Jedro

Pritožnica zmotno uporabo materialnega prava vidi v zatrjevano napačni presoji prvostopnega sodišča, da dokazno breme o tem, da je imel Sporazum drugačno vsebino od dobesednega pomena, bremeni tožečo stranko. S Sporazumom sta se oba investitorja za „izvedena dela na objektu R.“ ter za škarpo v Š. zavezala plačati 40.000,00 DEM. Iz tega zapisa sledi, da se“ izvedena dela nanašajo na vsa dela, ne le na dela do III. gradbene faze, kot je določala prva pogodba med prvim investitorjem A. Č. in tožečo stranko. Zgolj dejstvo, da tožena stranka zanika sklenitev tudi z njene strani podpisane pogodbe za več dela, ki so bila nesporno opravljena, ne opravičuje prenosa dokaznega bremena za trditve, da se medsebojni Sporazum ne nanaša tudi na dela, izvedena po pogodbi, na toženo stranko. Drugačno tolmačenje Sporazuma, kot izhaja iz njegove vsebine, bi bilo tožeči stranki v prid. Zato je ona tista, ki mora to drugačno vsebino dokazati. Po določilu 1. odst. 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so njej v prid. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da bi tožeča stranka, če je ob podpisu Sporazuma imela v mislih, da prenehajo obveznosti zgolj po prvi pogodbi, morala izpodbijati sklenjeni Sporazum.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ig 2004/02578, z dne 5.4.2004 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka) ter odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške (2. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na spodaj povzeta pravno odločilna dejstva:

(1) Tožeča stranka je dne 10.9.1989 z naročnikom A. Č. sklenila gradbeno pogodbo št. 3/98 (B3), s katero se je zavezala izvesti gradnjo stanovanjskega objekta na R. do tretje gradbene faze brez zemeljskih del za 6.500.000,00 takratnih SIT.

(2) Stanovanjski objekt je nato prevzela tožena stranka, ki je s tožečo kot naročnik dne 20.1.1999 sklenila pogodbo št. 01.999 o izvedbi novih gradbenih del na podlaga spremenjenega projekta za 7.503.290,00 SIT (A6).

(3) Tožeča stranka je dne 1.3.1999, 1.4.1999 in 2.6.1999 toženi stranki izdala začasne situacije, s katerimi ji je zaračunala izvedena dela. Pri obračunu je upoštevala tudi dodatna dela za škarpo, ki jo je za toženo stranko gradila v Š., od vrednosti situacij pa je odštela plačane avanse.

(4) Tožeča stranka je toženi dne 22.10.1999, 10.12.1999, 2.3.2000 in 1.4.2000 poslala opomine za plačilo izdanih situacij (A5).

(5) Tožena stranka je z dopisoma z dne 5.11.1999 in 18.11.1999 začasne situacije zavrnila (A5).

(6) Predmet tožbenega zahtevka je plačilo zgoraj omenjenih situacij.

(7) Pravdni stranki sta skupaj z A. Č. dne 22.2.2000 sklenili sporazum, s katerim je bilo dogovorjeno, da investitor za izvedena dela na R. in za škarpo v Š. plača tožnici 40.000,00 DEM, pri čemer po plačilu tega zneska (izvajalec) tožeča stranka do tožene stranke, D.B. in A. Č. nima nobenih zahtevkov več (B4).

(8) V zadnjem (B8) od štirih potrdil (od B5-B8), ki jih je za izvajalca podpisoval D. K., je navedeno, da so z izročitvijo zneska 250.000,00 SIT poravnane vse obveznosti iz sporazuma (B4).

(9) Pogodba A6 je bila ob podpisu sporazuma (B4) že realizirana, saj je bila primopredaja opravljena 24.8.2009. (10) Začasne situacije so bile izdane skoraj leto dni pred sklenitvijo sporazuma (B4).

Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, tožeča stranka proti toženi stranki iz naslova vseh opravljenih del nima nobenih zahtevkov več.

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče „izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in … samo odloči tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku“. Zahteva tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo pa tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona zahteva povračilo svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila tudi odgovor na odgovor tožene stranke na pritožbo tožeče stranke. Ker pa takega pravnega sredstva Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne predvideva, se pritožbeno sodišče z njim ni ukvarjalo.

6. Presojo prvostopnega sodišča, da podpis obeh investitorjev (A. Č. in družbe P. P. d.o.o.) na sporazumu (B4) kaže na to, da so bila z realizacijo tega sporazuma poplačana tako tista dela, ki so bila dogovorjena z A. Č., kot tista, ki so bila dogovorjena za družbo P.P., pritožnica izpodbija z zanikanjem tožene stranke, da je podpisala tudi pogodbo 01.999 (A6). Ker pa v pritožbi izrecno priznava, da objekt na R. ni bil zgrajen le do III. gradbene faze (kar je predmet pogodbe, sklenjene med tožnico in A. Č.), njenemu pritožbenemu naziranju, da „je življenjsko smiselna le ugotovitev, da je tožena stranka, ki je sestavila sporazum (B4), imela v zavesti le pogodbo, sklenjeno med A. Č. in tožečo stranko“, ni mogoče slediti. Pri tem namreč spregleda, da ob takem tolmačenju tožena stranka ne bi bila zainteresirana za podpis sporazuma (B4). Poleg tega ne utemelji, zakaj je (tudi) tožena stranka na vsakem od štirih potrdil (B5 – B8) napisana kot plačnik obveznosti, ki naj bi izvirale zgolj iz sporazuma med tožnico in A. Č.. Če je tožena stranka plačevala obveznosti A. Č. iz pogodbe med njim in tožečo stranko, je namreč ona tista, ki bi morala utemeljiti prehod obveznosti od A. Č. na toženo stranko. Skladno z določilom 1. odst. 427. člena OZ mora namreč upnik soglašati s prevzemom dolga med dolžnikom in prevzemnikom. Ker pa tega ni niti zatrjevala, s stališčem, da obrazložitev prvostopnega sodišča ni ne logične ne smiselna, ne more doseči drugačne odločitve.

7. Med pravdnima strankama, kot rečeno, ni sporno, da je tožeča stranka opravila več del, kot jih je bila dogovorila z A. Č.. Zato pritožnica tudi z zatrjevanjem, da je vrednost del po prvi pogodbi znašala 53.000,00 DEM, po drugi 70.000,00 DEM, vrednost sporazuma pa le 40.000,00 DEM, ne more izpodbiti prvostopne presoje, da se sporazum nanaša na vsa dela, ki jih je bila opravila tožeča stranka na podlagi obeh pogodb, tudi če tožena stranka podpis druge pogodbe zanika.

8. Po oceni pritožbenega sodišča pritožnica zmotno uporabo materialnega prava vidi v zatrjevano napačni presoji prvostopnega sodišča, da dokazno breme o tem, da je imel sporazum (B4) drugačno vsebino od dobesednega pomena, bremeni tožečo stranko. S sporazumom (B4) sta se oba investitorja za „izvedena dela na objektu R.“ ter za škarpo v Š. zavezala plačati 40.000,00 DEM. Iz tega zapisa sledi, da se“ izvedena dela nanašajo na vsa dela, ne le na dela do III. gradbene faze, kot je določala prva pogodba med prvim investitorjem A. Č. in tožečo stranko. Zgolj dejstvo, da tožena stranka zanika sklenitev tudi z njene strani podpisane pogodbe za več dela (A6), ki so bila nesporno opravljena, ne opravičuje prenosa dokaznega bremena za trditve, da se medsebojni sporazum (B4) ne nanaša tudi na dela, izvedena po pogodbi (A6), na toženo stranko. Drugačno tolmačenje sporazuma B4, kot izhaja iz njegove vsebine, bi bilo tožeči stranki v prid. Zato je ona tista, ki mora to drugačno vsebino dokazati. Po določilu 1. odst. 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so njej v prid. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da bi tožeča stranka, če je ob podpisu sporazuma (B4) imela v mislih, da prenehajo obveznosti zgolj po prvi pogodbi (B3), morala izpodbijati sklenjeni sporazum.

9. Z vztrajanjem pri navedbah, da sta se pravdni stranki pri sklepanju druge pogodbe (A6) pogovarjali o delnem plačilu gradbenih del z garsonjero, pritožnica ne more izpodbiti prvostopnih zaključkov, da je bila v „obračunu“ z dne 12.10.1998 (pri A6) kot kompenzacija navedena garsonjera, v pogodbi (A6), ki je bila sestavljena na tej podlagi (primerjaj 1. člen) pa garsonjera ni več omenjena. Prav tako ni omenjena v sporazumu B4 ali potrdilu z dne 23.9.2000. Sicer pa tudi iz dejstva, da je v obračunu z dne 12.10.1998 (pri A6), naslovljenem na A.Č., naveden isti znesek, kot v pogodbi A6, sklenjeni med pravdnima strankama, sledi da ni pomembno, ali je tožena stranka imela pri sklepanju pogodbe B4 v mislih tudi pogodbo A6, pač pa, ali je imela v mislih vsa opravljena dela.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da izrecno uveljavljani pritožbi razlogi niso utemeljeni, pri čemer tožeča stranka uveljavljanih postopkovnih kršitev niti ni utemeljila. Ker pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je oprta na določilo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke pa na določilo 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP. V odgovoru na pritožbo namreč tožena stranka ni navedla ničesar, kar bi kakorkoli doprineslo k odločitvi o pritožbi.