Jedro

Ker je direktni naklep element kaznivega dejanja, ga sodišče pri odmeri kazni ne more upoštevati kot obteževalno okoliščino.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Po čl. 98/I ZKP mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v .... je s citirano sodbo obdolženega A. S. spoznalo za krivega zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po čl. 224/I KZ, za katero mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, kaznivega dejanja nasilništva po čl. 299/I KZ za katero mu je določilo kazen treh mesecev zapora in kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po čl. 137/I KZ, za katero mu je določilo kazen enega meseca zapora. Sodišče je nato obdolžencu izreklo enotno kazen petih mesecev zapora in odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino v znesku 40.000,00 SIT, oškodovanca pa je s premoženjsko-pravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Zoper sodbo so vložili pritožbo obdolženčevi zagovorniki odvetniki Odvetniške družbe... zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višja državna tožilka NN je v pismenem mnenju predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb in ocenilo kot neutemeljeno pritožbeno navedbo češ, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe Kazenskega postopka s tem, ker v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru v izreku govori o 30 cm dolgi in 1 cm debeli palici, v obrazložitvi pa predmet opisuje kot pajser, kol ali kakorkoli drugače poimenujemo zadevo. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče v obrazložitvi uporabilo različne izraze, ki so jih uporabljale priče, nobenega dvoma pa ni, da oškodovanec in obe priči očitno govorijo o istem predmetu in čeprav ga nekoliko različno opisujejo, ni dvoma, da govorijo o kovinski palici, ki je glede na velikost in način, kako je bila uporabljena, nedvomno predstavljala nevarno orodje, različni opisi tega predmeta pa ne predstavljajo nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba češ, da naj iz obrazložitve ne bi bilo razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje ocenilo, da naj bi pri kaznivem dejanju po čl. 137/I KZ prišlo do prepira. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno in to je sodišče prve stopnje tudi jasno zapisalo v razlogih izpodbijane sodbe, da je sledilo izpovedbi priče Š.Č., ki ga je ocenilo kot verodostojno pričo glede na to, da je bil nepristranski, iz njegove izpovedbe pa je razvidno, da je med obdolžencem in oškodovancem prišlo do prepira, ki je mejil celo na pretep. Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi bil prag prestrašenosti petletnega otroka tako nizek, da to ne more biti pravno upoštevna okoliščina v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe sprejemljivo in prepričljivo obrazložilo svoje dokazne zaključke in odločitev glede kaznivega dejanja nasilništva po čl. 299/I KZ in se pri tem utemeljeno oprlo na izpovedbe oškodovanca pa tudi prič M. K., B.B. in T.Z., ki so izpovedale, da je ravnanje obdolženca povzročilo njihovo zgražanje in prestrašenost, M.K. pa je tudi prepričljivo izpovedala, da je bila njena petletna vnukinja zaradi obdolženčevega ravnanja prestrašena še celo popoldne, po oceni pritožbenega sodišča pa ni nobenega dvoma, da se tudi petletni otrok lahko tako hudo prestraši. V zvezi s pritožbenimi navedbami češ, da je vprašljivo, če je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj sploh prišteven glede na njegovo vinjenost, pa pritožbeno sodišče samo pripominja, da se obdolženec ni zagovarjal češ, da se zaradi vinjenosti ne bi spominjal dogodkov, ampak je dogodke opisoval v vseh pomembnih podrobnostih, v zvezi s kaznivim dejanjem nasilništva pa ob prihodu policistov celo zahteval, da so opravili test alkoholiziranosti, da bi s tem dokazal, da ni pod vplivom alkohola. Ker pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja v skladu s čl. 386 ZKP, ki je podana v korist obdolženca, vsebuje tudi pritožbo v zvezi s kazensko sankcijo, jo je pritožbeno sodišče preizkusilo in ugotovilo, da je sodišče glede na vse okoliščine, ki jih je natančno ugotovilo in sprejemljivo obrazložilo popolnoma upravičeno obdolžencu določilo primerne posamične in primerno enotno zaporno kazen, ki so glede na intenzivnost obdolženčevega ravnanja prej prenizke kot previsoke, zato tudi sicer utemeljena pritožbena navedba, da direktni naklep ne more biti obteževalna okoliščina, ker je element kaznivega dejanja, ne more vplivati na višino posamečnih in enotne kazni. Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti zatrjevanih nepravilnosti niti takih, na katere mora v skladu s čl. 383/I ZKP paziti po uradni dolžnosti v korist obdolženca, je pritožbo njegovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, obdolžencu pa določilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo povprečnine v znesku 100.000,00 SIT.