Jedro

Zoper sklep o dovolitvi predaje zahtevane osebe po določbah ZSKZDČEU zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

1. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 17. 6. 2011 odločil, da se dovoli predaja zahtevane osebe A. A. državi članici – Republiki Slovaški, na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo št. Tp 406/2011 z dne 11. 3. 2011, zaradi izvedbe kazenskega postopka zaradi kaznivih dejanj nezakonite proizvodnje mamil, psihotropnih snovi, strupov ali prekurzorjev, njihovega posredovanja in trgovanja z njimi po točki b) in d) prvega odstavka, točki c) drugega odstavka in točki c) četrtega odstavka 172. člena Kazenskega zakonika Slovaške, v zvezi s točko b) in i) 138. člena Kazenskega zakonika Slovaške. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 28. 6. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo.

2. Zoper sklep o predaji je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 6. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z drugim odstavkom 203. člena ZKP ter zaradi kršitev tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in ugotovi, da pogoji za predajo niso izpolnjeni.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

4. Postopek prijetja in predaje na podlagi Evropskega naloga za prijetje in predajo je poseben postopek, ki je urejen v Zakonu o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije, ki je začel veljati 24. 2. 2008 (v nadaljevanju ZSKZDČEU). V skladu z določbo drugega odstavka 2. člena tega zakona se določbe ZKP uporabljajo subsidiarno, torej le glede vprašanj, ki v ZSKZDČEU niso urejena posebej. Postopek za prijetje in predajo med državami članicami je urejen določno in skoraj popolno in le izjemoma predvideva smiselno uporabo ZKP. Zakon izrecno določa kot pravno sredstvo le pritožbo in ne predvideva izrednih pravnih sredstev zoper pravnomočni sklep o dovolitvi predaje zahtevane osebe, glede teh pravnih sredstev pa tudi ne odkazuje na smiselno uporabo določb ZKP. Kljub temu je vprašanje pravnih sredstev, s pravico do pritožbe, v zakonu urejeno na način, ki stranki zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave).

5. Vrhovno sodišče je že na podlagi prej veljavnega zakona, ki je urejal postopek prijetja in predaje (Zakon o evropskem nalogu za prijetje in predajo, Uradni list RS, št. 37/2004), v več svojih odločbah (sodbe I Ips 123/2005, I Ips 287/2005, I Ips 307/2005, I Ips 248/2006) presodilo, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o dovolitvi predaje zahtevane osebe ni dovoljena. V sklepu I Ips 57323/2010 z dne 23. 9. 2010 je Vrhovno sodišče zaključilo, da izredno pravno sredstvo zoper sklep o dovolitvi predaje zahtevane osebe, tudi po novem ZSKZDČEU ni dovoljeno.

6. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ne razlaga določb ZSKZDČEU, ne ustaljena sodna praksa ne dajeta podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o dovolitvi predaje zahtevane osebe po določbah ZSKZDČEU. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo zagovornika zavrglo.