Jedro

Toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 9. 9. 2018 samovoljno zapustil azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve azilnega doma oziroma niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni vrnil, hkrati pa je izpodbijani sklep izdala že 12. 9. 2018 (torej še v teku tridnevnega zakonskega roka po med strankama sicer nesporni tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma 9. 9. 2018). S tem pa je utemeljen ugovor tožnika, da je toženka izpodbijani sklep izdala preuranjeno, saj navedeno po presoji sodišča pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa še niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-585/2018/21 (1312-03) z dne 12. 9. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka ustavila postopek mednarodne zaščite. V obrazložitvi sklepa je navedla, da je tako ravnala, saj naj bi iz uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito izhajalo, da je tožnik 9. 9. 2018 samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v roku treh dni od zapustitve, prav tako pa do dneva izdaje sklepa ni ničesar sporočil, kot tudi ne osebi, ki ga zastopa v postopku. Toženka se sklicuje na 2. alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in šesti odstavek 49. člena ZMZ-1. 2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik tožbo in uveljavlja tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da drži, da je 9. 9. 2018 zapustil azilni dom, vendar je bil že prihodnjega dne, tj. 10. 9. 2018, s strani varnostne službe Azilnega doma na Viču zabeležen na seznamu prisotnih prosilcev. Tožnik se je torej vrnil pred iztekom 3 dnevnega roka in se še vedno nahaja v Republiki Sloveniji ter je kot prosilec za mednarodno zaščito še vedno nastanjen v Azilnem domu na Viču (v sobi M6, na moškem oddelku). Zato je odločitev uradne osebe preuranjena, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Glede na vse navedeno tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je ustavila postopek o tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite.

6. Ministrstvo na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1), se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

7. Sodišče ugotavlja, da toženka v izpodbijanem sklepu navaja, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je tožnik 9. 9. 2018 samovoljno zapustil azilni dom ter da se v roku treh dni od zapustitve azilnega doma oziroma niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni vrnil, hkrati pa je toženka izpodbijani sklep izdala že 12. 9. 2018 (torej še v teku tridnevnega zakonskega roka1 po med strankama sicer nesporni tožnikovi samovoljni zapustitvi azilnega doma 9. 9. 2018). S tem pa je utemeljen ugovor tožnik, da je toženka izpodbijani sklep izdala preuranjeno, saj navedeno po presoji sodišča pomeni, da za izdajo izpodbijanega sklepa še niso bili izpolnjeni pogoji iz 2. alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 (pogoj, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo), na katero je toženka oprla izpodbijani sklep.

8. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je 9. 9. 2018 res zapustil azilni dom, vendar navaja, da se je vanj vrnil že 10. 9. 2018. Za dokazovanje tega dejstva je predlagal vpogled v uradne evidence varnostne službe Azilnega doma na Viču, iz katerih je razvidno, da je bil že 10. 9. 2018 vpisan na seznamu prisotnih prosilcev, predlagal pa je tudi vpogled v uradne evidence Urada vlade za oskrbo in integracijo migrantov o nastanjenih in prisotnih prosilcih v Republiki Sloveniji. Toženka sicer navedenim trditvam ni nasprotovala, sodišče pa predlaganih dokaznih predlogov kot nepotrebnih ni izvedlo, saj zaradi preuranjene izdaje izpodbijanega sklepa2 niso bili sploh izpolnjeni predpisani pogoji iz druge alineje drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, zaradi česar je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V njem naj se toženka opredeli do tožnikovih trditev in njegovih dokaznih predlogov ter o zadevi ponovno odloči. 9. Sodišče je v konkretni zadevi odločilo brez glavne obravnave, skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, v upravnem postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

1 Drugi odstavek 100. čl. Zakona o upravnem postopku določa, da če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. V konkretni zadevi je tako tridnevni zakonski rok začel teči z 10. 9. 2018 in se do dne izdaje izpodbijanega sklepa tako še ni iztekel. 2 Kot že razlogovano v 7. točki obrazložitve te sodbe.