Jedro

V obdobju od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 je med pravdnima strankama poleg veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto administratorja (z dogovorjeno plačo v višini 766,80 EUR bruto) veljala tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke, s katero je bila tožnici določena osnovna plača v višini 800,00 EUR neto. Zato je tožnica v spornem obdobju upravičena do plačila razlike med dejansko prejeto plačo in s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo. Prav tako je tožnica upravičena do razlike med dejansko izplačano plačo in s pogodbama o zaposlitvi dogovorjeno plačo za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe oziroma za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje pisarne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova razlike v plači za obdobje od avgusta 2012 do julija 2013 plača v izreku navedene neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih razlik, od teh zneskov za tožnico obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da za tožnico od v izreku navedenih bruto nadomestil plač za obdobje od avgusta 2013 do januarja 2014 obračuna in plača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec; zavrnilo pa je višji zahtevek (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da od v izreku navedenih bruto zneskov regresa za letni dopust za leti 2012 in 2013 obračuna akontacijo dohodnine, neto zneska pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od regresa za leto 2012 od 1. 1. 2013 in od regresa za leto 2013 od 1. 7. 2013; zavrnilo pa je višji obrestni zahtevek (točka III izreka). Zavrnilo je tožničin zahtevek za plačilo odpravnine v višini 285,35 EUR in plačilo odškodnine v znesku 1.000,00 EUR (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne njene stroške postopka v znesku 1.289,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (točka V izreka).

2. Zoper I., II. in V. točko izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013, s krajšim delovnim časom, za delovno mesto administratorja. Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke je bila očitno prirejena iz že podpisane pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto administratorja. Na prirejenost kaže dejstvo, da je samo pri pogodbi o zaposlitvi za poslovno sekretarko parafa tožnice na vsakem listu, medtem, ko druge pogodba o zaposlitvi s tožnico tudi pogodbe z ostalimi zaposlenimi niso bile parafirane. Tožnici je bila osnovna plača za delovno mesto administratorja v višini 766,80 EUR bruto pravilno obračunana in izplačana, zato tožnica za sporno obdobje ni upravičena do razlik, ki jih je dosodilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je kljub temu tožnici dosodilo razliko v plači. Glede pogodb o zaposlitvi za delo tožnice na kadrovskem in finančnem področju v času od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014 in za delovno mesto vodje pisarne v času od 1. 5. 2013 do 30. 4. 2014, je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je tožnica upravičena do vtoževanih razlik v plači. Ne zdrži kritične presoje ugotovitev sodišča prve stopnje, da direktor tožene stranke pri podpisu obeh navedenih pogodb o zaposlitvi ni ravnal z zadostno skrbnostjo in pogodb o zaposlitvi ni v celoti prebral. Direktor tožene stranke je poznal vsebino predlogov pogodb o zaposlitvi in tudi pogodbena določila glede višine plače. Direktor je bil prepričan, da v pogodbah zapisani znesek predstavlja bruto plačo tožnice, zato ni mogel pričakovati, da bo pri obeh navedenih pogodbah o zaposlitvi predhodni vzorec spremenjen in pri znesku osnovne plače namesto besede bruto, napisana beseda neto. Zaslišan kot stranka je direktor jasno izpovedal, da se je z delavci in tudi s tožnico vedno dogovarjal le o plačah v bruto zneskih. Ni nobenega resnega in utemeljenega razloga, da bi se direktor tožene stranke s tožnico dogovoril za tako visoke zneske neto plač. Takšna plača bi bila popolnoma nesorazmerna s plačami v panogi gostinstva in tudi s plačami pri toženi stranki. Navedena dejstva so potrdile tudi priče in tožnica, tem izpovedbam ni nasprotovala. Tožnica je direktorja tožene stranke spravila v bistveno zmoto, da je podpisal pogodbo o zaposlitvi misleč, da gre pri osnovni plači za določitev plače v bruto zneskih, tako kot je bilo pri ostalih zaposlenih. Nerazumljivo je, da tožnica ne bi že pri prvi plačilni listi ugovarjala napačni višini obračunane plače, saj je šlo za razmeroma velike zneske. Tožnica je to storila šele v tožbi, po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, na podlagi česa se je prepričalo o pravilnosti izračuna neto razlik v plači. Sodišče prve stopnje ne razpolaga z zadostnim računovodskim znanjem za izračun razlike v plači, zato bi moralo imenovati sodnega izvedenca. Tožena stranka je postopek postavitve izvedenca in njegov izračun razlike v nadomestilu plače prerekala v vlogi z dne 18. 11. 2013, sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj teh pripomb ni upoštevalo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Z navedbo, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za kršitev na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Med ugodilnim delom izreka in obrazložitvijo ni nikakršnega nasprotja, tožena stranka pa tudi ni pojasnila, v čem naj bi bilo domnevno nasprotje. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - tožnica se je pri toženi stranki prijavila na objavo prostega delovnega mesta administratorja; - stranki sta za čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 sklenili pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela administratorja in za isti čas tudi pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela poslovne sekretarke z enakim opisom del in nalog, enakim delovnim časom, enakim datumom sklenitve in enakimi ostalimi določbami, razen določbe o višini osnovne plače; - v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delo na delovnem mestu administratorja je bila določena plača v višini 766,80 EUR bruto, v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto poslovne sekretarke pa v višini 800,00 EUR neto; - stranki sta za čas od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe, s skrajšanim delovnim časom 30 ur na teden; - s pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe je bila dogovorjena plača v višini 800,00 EUR neto za obračunski mesec; - stranki sta 16. 4. 2013 za čas od 1. 5. 2013 do 30. 4. 2014 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto vodje pisarne; - s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 4. 2013 je bilo dogovorjeno, da bo tožnica delo opravljala s krajšim delovnim časom, ki traja 35 ur tedensko in da bo osnovna plača znašala 1.000,00 EUR neto; - pogodbi o zaposlitvi za obdobji od 1. 2. 2013 do 31. 1. 2014 in od 1. 5. 2013 do 30. 4. 2014 je po vnaprej pripravljenem vzorcu pripravila tožnica in ju predložila v podpis direktorju tožene stranke, ki jo je tudi podpisal; - tožnica je bila od 6. 8. 2013 do prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu, tožena stranka pa ji v tem času ni izplačevala nadomestila plače. 8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o prirejenosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke. Bistvena je ugotovitev, da je direktor tožene stranke podpisal tudi to pogodbo in da ni znal pojasniti, zakaj sta za isto časovno obdobje, to je za čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 bili sklenjeni dve različni pogodbi o zaposlitvi. Iz izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja, da ni možno slediti namigovanju tožene stranke, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke enostavno ponaredila. Direktor je namreč na tej pogodbi prepoznal svoj podpis, glede obstoja dveh pogodb za isto obdobje pa je pojasnil, da ugiba, da je bilo potrebno prvo pogodbo popraviti in je potem (tožnica) izročila drugo (pogodbo), da jo je podpisal. Pojasnil je tudi, da si tožnica ob nastopu dela vsekakor ni kar takoj zaslužila napredovanja. Bistveno je, da je tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke sklenjena za čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013, da jo je podpisal direktor in da je bila v njej določena plača v višini 800,00 EUR neto. Pri tem ni bistveno, da je tožnica to pogodbo parafirala na vsakem listu in da tega ni storila pri ostalih pogodbah. Navedeno sicer lahko kaže tožničin interes pri tej pogodbi, vendar je še vedno dejstvo, da sta pogodbo sklenili obe stranki.

9. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za čas od 1. 8. 2012 do 31. 1. 2013 veljala tudi pogodba o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke, s katero je bila določena osnovna plača v višini 800,00 EUR neto, je tožnici utemeljeno dosodilo razliko med dejansko prejeto plačo in s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno plačo. 10. Prav tako je tožnica upravičena do razlike med dejansko izplačano plačo in s pogodbama o zaposlitvi dogovorjeno plačo za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe oziroma za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje pisarne. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje kadrovsko - finančne službe veljala le v času od 1. 2. 2013 do 30. 4. 2013, saj je s 1. 5. 2013 pričela veljati pogodba za delovno mesto vodje pisarne.

11. Neprepričljive so pritožbene navedbe, da naj bi bil direktor prepričan, da v pogodbah o zaposlitvi zapisani zneski predstavljajo bruto plačo tožnice. V kolikor bi bilo to res, tožena stranka tožnici ne bi ves čas izplačevala praktično enake plače, temveč bi bila izplačila bistveno večja vsaj v času, ko naj bi potrditvah tožene stranke bila dogovorjena bruto plača v višini 1.000,00 EUR. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da direktor tožene stranke, v kolikor je bil v resnici v zmoti glede vsebine pogodbe o zaposlitvi, ni ravnal z zadostno skrbnostjo.

12. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka, v kolikor je menila, da je bil direktor pri sklepanju pogodbe v zmoti, lahko zahtevala razveljavitev sporne določbe pogodbe o zaposlitvi, česar pa ni storila. Prav tako bi tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 49. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) lahko zahtevala razveljavitev sporne določbe pogodbe o zaposlitvi, če je menila, da je tožnica pri njej s prevaro povzročila zmoto pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi, vendar tudi tega ni storila.

13. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje glede razlike med izplačano plačo in pripadajočo plačo po pogodbah o zaposlitvi moralo izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke. Za izračun te razlike ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo. Tožnica je v spis vložila plačilne liste za sporno obdobje iz katerih je razvidna neto plača, ki jo je prejela v posameznem mesecu, za izračun razlike do s pogodbo dogovorjene plače v višini 800,00 EUR neto oziroma 1.000,00 EUR neto pa ni potrebno posebno strokovno znanje, saj gre za povsem enostavno računsko operacijo odštevanja. S pogodbami o zaposlitvi dogovorjene plače je tožnica utemeljeno povečala za dodatek za delovno dobo. Izračun razlike v plači je naveden v točki 3 tožbe in je v celoti preverljiv. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izračun matematično pravilen.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za sporno obdobje dosodilo razliko med dejansko izplačano in s pogodbami o zaposlitvi dogovorjeno plačo. Pravna podlaga za takšno odločitev je določba v spornem obdobju veljavnega 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) oziroma 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130. člena, 133. do 135. člena in 137. člena ZDR oziroma ZDR-1. 15. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za čas od 6. 8. 2013 do prenehanja delovnega razmerja dosodilo vtoževano nadomestilo plače za čas tožničine nezmožnosti za delo zaradi bolezni. Pri tem se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo osmega odstavka 137. člena ZDR-1, o tem, da v primeru odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, nadomestilo plače delavcu, ki bremeni delodajalca, znaša 80 % delavčeve plače v preteklem mesecu za polni delovni čas. Glede nadomestila plače za bolniški stalež nad 30 dni, ki gre v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje pa se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 s spremembami). Ta določa, da nadomestilo znaša 80 % od osnove za prvih 90 dni odsotnosti in nato 90 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni, pri čemer se kot osnova upošteva povprečna mesečna plača in nadomestilo oziroma povprečna osnovna plača za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela.

16. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema izračun izvedenca finančne stroke A.A. glede višine pripadajočega nadomestila za čas bolniškega staleža. Tožena stranka niti ne ugovarja, da ta izračun ne bi bil pravilen, ugovarja zgolj temu, da izvedenec pri tem ne bi smel upoštevati plače, kakršna je bila dogovorjena s pogodbami o zaposlitvi. Izvedenec je ravnal pravilno, ko je pri ugotavljanju osnove upošteval tudi plačo, kakršno bi tožnica v času od avgusta 2012 morala prejemati pri toženi stranki na podlagi takrat veljavne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke.

17. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ti odmerjeni ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP in ob pravilni uporabi tarife, ki je kot priloga sestavni del Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008).

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

20. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožnica, saj stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil nujno potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.