Jedro

Ni podana delovnopravna kontinuiteta med prejšnjimi delodajalci in toženko, saj tožnica te kontinuitete ni izkazala, in ji zato kot obdobje dela zaposlitve pri toženki ni mogoče priznati njene skupne delovne dobe pri različnih delodajalcih javnega sektorja. Ker je bila tožnica zaposlena pri različnih delodajalcih, pri katerih ji je delovno razmerje prenehalo na različne načine (s potekom časa, s sporazumom ali z odpovedjo funkciji), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je že iz tega razloga tožničin zahtevek neutemeljen. Prav tako tožničinega prejšnjega delodajalca ni mogoče šteti za pravnega prednika toženke, zato tožnica ni upravičena do odpravnine, določene upoštevaje njeno celotno delovno dobo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko odpravnine v višini 21.956,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 11. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 777,68 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vtoževanega zneska, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, odločanje o višini pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obširni pritožbi navaja, da je bilo s sodno poravnavo med strankama dogovorjeno, da tožena stranka plača tožnici odpravnino za zaposlitev v javnem sektorju, od 1. 7. 1985 dalje, pri čemer strankam ni bilo sporno obdobje. Zatrjuje, da višina odpravnine v sodni poravnavi iz previdnosti ni bila zapisana z zneskom, ampak opisno, tako da bi jo tožena stranka morala samo pravilno izračunati, toženka pa jo je v nasprotju z vsebino sodne poravnave napačno izračunala in tožnici izplačala zgolj 2.994,05 EUR, ne pa najmanj 24.950,44 EUR, do kolikor je tožnica upravičena za več kot 30 let dela v javnem sektorju. Navaja, da je delala na sodišču A., v službi B., agenciji C., ministrstvo D., Državnem pravobranilstvu RS in agenciji E. Opozarja, da njenega zaposlitvenega razmerja ni mogoče deliti na posamezno delovno mesto in organ, temveč velja zanjo in za njeno zaposlitev ter položaj in pravice pravilo enotnosti javnega sektorja. Meni, da višina odpravnine po 108. členu ZDR-1, ob pravilnem razumevanju položaja javnega uslužbenca in sklenjene sodne poravnave, določljiva na podlagi prisilnih predpisov, saj se je toženka po 1. alineji 2. točke sodne poravnave zavezala tožeči stranki plačati še razliko odpravnine po 108. členu ZDR-1. Za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Sodišče je tako tožbeni zahtevek zavrnilo brez upoštevanja, da je tožnica upravičena do odpravnine za celotno obdobje, saj je delala v službah, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija. Meni, da odločitev o tem, kakšno višino odpravnine sta stranki v poravnavi z dne 20. 10. 2015 dogovorili, ne le pravno vprašanje, ampak tudi dejansko. Nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje in navaja, da ji je delovno razmerje pri D. prenehalo sporazumno z dnem 31. 8. 1998 brez pravice do odpravnine, hkrati pa ji odpravnina ni bila izplačana prav iz razloga, ker se je zaposlila na Državnem pravobranilstvu RS, kjer je opravljala funkcijo državne pravobranilke od ... do ..., ko ji je funkcija prenehala zaradi odpovedi službe v službi državne pravobranilke. Meni, da sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko navaja, da v tožničinem primeru ne obstaja delovnopravna kontinuiteta v smislu tretjega odstavka 108. člena ZDR-1, vendar je samo naštelo državne institucije, pri katerih je bila tožnica zaposlena in ugotovilo, da ji pri nobeni državni instituciji ni bila izplačana odpravnina. Tako je jasno, da ji prav iz tega razloga v celoti pripada vtoževana odpravnina. Meni, da je pravzaprav žrtev mobinga tožene stranke, ki so ga izvajali njeni uslužbenci. V zvezi z mobingom se sklicuje na sodno prakso ESČP. Zatrjuje kršitev pravice do kontradiktornosti oziroma pravice do sodnega varstva, ker se je z vložitvijo tožbe utemeljeno zanašala, da bo sodišče ustrezno pretehtalo vse okoliščine obeh strank in se oprlo na temeljna ustavna, civilnopravna in delovnopravna načela, sodišče pa na naroku za glavno obravnavo ni zaslišalo niti tožnice niti njenega odvetnika o vsebini sodne poravnave in v višini dogovorjene odpravnine. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP1 tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, kot zmotno to zatrjuje pritožba, zato jo je vsekakor mogoče preizkusiti.

7. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa je tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Ugotovilo je, da tožnica ni zatrjevala, da sta se s toženko v sodni poravnavi, sklenjeni dne 20. 10. 2015, dogovarjali o sami višini te odpravnine ali o višini delovne dobe tožnice za njeno določitev. Iz navedb tožnice namreč izhaja, kar zatrjuje tudi v pritožbi, da ji ob razumevanju dogovora v sodni poravnavi pripada odpravnina v skladu s 108. členom ZDR-12 in je potrebno po sklenjeni poravnavi njeno višino določiti v skladu s citirano zakonsko določbo. Navedeno pomeni, da odločitev o tem, kakšno višino odpravnine sta stranki v sodni poravnavi z dne 20. 10. 2015 dogovorili, pravno vprašanje. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku posledično v zvezi z vsebino sklenjene sodne poravnave o vtoževani odpravnini ni zaslišalo tožnice kot tudi ne predlaganih prič, ker je tožnica predložila izpis zavarovanj v RS (A10) in ni prerekala za odločitev ključnih navedb toženke o tem, pri katerih delodajalcih in koliko časa je bila zaposlena, zlasti pa ne navedb o tem, na kakšen način ji je pri posameznih delodajalcih prenehalo delovno razmerje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da sta tožeča in tožena stranka dne 20. 10. 2015 v delovnopravni zadevi opr. št. I Pd 845/2015 pred sodiščem prve stopnje sklenili sodno poravnavo, v kateri se je toženka zavezala tožnici izplačati odpravnino na podlagi 108. člena ZDR-1 (to je zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 25. 7. 2014, vezano na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 6. 2015) in stroške postopka v višini 4.000,00 EUR, v roku 8 dni od sklenitve te sodne poravnave, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila; - da je tožena stranka tožnici na podlagi te sodne poravnave izplačala odpravnino v višini 2.994,05 EUR, ki jo je izračunala ob upoštevanju 6 let dela tožnice pri toženki; - da tožnica meni, da bi morala toženka pri izračunu višine odpravnine upoštevati 30 let delovne dobe iz razloga, ker je bila ves čas zaposlena v javnem sektorju; - da je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tožničinem primeru ne obstaja delovnopravna kontinuiteta v smislu tretjega odstavka 108. člena ZDR-1, po kateri bi morala toženka tožnici izračunati odpravnino ob upoštevanju tožničine celotne delovne dobe v javnem sektorju - 30 let; - da je bila tožnica zaposlena pri različnih delodajalcih, pri katerih ji je delovno razmerje prenehalo na različne načine, in sicer:

1. na sodišču A. od 1. 7. 1985 do 30. 6. 1987 kot sodniška pripravnica, delovno razmerje pa ji je prenehalo zaradi poteka časa;

2. v obdobju od 1. 7. 1987 do 1. 9. 1987 je bila brezposelna;

3. na agenciji C. od 2. 9. 1987 do 30. 6. 1996, nato pa nadaljevala delo na Ministrstvu D., od 1. 7. 1996 do 31. 8. 1998, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi sporazuma in ji ni bila izplačana odpravnina;

4. na Državnem pravobranilstvu RS je opravljala funkcijo državne pravobranilke v obdobju od ... do ..., ko ji je funkcija prenehala zaradi odpovedi službe državne pravobranilke, posledično pa ji je prenehalo delovno razmerje brez pravice do odpravnine;

5. pri toženi stranki od 19. 5. 2009 do 10. 11. 2015, torej polnih 6 let. 1. ZDR-1 v 108. členu ureja odpravnino in določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razlogov nesposobnosti, dolžan izplačati delavcu odpravnino. Osnova za izračun odpravnine pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (prvi odstavek). Delavcu tako pripada odpravnina v višini ene petine osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot 1 leto do 10 let (drugi odstavek). Za delo pri delodajalcu se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih (tretji odstavek).

2. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica pri toženki zaposlena od 19. 5. 2009 do 10. 11. 2015, kar znaša polnih 6 let, prav tako tudi ne, da je bila tožnici za ta čas izplačana odpravnina v višini 2.994,05 EUR, kar je skladno z določilom 108. člena ZDR-1. Zmotno pa je pritožbeno zatrjevanje, da je podana delovnopravna kontinuiteta med prejšnjimi delodajalci in toženko, saj tožnica te kontinuitete ni izkazala, in ji zato kot obdobje dela zaposlitve pri toženki ni mogoče priznati njene skupne delovne dobe pri različnih delodajalcih javnega sektorja. Ker je bila tožnica zaposlena pri različnih delodajalcih, pri katerih ji je delovno razmerje prenehalo na različne načine (s potekom časa, s sporazumom ali z odpovedjo funkciji), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je že iz tega razloga tožničin zahtevek neutemeljen. Prav tako pa tudi tožničinega prejšnjega delodajalca (Republike Slovenije) ni mogoče šteti za pravnega prednika toženke, zato tožnica ni upravičena do odpravnine, določene upoštevaje njeno celotno delovno dobo, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

3. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo zahtevku tožnice, tudi niso bile kršene njene ustavne pravice, sodišče prve stopnje tudi ni odločalo arbitrarno ali v nasprotju z določbami Kodeksa sodniške etike, kar pavšalno zatrjuje pritožba.

4. Ker niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

5. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. - ZPP. 2 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1.