Jedro

Tožnika ugovarjata, da toženka presoje, ali je tehnična dokumentacija skladna z lokacijskimi pogoji, ni opravila. Glede na bližino njunega objekta in zatrjevane vplive, ki jih ima gradnja investitorja na njun objekt, po presoji sodišča izkazujeta pravni interes za tak ugovor in je ta podan v obsegu dovoljene obnove postopka, tj. zaradi varovanja njunih pravic oziroma pravnih koristi.

Toženka v izpodbijani odločbi sicer navaja, da je preverjala, ali projekt vsebuje vse sestavine po 19. členu ZGO in tudi da je preverila pogoje iz lokacijskega dovoljenja, ki so bili v času odločanja o gradbenem dovoljenju izpolnjeni. Vendar je taka obrazložitev pavšalna, saj iz nje ne izhaja, da bi toženka ugovor zavrnila, ker naj bi ugotovila, da se nanaša na izmere dejansko izvršene gradnje in ne na neskladnost med lokacijsko dokumentacijo in PGD. Prav tako pa toženka v izpodbijanem aktu ni opravila primerjave dimenzij v lokacijski dokumentaciji in PGD, iz česar bi bilo mogoče zaključiti, da je njuna skladnost izkazana. Glede na to sodišče izpodbijanega akta v tem delu ni moglo preizkusiti in je podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 351-946/2014-82 z dne 18. 3. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo pustil v veljavi gradbeno dovoljenje št. 351-47/95 z dne 24. 10. 1996, s katerim je bila investitorju A. d.o.o. dovoljena gradnja nadomestnega poslovnega objekta, postavitev plinskega kontejnerja ter komunalna in zunanja ureditev na zemljišču s parc. št. 649/1 in 649/2 k.o. ....

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo št. 350-02-223/97 z dne 28. 1. 1998 dovolilo obnovo postopka, ki je bil končan z lokacijskim dovoljenjem št. 351-47/95 z dne 29. 4. 1996 in obnovo postopka, ki je bil končan z gradbenim dovoljenjem št. 351-47/95 z dne 24. 10. 1996 v obsegu, da se v obnovljenem postopku zaslišita predlagatelja obnove, ker jima ni bila dana možnost udeležbe v smislu 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 47/86 in naslednji, v nadaljevanju ZUP/86). S predmetno odločbo je bila izvršitev obeh dovoljenj zadržana do odločitve o obnovi obeh postopkov. Iz sodbe Upravnega sodišča U 1948/2003 z dne 7. 10. 2004 in Vrhovnega sodišča I Up 1432/2004 z dne 13. 12. 2007 izhaja, da mora organ najprej odločiti o obnovi postopka izdaje lokacijskega dovoljenja, saj imajo stranke zoper to odločitev možnost vložiti pritožbo, pravnomočno lokacijsko dovoljenje pa je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja. Skladno s temi napotki je prvostopenjski organ najprej odločal o obnovi lokacijskega dovoljenja št. 351-47/95 z dne 29. 4. 1996 in ga z odločbo št. 351-946/2014-50 z dne 20. 12. 2017 razveljavil. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča št. I U 1177/2017 – 33 z dne 12. 4. 2018 je ta odločba postala pravnomočna.

3. Zato je v predmetnem postopku odločal še o gradbenem dovoljenju, pri čemer je upošteval ustaljeno sodno prakso, po kateri je treba novo odločbo izdati ob upoštevanju materialnih predpisov, veljavnih v času izdaje prejšnje odločbe, in zato uporabil določila Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO). Ugotovil je, da je investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložil listine, ki jih je moral predložiti po 36. členu tega zakona, med katerimi je tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. To dovoljenje je bilo na dan izdaje gradbenega dovoljenja, tj. 24. 5. 1996, veljavno in pravnomočno. Ker je bilo razveljavljeno, se namreč skladno z določili 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ne odpravijo pravne posledice, ki so iz njega že nastale. Nadalje je skladno z 41. členom ZGO ugotovil, da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) sestavne dele po 19. členu ZGO in da so bili v času odločanja o gradbenem dovoljenju izpolnjeni pogoji iz lokacijskega dovoljenja. Sklicevanje tožnikov na prekomeren poseg v njune pravice, varovane z normami prostorskega izvedbenega akta, v obnovi postopka izdaje gradbenega dovoljenja ne morejo biti upoštevane, saj se je skladnost gradnje s prostorskim izvedbenim aktom presojala v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa to ni predmet presoje, kar izhaja tudi iz 55. člena tedaj veljavnega Zakona o urejanju naselij (v nadaljevanju ZUN).

4. Podredno še pripominja, da bi, tudi če investitor na dan izdaje gradbenega dovoljenja ne bi razpolagal s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem, gradbeno dovoljenje v obnovi postopka razveljavil. Opozarja še na določbe tretjega odstavka 47. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), po katerem bi lahko gradbeno dovoljenje izrekel le za nezakonito, kar pa glede na veljavno zakonodajo ne pomeni, da gre za nelegalen objekt. Ker glede na vsa dejstva in okoliščine, ugotovljene v prejšnjem in obnovljenem postopku, ni podlage za nadomestitev prejšnje odločbe z novo, je pustil prejšnjo odločbo v veljavi.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil. Strinja se s prvostopenjskim organom, da razveljavitev lokacijskega dovoljenja učinkuje od 12. 4. 2018, ko je odločba o razveljavitvi postala pravnomočna. Ker je šlo še za dvostopenjski postopek izdaje lokacijskega dovoljenja po ZUN in gradbenega dovoljenja po ZGO, so bila vsa vprašanja, ki sta jih v postopku obnove gradbenega dovoljenja izpostavljala tožnika, predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja (drugi odstavek 54. člena in prvi odstavek 55. člena ZUN). V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja zato pristojni organ teh vprašanj ne obravnava več vsebinsko, temveč zgolj preveri, ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja z dne 29. 4. 1996. V zvezi z očitano uporabo GZ, pojasnjuje, da je prvostopenjski organ na ureditev po GZ zgolj opozoril. 6. Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in predlagata, da sodišče izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženki v novo odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka. V tožbi navajata, da je toženka v svoji odločbi citirala določbe ZGO, kot so veljale šele po sprejemu novele ZGO-B, ki je veljala od 9. 11. 1996, tako da v času izdaje gradbenega dovoljenja, tj. 24. 10. 1996, še niso veljale. Zato je bilo materialno pravo napačno uporabljeno.

7. Nadalje menita, da čeprav je bilo lokacijsko dovoljenje razveljavljeno z učinkom za naprej, je bilo nezakonito in zato ne bi smelo biti podlaga za sprejem izpodbijane odločbe ter bi morala toženka vsebinsko presojati skladnost gradnje z veljavnimi gradbenimi predpisi in predpisi, ki urejajo umeščanje objektov v prostor, za katere je bilo v obnovljenem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ugotovljeno, da so bili kršeni. Toženka bi morala upoštevati, da v času izdaje lokacijskega in gradbenega dovoljenja zanju ni bilo podlage v takrat veljavnih predpisih. Prav tako izpodbijana odločba ne bi smela temeljiti na dejstvu, da je bil postopek obnove lokacijskega dovoljenja voden ločeno od postopka obnove gradbenega dovoljenja, še posebej, ker za izdajo lokacijskega dovoljenja s tako vsebino ni bilo podlage v tedaj veljavnih predpisih, tožnika pa sta na odločitev o njegovi nezakonitosti čakala več kot dvajset let. 8. ZGO je kot enega od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja določal tudi predložitev tehnične dokumentacije, ki pa ni bila izdelana na podlagi takrat veljavnih predpisov. Tehnična dokumentacija je morala biti na podlagi 18. člena ZGO skladna z lokacijskimi pogoji. Toženka bi morala zato presojati tudi, ali je bila tehnična dokumentacija v skladu z zahtevami ZGO in dati strankam možnost, da se o tem izjavijo. Izdano lokacijsko dovoljenje namreč ne predpostavlja pravilnosti in zakonitosti tehnične dokumentacije. Tožnika sta v postopku podala obširne navedbe, o katerih se toženka sploh ni izrekla, ker je svojo presojo nezakonito zožila le na obstoj pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka.

9. Nadalje toženki očitata, da je sprejela stališče, da ima investitor, ki je začel graditi s predpisi neskladen objekt, po razveljavitvi lokacijskega dovoljenja tega pravico dokončati, kar pomeni močnejše pravno varstvo kot ga imata tožnika, ki živita na vplivnem območju gradnje. Takšen pristop ni skladen s pravico tožnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v zvezi s 67. členom Ustave oziroma 1. členom Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic ter pravico do zdravega življenjskega okolja in je v nasprotju s stališči Ustavnega sodišča, ki jih je zavzelo v odločbi Up-741/12 z dne 2. 7. 2015. Med drugim je navedlo, da se šele v postopku izdaje gradbenega dovoljenja s pravnim učinkom za posamezen primer preverja, ali so prostorski izvedbeni pogoji, določeni v PGD, skladni s prostorskim aktom. Z gradbenim dovoljenjem se torej preverja tudi skladnost nameravane gradnje s prostorskim aktom, zato z njim ni mogoče dovoliti gradnje, za katero ni podlage v prostorskem aktu. Stališče toženke, da to ni potrebno, je zato materialnopravno zmotno.

10. Opozarjata še, da sta njuna pravna prednika 23. 1. 1997 vložila predlog za obnovo postopka, ki ga je upravni organ s sklepom z dne 17. 3. 1997 sprva zavrgel, drugostopenjski organ pa je ta sklep 28. 1. 1998 odpravil (torej z učinki za nazaj) in dovolil obnovo ter zadržal izvrševanje lokacijskega in gradbenega dovoljenja do dokončne odločitve v obnovljenem postopku. Investitor odločbe ni spoštoval, ampak je z gradnjo nadaljeval. Zaradi zadržanja izvrševanja obeh upravnih aktov lokacijsko dovoljenje, kljub temu da je bilo v času izdaje gradbenega dovoljenja pravnomočno, ne bi smelo ustvarjati takih pravnih učinkov, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe.

11. Toženki očitata še, da je svojo odločitev napačno oprla tudi na tretji odstavek 47. člena GZ. Četudi bi sicer obstajala podlaga za uporabo te določbe, pa je glede na zadržanje izvrševanja obeh dovoljenj ne bi bilo mogoče uporabiti, saj varovanje pravnih koristi investitorja predpostavlja izgradnjo objekta do faze grobih gradbenih del. Tožnika sta v spis vložila številne dokaze, iz katerih izhaja, da je bil objekt do zadržanja izvrševanja dovoljenj v januarju 1998 šele v začetni gradbeni fazi in po stanju do konca leta 1998 ni bil zgrajen v obsegu grobih gradbenih del, investitor pa je po zadržanju izvrševanja dovoljenj nadaljeval tudi z deli v okviru I. in II. gradbene faze. Do teh navedb se toženka ni opredelila, kar predstavlja kršitev pravice tožnikov do izjave.

12. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

13. Stranki z interesom v odgovoru na tožbo navajata, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da ni izdana na podlagi GZ, ampak da toženka zgolj opozarja na novo ureditev. Upravni organ je dejstvo, da je bil objekt do zadržanja izvršitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja, tj. do 28. 1. 1998, konstrukcijsko dokončan, že pravnomočno ugotovil v svoji odločbi z dne 20. 1. 2017, s katero je odločil, da se lokacijsko dovoljenje razveljavi, in ne odpravi. Dela, na katera se sklicujeta tožnika, so se nanašala na naknadno izvedbo predelnih sten in podlog v že zgrajenem objektu. Toženka je pravilno ugotovila, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po tedaj veljavnem ZGO. Vsi morebitni učinki na pravne koristi tožnika so se ugotavljali v postopku za obnovo lokacijskega dovoljenja, po določbah ZGO pa se presojajo tehnični elementi gradnje in iz njih ne izhaja nobena druga zaveza, ki bi kakorkoli vplivala na sosede. Tožnika zato v postopek neutemeljeno vpletata okoliščine, ki so lokacijskega značaja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in zahteva povračilo stroškov postopka.

14. Tožba je utemeljena.

15. Na dan izdaje gradbenega dovoljenja, tj. dne 24. 10.1996, je tedaj veljavni ZGO v 36. členu določal, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti: - dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem oziroma dokaz o pravici razpolaganja z objektom, katerega namerava rekonstruirati; - pravnomočno lokacijsko dovoljenje; - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja; - dokaz, da so zagotovljena finančna sredstva po posebnih predpisih; - soglasja prizadetih organov in organizacij, če tako določajo posebni predpisi. V 41. členu pa je na ta dan veljavni ZGO določal, da pristojni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveri: - ali je bila opravljena kontrola projekta po 31. členu tega zakona; - ali ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavne dele po 19. členu tega zakona; - ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Po 19. členu ZGO je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja tehnična dokumentacija, ki glede na vrsto objekta obsega enega ali več projektov oziroma delov; projekt gradbenega dela objekta, projekt napeljav, naprav in opreme in rekapitulacijo vseh stroškov izgradnje objekta.

16. Sodišče uvodoma opozarja na upravnosodno prakso, po kateri stranski udeleženci v upravnih postopkih nimajo povsem enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo sicer enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi.1 Tožnika zato ne moreta posplošeno uveljavljati tistih ugovorov o nezakonitosti izpodbijanega akta, zaradi katerih ta akt, tudi če bi bil nezakonit, ne bi posegel v njun pravni položaj. Tak pa je njun ugovor, da toženka v izpodbijani odločbi povzema tisto vsebino citiranih členov, kot so jih imeli šele po uveljavitvi novele ZGO-B, ki je veljala od 9. 11. 1996, saj niti ne pojasnita, v čem bi bila odločitev, če bi toženka navajala vsebino členov, veljavnih na dan izdaje gradbenega dovoljenja, kot jih je v prejšnji točki sodbe povzelo sodišče, zanju lahko drugačna. Zato sodišče tega tožbenega ugovora ni presojalo po vsebini.

17. Toženka pravilno navaja, da je potrebno v postopku obnove gradbenega dovoljenja upoštevati predpise, ki so veljali na dan izdaje tega dovoljenja2, in dejansko stanje, ki je obstajalo na ta dan3. Skladno z odločitvami drugostopenjskega organa, Upravnega in Vrhovnega sodišča je tudi postopek obnove lokacijskega in gradbenega dovoljenja pravilno vodila tako, da je najprej odločala o obnovi lokacijskega dovoljenja, saj je bilo pravnomočno lokacijsko dovoljenje po 36. členu ZGO pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Če bi bilo lokacijsko dovoljenje odpravljeno, bi namreč to lahko vodilo v odpravo oziroma razveljavitev gradbenega dovoljenja. Vendar je bilo lokacijsko dovoljenje na dan izdaje gradbenega dovoljenja pravnomočno. Toženka je namreč ugotovila, da je gradnja že izvršena, zato je upoštevaje sodno prakso z odločbo št. 351-946/2014 z dne 20. 12. 2017 odločila, da se lokacijsko dovoljenje razveljavi4. Ta odločba je postala pravnomočna na podlagi sodbe I U 1177/2017 z dne 12. 4. 2018. Po 269. členu ZUP/86 in 281. členu ZUP razveljavitev učinkuje za naprej, tj. če se odločba razveljavi, se odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa iz nje nastati nobene nadaljnje pravne posledice.

18. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da bi morala toženka presojati pogoje za izdajo gradbenega dovoljenja upoštevaje vsebino odločitve o razveljavitvi lokacijskega dovoljenja, iz katere izhaja, da je bilo izdano v nasprotju z veljavno prostorsko ureditvijo. Enako velja za ugovor, da stranka z interesom do izdaje sklepa o obnovi postopka, ki zadrži izvrševanje gradbenega dovoljenja zgradila manj, kot je to v postopku obnove lokacijskega dovoljenja ugotovila toženka, saj je bilo o tem že odločeno s tem, ko je toženka lokacijsko dovoljenje razveljavila, in ne odpravila. Sodišče je tožnikoma že v zadevi I U 1177/2017, v kateri sta v odgovoru na tožbo zatrjevala, da bi morala toženka lokacijsko dovoljenje odpraviti, pojasnilo, da bi lahko odpravo lokacijskega dovoljenja (namesto njegove razveljavitve) uveljavljala le s pritožbo in tožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, ki je lokacijsko dovoljenje razveljavil. Le s temi pravnimi sredstvi pa bi (morda) lahko dosegla odpravo lokacijskega dovoljenja oziroma odločitev, ki bi v njuni zadevi (morda) odstopila od sodne prakse. Vendar teh pravnih sredstev nista vložila. Ker je o zadevi pravnomočno odločeno, ugovori tožnikov, ki se nanašajo na pogoje za izdajo lokacijskega dovoljenja in na učinke njegove razveljavitve, v tem postopku niso več pravno relevantni, saj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (in s tem tudi v postopku obnove tega dovoljenja) ni mogoče presojati lokacijskih pogojev.5 Slednji so se presojali v postopku, ki je tekel na podlagi 50. in naslednjih členov ZUN.

19. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnikov na odločbo Ustavnega sodišča Up 741/12 z dne 2. 7. 2015, že iz razloga, ker je v tem primeru Ustavno sodišče odločalo o ustavni pritožbi zoper odločitev sodišča v zvezi z gradbenim dovoljenjem, izdanim v času, ko je bila ureditev izdajanja dovoljenj za gradnjo drugačna od te, ki je veljala v obravnavanem primeru. Od 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ni več posebnega postopka izdaje lokacijskega dovoljenja, v katerem bi se preverjala skladnost lokacije predvidenega objekta s pogoji prostorskega akta. Ta del presoje skladnosti s prostorskimi akti se je od ZGO-1 naprej opravil v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (1. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). Zato je Ustavno sodišče v tej odločbi lahko navedlo to, na kar se sklicujeta tožnika, namreč da se šele v postopku izdaje gradbenega dovoljenja s pravnim učinkom za posamezen primer preverja, ali so prostorski izvedbeni pogoji, določeni v projektni dokumentaciji, skladni s prostorskim aktom. Pred uveljavitvijo ZGO-1 je bilo to predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki je tekel po določbah ZUN.

20. Prav tako ne drži, da je toženka odločala na podlagi tretjega odstavka 47. člena GZ, ki določa, da če je objekt zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja vsaj do faze izvedenih grobih gradbenih del in bi razveljavitev ali odprava gradbenega dovoljenja nesorazmerno posegla v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta, se v postopku obnove gradbenega dovoljenja ali v postopku odprave ali razveljavitve po nadzorstveni pravici ugotovi le nezakonitost gradbenega dovoljenja (...). Toženka tožnikoma v tem delu izpodbijane odločbe zgolj pojasnjuje, da bi lahko, četudi bi bili njuni ugovori utemeljeni, gradbeno dovoljenje glede na upravnosodno prakso zgolj razveljavila, in da je tudi zakonodajalec v novem zakonu upošteval to prakso, po kateri je že izvršeno gradbeno dovoljenje potrebno upoštevati. Zato je določil, da se v primeru, ko stranka z interesom v postopku obnove uspe, objekt pa je že delno izveden, tehta sorazmernost posega v pridobljene pravice ali pravne koristi lastnika objekta. Takšno tehtanje interesov se je pred sprejemom GZ na podlagi ustaljene upravnosodne prakse opravilo na podoben način, saj se je upoštevalo, ali se je gradnja po dovoljenju, ki je predmet obnove, že začela.6

21. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja in v obnovi tega postopka pa se po ZGO presoja, ali je PGD izdelan v skladu s pogoji iz lokacijskega dovoljenja.7 Po prvem odstavku 18. člena ZGO mora biti tehnična dokumentacija izdelana v skladu s pogoji lokacijske odločbe ter z zdravstvenimi, vodnogospodarskimi, prometnimi, energetskimi pogoji, pogoji za varstvo okolja, z obrambnimi, zaščitnimi ter drugimi pogoji, ki so predpisani z zakonom ali s predpisom, izdanim na njegovi podlagi. Po drugi alineji 41. člena ZGO pa pristojni organ, preden izda gradbeno dovoljenje, preveri, ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja.

22. Tožnika ugovarjata, da toženka presoje, ali je tehnična dokumentacija skladna z lokacijskimi pogoji, ni opravila. Glede na bližino njunega objekta in zatrjevane vplive, ki jih ima gradnja investitorja na njun objekt, po presoji sodišča izkazujeta pravni interes za tak ugovor in je ta podan v obsegu dovoljene obnove postopka, tj. zaradi varovanja njunih pravic oziroma pravnih koristi.

23. Iz zapisnika ustne obravnave izhaja, da sta tožnika ugovarjala, da je gradnja dimenzij 36,7 m x 13 m, kar je neskladno z razveljavljenim lokacijskim dovoljenjem, v katerem je tloris 34 m x 12 m. Iz takega zapisa ni mogoče zaključiti, ali se njun ugovor nanaša na velikost zgrajenega objekta, ali pa na velikost objekta, kot je predviden v PGD ter zato ni usklajen z lokacijskimi pogoji. Kolikor se ta ugovor nanaša na velikost objekta, kot je predvidena po PGD, gre za jasen in ustrezno konkretiziran ugovor glede skladnosti PGD z lokacijskim dovoljenjem, toženka pa se v izpodbijani odločbi do tega ugovora ni ustrezno opredelila. V izpodbijani odločbi sicer navaja, da je preverjala, ali projekt vsebuje vse sestavine po 19. členu ZGO in tudi da je preverila pogoje iz lokacijskega dovoljenja, ki so bili v času odločanja o gradbenem dovoljenju izpolnjeni. Vendar je taka obrazložitev pavšalna, saj iz nje ne izhaja, da bi toženka ugovor zavrnila, ker naj bi ugotovila, da se nanaša na izmere dejansko izvršene gradnje in ne na neskladnost med lokacijsko dokumentacijo in PGD. Prav tako pa toženka v izpodbijanem aktu ni opravila primerjave dimenzij v lokacijski dokumentaciji in PGD, iz česar bi bilo mogoče zaključiti, da je njuna skladnost izkazana. Glede na to sodišče izpodbijanega akta v tem delu ni moglo preizkusiti in je podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

24. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. V ponovljenem postopku naj toženka presodi, ali je PGD v skladu z lokacijskimi pogoji upoštevaje dimenzije objekta, kot izhajajo iz obeh dokumentacij. Pri tem pa sodišče poudarja, da stanje v naravi za pravilno odločitev ni relevantno. Če je projektna dokumentacija skladna z lokacijskimi pogoji, stranka z interesom pa je gradila drugače, kot izhaja iz te dokumentacije, je to lahko kvečjemu predmet inšpekcijskega postopka, in ne postopka izdaje oziroma obnove gradbenega dovoljenja.

25. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave.

26. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnico sta v postopku zastopala odvetnika, zato se ji priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV (pooblaščenka tožnika je zavezanka za DDV), kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti.

1 Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011. 2 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 450. 3 Glej I U 1007/2012 z dne 10. 1. 2013, I U 1809/2010 z dne 3. 3. 2011. 4 Glej X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010. 5 Glej X Ips 416/2006 z dne 12. 2. 2009, I Up 794/2003 z dne 12. 7. 2006, I Up 293/2002 z dne 9. 12. 2004, I Up 251/2001 z dne 4. 4. 2002, I Up 100/2000 z dne 21. 3. 2002, U 152/92 z dne 7. 1. 1993 in druge. 6 Glej X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010, I Up 688/2001 z dne 7. 4. 2005, I Up 314/2001 z dne 13. 2. 2002. 7 Glej I Up 824/2000 z dne 7. 10. 2004.