjevane stroške investicij dokazovala z računi družbe B. d.o.o., za katere je bilo s preveritvijo ugotovljeno, da niso bili plačani iz transakcijskega računa tožnice oziroma so po ugotovitvi davčnega organa neskladni z vsebino izdanih računov pri družbi izdajateljici. Razlogi za to, da se stroški investicij po predloženih izpisih računov družbe B. d.o.o. ne vštejejo v vrednost kapitala ob pridobitvi, so obširno navedeni in obrazloženi že v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišče se z njimi strinja, saj temeljijo na pravilni presoji dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, in dokazov, ki so bili pridobljeni uradoma. Ugotovitvam v tej zvezi tožeča stranka konkretno ne ugovarja. Njihove neskladnosti s podatki upravnih spisov pa sodišče tudi ne ugotavlja. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za zavrnitev povečanja nabavne vrednosti nepremičnine na njihovi podlagi.
Kot tožnici pravilno pojasni že tožena stranka, investiranje samo po sebi ni dovolj. Davčno upoštevni so le (dokazani) stroški investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Gre za dejstva, ki se že po naravi stvari dokazujejo z listinsko dokumentacijo (računi, dobavnicami, bančnimi izpiski, blagajniškimi prejemki, potrdili). Verodostojnih listin, ki bi izpolnitev navedenih pogojev dokazovale, tožeča stranka, kot že navedeno, ni predložila. Stroškov in njihovega plačila po tožeči stranki pa tudi ne dokazuje v pritožbenem postopku predložena dokumentacija. Cenitveno poročilo sicer lahko odraža tudi vrednost lastnega dela davčnega zavezanca, vendar pa ta skladno z zakonsko ureditvijo ne povečuje vrednosti nepremičnine ob pridobitvi.
Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.
Ker so dejstva, ki so po zavzetem pravnem stališču za odločitev relevantna, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).