14. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. julija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 1110/03 z dne 9. 2. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Piranu št. P 92/98 z dne 19. 1. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je v sporu zaradi motenja posesti zavrnilo pritožbo pritožnika (v pravdi tožeče stranke) zoper sklep Okrajnega sodišča, s katerim je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen. Z njim je pritožnik zahteval vrnitev soposesti prostora med stavbama pravdnih strank in vrnitev mejnega znamenja. Višje sodišče je štelo, da tožnik ni izkazal zadnje mirne soposesti na tem zemljišču, motenje posesti zgolj z odstranitvijo mejnika pa ne more biti podano. Pritožnik namreč ni zatrjeval, da mu njegova odstranitev onemogoča dejansko uporabo zemljišča.

2.S takšno odločitvijo se pritožnik ne strinja in v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Meni, da je soposest spornega prostora izkazal z občasnimi prihodi, namenjenimi kontroli ter vzdrževanju oken in fasade.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika.

4.Odločitev sodišč (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more imeti pomembnejših posledic za pritožnika. Predmet, na katerega se nanaša ustavna pritožba, je takšno varstvo soposesti prostora med stavbama pravdnih strank. Čeprav so možni primeri, ko tudi odločitev v sporu zaradi motenja posesti lahko pomeni poseg v pravni in dejanski položaj stranke, pa je na splošno treba upoštevati, da gre v teh postopkih le za varstvo dejanske oblasti nad stvarjo. Odločitev sodišča je začasna, saj ne preprečuje možnosti uveljavljanja pravice in s tem drugačne odločitve v petitorni pravdi. Po oceni Ustavnega sodišča zavrnitev tožbenega zahtevka za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi to upravičevalo presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni. Kolikor pa se pritožnik dotika ustavnopravno relevantnih vidikov (npr. arbitrarno odločanje), pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

6.Glede na to Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan